Jedro

V pogodbi o zaposlitvi navedeni razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas - "potreba po delavcu" ni zakonit, saj se vsako delovno razmerje sklene zaradi "potrebe po delavcu" in praviloma za nedoločen čas. S tem ko delodajalec ni sklenil z delavcem delovnega razmerja za nedoločen čas, ampak vsakokrat le za določen čas, za vsak primer, če se bo število učencev tako zmanjšalo, da delavčevo delo ne bo več potrebno, je zlorabil institut sklenitve delovnega razmerja za določen čas. Zmanjševanje obsega dela namreč ni našteto med izjemami, ki upravičujejo sklenitev delovnega razmerja za določen čas.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: "Razveljavita se sklepa tožene stranke št. 111/01 z dne 6.6.2001 in št. 141/2001 z dne 5.7.2001 o prenehanju delovnega razmerja tožniku.

Ugotovi se, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak je z dnem 10.7.2001 prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas.

Tožena stranka je dolžna tožniku ponuditi v podpis pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in mu od 10.7.2001 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, v 8 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške postopka v znesku 97.390,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.3.2002 do plačila in jih plačati na račun tožnikovega pooblaščenca odvetnika A. P. pri Novi Kreditni banki Maribor - Centrala št. 51800-620-16 05 1257110-287188, v 8 dneh pod izvršbo." Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške pritožbe v znesku 24.400,00 SIT, v 8 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 6.6.2001 in sklepa o ugovoru z dne 5.7.2001, za ugotovitev, da je delovno razmerje, sklenjeno za določen čas, prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas, da tožena stranka sklene s tožnikom delovno razmerje za nedoločen čas, mu prizna vse pravice iz delovnega razmerja od 10.7.2001 dalje in mu povrne stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava iz 3. točke 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da je vsakoletno sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas v obdobju sedmih let nezakonito, kljub temu, da je vsako pogodbo podpisal. Meni, da je tožena stranka kršila predpise, ker ga je več let puščala v negotovosti glede zaposlitve, na koncu pa ga odpustila, ne da bi imel možnost postati trajno presežni delavec z vsemi pripadajočimi ugodnostmi. V nasprotju z intencijo zakona je bil spravljen v manj ugoden položaj in posledično tudi oškodovan. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je preozko tolmačilo določbe zakona. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje dokazala zakonitost razloga za sklepanje delovnega razmerja za določen čas s tožnikom. To potrjuje tudi izpodbijana sodba. Posebej pa oporeka očitku pritožbe o manipulaciji s tožnikom. Naredila mu je celo uslugo in ga več let zaposlovala, čeprav na začetku ni izpolnjeval vseh pogojev za zasedbo delovnega mesta in čeprav bi na njegovo mesto lahko že prej razporedila katerega od drugih zaposlenih. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo z obrazložitvijo, da je tožnik vse od leta 1994 do 2001 sklepal s toženo stranko delovno razmerje za določen čas v skladu z zakonom. Oprlo se je na izpoved priče B. Č., da se je obseg dela poučevanja strokovnih predmetov iz leta v leto zmanjševal. V letu 1994 je bil tožnik sprejet zaradi večjega števila dijakov kljub temu, da ni izpolnjeval vseh pogojev za opravljanje dela (ni imel strokovnega in andragoškega izpita). Vsako leto je bilo dijakov manj, zmanjševalo se je tudi število učiteljev oz. so se učitelji zaradi pomanjkanja dela razporejali za določeno število ur v druge šole. Sodišče prve stopnje je to obrazložitev sprejelo in jo štelo za zakonit razlog sklenitve delovnega razmerja za določen čas. Poleg tega je ugotovilo, da se je tožnik s podpisom pogodb o zaposlitvi s sklenitvijo delovnega razmerja za določen čas strinjal. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je napačno uporabilo materialno pravo. Delovno razmerje za določen čas je izjema, ki jo Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS 14/90, 5/91, 71/93) predvideva v 17. členu. Ta določa primere, v katerih se lahko v nasprotju z načelom sklepanja delovnega razmerja za nedoločen čas sklene delovno razmerje za določen čas. Skupni imenovalec taksativno naštetih primerov je začasnost potrebe po delu. Če se izkaže, da v času sklenitve delovnega razmerja za določen čas potreba po delu ni bila le začasne narave, delovno razmerje za določen čas preide v delovno razmerje za nedoločen čas.

V času prve sklenitve delovnega razmerja za določen čas je potreba po delu učitelja strokovnega predmeta osnove strojništva obstajala, kar izhaja iz izpovedi priče Č.. Tedaj je tožnik, ki za zasedbo delovnega mesta ni izpolnjeval pogojev, v skladu s 14. členom ZDR lahko zakonito sklenil delovno razmerje za določen čas, saj se po citirani določbi sklene delovno razmerje za določen čas največ enega leta, če noben od prijavljenih kandidatov ni izbran, ker ne izpolnjuje pogojev za razpisano delovno mesto. Vendar pa je tožnik pogoje za zasedbo delovnega mesta učitelj strokovno tehničnega predmeta izpolnil v februarju 1997. Kljub temu je tudi v nadaljnjih letih tožena stranka z njim sklenila delovno razmerje za določen čas še štirikrat, vsakič za eno šolsko leto, čeprav je število učencev in število učnih ur upadalo že tedaj, kot izhaja iz izpovedi priče Č. Glede na to, da je tožena stranka tožnika zaposlila, je potrebno zaključiti, da ga je potrebovala in sicer vse dotlej, dokler se obseg dela ni zmanjšal do te mere, da njegovo delo ni bilo več potrebno.

Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, se je obseg dela, ki ga je opravljal tožnik, vsa leta tožnikove zaposlitve zmanjševal. Delovnega razmerja ni sklenil zato, ker bi se obseg dela npr. začasno povečal in tudi ne gre za primer, da bi bilo trajanje njegovega dela vezano na programsko opredelitev (4. alineja 1. odstavka 17. člena ZDR), saj je šolski predmet stalen. Zmanjševanje obsega dela ni našteto med izjemami, ki opravičujejo sklenitev delovnega razmerja za določen čas. Sodišče prve stopnje je navedeni razlog v pogodbi o zaposlitvi - potrebe po delavcu v šolskem letu - napačno štelo za zakonit razlog sklepanja delovnega razmerja za določen čas. Vsako delovno razmerje se sklene zaradi "potrebe po delavcu" in praviloma se sklepa za nedoločen čas.

Pravilne so ugotovitve pritožbe, da je na ta način tožena stranka (verjetno sicer ne namenoma) zlorabila institut sklenitve delovnega razmerja za določen čas. Za vsak primer, če se bo število učencev tako zmanjšalo, da tožnikovo delo ne bo več potrebno, z njim ni sklenila delovnega razmerja za nedoločen, ampak le za določen čas. To pričakovanje (ki niti gotovo ni bilo) pa ne opravičuje sklepanja delovnega razmerja za določen čas, saj zakon za primer zmanjšanja obsega dela predvideva druge rešitve, na katere opozarja pritožba (npr. opredelitev za trajni presežek). Upoštevaje obdobje tožnikove zaposlitve za določen čas (sedem let) pa o začasnosti potrebe po njegovem delu tudi s tega vidika ni mogoče govoriti.

Če je delovno razmerje za določen čas sklenjeno iz razlogov, ki so v nasprotju z zakonom, je potrebno ugotoviti, da je delavec sklenil v skladu z 18. členom ZDR delovno razmerje za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ker je štelo, da je v pogodbah o zaposlitvi navedeni razlog sklenitve delovnega delovnega razmerja za določen čas - "potreba po delavcu" - zakonit. Posledično je neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Ker gre v tem primeru le za napačno uporabo materialnega prava, je pritožbeno sodišče v skladu s 4. točko 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zahtevku ugodilo.

V skladu z 2. odstavkom 165. člena ZPP je odločilo tudi o stroških postopka. Tožnik je z zahtevkom uspel, zato je v skladu s 154. členom ZPP in Odvetniško tarifo (OT, Ur.l. RS št. 7/95 - 49/2000) upravičen do povrnitve stoškov postopka, ki znašajo za zahtevo za varstvo pravic 160 točk, za udeležbo na seji pritožbenega organa 80 točk (vse tar. št. 34/2), za tožbo 160 točk (tar. št. 10/1b), za pristop na dva naroka po 80 točk (tar. št. 10/3) in za porabo časa 250 točk (13. člen), skupaj 810 točk oz. 81.000,00 SIT, povečano za 19% DDV pa 96.390,00 SIT. Materialni stroški se priznajo v priglašeni višini 10 točk oz. 1.000,00 SIT.

Tožnik je s pritožbo uspel, zato mu je tožena stranka dolžna povrniti pritožbene stroške, ki znašajo za pritožbo 200 točk, oz. 20.000,00 SIT, povečano za 20% DDV pa 24.000,00 SIT. Materialni stroški znašajo 2% oz. 400,00 SIT.