Jedro

Tožena stranka je tožniku v spornem obdobju obračunavala negativno stimulacijo iz naslova neuspešnega poslovanja podjetja. Bistveno vprašanje za odločitev v tej zadevi je, ali je tožena stranka imela pravno podlago za obračun negativne stimulacije iz naslova poslovne neuspešnosti podjetja, saj je tožena stranka takšno znižanje tožnikove plače utemeljevala le na tej podlagi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnikova pogodba o zaposlitvi ne dopušča obračuna negativne stimulacije iz naslova neuspešnosti poslovanja podjetja in da tožena stranka ni dokazala, da bi se s tožnikom izrecno (ustno) dogovorila o znižanju njegove plače.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati razliko v plači za obdobje od 1. 2. 2014 do 31. 12. 2015 v bruto znesku 2.241,60 EUR (konkretne zneske je določilo po posameznih mesecih v tem obdobju), od teh razlik obračunati in plačati pripadajoče davke in prispevke ter tožniku izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega zneska dalje do plačila v roku 8 dni, pod izvršbo (I. točka izreka). Ugotovilo je, da ne obstaja terjatev tožene stranke do tožnika v znesku 509,24 EUR bruto iz naslova neupravičeno prejetih pozitivnih stimulacij v obdobju od aprila 2014 do decembra 2015 (II. točka izreka). Sklenilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna plačati 769,13 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP zoper vse točke izreka izpodbijane sodbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje odločitev sprejelo na podlagi določb Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd), vendar nobena od strank ni zatrjevala dejstev, ki bi zahtevale uporabo te kolektivne pogodbe. Kršitve omenjene kolektivne pogodbe je torej sodišče ugotavljalo mimo navedb strank, s čimer je podana kršitev prvega odstavka 7. člena ZPP. Prav tako je sodišče prve stopnje mimo navedb ugotavljalo, na kakšen način se je odločalo oziroma glasovalo o znižanju plač na sestanku januarja 2014, ter tudi o ničnosti dogovora o znižanju plač zaradi njegove nedoločljivosti. Tudi če je sodišče v zvezi z ugotavljanjem nezatrjevanih dejstev postopalo po 34. členu ZDSS, bi moralo v okviru materialno procesnega vodstva opozoriti stranke, katere pravne norme in katera dejstva šteje za relevantna. Ker je sodišče kot odločilna ugotovilo dejstva, katerih nobena od strank ni zatrjevala, je s takšnim ravnanjem strankama odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem in jima tako kršilo pravico do izjave v postopku, s tem pa storilo absolutno bistveno kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je nadalje neupravičeno zavrnilo dokazne predloge tožene stranke, in sicer vpogled v njene poslovne knjige in računovodske izkaze od leta 2012 dalje ter postavitev izvedenca poslovno finančne stroke, s čimer bi se ugotavljalo finančno - poslovno stanje tožene stranke. Sodišče je namreč odločilo, da iz vsakomesečnih sklepov o procentih znižanja plače tožnika ne izhajajo merila, na podlagi katerih je bil ta procent določen. Ravno izvedba teh dokazov bi potrdila navedbe tožene stranke o obstoječih merilih za vsakokratno znižanje plače tožnika. Obrazložitev sodbe je tudi sama s sabo v nasprotju, saj po eni strani trdi, da bi se znižanje plače lahko izvedlo na podlagi obstoječe pravne podlage (petega odstavka 13. člena pogodbe o zaposlitvi in 49. člena SKPgd), torej brez dodatnega soglasja zaposlenih, če bi obstajali vnaprej določeni kriteriji, hkrati pa sodišče obstoja teh kriterijev ni ugotavljalo, ker naj ne bi bilo podano soglasje zaposlenih za znižanje plače. Tožena stranka je bila v obravnavanem obdobju v finančnih težavah, zato je bila edina možna rešitev bodisi odpuščanje delavcev bodisi zniževanje plač. Zaposleni so se na sestanku januarja 2014 enotno odločili za znižanje plač, predstavljena pa so jim bila tudi merila za znižanje plač. O vsakokratnem znižanju se je odločalo sproti, vsak mesec posebej. Sodišče je ugotovilo, da se stranki nista dogovorili o znižanju plače. Takšno ugotovitev je v celoti oprlo na izpovedbi tožnika in priče A.A., katerima je v celoti sledilo, čeprav sta pričala neverodostojno. V nadaljevanju pritožba opisuje indice, iz katerih izhaja njuna neverodostojnost. V zvezi s tem poudarja zlasti to, da je tožnik spreminjal izjavo, kako pogosto so se odvijali sestanki pri toženi stranki, A.A. pa zaradi neskladja, ki izhaja iz njene izpovedi o okoliščinah prenehanja njene zaposlitve pri toženi stranki, ni moč verjeti, da ne ve, če so se z znižanjem plač strinjali vsi delavci (in ne samo ona), saj iz vsebine izjave v prilogi pod B4 izhaja drugače. Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da obstaja neskladje med trditvami tožene stranke, da je imela podlago za znižanje plače v 13. členu Pogodbe o zaposlitvi ter da je tudi prišlo do dogovora o znižanju plač. Tožena stranka je pojasnila, da je soglasje zaposlenih iskala le zato, ker je želela dodatno pritrditev oziroma konsenz delavcev za zmanjšanje njihovih plač, čeprav je menila, da je imela podlago za takšen ukrep že v 13. členu tožnikove pogodbe o zaposlitvi.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti niti tistih, katere smiselno uveljavlja tožena stranka v pritožbi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe. V izogib ponavljanju se nanje sklicuje, v nadaljevanju pa odgovarja na sicer neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke.

6. Pritožba smiselno očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, saj se očitano neskladje v obrazložitvi sodbe nanaša na irelevantna dejstva (kot bo pojasnjeno v nadaljevanju) - neugotavljanja kriterijev za znižanje plač, zato se pritožbeno sodišče do očitane kršitve ni opredeljevalo.

7. Tožena stranka v pritožbi na več mestih neutemeljeno navaja, da naj bi sodišče odločalo mimo trditev strank. Sprva pritožba navaja, da je ta kršitev podana s tem, ko je sodišče sprejelo odločitev na podlagi nezatrjevanih določb Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 40/97 do 90/05, v nadaljevanju SKPgd). Za prekoračitev trditvene podlage gre le takrat, kadar sodišče odloči mimo tožbenih navedb o dejstvih, ne pa tudi navedb o materialnem pravu. Iz pogodbe o zaposlitvi (A1) izhaja, da se ta sklicuje na SKPgd, zato je sodišče prve stopnje slednjo povsem pravilno uporabilo kot materialno (in ne dejansko) podlago odločanja in ni podana očitana kršitev ZPP. Ob tem pa pritožbeno sodišče dodaja, da določbe SKPgd niso bistvene (kar pa ne pomeni, da je njihova uporaba napačna) za odločitev v obravnavani zadevi, saj je do (sicer pravilne) odločitve sodišča prve stopnje moč priti že z uporabo samih določb tožnikove pogodbe o zaposlitvi, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Zatrjevana kršitev ZPP nadalje ni podana s tem, ko je sodišče prve stopnje ugotavljalo ničnost morebitnega dogovora pravdnih strank o znižanju plače. Na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti, strankam je zato ni potrebno zatrjevati. Tudi sama ničnost morebitnega dogovora je za odločitev v konkretni zadevi povsem irelevantna, saj je sodišče prve stopnje poprej ugotovilo, s tem pa se strinja tudi pritožbeno sodišče, da do takšnega dogovora sploh ni prišlo. Zato se pritožbeno sodišče do vprašanja ničnosti ne opredeljuje. Prav tako pa trditvena podlaga ni bila prekoračena s tem, ko je sodišče prve stopnje, kot neutemeljeno navaja v pritožbi tožena stranka, brez zatrjevanj strank ugotavljalo, na kakšen način se je odločalo o znižanju plač na sestanku januarja 2014. Sodišče prve stopnje je namreč odločilo v okviru trditvene podlage tožene stranke, ki je zatrjevala, da so se delavci (in tudi tožnik) na spornem sestanku izrecno strinjali z znižanjem plač. Za dokaz teh trditev pa je tožena stranka med drugim predlagala tudi zaslišanje zakonite zastopnice tožene stranke B.B., ki je pojasnila, kako je zajtrk potekal in v čem naj bi se kazalo soglasje delavcev za znižanje plač. Sodišče prve stopnje je torej pri vseh, v pritožbi očitanih primerih, odločilo znotraj trditvenih podlag strank, zato kršitev 2. člena ZPP (pritožba se napačno sklicuje na kršitev 7. člena ZPP) ni podana. Posledično je bila toženi stranki dana možnost opredeliti se do vseh relevantnih dejstev, zato tudi ni podana zatrjevana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Tako so tudi neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prekršilo načelo materialnega procesnega vodstva iz 285. člena ZPP, zaradi česar naj bi v obravnavani zadevi izdalo sodbo presenečenja. Sodba presenečenja bi bila podana, če bi sodišče sprejelo odločitev, ki bi temeljila na drugačni pravni oceni, z vidika katere bi bila za odločitev v sporu bistvena povsem druga dejstva in dokazi, ki jih stranka v pričakovanju drugačne pravne ocene ne bi navajala, ker je tudi ob potrebni skrbnosti ne bi ocenila kot bistvene. Kot je že pojasnjeno, je sodišče prve stopnje sledilo tožbeni podlagi in vsem relevantnim ugovorom tožene stranke, zato ni šlo za sodbo presenečenja.

9. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh pomembnih dejstev, izvedlo je tudi vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s temi dokazi dokazati ter izvede le tiste dokaze, ki so bistvenega pomena za odločitev. Načelo kontradiktornosti ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov. Sodišče prve stopnje tako ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ko ni sledilo dokaznemu predlogu tožene stranke po vpogledu v njene poslovne knjige in računovodske izkaze od leta 2012 in po pritegnitvi izvedenca poslovno - finančne stroke. S temi dokaznimi predlogi je želela tožena stranka dokazati obstoječa merila za vsakokratno znižanje plače tožnika. Obstoj takšnih meril pa v obravnavani zadevi ni bistven, saj tožena stranka sploh ni imela pravne podlage za znižanje tožnikove plače. Zato je sodišče prve stopnje takšna dokazna predloga kot irelevantna pravilno zavrnilo.

10. Tožena stranka je tožniku v obdobju od februarja 2014 do vključno decembra 2015 obračunavala negativno stimulacijo iz naslova neuspešnega poslovanja podjetja. Bistveno vprašanje za odločitev v tej zadevi je, ali je tožena stranka imela pravno podlago za obračun negativne stimulacije iz naslova poslovne neuspešnosti podjetja, saj je tožena stranka takšno znižanje tožnikove plače utemeljevala le na tej podlagi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnikova pogodba o zaposlitvi ne dopušča obračuna negativne stimulacije iz naslova neuspešnosti poslovanja podjetja in da tožena stranka ni dokazala, da bi se s tožnikom izrecno (ustno) dogovorila o znižanju njegove plače. 11. Pogodba o zaposlitvi (A1), sklenjena 1. 11. 2008 med tožnikom in toženo stranko, v 13. členu določa sestavo tožnikove plače. Te so: osnovna plača (prvi odstavek), dodatek za delovno (ne)uspešnost (drugi odstavek), ki dopušča tako negativno kot tudi pozitivno stimulacijo iz tega naslova (+/- 20 %), in dodatek za poslovno uspešnost (peti odstavek). Pogodbena določba v zvezi z dodatkom za poslovno uspešnost se glasi: “Delavcu pripada tudi nagrada na podlagi uspešnosti podjetja. Višina in kriteriji so opredeljeni v Pravilniku o nagrajevanju podjetja.“ Iz te določbe nedvoumno izhaja, da bi bil tožnik na tej podlagi lahko samo pozitivno stimuliran, nikakor pa ni bila tožena stranka na podlagi te določbe upravičena znižati tožnikove plače. To bi veljalo tudi v primeru, če bi tožena stranka za ta namen sprejela pravilnik, ki bi dopuščal negativno stimulacijo iz tega naslova in določil kriterije za tak obračun, saj bi bil v nasprotju s citiranim pogodbenim določilom. Iz določb pogodbe o zaposlitvi izhaja, da bi bila negativna stimulacija sicer dopustna, vendar iz naslova delovne neuspešnosti, ne pa iz poslovne (ne)uspešnosti podjetja. Teh dveh institutov ni mogoče enačiti. V postopku pa ni bilo sporno, da je bil negativni obračun plače opravljen edino na podlagi poslovne uspešnosti tožene stranke, in ne na temelju delovne neuspešnosti (kot izhaja iz plačilnih list v prilogah pod A3, je tožnik dobil v nekaterih mesecih celo pozitivno stimulacijo iz naslova delovne uspešnosti, hkratno z obračunom negativne stimulacije iz naslova poslovne neuspešnosti).

12. Pogodba o zaposlitvi tako ni dopuščala negativne simulacije iz naslova poslovne neuspešnosti tožene stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi, da ni bilo podanega niti izrecnega soglasja tožnika za znižanje plače. Tožena stranka je zatrjevala, da naj bi do takšnega soglasja s strani zaposlenih prišlo na jutranjem sestanku januarja 2014. Tožnik je trdil, da soglasja ni podal. Dokazno breme za obstoj takšnega ustnega soglasja, ob odsotnosti listinskih dokazil, je bilo na toženi stranki, tega pa tožena stranka ni zmogla. Še več, po stališču pritožbenega sodišča, je bila izpoved direktorice tožene stranke, s katero je tožena stranka dokazovala obstoj ustnega dogovora, v nasprotju z zatrjevanji tožene stranke. Direktorica tožene stranke B.B. je pojasnila potek tega sestanka. Povedala je, da na njeno vprašanje, če so zato, da se plače znižajo, nihče od zaposlenih ni dvignil roke. Prav tako tudi nihče ni dvignil roke na njeno vprašanje, ali je kdo proti znižanju plač. Sodišče prve stopnje je ob uporabi relevantnih določb Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01, s spremembami) v 14. točki obrazložitve pravilno ugotovilo, da takšen način odločanja o znižanju plače ne izkazuje tožnikovega izrecnega soglasja za znižanje njegove plače. 13. Odločitve o neutemeljenosti pobotnega ugovora (II. točka izreka izpodbijane sodbe) in stroških postopka (III. točka izreka izpodbijane sodbe) tožena stranka v pritožbenih razlogih ne graja, zato je to odločitev pritožbeno sodišče preizkusilo le po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev, pri čemer je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri tej odločitvi pravilno uporabilo materialno pravo, bistvenih kršitev pa ni storilo.

14. Pritožbeno sodišče ostalih pritožbenih navedb ni presojalo, saj za odločitev niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). S pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odgovor tožnika na pritožbo tožene stranke ni bistveno pripomogel k odločitvi o pritožbi, zato sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (155. člen ZPP).