Jedro

Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta bili v času storitve vseh obravnavanih kaznivih dejanj pri obdolženki zavestna kot voljna sestavina psihološkega pogoja prištevnosti, bistveno zmanjšani (tretji odstavek 29. člena KZ-1) in da se je kljub navedenemu zavedala, da je zalezovanje druge osebe, poškodovanje tuje lastnine in lažno sporočanje nevarnosti prepovedano, pa je dejanja kljub temu hotela storiti, saj je bila jezna na oškodovanko in druge zaposlene v šoli, iz katere je bila po konfliktu s sošolcem izključena.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolžene T.K. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženo se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženi T.K. po členih 57 in 63 Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) izreklo pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom v okviru katere ji je za kaznivo dejanje zalezovanja po prvem odstavku 134.a člena v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 opisanega v točki I izreka napadene sodbe za katerega ji je določilo kazen osem mesecev zapora, zlorabe znamenj za pomoč in nevarnost po prvem odstavku 309. člena v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1, opisanega pod točko II izreka napadene sodbe, za katerega ji je določilo kazen štiri mesece zapora, poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena v zvezi s členi 54. in tretjim odstavkom 29. člena KZ-1, opisanega v točki III izreka napadene sodbe, za katerega ji je določilo kazen šest mesecev zapora in poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena v zvezi s členim 54. in drugim odstavkom 20. člena in tretjim odstavkom 29. člena KZ-1, opisanega pod točko IV izreka napadene sodbe, za katerega ji je določilo kazen dva meseca zapora, nato pa ji po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora, s preizkusno dobo treh let. Po prvem odstavku 63. člena KZ-1 je sodišče obdolženki ob izrečeni pogojni obsodbi določilo ukrep varstvenega nadzora za čas dveh let od pravnomočnosti sodbe in po prvem odstavku 66. člena KZ-1 odločilo, da bo varstveno nadzorstvo opravljal Center za socialno delo, ki mora sodišču občasno poročati o opravljanju varstvenega nadzorstva, predlagati spremembo ali odpravo navodil ter ustavitev nadzorstva. Po členu 65 KZ-1 se v okviru varstvenega nadzorstva obdolženki odredi, da v času varstvenega nadzorstva ob pomoči določenega svetovalca nadaljuje z zdravljenjem v psihiatrični ambulanti E.S. na Dispanzerju za psiho higieno v Zdravstvenem domu ter se ji prepove, da v času varstvenega nadzorstva navezuje neposredne stike z oškodovanko D.V., osebno in z uporabo elektronskih komunikacijskih sredstev, ter da se neposredno približuje prebivališču oškodovanke na naslovu X. Po 67. členu KZ-1 se lahko pogojna obsodba prekliče ali varstveno nadzorstvo podaljša, če obdolženka med preizkusno dobo ne izpolnjuje navodil ali se izmika stikom s svetovalcem. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) se obdolženko oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po prvem odstavku 95. člena ZKP pa je dolžna plačati nagrado in potrebne izdatke pooblaščenca oškodovanke. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je obdolženka dolžna oškodovanki D.V. plačati 4.770,00 EUR, s presežkom priglašenega premoženjskopravnega zahtevka pa se oškodovanko napoti na pravdo.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožila zagovornica obdolžene zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi odločbe o kazenski sankciji in odločbe o premoženjskopravnem zahtevku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženo oprosti obtožbe oziroma jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi dejansko stanje glede vseh obdolženki očitanih kaznivih dejanj ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolžene in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na podlagi tega pa obdolženko utemeljeno spoznalo za krivo očitanih jih kaznivih dejanj. Takšno svojo odločitev je v napadeni sodbi tehtno in prepričljivo obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje iz napadene sodbe ter le še v zvezi s pritožbenimi navedbami zagovornice obdolžene dodaja:

5. Bistvo pritožbe je v trditvi, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo izpovedbi oškodovanke, ki je na ravni domnev, zato je neverodostojna, prav tako pa izpovedbi oškodovankine hčerke in partnerja, ki sta govorila oškodovanki v prid, v ponavljanju obdolženkinega zagovora ter v navedbi, da izvedeni dokazni postopek pušča dvom o tem, da je obdolženka storila očitana ji kazniva dejanja.

6. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Sodišče prve stopnje je razloge napadene sodbe po oceni pritožbenega sodišča povsem pravilno oprlo na izpovedbo oškodovanke D.V., ki je povedala, da je bila obdolženka dijakinja šole, kjer je sama zaposlena in je bila tudi njena razredničarka. Vse od leta 2014 dalje pa jo je obdolženka začela zalezovati in nadlegovati na različne načine tako, da ji je prinašala rože, pošiljala pisma, grozila s samomorom, ji izpovedovala ljubezen, nadlegovala jo je po telefonu ter se z avtomobilom vozila za njo, ves čas pa ji je pošiljala tudi elektronska sporočila, iz različnih telefonskih številk pa je klicala tudi njeno hčerko. Zaradi takšnega ravnanja obdolženke se oškodovanka počuti prestrašeno in jo je tudi strah. Oškodovankino izpovedbo pa potrjujejo tudi materialni dokazi, in sicer elektronska sporočila, iz katerih izhaja, da je z oškodovanko želela vzpostaviti stik, kar potrjuje tudi vsebina pisem, ki se nahajajo v spisu. Obdolžena pa je oškodovanki poškodovala in uničila tudi stvari na način, kot izhaja iz izreka napadene sodbe, kot je to pisala oškodovanka, njene stvari pa je poškodovala tudi skupaj z neznanim storilcem tako, kot izhaja iz izreka napadene sodbe, saj je oškodovanka tudi natančno opisala kako in katere stvari so bile poškodovane. Pri tem pa je tudi navedla povzročeno škodo, ki jo je tudi ustrezno dokumentirala, ta pa znaša 4.770,00 EUR. Razen tega tudi iz zapisnikov o ogledu izhaja, da so bile poškodovane stvari na naslovu X, kjer stanuje oškodovanka, kar so policisti ugotovili ob ogledu kraja, s čimer je prav tako potrjena izpovedba oškodovanke. Ker so se dogodki dogajali v različnih časovnih terminih, prav obdolženka pa je bila tista, ki je dom oškodovanke pogosto opazovala, jo zalezovala ter izvedla vsa očitana ji poškodovanja tuje stvari, saj je bila večkrat opazovana na dvorišču oškodovankine hiše, saj jo je oškodovanka videla sama, videli pa so jo tudi oškodovankini družinski člani, ki so izpovedbo oškodovanke potrdili in sicer oškodovankin parter F.Š. in hči A.Š. Obdolžena je bila s strani oškodovanke same in njene družine večkrat videna in tudi zasačena pri kaznivem dejanju, partner oškodovanke pa je na zemljišču pred hišo obdolženko tudi videl v družbi z neznanim moškim, ko pa sta ga videla pa sta zbežala, pred tem pa je neznani moški polomil desko z reflektorjem. Tudi priča I.J., ki se je včasih družil z obdolženko, je povedal, da ga je ta odpeljala do oškodovankine hiše, kjer sta nastavila konfete. Sodišče prve stopnje tako ni imelo nobenega razloga, da ne bi sledilo prepričljivi in določni izpovedbi oškodovanke in izpovedbam prič, ki so jo potrdile, saj njihove izpovedbe potrjujejo tudi listinski dokazi spisa, ki jih sodišče prve stopnje utemeljeno sprejema in tudi navaja v razlogih napadene sodbe. Glede na kontinuiteto, časovno sosledje in skladnost dogodkov pa ni nobenega dvoma, da je vsa dejanja storila prav obdolžena. Zato zagovornica, ki meni, da obdolženki vsi očitki iz obtožbe niso dokazani, ker ni bila videna, ne more biti uspešna, saj so tudi policisti obdolženko večkrat zaznali na območju bivanja oškodovanke, čeprav sama stanuje približno 35 km stran. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je prav obdolžena lažno sporočila, da grozi nevarnost in s tem povzročila, da je državni organ ukrepal brez potrebe, ko je na I.C.P., poslala SMS sporočilo, da bo na informativni dan na šoli eksplodirala bomba, saj je prav telefonsko številko, iz katere je bilo poslano SMS sporočilo, po evidencah šole uporabljala obdolženka, saj je s te številke klicala tudi oškodovanko, njeno hčerko in ravnatelja D.U., ki je sporni SMS tudi sprejel. Zato zagovornica, ki sodišču prve stopnje očita, da je napačno ocenilo izvedene dokaze in neutemeljeno sledilo izpovedbi oškodovanke in pričam, ki so jo potrdile ter se pri tem sklicuje na zagovor obdolženke, ki je po njenem mnenju sprejemljiv, ne more biti uspešna. Iz vsebine njene pritožbe namreč izhaja, da v bistvu podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ki je po oceni pritožbenega sodišča povsem pravilna, ter ponavlja obdolženkin zagovor, ki mu utemeljeno ni sledilo že sodišče prve stopnje. S takšnimi pritožbenimi navedbami pa pritožnica ne more omajati pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje o tem, da je obdolženka storila vsa kazniva dejanja, ki se ji očitajo in izhajajo iz izreka napadene sodbe. Pritožbeno sodišče se namreč v preostalem v celoti sklicuje na ustrezne razloge napadene sodbe, tako glede objektivnih, kot subjektivnih znakov obdolženki očitanih kaznivih dejanj, ko je na podlagi izvedenskega mnenja izvedenke dr. A.B. ugotovilo, da je obdolženkina sposobnost razumeti pomen svojih dejanj in imeti v oblasti svoje ravnanje, v času obravnavanih kaznivih dejanj zaradi prisotne duševne motnje v obliki impulzivnega tipa čustveno neuravnovešene osebnostne motnje, bistveno zmanjšana. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta bili v času storitve vseh obravnavanih kaznivih dejanj pri obdolženki zavestna kot voljna sestavina psihološkega pogoja prištevnosti, bistveno zmanjšani (tretji odstavek 29. člena KZ-1) in da se je kljub navedenemu zavedala, da je zalezovanje druge osebe, poškodovanje tuje lastnine in lažno sporočanje nevarnosti prepovedano, pa je dejanja kljub temu hotela storiti, saj je bila jezna na oškodovanko in druge zaposlene v šoli, iz katere je bila po konfliktu s sošolcem izključena. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženka vse očitana ji kazniva dejanja storila z direktnim naklepom, pravilen.

7. Iz navedeni razlogov, in ker zagovornica v pritožbi niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopni obsodilni izrek, je pritožbeno sodišče o njeni pritožbi odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

8. Zagovornica se pritožuje tudi zoper odločbo o kazenski sankciji, saj meni, da je izrečena kazen neprimerna, zato ker ni nobenih dokazov za obsodilno sodbo. Ker podrobneje pritožnica pritožbe glede izreka kazenske sankcije ne obrazlaga, je njen preizkus pritožbeno sodišče opravilo skladno z določilom člena 386 ZKP. Ta preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ugotovilo vse okoliščine, ki vplivajo na vrsto in višino kazenske sankcije ter obdolženki utemeljeno izreklo zgolj sankcijo opozorilne narave, in sicer pogojno obsodbo, v okviru katere je obdolženki za vsako posamezno kaznivo dejanje določilo primerne posamične kazni, skladno z določilom člena 53/II-3 KZ-1 pa ji določilo povsem ustrezno enotno zaporno kazen, kakor tudi preizkusno dobo. Pritožbeno sodišče je namreč prepričano, da bo izrečena pogojna obsodba tako vplivala na obdolženko, da ta v bodoče ne bo ponavljala tovrstnih kaznivih dejanj. Sodišče prve stopnje pa je po oceni pritožbenega sodišča glede na osebnost obdolženke ob njeni nedojemljivosti in nesprejemljivosti glede škodljivosti svojih dejanj, zaradi korenitejšega preprečevanja ponovitve kaznivih dejanj, hkrati izreklo varstveni nadzor z začetno določnostjo trajanja dveh let. Zato ji je utemeljeno odredilo, da se v času varstvenega nadzorstva še naprej zdravi v psihiatrični ambulanti, dolžna pa se je tudi vzdržati navezovanja stikov z oškodovanko, tako osebnih kot z uporabo telefona in interneta ter neposrednega približevanja oškodovankinemu prebivališču. Sodišče pa je tudi odredilo, da se bo navedeni ukrep izvrševal pod nadzorstvom svetovalca, ki bo obdolženki postavljen zaradi nudenja strokovnega vodstva, pomoči in nadzora. V kolikor se obdolženka ne bi držala navodil, izrečenih v okviru varstvenega nadzorstva lahko sodišče prekliče pogojno obsodbo ali podaljša trajanje varstvenega nadzorstva, na predlog postavljenega svetovalca pa se trajanje nadzorstva lahko tudi skrajša ali spremeni oziroma odpravi posebna navodila. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da bo izrečena pogojna obsodba skupaj z varnostnim nadzorstvom tako vplivala na obdolženko, da ta v bodoče ne bo ponavljala tovrstnih kaznivih dejanj.

9. Zagovornica se pritožuje tudi zoper odločbo o premoženjskopravnem zahtevku, saj meni, da višina premoženjskopravnega zahtevka 4.770,00 EUR ni izkazana. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti, saj je sodišče prve stopnje višino materialne škode pravilno ugotovilo, ta pa izhaja iz obrazloženega in listinskimi dokazi podprtega premoženjskopravnega zahtevka, v katerega sodišče prve stopnje pravilno ni podvomilo, saj ga je tudi oškodovanka ustrezno obrazložila, sodišče pa pravilno ni podvomilo v njeno izpovedbo glede višine nastale materialne škode. Zato pritožba zagovornice, ki trdi, da višino materialne škode potrjuje zgolj račun, ki ni bil naveden v priglašenem premoženjskopravnem zahtevku, ni točna, saj je račun priloga zahtevka. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje imelo zadostno podlago za odločitev o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanke glede povzročene materialne škode, s preostankom zahtevka (glede nematerialne škode), pa je oškodovanko pravilno napotilo na pot pravde, saj bi odločitev o tem zahtevala dodatno izvedbo dokazov, zaradi česar bi se kazenski postopek podaljšal in podražil. Zato so vsi pomisleki pritožnice glede odločitve sodišča prve stopnje o premoženjskopravnem zahtevku neutemeljeni.

10. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe skladno z določilom člena 383/I ZKP ni ugotovilo kršitev zakona, je pritožbo zagovornice obdolžene zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11. Iz enakih razlogov, kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženko oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka in sicer sodne takse (člen 95/IV v zvezi s členom 98/I ZKP).