Jedro

Ločiti je treba vzročno zvezo med ravnanjem povzročitelja škode in škodnim dogodkom, od vzročne zveze med škodnim dogodkom in obsegom škode, ki je posledica tega dogodka. Tožnik ni bil voznik in zato ni mogel ničesar prispevati k nastanku škodnega dogodka. Je pa tožnik (zaradi pristanka na vožnjo z opitim voznikom in zaradi neuporabe varnostnega pasu) najbrž bistveno prispeval k obsegu svoje škode.

Sodišče prve stopnje je zanemarilo vprašanje vzročne zveze med neuporabo varnostnega pasu in tožnikovimi poškodbami. Izvedenci medicinske stroke niso podali svojega izvida in mnenja o tistih poškodbah in njihovih posledicah, ki bi jih varnostni pas lahko preprečil, oziroma o tistih poškodbah in posledicah, ki bi nastale, tudi če bi bil tožnik pripet z varnostnim pasom. Dokler ni jasno, v kakšnem obsegu toženka odgovarja za obravnavano škodo, ni mogoče razpravljati o višini odškodnine.

Toženka bo s pravnomočno sodbo v tej pravdi znova pridobila možnost uveljavljati (nov) regresni zahtevek zoper svojega zavarovanca. Če bo toženka obsojena na plačilo dodatne odškodnine tožniku, bo to dejstvo vplivalo tudi na pravni položaj stranskega intervenienta, ki ima zato interes, da se v tej pravdi razčistijo vsi ugovori, ki vplivajo na obseg toženkine odgovornosti in višino odškodnine.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno, pritožbi tožene stranke pa v celoti ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v I. točki izreka, razen za znesek 5.398,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.10.2007 do plačila, ter v II., III., IV. in V. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se pritožba tožeče stranke zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje z dne 10.5.2012. III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožniku 36.893,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku (do zahtevanih 60.660,00 EUR z obrestmi) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Prav tako je zavrnilo tožnikov rentni zahtevek, naj mu toženka od 1.9.2011 dalje plačuje po 1.000,00 EUR mesečno z obrestmi. Toženki je naložilo, da mora tožniku povrniti 3.318,92 EUR pravdnih stroškov z obrestmi, tožniku pa, da mora stranskemu intervenientu povrniti 1.242,93 EUR njegovih pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, ki se sklicujeta na vse zakonske pritožbene razloge. Tožnik izpodbija zavrnilni in stroškovni del sodbe, obenem pa se pritožuje tudi zoper sklep z dne 10.5.2012 o dovolitvi stranske intervencije. Toženka izpodbija sodbo le v delu, ki se nanaša na plačilo 31.495,26 EUR z obrestmi in na vračilo pravdnih stroškov. Obe pravdni stranki prvenstveno predlagata ustrezno spremembo sodbe, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik navaja, da mu je sodišče prve stopnje za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odmerilo prenizko odškodnino glede na sodno prakso. Izpostavlja več judikatov Vrhovnega sodišča RS v zadevah, kjer so bili oškodovancem s podobnimi poškodbami prisojeni višji zneski. Sodišče ne bi smelo zavrniti rentnega zahtevka, saj je tožnik ustrezno in popolno trditveno podlago glede tega zahtevka podal že v tožbi. Navedb o višini svojega potencialnega dohodka do konca glavne obravnave ni mogel podati, ker šolanja za poklic kuharja še ni zaključil. Sicer pa so podatki o višini plače kuharja del materialnega prava, saj izhajajo iz Kolektivne pogodbe s prilogami in Zakona o minimalni plači. Podrejeno očita sodišču, da ni izpolnilo svojega materialnoprocesnega vodstva, ker tožnika ni nikoli pozvalo k dopolnitvi domnevno pomanjkljive trditvene podlage. Poleg tega ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem finančne stroke, niti ni pojasnilo, zakaj tega ni storilo. Tožniku je neupravičeno pripisalo 10 % prispevek k škodnemu dogodku. Glede na količino popitega alkohola tožnik, tako kot ostali trije sopotniki, ni mogel predvidevati, da je stranski intervenient tako vinjen, da vožnja z njim ni varna. Dokazno breme, da so bili na zadnjih sedežih vozila nameščeni in delujoči varnostni pasovi, je bilo na toženki in na stranskem intervenientu. Nasprotnega, da vozilo ni imelo varnostnih pasov, ki bi jih tožnik lahko uporabil, tožnik sploh ni mogel dokazati, saj gre za negativno dejstvo. Glede na čas škodnega dogodka in tedaj veljavno besedilo šestega odstavka 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) bi lahko toženka z regresnim zahtevkom od stranskega intervenienta terjala največ 8.345,85 EUR. Ker je tožniku pred vložitvijo tožbe 22.9.2008 že izplačala 19.440,00 EUR odškodnine, od stranskega intervenienta po koncu te pravde, ne glede na njen izid, ne bi mogla zahtevati nič več, zato niso bili izpolnjeni pogoji za stransko intervencijo. Posledično stranski intervenient ni upravičen do povračila svojih pravdnih stroškov.

4. Toženka navaja, da bo tožniku ob upoštevanju že plačanega valoriziranega dela odškodnine plačala še 5.398,50 EUR skupaj z zamudnimi obrestmi. V presežku neobrazloženo nasprotuje višini odškodnine za nepremoženjsko škodo. Izpodbija tudi odločitev glede tožnikovega soprispevka k nastali škodi. Tožnik je namreč pristal na vožnjo z vinjenim voznikom, s katerim je prej sam popival. Poleg tega ni bil pripet z varnostmi pasom. Sodišče se nepravilno sklicuje na odgovornost ostalih sopotnikov v avtomobilu. Če je stranski intervenient po ugotovitvi sodišča odgovoren v deležu 60 %, toženka ne more biti odgovorna bolj kot njen zavarovanec. Odgovornost za opustitev skrbi za lastno varnost nosi vsak potnik v vozilu sam zase in tako tudi tožnik v celotnem deležu 40 %. Sodišče je nadalje napačno povzelo ugotovitve izvedenske komisije glede tožnikove sposobnosti za opravljanje poklica, za katerega se je šolal v času škodnega dogodka. Toženka vztraja, da je bila tudi zloraba psihoaktivnih snovi eden od vzrokov za neuspešnost tožnikovega šolanja na pomorski srednji šoli. Tožnik v nobenem primeru šolanja ne bi mogel zaključiti že v letu 2007, saj je bil ob prometni nezgodi vpisan šele v tretji letnik. Neprepričljiv je zaključek sodišča, da bi se tožnik po končanem šolanju takoj zaposlil. Tožnik je že pred nesrečo ponavljal drugi letnik, neopravičeno je izostajal od pouka in ni opravil obvezne prakse. Dokazna ocena, na katero je sodišče oprlo sodbo glede izgubljenega dobička, ni prepričljiva. Poleg tega je kršilo določbe pravdnega postopka, ker je tožniku dovolilo nedopustno širitev trditvene podlage tega zahtevka. Tožnik namreč v zvezi s svojo sposobnostjo za delo ni pravočasno predlagal izvedenca medicinske stroke. Sodišče je brez dokaznega predloga opravilo poizvedbe pri družbi G. iz Liberije, ni pa izvedlo predlaganega dokaza s poizvedbami pri Pomorskem tehničnem izobraževalnem centru v Portorožu, čeprav je že sprejelo takšni dokazni sklep. Poleg tega ni ugotovilo, ali so pridobljeni podatki o plačah navedeni v bruto ali neto zneskih. Zavarovalnica namreč izgubo na zaslužku plačuje skladno s sodno prakso v neto zneskih.

5. Obe pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo svojega nasprotnika in predlagata njeno zavrnitev. Tožnik poudarja, da je bil v šolskem letu 2006/2007 vpisan že v četrti letnik. Njegove učne sposobnosti so bile zmanjšane izključno zaradi poškodbe glave, ki jo je utrpel v prometni nesreči. Iz istega razloga ne bi nikoli zmožen za delo plovbnega tehnika oziroma častnika krova. Toženka pa izpostavlja, da je aktualna sodna praksa glede prispevka oškodovanca zaradi vožnje z vinjenim voznikom in neuporabe varnostnega pasu še veliko strožja. Prisojena odškodnina nikakor ni prenizka. Podlage in višine rentnega zahtevka tožnik ni dokazal. 6. Tožnikova pritožba je delno, toženkina pa v celoti utemeljena.

O stranski intervenciji:

7. Med postopkom se je toženki v pravdi pridružil njen zavarovanec kot stranski intervenient. Sodišče prve stopnje mu je kljub tožnikovemu nasprotovanju s sklepom z dne 10.5.2012 dovolilo udeležbo v postopku. Ker zoper sklep o dopustitvi intervencije po tretjem odstavku 200. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni posebne pritožbe, ga tožnik izpodbija s pritožbo zoper sodbo, vendar neutemeljeno.

8. Tudi po presoji pritožbenega sodišča toženkinemu zavarovancu ni mogoče odrekati intervencijskega interesa. Res je sodišče prve stopnje v sklepu navedlo napačen znesek (12.000,00 EUR namesto 8.345,85 EUR), do katerega ima toženka po šestem odstavku 7. člena ZOZP, veljavnem v času obravnavane nezgode, pravico terjati zavarovanca za povračilo zneskov, ki jih je izplačala iz zavarovalne vsote, vendar ta napaka v obrazložitvi sklepa ni kvarno vplivala na odločitev o dopustitvi stranske intervencije. Tožnik namreč ne oporeka dejstvu, da je bil toženkin prvi regresni zahtevek, ki ga je naslovila na svojega zavarovanca na podlagi izplačil drugim oškodovancem iz iste nezgode, poplačan le v znesku 288,07 EUR. Tudi toženkini trditvi, da od stranskega intervenienta doslej še ni terjala povračila v zvezi z odškodnino, ki jo je izplačala tožniku pred pravdo, ne nasprotuje, zato ni bistveno, da izplačani znesek (19.440,00 EUR) presega limit za uveljavljanje regresa. Toženka bo namreč s pravnomočno sodbo v tej pravdi znova pridobila možnost uveljavljati (nov) regresni zahtevek zoper svojega zavarovanca. Če bo toženka obsojena na plačilo dodatne odškodnine tožniku, bo to dejstvo vplivalo tudi na pravni položaj stranskega intervenienta, ki ima zato interes, da se v tej pravdi razčistijo vsi ugovori, ki vplivajo na obseg toženkine odgovornosti in višino odškodnine.

9. Po navedenem je sodišče tožnikovo pritožbo v tem delu zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep. Razlogi, zaradi katerih je tožnik nasprotoval stranski intervenciji in jih zdaj ponavlja v pritožbi, niso podani, sklep sodišča prve stopnje pa tudi ni obremenjen s procesnimi ali materialnimi kršitvami, ki bi jih bilo treba upoštevati po uradni dolžnosti.

O glavni stvari:

10. Ker je bil tožnik sopotnik v vozilu toženkinega zavarovanca, se toženka, upoštevaje domnevo vzročnosti iz 149. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ne more izogniti svoji objektivni odgovornosti za tožnikovo škodo. Res pa ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila ta večja, kot bi bila sicer, po prvem odstavku 171. člena OZ pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Toženka v zvezi s tem očita tožniku, da v času nezgode ni bil pripet z varnostnim pasom in da je pristal na vožnjo z vinjenim voznikom. Sodišče prve stopnje je tožnikov prispevek k nastanku škodnega dogodka (pravilno: k nastanku svoje škode) ocenilo v obsegu 10 %. Toženka glede na ugotovljene okoliščine primera utemeljeno očita izpodbijani sodbi, da je navedeni delež prenizek.

11. Dokazni postopek je pokazal, da je tožnik pred nezgodo dalj časa popival skupaj z voznikom in tudi količina zaužitega alkohola ni bila tako majhna oziroma nepomembna, kot poskuša prikazati v svoji pritožbi. Nenavsezadnje je bilo z analizo krvi pri vozniku ugotovljeno, da je v času nezgode koncentracija alkohola v njegovi krvi znašala 1,73 g/kg. Ob tako hudi alkoholiziranosti ni verjetno, da voznik ni kazal nobenih znakov opitosti. Sicer pa bi se tožnik brez dvoma moral zavedati, da uživanje alkohola, ne glede na prisotnost zunanjih znakov alkoholiziranosti, bistveno vpliva na sposobnost varne vožnje. Tudi če morebiti ni bil sposoben takšne presoje, ker je bil sam pod vplivom alkohola, njegovega prispevka k nastalim posledicam prometne nezgode ni mogoče izključiti, saj se je tožnik s svojim ravnanjem sam spravil v stanje zmanjšane zmožnosti za razsojanje. Po ustaljeni sodni praksi znaša soprispevek oškodovanca v podobnih primerih med 20 % in 30 %. Za nižji delež, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, v izpodbijani sodbi ni navedlo tehtnih okoliščin.

12. Poleg tega tožnik ni bil privezan z varnostnim pasom. Njegov pritožbeni očitek o nepravilni porazdelitvi dokaznega bremena v zvezi s tem odločilnim dejstvom ni utemeljen. Jasno je sicer, da je toženka tista, ki mora dokazati, da oškodovanec po lastni krivdi ni uporabil varnostnega pasu in da je ta opustitev prispevala k nastanku škode ali njenemu večjemu obsegu. Toženka je, vsaj v zvezi s prvim navedenim dejstvom, tej zahtevi zadostila s sklicevanjem na policijski zapisnik o ogledu kraja prometne nezgode in na izpoved svojega zavarovanca. Iz policijskega zapisnika ni razvidno, da v vozilu zadaj ni bilo varnostnih pasov, medtem ko je stranski intervenient M. R. izpovedal, da je njegovo vozilo imelo vgrajene varnostne pasove tudi zadaj, zato bi se tožnik lahko pripel. Toženka je s tem prevalila breme dokazovanja na tožnika, vendar je drugačna tožnikova izpoved glede varnostnih pasov v dokaznem postopku ostala osamljena. Priča S. S. o tem ni vedela ničesar, uporabnih nasprotnih dokazov (na primer izvedenca avtomobilske stroke) pa tožnik niti ni predlagal. Tožnik bi bil po navedenem upravičen do odškodnine samo za tisto škodo, ki bi jo utrpel, tudi če bi bil privezan z varnostnim pasom. Opustitev uporabe varnostnega pasu mora biti v vzročni zvezi z nastankom škode ali njenim obsegom. Le takrat, ko ni mogoče ugotoviti, katere poškodbe so posledica neuporabe varnostnega pasu, se ta oškodovančeva opustitev lahko ovrednoti po prostem preudarku kot soprispevek k nastali škodi, ki v podobnih primerih po ustaljeni sodni praksi znaša med 20 in 30 %.

13. Sodišče prve stopnje se je ugotavljanja tožnikovega prispevka k nastali škodi, ki zmanjšuje toženkino odgovornost, lotilo očitno napačno, na kar utemeljeno opozarja toženka v svoji pritožbi. Ločiti je namreč treba vzročno zvezo med ravnanjem povzročitelja škode in škodnim dogodkom, od vzročne zveze med škodnim dogodkom in obsegom škode, ki je posledica tega dogodka. Tožnik ni bil voznik in zato ni mogel ničesar prispevati k nastanku škodnega dogodka. Pač pa je tožnik (zaradi pristanka na vožnjo z opitim voznikom in zaradi neuporabe varnostnega pasu) najbrž bistveno prispeval k obsegu svoje škode. Za to presojo je ravnanje ostalih sopotnikov v vozilu povsem nerelevantno. Poleg tega je sodišče prve stopnje zanemarilo vprašanje vzročne zveze med neuporabo varnostnega pasu in tožnikovimi poškodbami. Tako so izvedenci medicinske stroke podali svoj izvid in mnenje le o poškodbah in njihovih posledicah, ki jih je tožnik dejansko utrpel, ne pa tudi o tistih, ki bi jih varnostni pas lahko preprečil, oziroma o tistih poškodbah in posledicah, ki bi nastale, tudi če bi bil tožnik pripet z varnostnim pasom. Izpodbijana sodba o teh odločilnih dejstvih nima razlogov, to pa pritožbenemu sodišču onemogoča spremembo sodbe glede podlage toženkine odškodninske odgovornosti. Že iz tega razloga je moralo pritožbama ugoditi in prvo sodbo razveljaviti. Dokler ni jasno, v kakšnem obsegu toženka odgovarja za obravnavano škodo, ni mogoče razpravljati o višini odškodnine.

14. Po navedenem je ostalo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji nepopolno, če že ne zmotno ugotovljeno, posledično pa je bilo tudi zmotno uporabljeno materialno pravo. Sodišče druge stopnje je zato v skladu s 355. členom ZPP zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odgovor na preostale pritožbene trditve zaenkrat ni potreben. Ni pa odveč opozorilo, da bo moralo sodišče prve stopnje (po dopolnitvi dokazovanja z izvedencem medicinske stroke o vzročni zvezi med neuporabo varnostnega pasu in tožnikovimi poškodbami) pri ponovni odmeri odškodnine skrbneje upoštevati tudi sodno prakso oziroma odškodnine, ki jih sodišče prisoja v podobnih odškodninskih primerih za nepremoženjsko škodo. Poleg tega pravdni stranki v svojih pritožbah utemeljeno izpostavljata tudi neprepričljivost razlogov, ki jih je sodišče navedlo glede tožnikove premoženjske škode, vključno z rentnim zahtevkom. Utemeljen je zlasti tožnikov pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zanemarilo materialno procesno vodstvo, če je že ocenilo, da njegove trditve v zvezi z rentnim zahtevkom ne zadoščajo. V zvezi s tem je neobrazloženo in najbrž tudi neupravičeno zavrnilo predlagani dokaz z izvedencem finančne stroke. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku odpraviti navedene pomankljivosti in skrbneje obrazložiti svojo odločitev o tožnikovi premoženjski škodi.

O stroških postopka:

15. Delna razveljavitev sodbe vključuje tudi odločitev o stroških prvostopenjskega postopka. Pravica do njihovega povračila je namreč odvisna od končnega izida pravde. Enako velja za pritožbene stroške. Sodišče druge stopnje je zato v skladu s četrtim odstavkom 165. člena ZPP odločitev o stroških celotnega postopka pridržalo sodišču prve stopnje.