Jedro

V primeru iz 1. točke 421. člena ZPP (sodelovanje sodnika, ki bi moral biti po zakonu izločen) je potrebno predlog za obnovo postopka vložiti v tridesetih dneh od dneva, ko je stranka zvedela za ta razlog (1. točka 1. odstavka 423. člena ZPP). Po ugotovitvah sodišč druge in prve stopnje, ki jim tožeča stranka ni nasprotovala, je tožeča stranka dne 20.9.1997 zvedela za sodelovanje sodnika, ki bi moral biti po njenem mnenju izločen, predlog za obnovo postopka pa je vložila 8.12.1997. Nobenega dvoma tedaj ne more biti, da je bil predlog vložen prepozno.

Izrek

1. Revizija se zavrne kot neutemeljena.

2. Vloga tožeče stranke, naslovljena kot "zahteva za varstvo zakonitosti", se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke za obnovo postopka.

Proti sklepu sodišča prve stopnje je vložila tožeča stranka pritožbo, ki jo je sodišče druge stopnje z izpodbijanim pravnomočnim sklepom zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je proti odločitvi sodišča druge stopnje vložila revizijo in zahtevo za varstvo zakonitosti.

V obširni reviziji, v kateri je opisan celoten potek postopka, med drugim zatrjuje, da je v revizijskem postopku, ki je bil v teku pod opr. št. II Ips 380/96, sodeloval sodnik Š., ki bi moral biti izločen. Sicer pa je sodišče v vseh postopkih skušalo zmanjšati težo prometne nesreče, ki jo je doživel tožnik v letu 1988. Zaradi te nesreče je utrpel tožnik premoženjsko in nepremoženjsko škodo.

Sodišče bi moralo upoštevati določbe ZOR (členi 188, 189, 190, 195, 200 itd.) in vzpostaviti takšno stanje, kakršno je bilo pred nastankom škode. Soditi bi moralo nepristrano in upoštevati določbe Ustave Republike Slovenije in zakonov. Vse to je bilo zatrjevano tekom postopka. Vrhovno sodišče naj vse navedbe tožeče stranke ponovno prebere. Obseg tožnikovih poškodb je razviden iz izvedeniških mnenj. Le v primeru, če bo vrhovno sodišče še enkrat pregledalo celoten spis, bo lahko o zadevi odločilo pravilno in zakonito.

Po preteku roka za vložitev revizije je tožeča stranka dne 3.8.1998 sodišču posredovala še vlogo, ki jo je poimenovala "zahteva za varstvo zakonitosti". Tudi v tej vlogi, ki naj bi bila, kot je v njej izrecno navedeno, vložena na podlagi 401. in nasl. členov ZPP, je tožeča stranka opisala celoten potek postopka in navedla tiste določbe ZOR in ZPP, ki naj bi bile po njenem mnenju zmotno uporabljene.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. in 400. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, se lahko na predlog stranke obnovi iz razlogov, ki so navedeni od 1. do 9. točke 421. člena ZPP. Tožeča stranka je zatrjevala, da sta podana obnovitvena razloga iz 1. točke (pri izdaji odločbe naj bi sodeloval sodnik, ki bi moral biti po zakonu izločen - 1. do 5. točka 71. člena ZPP) in 9. točke 421. člena ZPP (zvedela naj bi za nova dejstva oziroma našla in pridobila nove dokaze, na podlagi katerih bi bila izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku).

Glede obnovitvenega razloga iz 1. točke 421. člena ZPP je bil predlog za obnovo postopka zavržen, glede obnovitvenega razloga iz 9. točke 421. člena ZPP pa kot neutemeljen zavrnjen.

Obe odločitvi sodišč druge in prve stopnje sta v skladu z določbami ZPP.

V primeru iz 1. točke 421. člena ZPP (sodelovanje sodnika, ki bi moral biti po zakonu izločen) je potrebno predlog za obnovo postopka vložiti v tridesetih dneh od dneva, ko je stranka zvedela za ta razlog (1. točka 1. odstavka 423. člena ZPP). Po ugotovitvah sodišč druge in prve stopnje, ki jim tožeča stranka ni nasprotovala, je tožeča stranka dne 20.9.1997 zvedela za sodelovanje sodnika, ki bi moral biti po njenem mnenju izločen, predlog za obnovo postopka pa je vložila 8.12.1997. Nobenega dvoma tedaj ne more biti, da je bil predlog vložen prepozno.

Kljub temu, da prepozno vloženega obnovitvenega predloga ni potrebno vsebinsko obravnavati, pa vrhovno sodišče še pojasnjuje, da tožeča stranka neutemeljeno zatrjuje, da je pri odločanju sodeloval sodnik, ki bi moral biti po določbah ZPP izločen. Sodnik Š., ki ga tožeča stranka v reviziji izrecno omenja, namreč ni sodeloval pri preizkusu iste pravnomočne zadeve na dveh stopnjah. Z odločbo senata Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 146/92 z dne 15.4.1992, ki mu je predsedoval sodnik Š., je bila namreč razveljavljen odločitev sodišča prve stopnje o tožbenem zahtevku tožeče stranke, ki se je nanašal na plačilo denarne rente. V tem delu tedaj odločitev ni postala pravnomočna. O rentnem zahtevku je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ponovno odločeno s sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani opr. št. III P 156/92 z dne 21.5.1992 (tožbeni zahtevek je bil zavrnjen). Tožnikovo pritožbo proti tej sodbi je Višje sodišče v Ljubljani obravnavalo v senatu, v katerem sodnik Š. ni sodeloval, in s sodbo opr. št. II Cp 1513/92 z dne 24.2.1993 zavrnilo kot neutemeljeno tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. S sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 552/93 z dne 28.10.1993 je senat vrhovnega sodišča, v katerem sodnik Š. ni sodeloval, reviziji tožeče stranke ugodil, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavil in zadevo vrnil sodišču prve stopnje v novo odločanje. O rentnem tožbenem zahtevku je zato sodišče prve stopnje ponovno odločilo s sodbo opr. št. III P 530/93 z dne 13.9.1994, pritožbeno sodišče pa je v senatu, v katerem ni sodeloval sodnik Š., z odločbo opr. št. Cp 2007/94 z dne 7.6.1995 pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje. Tožeča stranka je tudi proti sodbi opr. št. Cp 2007/94 z dne 7.6.1995 vložila revizijo, ki pa jo je vrhovno sodišče z odločbo opr. št. II Ips 380/96 z dne 5.6.1997 zavrnilo kot neutemeljeno. V senatu revizijskega sodišča, ki je odločil o reviziji, ki je bila vložena proti odločbi višjega sodišča opr. št. Cp 2007/94 z dne 7.6.1995, je sodeloval tudi sodnik Š., vendar pa to ne predstavlja kršitve izločitvenega razloga po določbi 5. točke 71. člena ZPP, saj ta sodnik pri izdaji odločbe, ki je bila preizkušana v revizijskem postopku, ni sodeloval (v isti zadevi tedaj ni sodeloval pri izdaji odločbe nižjega sodišča).

Za to, da bi lahko na podlagi 9. točke 421. člena ZPP dosegla obnovo postopka, ki je bil s sodno odločbo pravnomočno končan, pa bi morala tožeča stranka navesti nova dejstva oziroma predlagati nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko zanjo izdana ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Tožeča stranka tega ni storila. V predlogu za obnovo postopka, pritožbi in reviziji je namreč le obširno opisala potek celotnega postopka, novih dejstev ni navedla, pa tudi novih dokazov ni predlagala.

Na trditev tožeče stranke, da je proti izvedencu M. K. vložila pred sodiščem tožbo, pa je sodišče tudi pravno pravilno odgovorilo in sicer, da mora za uspešno uveljavljanje obnovitvenega razloga iz 4. točke 421. člena ZPP (sodna odločba se opira na krivo izpovedbo izvedenca) obstajati pravnomočna sodna odločba. Te pa tožeča stranka sodišču ni predložila.

V delu, ki se nanaša na obnovo postopka, je tadaj odločitev sodišč druge in prve stopnje v skladu z določbami ZPP. Zato je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo (393. in 400. člen ZPP).

Zahteva tožeče stranke za varstvo zakonitosti pa ni dovoljena.

Navedeno izredno pravno sredstvo namreč lahko vloži Državno tožilstvo Republike Slovenije, ne pa tudi stranki postopka (prvi odstavek 401. člena ZPP). Zato je moralo vrhovno sodišče odločiti, da se vloga tožeče stranke, naslovljena kot "zahteva za varstvo zakonitosti", zavrže (389., 400. in 408. člen ZPP).