10. 12. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopajo B. B. B., C. C. in Č. Č., odvetniki v Z., na seji senata dne 24. novembra 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 379/2002 z dne 24. 4. 2003 se ne sprejme.

2.Pritožnik sam nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je v pravdni zadevi drugi toženi stranki naložilo, da mora pritožniku (prej tožeči stranki) plačati odškodnino zaradi nesreče pri delu v višini 109.199 SIT, v presežku je tožbeni zahtevek zoper njo zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko. Ugotovilo je, da je pritožnik sam odgovoren za nastalo škodo v deležu 80 %. Višje sodišče v Celju je z vmesno sodbo glede podlage tožbenega zahtevka odločilo, da je druga tožena stranka odgovorna za nastalo škodo v deležu 90 %, pritožnik pa v deležu 10 %. Glede višine tožbenega zahtevka je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v celoti. Vrhovno sodišče je vmesno sodbo Višjega sodišča spremenilo tako, da je ugotovilo, da je druga tožena stranka odgovorna za škodo v deležu 40 %, pritožnik sam pa 60 %. Drugače kot Višje sodišče je revizijsko sodišče sprejelo stališče, da ni podana objektivna odgovornost druge tožene stranke, ker glede na okoliščine delovanja sedežnice v tem primeru ni mogoče šteti za nevarno stvar.

Pritožnik odločitvi Vrhovnega sodišča nasprotuje in zatrjuje kršitev drugega odstavka 14. člena in 15. člena Ustave. Vrhovnemu sodišču očita, da je odločilo v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, saj je bilo že velikokrat odločeno, da je tako delo v rudniku kot tudi vožnja z žičnico oziroma sedežnico nevarna dejavnost oziroma nevarna stvar. Okoliščine, ki jih je Vrhovno sodišče upoštevalo pri sprejemu svojega stališča, da ne gre za objektivno odgovornost, pa na prvi stopnji niso bile toliko razjasnjene, da bi bilo mogoče narediti takšne zaključke. Obrazložitev naj bi temeljila na domnevnih dejstvih, poleg tega naj sodišče ne bi upoštevalo izpovedbe priče, da je bil podest moker oziroma vlažen.

Zatrjuje, da bi sodišče ob pravilni uporabi zakona moralo oceniti, da gre za nevarno stvar in da pritožniku ni mogoče pripisati sokrivde. Predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, kot se glasi 1. točka izreka vmesne sodbe Višjega sodišča, tj. da je druga tožena stranka odgovorna za nastalo škodo v deležu 90 %, pritožnik pa v deležu 10 %.

B.

3.Navedbe pritožnika, s katerimi nasprotuje presoji Vrhovnega sodišča, da delodajalec v obravnavanem primeru ni objektivno odgovoren, pomenijo po vsebini ugovor zmotne uporabe materialnega prava. Pri odločanju Vrhovnega sodišča o tem, ali pomeni sedežnica v premogovniku nevarno stvar, gre namreč za uporabo določb materialnega prava. To pa ne more biti predmet presoje Ustavnega sodišča. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi izpodbijano sodno odločbo le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Iz česa naj bi izhajala kršitev 15. člena Ustave, pritožnik ne pojasni. Zato Ustavno sodišče tega očitka ni presojalo.

4.Pritožnik trdi, da je sodišče kršilo načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, ker v njegovi zadevi prava ni uporabilo enako kot v drugih enakih zadevah.

Iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, ki je poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, med drugim izhaja, da sodišče ne sme brez razumne pravne obrazložitve odstopiti od enotne in uveljavljene sodne prakse. Za kršitev omenjene človekove pravice gre le, če sta izpolnjena oba pogoja. Pritožnik pa ni izkazal nobenega. Pavšalna trditev, da sodišča v Sloveniji odločajo drugače kot v pritožnikovem primeru, očitka o odstopu od sodne prakse še ne utemeljuje. Očitek o odstopu od sodne prakse je mogoče utemeljevati le z drugačnimi odločitvami sodišč višje ali vsaj iste stopnje. Pritožnik bi zato moral izkazati, da je Vrhovno sodišče, ki je na zadnji stopnji odločilo o njegovi zadevi, v enakih primerih odločalo drugače.

Takšne trditve njegova ustavna pritožba ne vsebuje.

5.Pritožnik nasprotuje tudi presoji Vrhovnega sodišča o deljeni odgovornosti. Kolikor s tem uveljavlja

materialnopravno nepravilnost izpodbijane odločitve, je treba ta njegov očitek zavrniti iz razlogov, navedenih v 3. točki obrazložitve. Prav tako pritožnik ne more uspeti z očitkom, da se Vrhovno sodišče ni ukvarjalo z izpovedbo priče, ki je izpovedala tako kot pritožnik, da je bil podest moker oziroma vlažen. Vrhovno sodišče je namreč vezano na dejansko stanje, kot ga ugotovita sodišči prve in druge stopnje, pri čemer je že sodišče prve stopnje ugotovilo, da pritožnik mokrega podesta ni uspel dokazati, njegovo pričo pa je ocenilo kot neprepričljivo. Če pa pritožnik uveljavlja napačno ugotovljeno dejansko stanje, Ustavno sodišče, kot je obrazloženo zgoraj, tega ni pristojno preizkušati. Okoliščine, ki se nanašajo na ugotavljanje dejanskega stanja, bi v postopku ustavne pritožbe lahko bile upoštevne le posredno - če bi pritožnik izkazal, da je bilo v tem postopku kršeno kakšno ustavno jamstvo procesne narave. Takšnih kršitev pa pritožnik ne izkaže.

6. Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

7. V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena ZUstS, ki se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo). Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki jih pritožnik ne navaja.

Ustavno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz druge točke izreka.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger