Jedro

Odločitev o tem, ali je porokova obveznost zastarala oz. kako drugače prenehala, je odvisna od večih okoliščin in ne le od ugotovitve, da sta upnik in dolžnik sporazumno podaljšala rok vračila obveznosti, za katero je bilo dana poroštvo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo dolžnikov ugovor zoper sklep o izdaji začasne odredbe z dne 13.10.1999, opr. št. Z ....

Proti temu sklepu se dolžnik pritožuje in uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v zadostnem obsegu ugotovilo odločilno dejansko stanje. V postopku zavarovanja terjatev se raziskuje dejansko stanje do stopnje verjetnosti, to je do stopnje, ko je razlogov za nek zaključek več kot tistih, ki temu zaključku nasprotujejo. Po strankah doslej predložena dokumentacija in zatrjevana dejstva dajejo dovolj podlage za sklep, da zaenkrat več razlogov govori v prid temu, da je verjetnost zahtevka na vrnitev akceptnih nalogov izkazana kot da ni izkazana.

Glede na trditve pravdnih strank v tem postopku, ko je dolžnik svojo trditev, da gre za solidarno poroštvo, temeljil na vsebini pooblastila za vnovčitev akceptnega naloga, v katerem je upnik zapisal, naj dolžnik izpolni akceptni nalog in ga predloži v izterjavo, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da iz te listine ne izhaja, da bi se upnik zavezal kot porok in plačnik. Na čem drugem pa dolžnik solidarnega poroštva doslej ni utemeljeval. Pa četudi bi se upnik zavezal kot porok in plačnik, torej če bi bila njegova obveznost solidarna z dolžnikom po posojilni pogodbi, je odločitev sodišča prve stopnje o začasni odredbi glede na dosedaj navedena dejstva in predložene dokaze pravilna.

Tožeča stranka zahtevek na vrnitev akceptnega naloga, katerega s predlagano začasno odredbo želi varovati, temelji na trditvi, da je dolžnikova obveznost po posojilni pogodbi dospela v plačilo dne 1.8.1994 in da je zato od dospelosti terjatve do dne, ko je dolžnik (upnik po posojilni pogodbi) od nje zahteval plačilo, poteklo več kot pet let in da je zato terjatev zoper njo zastarana in na nadaljnji trditvi, da dolžnik (upnik po posojilni pogodbi) in njegov dolžnik brez soglasja poroka nista mogla podaljšati porokove obveznosti.

Dolžnik pa se je v ugovoru skliceval na to, da sta on in dolžnik po posojilni pogodbi z aneksi spreminjala oz. podaljševala rok vračila posojila, zato obveznost glavnega dolžnika ni zastarana in zato tudi upnikova, torej porokova, solidarna obveznost ni zastarana. Pri tem se je dolžnik skliceval na določilo 1. odst. 1019. čl. ZOR. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da določilo 1. odst. 1019. čl. ZOR pove le, kdaj zastaranje zoper poroka v vsakem primeru nastopi. Na vprašanje, ali porokova obveznost zastara ali kako drugače preneha prej (tudi če gre za solidarno poroštvo), pa določilo 1. odst. 1019. čl. ZOR ne daje odgovora. Z uporabo te določbe ob trditvah dolžnika, da sta upnik in dolžnik po posojilni pogodbi podaljševala rok vračila kredita, ni mogoče zaključiti, da obveznost upnika ni zastarana oziroma, da ni na kak drug način prenehala. Sporazumno podaljševanje roka vračila posojila, dogovorjeno med upnikom in dolžnikom, ni vprašanje zadržanja oz. potrganja zastaranja. S sporazumnim podaljševanjem roka vročila je bil med upnikom (dolžnikom v tem postopku) in njegovem dolžnikom določen nov rok dospelosti oz. na novo določen dan, ko je med njima začelo teči zastaranje (1. odst. 361. čl. ZOR). Določba 3. odst. 1019. čl. ZOR zato ni upoštevna za odločitev ali je izkazana verjetnost, da je upnikova terjatev zastarala ali ne. Odločilno v tem postopku je, ali je sporazumno dogovorjena sprememba roka vračila posojila med upnikom (dolžnikom v tem postopku) in njegovim dolžnikom vplivala tudi na spremembo roka dospelosti porokove obveznosti in s tem tudi na začetek teka zastaranja njegove obveznosti (pa naj gre za subsidiarno ali solidarno poroštvo). Iz določbe 3. in 4. odst. 1019. čl. ZOR izhaja, da dejstva, ki vplivajo na tek zastaranja obveznosti glavnega dolžnika, praviloma ne vplivajo na tek zastaranja porokove obveznosti. Tako je tudi takrat kadar gre za solidarno poroštvo (prim. 1. odst. 422. čl. ZOR). Vsak solidarni dolžnik lahko dolguje tudi z drugim rokom izpolnitve in z drugimi pogoji (glej 2. odst. 414. čl. ZOR). Zgoraj navedene določbe pa tudi nekatere druge določbe ZOR, ki urejajo položaj poroka pri spremembi obveznosti glavnega dolžnika (449. ZOR in 2. odst. 1095 ZOR) kažejo, da se porokova obveznost načeloma brez njegove privolitve ne sme spremeniti oz. povečati. Zato odgovor na vprašanje, ali je v konkretnem primeru porokova obveznost zastarala oz. kako drugače prenehala, ni odvisna le od tega, ali sta upnik (dolžnik v tem postopku) in njegov dolžnik po posojilni pogodbi podaljšala rok vračila posojila in s tem rok dospelosti. Odgovor na to vprašanje je odvisen od več okoliščin, katerih ugotovitev bi presegala potrebe postopka izdaje začasne odredbe in bodo zato predmet pravde. Zaenkrat je več argumentov za to, da je verjetnost terjatve na vrnitev akceptnega naloga izkazana kot da ni. Odločitev sodišča prve stopnje, s katero je dolžnikov ugovor zavrnilo, je tako pravilna, pritožba pa neutemeljena. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).