Jedro

Smisel nadzorovanja psa je, da se mu prepreči, da bi koga poškodoval. Zato nadzorovanje psa v smislu pravnega pravila paragrafa 1320 ODZ vključuje tudi skrb za to, da je pes zanesljivo priklenjen ali da bi bilo sicer poskrbljeno, da ne bi mogel pobegniti in se brez nadzora gibati po okolici.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 265.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov, ki so navedeni v izreku sodbe. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki v znesku 37.422 SIT z zakonskimi obrestmi od 28.1.1998 dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in odškodnino znižalo na 125.000 SIT.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Zmotna je ugotovitev, da je toženec lastnik psa. V resnici je lastnik psa njegov sin, ki je bil v času, ko se je pes šolal, njegov vodnik. Zato je bil toženčev sin kot vodnik psa in s tem njegov "dejanski lastnik", dolžan poskrbeti za potrebno varstvo in nadzor. Materialno pravo pa je zmotno uporabljeno zato, ker sta sodišči glede toženčeve odškodninske odgovornosti uporabili določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in to celo tiste določbe, ki se nanašajo na objektivno odgovornost, morali pa bi uporabiti pravno pravilo par. 1320 ODZ. Ob uporabi tega pravnega pravila pa bi moral biti tožbeni zahtevek zavrnjen, saj je bil tožnik v času, ko naj bi prišlo do škodnega dogodka, v službi in tedaj psa ni mogel imeti pod nadzorom. Reviziji naj se ugodi, sodba sodišča druge stopnje razveljavi, zadeva pa vrne v ponovno odločanje.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku, tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 pri odločanju v tej zadevi uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP/77).

Po uradni dolžnosti upoštevane (386. člen ZPP/77) bistvene kršitve iz 10. točke drugega odstavka 254. člena ZPP/77 v pravdi ni bilo. Druge se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Ob upoštevanju dejanskih ugotovitev obeh sodišč, ki so pravno odločilne, je v izpodbijani pravnomočni sodbi materialno pravo pravilno uporabljeno. V postopku pred nižjima sodiščema je bilo namreč ugotovljeno, da je toženec lastnik psa pasme nemški ovčar, ki v času, ko je bil toženec v službi, ni bil niti v ograjenem prostoru niti privezan, zaradi česar je lahko v trenutku, ko se je tožnik pripeljal z motornim kolesom po Celestinovi ulici v Ljubljani, stekel na cesto in tam ogrizel tožnika po levi nogi. Ugotovitev sodišča, da je lastnik psa, je toženec sicer izpodbijal v pritožbi s trditvami, da je "dejanski lastnik" psa njegov sin, ki je tudi vodnik psa, vendar pa za te trditve ni ponudil nobenih dokazov. Zato pritožbeno sodišče teh pritožbenih trditev ni moglo upoštevati (352. člen ZPP/77). Kolikor pa revident meni, da v postopku pred nižjima sodiščema predloženo potrdilo Kinološkega društva Ljubljana, v katerem je navedeno, da bo v šoli za mlade pse, ki je bila v teku v začetku leta 1994 (tedaj več kot leto dni pred napadom psa na tožnika - 25.5.1995), vodnik psa toženčev dvanajstletni sin, dokazuje, da je "dejanski lastnik psa" toženčev sin, pa temu mnenju ni mogoče pritrditi. Naše pravo ne pozna ločitve med lastnikom in "dejanskim lastnikom". Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) govori le o lastniku in njegovi lastninski pravici. Seveda vsebuje tudi določbe o pridobitvi lastninske pravice (20. in nasl. členi ZTLR), vendar pa "vodenje tujega psa v pasji šoli" po prav nobeni določbi ZTLR ne predstavlja pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice na psu.

Sicer pa tudi v primeru, če bi bile točne toženčeve trditve, da je lastnik psa njegov v času škodnega dogodka trinajstletni sin, njegov ugovor pomanjkanja pasivne legitimacije ne bi bil utemeljen. Po določbi četrtega odstavka 165. člena ZOR namreč starši odgovarjajo za škodo, ki jo drugemu povzroči mladoletni otrok, ki je dopolnil sedem let. Odgovornost traja do otrokove polnoletnosti, ne glede na to, da je mladoletnik z dopolnjenimi 14 leti tudi sam odškodninsko odgovoren (po tretjem odstavku 160. člena ZOR). V takem primeru je odgovornost staršev in otroka solidarna (166. člen ZOR). Tudi v primeru, če bi bil lastnik psa res toženčev otrok, bi bila tedaj tožba lahko vložena le proti tožencu (414. člen ZOR).

Revizija pa ima prav v delu, v katerem zatrjuje, da je sodišče prve stopnje odgovornost tožene stranke zmotno oprlo na določbe ZOR. Kot je navedeno v izpodbijani odločbi sodišča druge stopnje, je ob upoštevanju dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, podana odškodninska odgovornost tožene stranke na podlagi pravnih pravil ODZ. Pri tem sicer zmotno stališče pritožbenega sodišča, da je podana tudi odgovornost za nevarno stvar po določbah ZOR, ni odločilnega pomena. Le zato, ker je sodišče druge stopnje temelj tožbenega zahtevka utemeljilo z dvema pravnima podlagama (določbami ZOR o objektivni odgovornosti za nevarno stvar in pravnimi pravili ODZ), izpodbijana odločba sodišča druge stopnje še ni pravno napačna.

Sklicevanje sodišča druge stopnje na pravna pravila ODZ je namreč pravno pravilno. Po pravnem pravilu paragrafa 1320 ODZ (to pravno pravilo pritožbeno sodišče izrečno omenja), ki se uporablja, ker novejših predpisov o tem ni, je odgovoren za škodo tisti, ki žival redi, če ne dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. V obravnavanem primeru je toženec kot lastnik psa in kot tisti, ki je redil (pravno pravilo par. 1320 ODZ) psa (mladoletni sin, ki ni imel lastnih dohodkov, psa ni mogel rediti), odšel v službo, psa pa pustil doma neprivezanega in mu s tem omogočil, da se je svobodno gibal ne le okoli doma, ampak celo po cesti, ki je namenjena za promet z motornimi vozili. Na cesti je tudi prišlo do škodnega dogodka. Smisel nadzorovanja psa je, da se mu prepreči, da bi koga poškodoval. Zato nadzorovanje psa v smislu pravnega pravila paragrafa 1320 ODZ vključuje tudi skrb za to, da je pes zanesljivo priklenjen ali da bi bilo sicer poskrbljeno, da ne bi mogel pobegniti in se brez nadzora gibati po okolici. Toženec ne le da ni dokazal, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo psa, ampak je bilo v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje celo izrečno ugotovljeno, da je potrebno nadzorstvo nad psom opustil, saj ga je v času svoje odsotnosti pustil nepriklenjenega in mu s tem omogočil nenadzorovano gibanje po okolici. O temelju tožbenega zahtevka je bilo zato odločeno pravilno. Revizija, ki zatrjuje drugače, zato ni utemeljena.

Višine prisojene odškodnine tožena stranka z revizijo ni izpodbijala. Zato je v tem delu revizijsko sodišče opravilo preizkus po uradni dolžnosti in ugotovilo, da je prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v skladu s kriteriji iz 200. člena ZOR in je tudi primerljiva z denarnimi zadoščenji, ki so bila prisojena drugim oškodovancem v podobnih primerih.

Po povedanem se je pokazalo, da revizija ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP).