Jedro

Solastnik svojega idealnega deleža na solastni nepremičnini ne more povečati brez soglasja ostalih solastnikov. Zgolj pomoč pri gradnji, ki je lastnina tretjega, ne daje podlage za pridobitev solastnine, kadar o tem ni sporazuma.

Izrek

Revizija tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da naj se ugotovi, da je tožeča stranka zaradi investicijskih vlaganj v zgradbo stoječe na parc. št. k.o. Kamnik pridobila solastninsko pravico do 340/1000 na tej nepremičnini in da so zato tožene stranke kot zemljiškoknjižni solastniki navedene nepremičnine dolžni izstaviti na ime tožeče stranke ustrezno zemljiškoknjižno listino zaradi vpisa njene solastninske pravice do 340/1000, na vse pravdne stranke pa še deleže po 132/1000. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zoper tako sodbo zavrnilo in sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da naj se sodbi obeh sodišč razveljavita ali spremenita. Tožeča stranka izvaja v reviziji, da ni pravilno stališče sodišča druge stopnje, da v tem primeru ni uporabno določilo 23. člena ZTLR, ker da velja to določilo le za premične stvari. Drugačno stališče je že zavzelo sodišče II. stopnje v sodbi P 113/87. Tudi tožnikovih izvajanj o izbranem načinu tožbe pritožbeno sodišče ni pravilno tolmačilo. Med postopkom je namreč pojasnjeno, da zahteva povečanje solastninskega deleža zaradi svojih vlaganj zato, ker ni mogel uveljavljati etažne lastninske pravice na stanovanjskih prostorih, ki jih zaseda. Dalje ni sprejemljivo stališče v izpodbijani sodbi, da gre za prirast oziroma vgradnjo, zaradi česar postane vse to last lastnika glavne stvari, investitorju pa da ostaja le obogatitveni zahtevek. Tako stališče je nepravilno, ker predstavljajo ustrezni prostori v mansardnem delu zgradbe novo stvar in ker te prostore zaseda že 30 let. Sodna praksa pa je v podobnih primerih že priznala stvarnopravne zahtevke, celo že pri le 5 % povečanju vrednosti. Nikoli ni bilo sporno, da so bili stanovanjski prostori sezidani za tožnika in njegovo družino ter je glede tega prišlo do spora med pravdnimi strankami šele po očetovi smrti. Ker je od opravljene adaptacije minilo že 30 let, tožnik ne more z računi izkazati vseh nabav materiala in plačil. Vendar je dejstvo, da so bila dela izvršena, da novo mansardno stanovanje obstaja in da v njem živi tožnik s svojo družino. Glede na razumevanje v času izvajanja adaptacijskih del, ob soglasju staršev tožnika in ob upoštevanju starosti ostalih tožencev je mogoče zaključiti, da je v času gradnje obstajalo soglasje za izvedbo adaptacijskih del in da je dejansko sporazum med lastnikom zgradbe in tožnikom, da so ta dela v mansardnem delu izvršena za tožnika in njegovo družino. Take trditve je tožnik postavljal ves čas postopka in zato ne drži stališče pritožbenega sodišča, da tožnik spreminja podlago. V določilu 23. člena ZTLR so smiselno povzeta pravila 416. paragrafa ODZ o prirasti, ki pa veljajo le za primer, ko ima ena izmed dveh spojenih stvari neznatno vrednost v primerjavi z drugo. V tem primeru pa ne gre za neznatno vrednost, saj po izvedeniških zaključkih znašajo tožnikova vlaganja 16 % vrednosti celotne zgradbe, po oceni tožnika pa je ta delež še bistveno večji.

V odgovoru na revizijo predlaga tožena stranka, da naj se revizija zavrne. Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o vloženi reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Čeprav revizija uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. in 2. točke 1. odstavka 385. člena zakona o pravdnem postopku (naprej ZPP), teh kršitev ni obrazložila. Zato je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo glede procesnih kršitev le v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP kot to nalaga določilo 386. člena ZPP, ki odreja obseg preizkusa sodbe po uradni dolžnosti. V okviru takega preizkusa revizijsko sodišče ni ugotovilo uradoma upoštevne kršitve določb pravdnega postopka.

Je pa revizija obrazložena v delu, s katerim se uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Obrazložitev revizije v bistvenem povzema dosedanje tožnikovo stališče o tem, katero pravo in kako bi sodišče moralo uporabiti. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči druge in prve stopnje pravilno zaključili, da tožnikov tožbeni zahtevek na povečanje solastninskega deleža ni utemeljen ter pri tem sprejema bistvo njunih razlogov. Čeprav tožnik postavlja en tožbeni zahtevek, temelji ta na dveh različnih dejanskih in pravnih podlagah, ki ju ločuje smrt moža prve toženke oziroma očeta ostalih tožencev in tožnika. Namreč do tega dogodka - smrti A. Z. leta 1968, ko se je pred tem opravil pretežni del obnove hiše, na kateri terja tožnik povečanje solastniškega deleža, je bil izključen lastnik sporne nepremičnine sedaj pokojni A. Z., obnovitvena dela pa so se nesporno opravljala s pomočjo vseh družinskih članov, to je zakoncev Z. in njunih otrok. Po letu 1968, ko so pravdne stranke postale na podlagi dedovanja solastniki celotne nepremičnine po A.Z., sporne pa vsak do 1/5, tožnik s samolastnimi investicijami po letu 1968 ni mogel povečati svojega solastniškega deleža brez soglasja ostalih solastnikov, ki soglasja nesporno niso dali. Sodišči druge in prve stopnje sta glede vlaganj po letu 1968 pravilno odločili, ko sta stvarnopravni zahtevek tožnika za ta del spora zavrnili. Namreč pogodbene podlage za spremembo solastniškega deleža tožnik ni dokazal, za spremembo teh deležev na podlagi izvirne pridobitve lastninske pravice pa prav tako ni bilo zakonite podlage, ne po pravilih občega državljanskega zakonika - naprej ODZ - posebno paragraf 833 in nadaljnji, niti po določilu 15. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - naprej ZTLR - za čas po letu 1980. Tudi tožnikova vlaganja do leta 1968 v podstrešne prostore (mansardo), kamor je tožnik nesporno vlagal več kot ostali družinski člani in tudi še tedaj živeči A. Z. (saj naj bi tožnikova vlaganja v vsa obnovitvena dela in ne le v mansardo po ugotovitvah sodišča prve stopnje predstavljala 16 % vrednost nasproti vrednosti celotne nepremičnine), ne utemeljuje njegovega stvarnopravnega zahtevka: tožnik namreč ni dokazal pogodbene podlage za pridobitev lastnine na sporni nepremičnini do višine zahtevanega povečanja deleža in prav tako ne podlage za izvirno pridobitev. Revizija se neutemeljeno sklicuje na določilo 23. člena ZTLR, ker ta zakon še ni veljal v času, ko so se opravljala sporna dela in ko naj bi nastalo sporno premoženje. V mansardi nahajajoči se prostori tudi po izvajanjih revizije ne predstavljajo zaključene stanovanjske enote, torej celovite stvari, zaradi česar tožnik ni uveljavljal etažne lastninske pravice ter zato trditev o tem, da s svojo družino uporablja mansardo že 30 let, ne predstavlja pravno odločilne okolnosti. V tej zvezi je opozoriti na stališče sodišča druge stopnje, da mansarda ne predstavlja nove stvari, kar bi že samo po sebi izključevalo uporabo 23. člena ZTLR, medtem ko pravilo 416. paragrafa ODZ dovoljuje le zaključek, da lastnik objekta postane lastnik tudi vsega vgrajenega. Sicer pa razmerja med lastnikom zemljišča in graditeljem urejajo posebna določila, sedaj ZTLR (člen 24. - 26.), prej pa ODZ (paragrafi 417. do 419.), ki pa tu ne prihajajo v poštev.