Jedro

Po presoji sodišča bi morala tožena stranka upoštevati spremenjeno dejansko stanje v času njenega odločanja in bi morala upoštevati, da je otrok na podlagi začasne odredbe opr. št. P ... z dne 5. 1. 2004 začasno dodeljen v varstvo in vzgojo očetu BB. Sprememba dejanskega stanja je bila v času odločanja tožene stranke znana, zato bi morala tožena stranka to dejstvo upoštevati in ugotoviti, da so bila v postopku nepopolno ugotovljena dejstva (1. odstavek 251. člena ZUP), ter to upoštevati pri svoji odločitvi ali po 2. ali pa 3. odstavku 251. člena ZUP.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št... z dne 13. 5. 2004 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek. 2. Tožnico se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo najprej ob reševanju pritožbe tožnice proti odločbi Centra za socialno delo A št... z dne 4. 11. 2002 odpravila 3. točko izreka te odločbe in odločila, da 4. točka izreka te odločbe postane 3. točka, v ostalem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnila in potrdila izpodbijano odločbo. Center za socialno delo A je s svojo odločbo določil stike med mld. AA in njegovim očetom. V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da se je oprla na 1. odstavek 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 14/89, RS, št. 64/01 in nadaljnji, v nadaljevanju: ZZZDR), na 9. in 12. člen Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah, prav tako pa se je oprla na določilo 86. člena Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 54/92 in nadaljnji, v nadaljevanju: ZSV). Tožena stranka navaja, da je BB, oče mld. AA, podal zahtevo za izdajo upravne odločbe o stikih med njim in sinom, ki so do tedaj potekali po dogovoru z otrokovo materjo trikrat na teden, dostikrat so bili tudi obsežnejši. V letu 2002 pa je mati najprej en teden onemogočala stike, sedaj pa oče že skoraj en teden ni videl sina. Oče otroka je mnenja, da je do onemogočanja stikov prišlo zaradi ljubosumja, ker je AA vedno bolj navezan nanj. Tožnica se z izjavami otrokovega očeta ne strinja in meni, da ji želi nagajati. Tožena stranka nadalje še navaja, da je strokovna komisija v svojem mnenju dne 23. 10. 2002 zapisala, da je predlog otrokovega očeta neumesten, da stiki ostanejo v okviru dogovora med njim in materjo, saj je bilo iz vzgojno-varstvenega zavoda razvidno, da otrok vrtca ne obiskuje kontinuirano in v sedanji starosti v procesu socializacije še ni dosegel stopnje, ko bi mu bila družba vrstnikov pomembnejša od tesnega kontakta s starši, v tem primeru z očetom. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnica navajala, da naj bi se oče otroka ukvarjal z nezakonito preprodajo avtomobilov in da naj bi dolgoval denar različnim ljudem, vendar za te svoje navedbe ni predložila nobenih dokazov, zato tožena stranka tem navedbam ni mogla slediti. Prav tako ni bilo ugotovljeno, da bi bil otrok zaradi očeta kadarkoli ogrožen oziroma da bi bili stiki v škodo otroka. Razlog, ki ga tožnica navaja, ko zavrača stike v obsegu, kot jih predlaga oče in kot so določeni z odločbo organa prve stopnje, je otrokova vključitev v vrtec in pomen le-tega za otrokov socialni razvoj. Tožena stranka pa pri tem ugotavlja, da otrok ne obiskuje vrtca redno, temveč nekontinuirano in z daljšimi presledki, kar je bilo ugotovljeno dvakrat, s poročilom VVZ B z dne 12. 7. 2002 in poročilom VVZ C z dne 20. 9. 2002. Tožena stranka navaja, da je iz obeh poročil razvidno, da navedbe tožnice glede vrtca ne držijo, s tem je bilo dejansko stanje glede obiskovanja vrtca popolno ugotovljeno in ni razloga za pridobitev tretjega poročila. Navaja še, da je iz spisa razvidno, da med staršema še vedno obstajajo nerešena vprašanja in medsebojne zamere, v katere vpletata svojega sina. To pa je nedopustno in v nasprotju s koristmi in interesi otroka. Stiki so določeni na podlagi 1. odstavka 106. člena ZZZDR med otrokom in očetom, to je tistim izmed staršev, s katerim otrok ne živi. Določilo o obveščanju staršev v primeru bolezni otroka in nezmožnosti realizacije stika pa ne spada v izrek odločbe, lahko je v obrazložitvi, zato besedilo 3. točke izreka odločbe organa prve stopnje ne spada v izrek in je organ prve stopnje s tem kršil pravila postopka in napačno uporabil materialno pravo, zato je tožena stranka odpravila 3. točko izreka izpodbijane odločbe, zato 4. točka izreka izpodbijane odločbe postane 3. točka odločbe.

Tožnica v tožbi meni, da je odločba nezakonita, ker so stiki otroka z njegovim očetom nepravilno določeni. Osebni stiki so prepogosto določeni in jih je zaradi tega težko realizirati. Tožena stranka ni upoštevala, da se otrokov oče ukvarja z nezakonito dejavnostjo in zaradi tega stiki otroka z njim niso otroku v korist. Tožnici tudi ni bilo vročeno mnenje strokovne komisije z dne 23. 10. 2002 in je tako prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka. Tožnica je s pritožbo podala tudi zahtevo za prenos pristojnosti na drug center za socialno delo, vendar o tem še ni bilo odločeno. Izrečene so bile tudi denarne kazni zaradi neizvrševanja odločbe, oče otroka pa zlorablja svoje pravice glede stikov. Tožnica predlaga, da se tožbi ugodi in izpodbijana odločba odpravi in vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Tožnica prosi za oprostitev plačila sodnih taks, saj bi plačilo le-teh ogrozilo njeno preživljanje in preživljanje družinskih članov. Tožnica je prijavljena kot brezposelna oseba na Zavodu RS za zaposlovanje in ne prejema denarne socialne pomoči. Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da se tožba zavrne iz razlogov, ki so navedeni v izpodbijani odločbi.

Državni pravobranilec je kot zastopnik javnega interesa prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Iz upravnega spisa izhaja, da se je BB, oče mld. AA, obrnil na Center za socialno delo A z zahtevkom za določitev stikov 5. 6. 2002. Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla na določilo 1. odstavka 106. člena ZZZDR, ki določa, da ima tisti od staršev, ki ne živi skupaj z otrokom, pravico do osebnih stikov z njim. Iz odločbe organa prve stopnje z dne 4. 11. 2002 izhaja, da otrok AA živi pri materi, sedaj tožnici, in so z odločbo organa prve stopnje določeni stiki otroka z njegovim očetom. Iz upravnega spisa pa ravno tako izhaja, da je bil Center za socialno delo A obveščen preko izvršiteljice CC o pravdni zadevi tožnika BB proti toženi stranki DD zaradi dodelitve mladoletnega otroka v varstvo in vzgojo in da bo na podlagi izdane začasne odredbe z dne 6. 4. 2004 opravljeno izvršilno dejanje neposredne izročitve mladoletnega otroka. Organ prve stopnje je bil o tem obveščen 26. 4. 2004, temu obvestilu pa je pritrjen sklep Okrožnega sodišča v D opr. št. P .... Iz citiranega sklepa Okrožnega sodišča v D izhaja, da se potrdi v celoti začasna odredba opr. št. P ... z dne 5. 1. 2004 tako, da se mld. AA začasno dodeli v varstvo in vzgojo očetu tožniku BB.

Po presoji sodišča bi morala tožena stranka upoštevati spremenjeno dejansko stanje stranka v času njenega odločanja in bi morala upoštevati, da je otrok na podlagi začasne odredbe opr. št. P ... z dne 5. 1. 2004 začasno dodeljen v varstvo in vzgojo očetu BB. Sprememba dejanskega stanja je bila v času odločanja tožene stranke znana, zato bi morala tožena stranka to dejstvo upoštevati in ugotoviti, da so bila v postopku nepopolno ugotovljena dejstva (1. odstavek 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP), ter to upoštevati pri svoji odločitvi ali po 2. ali pa 3. odstavku 251. člena ZUP. V ponovljenem postopku mora tožena stranka upoštevati, da je bil otrok začasno dodeljen v varstvo in vzgojo očetu in to spremenjeno okoliščino oziroma spremenjeno dejansko stanje upoštevati, pri tem pa je potrebno tudi preveriti, ali je pravdni postopek P ... o dodelitvi otroka že pravnomočno končan in tudi to upoštevati pri ponovni odločitvi.

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), ker so ugotovljena dejstva v nasprotju s podatki, ki se nahajajo v upravnem spisu.

K 2. točki izreka: Sodišče je tožnico oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, RS, št. 14/91 in nadaljnji). Sodišče nima razloga, da ne bi sledilo navedbi tožnice, da je kot brezposelna oseba prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje in da ne prejema denarne socialne pomoči, zato je sodišče zaključilo, da bi lahko s plačilom sodnih taks bila ogrožena sredstva, s katerimi se preživlja.