Jedro

Ob ugotovitvi, da je o zahtevku že bilo pravnomočno odločeno, je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP tožbo zavrglo. V skladu z 274. členom ZPP izda predsednik senata po predhodnem preizkusu tožbe sklep, s katerim se tožba zavrže, če ugotovi, da odločanje o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost, da je bila tožba vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za tožbo, da v tožbenem zahtevku že teče pravda, da je stvar pravnomočno razsojena, da je bila v spornem predmetu sklenjena sodna poravnava ali da ni podana pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožeče stranke po ugotovitvi, da tožnik ne izkazuje več pravne koristi za predmetni socialni spor od pravnomočnosti upravne odločbe z dne 20. 7. 2015 (to je od 11. 8. 2015 dalje), saj je o zadevi že pravnomočno odločeno (o zahtevku in o pravici tožnika do povračila preveč izplačanih potnih stroškov). Iz navedenega razloga je sodišče na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP, tožbo zavrglo.

2. Pritožuje se tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V konkretnem primeru ne pride v poštev določba prvega odstavka 274. člena ZPP, ker je bila tožba vložena na podlagi 93. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju v zvezi z drugim odstavkom 7. člena ZDSS-1. Tožena stranka tudi v dodatnem roku svoje obveznosti po dokončni in pravnomočni odločbi tožene stranke z dne 20. 7. 2015, ni izpolnila in ni plačala zneska, do katerega ni imela pravice. Materialna pravna podlaga tožbenega zahtevka je 93. člen ZZVZZ v zvezi s 190. in 193. členom Obligacijskega zakonika. Pritožba nadalje obširno razlaga pravno podlago, ki jo šteje tožena stranka za utemeljeno glede samega tožbenega zahtevka. Če škoda ni povrnjena v določenem roku, uveljavlja zavod odškodninski zahtevek pri pristojnem sodišču in je tako izključeno upravno odločanje. Zgolj sodba sodišča v konkretnem primeru je lahko izvršilni naslov. Prvostopenjsko sodišče bi moralo glede na to, da tožena stranka na tožbo ni odgovorila v roku, izdati zamudno sodbo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijanega sklepa prvostopenjskega sodišča v obsegu pritožbenih navedb in kakor ga določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) upoštevajoč 366. člena ZPP. V okviru navedenega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do tistih, ki jih navaja v pritožbi tožena stranka.

5. Iz dejanskega stanja, ki mu tožeča stranka v pritožbi ne oporeka, izhaja, da je tožeča stranka toženki izdala odločbo št. ... z dne 20. 7. 2015, s katero je odločila, da je bilo v obdobju od 1. 8. 2014 do 31. 5. 2015 obračunano in izplačano povračilo potnih stroškov toženi stranki v prevelikem obsegu, in sicer v višini 1.966,92 EUR, kar je dolžna tožena stranka v roku 15 dni od nastopa pravnomočnosti te odločbe vrniti na račun tožeče stranke. Tožena stranka je navedeno odločbo prejela 24. 7. 2015, zoper njo se ni pritožila in ta je dne 11. 8. 2015 postala dokončna in pravnomočna. Tožeča stranka je toženi stranki poslala pisni opomin pred tožbo (28. 9. 2015) in nato vložila tožbo (18. 5. 2017).

6. V tožbi tožeča stranka zahteva, da je tožena stranka A.A., ulica B., v C., dolžna tožeči stranki plačati znesek v višini 1.966,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 8. 2015 dalje do plačila na račun tožeče stranke.

7. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, je ob ugotovitvi, da je o zahtevku bilo že pravnomočno odločeno, prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP tožbo zavrglo. V skladu z 274. členom ZPP izda predsednik senata po predhodnem preizkusu tožbe sklep, s katerim se tožba zavrže, če ugotovi, da odločanje o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost, da je bila tožba vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za tožbo, da v tožbenem zahtevku že teče pravda, da je stvar pravnomočno razsojena, da je bila v spornem predmetu sklenjena sodna poravnava ali da ni podana pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe.

8. Kakor navaja tožeča stranka, je postala odločba z dne 20. 7. 2015 pravnomočna. Iz izreka odločbe je jasno razvidno, da gre za enako dejansko stanje, kakor ga je tožena stranka opisala v svoji tožbi. Tožbeni zahtevek se nanaša na vrnitev 1.966,92 EUR iz naslova preveč izplačanih povračil potnih stroškov za 79 poti v obdobju od 1. 8. 2014 do 31. 5. 2015. 9. Pritožbeno sodišče pri tem zgolj dodaja, da se opravi izvršba pravnomočne pravne odločbe v skladu z določili ZUP v členih od 282 do 305, v okviru upravnega postopka, z upravno izvršbo. Odločba tožene stranke št. ... z dne 20. 7. 2015 je postala pravnomočna in predstavlja izvršilni naslov.

10. Zmotno je stališče pritožbe, da je tudi v primeru kot je ta potrebno pridobiti sodno odločbo, ker zakon (ZZVZZ) ne dovoljuje upravnega odločanja v takih primerih. V danem primeru gre namreč za izvršbo odločbe za izpolnitev denarne obveznosti tožene stranke, kar pa se opravi z upravno izvršbo (prvi odstavek 288. člena ZUP).

11. V skladu s prvim odstavkom 282. člena ZUP se odločba, izdana v upravnem postopku, izvrši, ko postane izvršljiva. Izvršljiva odločba je izvršilni naslov in izvršba odločbe se opravi zato, da se izterja denarna terjatev ali izpolni nedenarna obveznost. V danem primeru pa ne gre že za izvršbo, temveč za spor, o katerem je bilo z upravno odločbo že pravnomočno odločeno in ima tako tožeča stranka v predmetni zadevi že dan izvršilni naslov. Kako pa bo potekala izvršba, pa je na stvari same tožeče stranke in njene izbire.

12. Prvostopenjsko sodišče pravilno ugotavlja, da z danim izvršilnim naslovom na podlagi pravnomočne odločitve tožena stranka v predmetni zadevi nima več pravnega interesa in je zato bilo potrebno njeno tožbo v skladu s prvim odstavkom 274. člena ZPP zavreči. 13. Pritožbene navedbe, da je bila tožba vložena zato, ker toženka ni izpolnila svojih obveznosti kljub dodatnemu opominu, na predmetno odločitev ne vplivajo. V kolikor nekdo ne izpolni svojih obveznosti in ima upnik izvršilni naslov, mora pač postopati po določilih za izvršbo zoper dolžnika, ne pa že o odločeni stvari vložiti tožbo.

14. Sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. VIII Ips 362/2007 se nanaša na popolnoma drugačno dejansko in pravno situacijo, kakor je ta, jo pa tožeča stranka tudi napačno razume. Tožeča stranka je v navedeni zadevi, ob ugotovitvi škode, imela možnost direktne tožbe, ob predhodnem pozivu zavarovanki, da ji škodo povrne v določenem roku, pa ta ni bila povrnjena. V predmetni zadevi pa ni šlo zgolj za poziv tožeče stranke zavarovanki za povrnitev škode, temveč je o zadevi tožeča stranka odločila z upravno odločbo, katera pa je postala pravnomočna in jo je zgolj potrebno izvršiti.

15. Navedeno je v predmetni zadevi odločilnega pomena, zato pritožbeno sodišče na ostale navedbe tožene stranke, ki niso bistvene za rešitev predmetne zadeve, ne odgovarja.

16. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.