Jedro

1. Po delovnopravni zakonodaji, ki je veljala do 1.1.2003 (ZDR/90), sklepanje delovnega razmerja za določe čas ni bilo časovno omejeno, če je obstajal zakonski razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas, medtem ko je na podlagi

53. člena ZDR/02 sklepanje PZ za določe čas z istim delavcem brez prekinitve časovno omejeno na 2 leti (oz. na 3 leta po prehodnih določbah 237. člena ZDR), razen v določenih primerih (npr. nadomeščanje začasno odsotnega delavca). Ker je bila le zadnja PZ za določen čas (3 mesece) sklenjena po novem ZDR/02, časovna omejitev iz 2. odstavka 53. člena ni bila kršena.

2. Delodajalec zaradi sklenitve PZ za določen čas v nasproju z 9. členom ZDR/90 oz. 23. členom ZDR/02 (obveznost objave prosega delovnega mesta, ki velja tako za sklepanje PZ za nedoločen kot za določen čas) ni mogoče očitati navideznega sklepanja PZ za določen čas. Zato ne pride v poštev domneva iz 18. člena ZDR/90 oz. 54. člena ZDR/02, da je bila sklenjena PZ za nedoločen čas.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin zahtevek, da se ugotovi, da ima tožnica s toženo stranko sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, da se ugotovi, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in ji še traja brez prekinitve z vsemi pravicami iz dela in po delu.

Zavrnilo je tudi del njenega tožbenega zahtevka, da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo na delovno mesto, ki ustreza stopnji in vrsti njene strokovne izobrazbe, znanju in zmožnostim, ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz dela in po delu, vpisati manjkajočo delovno dobo v delovno knjižico, za čas od 5.9.2003 do 29.2.2004. Poleg tega je zavrnilo tudi njen zahtevek na izplačilo pripadajoče plače, in sicer po predhodnem odvodu davkov in prispevkov pristojnim službam in zavodom od skupnega bruto zneska 1,141.492,02 SIT v pripadajočem skupnem neto znesku 767.178,20 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne mesečne plače v plačilo, t.j. od vsakega 18. dne v tekočem mesecu za plačo preteklega meseca, dalje do plačila. Zavrnilo je tudi zahtevek na obračun in izplačilo neizplačanih plač v pripadajočih mesečnih neto zneskih po predhodnem odvodu ustreznih davkov in prispevkov pristojnim službam in zavodom od vsakomesečnega bruto zneska, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne mesečne plače v plačilo, t.j. od vsakega 18. dne v tekočem mesecu za plačo preteklega meseca dalje do plačila.

V 4. točki izpodbijane sodbe je zavrnilo tudi tožničin predlog za povrnitev pravdnih stroškov, skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe sodišča prve stopnje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje menilo, da neprijava potreb po delu v času trajanja delovnega razmerja ne predstavljala kršitve delovnopravne zakonodaje, čeprav je pri odločanju o transformaciji delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas potrebno upoštevati tudi 9. čl. ZDR, ki določa izjeme od obligatorne predhodne objave delovnega mesta. Ker je šlo po stališču sodišča prve stopnje pri sestavljanju pogodbe o zaposlitvi z dne 5.12.2001 za lapsus, je odpadel razlog (nadomeščanje delavke v porodniškem dopustu), ki bi toženo stranko eventuelno lahko ekskulpiral predhodne objave delovnega mesta. Kot drugi razlog za sklenitev iste pogodbe o zaposlitvi je naveden nerešen denacionalizacijski postopek za enoto v Muretincih. Ta razlog je bil iz kasnejših pogodb o zaposlitvi izbrisan zaradi pripomb inšpektorata, sama direktorica pa je izpovedala, da denacionalizacijski postopek traja še danes, več kot tri leta po tem, ko je bila sklenjena prva pogodba o zaposlitvi za delovno mesto računovodski referent. Sodišče je dolžno presojati utemeljenost razlogov, iz katerih je sklenjena pogodba o zaposlitvi, raziskovalo pa je povečan obseg dela pri toženi stranki, kar v konkretni pogodbi o zaposlitvi sploh ni navedeno kot razlog. Ta razlog je naveden šele v naslednji pogodbi o zaposlitvi z dne 6.12.2002. Namesto, da bi sodišče prve stopnje glede na razloge, navedene v pogodbi o zaposlitvi z dne

5.12.2001, ugotovilo nezakonito sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, je presojalo, ali je bil obseg dela pri toženi stranki v času od 6.12.2001 do 5.9.2003 začasno povečan.

Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe, vrnitev zadeve v novo sojenje in odločitev, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo meni, da je za presojo, ali je obstajal zakonski razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, potrebno upoštevati zgolj zadnjo pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Glede ostalih pogodb je tožnica prekludirana, saj je potrebno po 204. čl. ZDR pravico do sodnega varstva uveljavljati v roku 30 dni od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka v spornem obdobju imela potrebo po zaposlitvi novega delavca zaradi začasno povečanega obsega dela.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava ter na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004).

Tožnica ni navedla, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pa je sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka, v katerem je presojalo, ali je bilo šest zaporedno sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas med tožnico in toženo stranko sklenjenih zakonito, pravilno ugotovilo, da ni mogoče šteti, da je tožnica s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Tožnica je bila na podlagi dveh pogodb o zaposlitvi za določen čas najprej zaposlena na delovnem mestu bolniška strežnica. V prvi pogodbi z dne 17.4.2000 (za čas od

17.4.2000 do 16.7.2000) je bilo navedeno, da se delovno razmerje za določen čas sklepa zaradi uvajanja v delo, denacionalizacijskega postopka v Muretincih in potreb dela. V naslednji pogodbi z dne 17.7.2000 (za čas do 17.7.2000 do

16.1.2001) je bilo kot razlog sklenitve delovnega razmerja za določen čas navedeno nadomeščanje delavke v bolniškem staležu in denacionalizacijski postopek za enoto v Muretincih.

Za delovno mesto računovodski referent, glede katerega je tožnica zatrjevala, da je bila potreba po delu na tem delovnem mestu trajna, so bile sklenjene štiri pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Kot razlog za sklenitev prve pogodbe z dne 12.1.2001 (za čas od 17.1.2001 do 5.12.2001) je bilo navedeno nadomeščanje delavke na porodniškem dopustu in nerešeni denacionalizacijski postopek za enoto v M.. Tudi v drugi dne 5.12.2001 sklenjeni pogodbi o zaposlitvi (za čas od 6.12.2001 do 5.12.2002) sta navedena ista razloga. Razlog za sklenitev naslednje pogodbe dne 6.12.2002 (za čas od 6.12.2002 do 5.6.2003) je bil povečan obsega dela, za sklenitev zadnje z dne 6.6.2003 (za čas od 6.6.2003 do 5.9.2003) pa začasno povečan obseg dela. Glede pogodbe o zaposlitvi z dne

5.12.2001, na katero opozarja tožnica v pritožbi, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je šlo pri zapisu razloga nadomeščanje delavke na porodniškem dopustu za lapsus tožene stranke, saj se je se je ta delavka ravno vrnila s porodniškega dopusta. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je šlo v spornem obdobju po 6.12.2001 (ko se je s porodniškega dopusta vrnila računovodska referentka, ki jo je nadomeščala tožnica) do 5.9.2003 (ko se je iztekla zadnja pogodba o zaposlitvi za določen čas) za začasno povečan obseg dela, ker je tožena stranka v tem obdobju pridobila ISO standard in uvedla nov računalniški sistem. Za to delo je angažirala vse zaposlene in je začasno potrebovala še nadaljnje tožničino delo na delovnem mestu računovodski referent. Sodišče prve stopnje je ugotovilo še, da tožena stranka po 5.9.2003 v računovodstvu ni zaposlila nikogar, ki bi opravljal delo računovodskega referenta in da tožnica ni ostala na delovnem mestu po preteku časa, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi. Menilo je, da neprijava potreb po delu ni takšna kršitev, zaradi katere bi bilo mogoče šteti, da je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki temeljijo na izvedenih dokazih, da je šlo pri zapisu razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 5.12.2001 (nadomeščanje delavke v porodniškem dopustu) za lapsus tožene stranke. Bistveno za odločitev v tem sporu je, da je sodišče prve stopnje ugotovilo dejanski razlog za sklenitev te pogodbe, ki pa je tudi zakonit. Zaradi opravil v zvezi s pridobitvijo ISO standarda (do 13.5.2005 - B5), čemur je sledilo še uvajanje računalniškega sistema, je šlo pri toženi stranki za začasno povečan obseg dela. To pa je zakonski razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas iz 5. al. 17. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93).

Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo dejanski zakoniti razlog za sklenitev te pogodbe, ni odločilnega pomena za rešitev tega individualnega delovnega spora, da se sodišče ni posebej opredelilo do drugega navedenega razloga za sklenitev iste pogodbe o zaposlitvi - nerešen denacionalizacijski postopek za enoto v Muretincih. V zvezi s tem pritožbeno sodišče dodaja, da ta razlog ne predstavlja zakonskega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Direktorica tožene stranke je namreč v svoji izpovedbi pojasnila, da je bil ta razlog mišljen tako, da bi bilo v primeru, če bi se objekt enote v Muretincih, v kateri je zaposlenih 25 do 30 delavcev tožene stranke, vrnil denacionalizacijskemu upravičencu, pri toženi stranki potrebnih manj delavcev. Tega pa seveda ni mogoče interpretirati kot zakonski razlog za začasno povečan obseg dela ali kot katerikoli drug zakonski razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas po 17. čl. ZDR/90. Pritožbeno sodišče nadalje soglaša s sodiščem prve stopnje, da neobjava potreb po delu ne pomeni takšne kršitve zakona, ki bi imela za posledico, da se je delovno razmerje za določen čas transformiralo v delovno razmerje za nedoločen čas. Po 1. odst. 18. čl. ZDR/90 se šteje, da je bilo sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, če se iz razlogov, ki so na strani delodajalca, sklene delovno razmerje za določen čas v nasprotju z zakonom. Po

54. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/02, Ur. l. RS, št. 42/02) se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo. Namen obeh določil je sankcioniranje navideznega sklepanja delovnega razmerja oz. pogodb o zaposlitvi za določen čas. Delodajalčeva obveznost objave prostega delovnega mesta, ki izhaja iz 9. člena ZDR/90 in 23. čl. ZDR/02, pa velja tako za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas kot za sklepanje pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas. Toženi stranki zaradi sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas v nasprotju z 9. čl. ZDR/90 oz. 23. čl. ZDR/02 ni mogoče očitati navideznega sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas. Zato tudi sankcioniranje z zakonsko domnevo, da sta tožnica in tožena stranka sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ne pride v poštev.

Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da po delovnopravni zakonodaji, ki je veljala do 1.1.2003, sklepanje delovnega razmerja za določen čas ni bilo časovno omejeno, ob pogoju, da je obstajal zakonski razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, medtem ko je na podlagi 53. čl. ZDR/02 sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas omejeno. Po 2. odst. 53. čl. ZDR/02 delodajalec ne sme skleniti ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas z istim delavcem za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil daljši kot dve leti (oz.

tri leta po prehodni določbi 237. čl. ZDR), razen v določenih primerih, med katerimi je npr. nadomeščanje začasno odsotnega delavca. V konkretnem primeru je bila le zadnja pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 6.6.2003 (za čas od 6.6.2003 do

5.9.2003) sklenjena v času veljavnosti ZDR/02, tako da časovna omejitev iz 2. odst. 53. čl. ZDR/02 niti ni mogla biti kršena.

Ker razlogi, ki so navedeni v pritožbi, niso podani, niti niso podani razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče glede na (napačne) trditve tožene stranke v odgovoru na pritožbo glede sodnega varstva v tovrstnih sporih še pojasnjuje, da delavec, ki v skladu s 3. odst. 204. čl. ZDR/02 v roku 30 dni po prenehanju zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas vloži tožbo na ugotovitev sklenitve pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, s tem pravočasno uveljavlja tudi presojo zakonitosti vseh predhodnih zaporedno sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas, ne le zadnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato na podlagi 165. člena ZPP in

154. člena ZPP krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.