Jedro

Iz trditev tožnice v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe ter predloženih listin, ki jih je tožnica priložila tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe, ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka bistveno kršila določila postopka izdaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki ga določa ZDR. Tožnici je bila odpoved dana dne 24. 9. 2015 in vročena dne 28. 9. 2015 (odločba ZPIZ pa je bila tožnici izdana 25. 9. 2015) in je postala pravnomočna ter izvršljiva dne 15. 10. 2015). V skladu s prvim odstavkom 116. člena ZDR-1 lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi invalidu zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti in v primeru poslovnega razloga, le v primerih in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. Pogoj pa je, da je s pravnomočno odločbo ZPIZ delavcu priznana pravica iz invalidskega zavarovanja na podlagi III. kategorije invalidnosti. Odločba ZPIZ, s katero je tožnici bila priznana pravica iz invalidskega zavarovanja na podlagi III. kategorije invalidnosti, je postala pravnomočna in izvršljiva 15. 10. 2015. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da delodajalec ni bil dolžan postopati po določilih 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov in 116. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: „1. Zadrži se učinkovanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 9. 2015 do pravnomočno končanega postopka o glavni stvari in se toženi stranki naloži plačilo nadomestila plače tožnici do vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec, dokler traja spor o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

2. Tožena stranka je dolžna v primeru kršitve te začasne odredbe plačati denarno kazen za vsak dan kršitve v višini 3.000,00 EUR.

3. Ta začasna odredba velja do pravnomočno končanega postopka o glavni stvari, pri čemer ugovor oziroma pritožba zoper sklep o začasni odredbi ne zadržita njene izvršitve.

4. Tožena stranka je dolžna tožnici v roku 8 dni povrniti stroške te začasne odredbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo“ (I. izreka sklepa).

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep sodišča prve stopnje spremeni, tako da predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi in izda predlagano začasno odredbo oziroma podrejeno, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Kot prvi pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve je treba izkazati verjeten obstoj terjatve, kar pa tožnici po oceni sodišča prve stopnje ni uspelo. Tožnica meni, da se stališče sodišča opira na izrazito mehansko razlogovanje. O verjetnosti obstoja terjatve govorimo tedaj, kadar okoliščine, ki govore za obstoj določenega dejstva, prevladujejo nad tistimi, ki govore proti obstoju tega dejstva. Ker tožnica izpodbija odločitev delodajalca o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je treba verjetnost obstoja terjatve presojati z vidika pravilnega postopanja delodajalca pri sprejemanju odločitve o njenih pravicah, obveznostih in odgovornostih, kamor sodi tudi vprašanje, ali je bilo ravnanje tožene stranke kot delodajalca samovoljno. Po mnenju tožnice je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da ni izkazano, da je tožena stranka redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnici podala v nasprotju z zakonskimi določbami in da zato ni bil izpolnjen temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe, to je verjetnost terjatve. Tožnica meni, da je izkazala verjetnost, da njena terjatev obstoji in da so ji bile v redni odpovedi bistveno kršene določbe materialnega prava, saj je obrazložitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi vsebinsko prazna in je ni mogoče preizkusiti. Tožnica trdi, da je kljub formalni obrazložitvi odpovedi le-ta nezakonita, saj je sama obrazložitev napačna in zavajajoča. Trditve na strani 3 odpovedi, da je na blagajniškem poslovanju pred spremembo urnika bilo potrebnih devet delavcev, ki so svoje delo opravljali v dopoldanskem, popoldanskem in deljenem delovnem času, po spremembi pa je delo bilo možno organizirati s sedmimi delavci, kateri delo opravljajo na način, da dva delavca opravljata delo v popoldanskem delovnem času, dva v dopoldanskem delovnem času in dva delavca v deljenem delovnem času, en delavec pa je potreben za nadomeščanje odsotnosti, so pomanjkljive in zato zavajajoče, saj tožena stranka ne pove, kako se je gibalo število delavcev na blagajni po odhodu dveh delavcev v pokoj. Dva delavca sta se upokojila že 1. 7. 2015 in 16. 9. 2015 in že dne 6. 7. 2015 sta bila iz likvidature prerazporejena na blagajno dva delavca, tako da je bilo do 16. 9. 2015 na blagajni 10 delavcev. Dne 23. 9. 2015 pa je prišla na delo blagajnika delavka razporejena iz poslovalnice A. in to že po obvestilu o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. Za čas obvestila o nameravani odpovedi tožnici je torej na blagajni delalo osem blagajnikov, že 23. 9. pa znova devet delavcev vključno s tožnico. Po vročitvi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici v mesecu septembru 2015, je bilo na blagajni zaposlenih sedem delavcev, če ne upoštevamo tožnice, ki ji je tekel odpovedni rok. Že po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici je iz razporeda urnika blagajnikov za mesec november in december razvidno, da na blagajni dela enako število delavcev, torej sedem, kot pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici, saj je na blagajno toženka pripeljala „delavko iz druge poslovalnice“, ki pa je tudi mati delavca, ki je v Centrali B. zaposlen kot vodja resorja. Tudi navedba „opravljanje dela ključarja“ v naštetih nalogah glavnega blagajnika na 3. strani odpovedi ni odraz resničnega dejanskega stanja v banki. Odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici prikriva dejanski razlog, to pa je bila odpoved zaradi podane III. kategorije invalidnosti dne 21. 9. 2015 in posledično zgolj 4 urna delovna zmožnost. Sodišče prve stopnje očitno ni moglo ugotoviti, kateri razlog je dejansko poslovni razlog za odpoved, saj je obrazložitev odpovedi netočna in zavajajoča. Na sestanku dne 5. 3. 2015 so bili predstavljeni štirje vzroki, zaradi katerih naj bi tožena stranka spremenila urnik poslovanja. Sprememba poslovnega časa poslovalnice in nov delovni čas zaposlenih nikakor ni in ne more biti utemeljen razlog, zaradi katerega ni možno nadaljevati delovnega razmerja, zato tožnica nikakor ne soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da iz dokazov, ki jih je predložila tožnica, ne izhaja verjetnost nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec namreč lahko v skladu z veljavno zakonodajo, odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu invalidu iz poslovnih razlogov brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi le v primeru, če komisija ugotovi, da mu utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi. Tožnica tudi meni, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 15. točke 339. člena ZPP. Protispisnost je podana, ker je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu vsebino listin in izjav tožnice povzelo v nasprotju z zapisanim. Navedba v 4. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, ko sodišče ugotavlja, da opustitev podaje obvestila o nameravani odpovedi v sodni praksi ne predstavlja razloga za nezakonitost odpovedi, je v celoti izven konteksta tožbenih navedb in protispisna. Tožnica nikoli ni trdila, da tožena stranka tožnici ni izdala obvestila o nameravani odpovedi, ampak je v III. točki tožbe trdila, da tožena stranka v obvestilu ni navedla razlogov za odpoved, kar pa bi morala, saj je v pisnem obvestilu delodajalec delavca dolžan seznaniti z razlogi odpovedi. Tudi ni res, da tožnica v okviru svojih navedb ni pojasnila, katerega delovnega mesta ji tožena stranka neupravičeno ni ponudila. Sodišče bi moralo upoštevati tudi mnenje sindikata tožene stranke, ki je izrecno nasprotoval odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. Vse trditve v tožbi o diskriminaciji in šikaniranju so utemeljene z zadostno verjetnostjo. Formalistično in mehansko pa je tudi sklepanje sodišča, ko z neverjetno lahkoto zaključuje, da samo vedenje delodajalca, da dejstvo, da je delavec v postopku zaradi ugotavljanja invalidnosti na ZPIZ-u, še ne daje podlage za zaščito delavca pred odpovedjo skladno s 116. členom ZDR-1 in zato delodajalec ni bil dolžan postopati po določilih navedenega člena in 40. člena ZZRZI. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnice v pritožbi in navedla, da je uprava tožene stranke dne 18. 8. 2015 sprejela odločitev, da poslovalnice centra B., kjer je bila zaposlena tožnica, C., D. in E. z dne 31. 8. 2015 preidejo na nov poslovni čas. Zaradi navedenega pa je tožena stranka pristopila tudi k zmanjšanju števila zaposlenih. Tožena stranka navaja, da niso resnične trditve tožnice glede števila zaposlenih in so prirejene za potrebe navedenega sodnega postopka. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Priglaša stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Zgolj zato, ker je sodišče prve stopnje v izpodbijani sklep zapisalo, da tožena stranka ni podala tožnici obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tožnica pa je v tožbi navajala, da obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne vsebuje razlogov, kot to določa kolektivna pogodba dejavnosti, ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 339. člena ZPP. Odločitev o začasni odredbi ni odločitev o glavni stvari, temveč gre za odločitev o enem od t.i. incidenčnih vprašanj, ki so našteta v 270. členu ZPP, o katerih predsednik senata odloča med pripravami za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje je pravilno zapisalo, da opustitev podaje obvestila o nameravani odpovedi pogodbe v sodni praksi ne predstavlja razloga za nezakonitost odpovedi, zato tudi pritožbene trditve tožnice, da je sicer prejela obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki pa ni bilo ustrezno obrazloženo, prav tako ne izkazuje verjetnosti terjatve tožnice, torej da je odpoved iz tega razloga nezakonita.

7. Izpodbijani sklep sodišča prve stopnje ima razloge o odločilnih dejstvih. Sodišče se je v izpodbijanem sklepu opredelilo do vseh relevantnih dejstev, do vseh navedb tožnice pa se sodišču ni potrebno opredeljevati. Upoštevati je potrebno, da sodišče pri odločitvi o predlogu za izdajo začasne odredbe ne izvaja popolnega dokaznega postopka, temveč mora v skladu z drugim odstavkom 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) odločiti o predlogu najkasneje v treh dneh, pri tem pa se ne presoja ali je tožnica svoje trditve dokazala, temveč le ali je izkazala za verjetno, da terjatev obstoji. Z začasnimi odredbami se dolžniku prepove določene aktivnosti, da se obstoječe dejansko stanje ne spremeni na škodo upnika, s čimer se zavaruje uspešnost poznejše izvršbe na podlagi naslova, ki ob izdaji začasne odredbe še ne obstoji. Vendar se z začasnimi odredbami sporno razmerje delno in začasno rešuje. V primeru, da upnik uveljavlja zavarovanje nedenarne terjatve, kar predstavlja predmet tega spora, mora v predlogu za izdajo začasne odredbe izkazati verjetnost terjatve, na podlagi zatrjevanih dejstev in dokazov, enakim tistim, ki se obravnavajo pri vsebinskem odločanju, ob tem pa mora izkazati še obstoj enega od predpisanih pogojev iz določba 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in naslednji) to je nevarnost, da bo uveljavitve terjatev onemogočena ali precej otežena, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode in da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

8. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnica obstoja svoje terjatve, ki jo uveljavlja v tem individualnem delovnem sporu, do sedaj še ni verjetno izkazala. Sodišče bo šele na podlagi izvedenega dokaznega postopka lahko ugotovilo, ali je pri toženi stranki obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, ali je pri toženi stranki prišlo dejansko do zmanjšanja števila zaposlenih zaradi spremembe delovnega časa na blagajniškem poslovanju ter ali je tožena stranka dejansko razpolagala z ustreznim delovnim mestom, ki bi ga lahko ponudila tožnici. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka se bo lahko sodišče prve stopnje tudi opredelilo do trditev tožnice, da je zaradi spremembe urnika banke tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga le tožnici ter da je tožena stranka istočasno, ko je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi, na njeno delovno mesto razporedila drugo delavko.

9. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da v tej fazi postopka verjetnost tožničine terjatve še ni izkazana, saj iz trditev tožnice v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe ter predloženih listin, ki jih je tožnica priložila tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe, ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka bistveno kršila določila postopka izdaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki ga določa Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Tožnici je bila odpoved dana dne 24. 9. 2015 in vročena dne 28. 9. 2015 (odločba ZPIZ pa je bila tožnici izdana 25. 9. 2015) in je postala pravnomočna ter izvršljiva dne 15. 10. 2015). V skladu s prvim odstavkom 116. člena ZDR-1 lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi invalidu zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti in v primeru poslovnega razloga, le v primerih in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. Pogoj pa je, da je s pravnomočno odločbo ZPIZ delavcu priznana pravica iz invalidskega zavarovanja na podlagi III. kategorije invalidnosti. Odločba ZPIZ, s katero je tožnici bila priznana pravica iz invalidskega zavarovanja na podlagi III. kategorije invalidnosti, je postala pravnomočna in izvršljiva 15. 10. 2015. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da delodajalec ni bil dolžan postopati po določilih 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. 63/2004 in naslednji) in 116. člena ZDR-1 in zato ni mogoče govoriti, da je bil bistveno kršen postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici.

10. Sodišče prve stopnje bo v obravnavanem primeru lahko šele na podlagi nadaljnjega postopka, v katerem bo lahko svoje argumente predstavila tudi nasprotna stranka ugotovilo, ali je tožena stranka utemeljeno tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in ali se je dejansko zaradi spremenjenega delovnega časa zmanjšala potreba po številu zaposlitev na delovnem mestu blagajnik ter ali je tožena stranka v spornem času na delovno mesto tožnice zaposlila delavko iz druge poslovne enote. Sodišče prve stopnje pa se bo opredelilo tudi do trditev tožnice, da ji je prenehala pogodba o zaposlitvi izključno zato, ker je tožnici priznana III. kategorija invalidnosti.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (drugi odstavek 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP).