Jedro

V skladu s prvim odstavkom 214. člena ZPP se neprerekana dejstva štejejo za priznana. Sodišče mora pri presoji preveriti, ali je stranka dejstvo izrecno zanikala, če pa tega ni storila, pa tudi, ali namen njegovega zanikanja izhaja iz siceršnjih navedb stranke.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da je izključna lastnica nepremičnin z ID znaki: parcela 0000 77/5, parcela 0000 109/111, parcela 0000 116/34, parcela 0000 116/39 in parcela 0001 679/13 (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da v roku 15 dni toženi stranki povrne pravdne stroške v višini 4.005,13 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka petnajstdnevnega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Kot bistveno navaja, da je ves čas postopka trdila, da so bile sporne nepremičnine ob uveljavitvi Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS) v družbeni lastnini. Tožena stranka ni tega dejstva niti izrecno niti smiselno zanikala, temveč ga je posredno priznala. Sodišče prve stopnje je nepravilno in samovoljno razlagalo njene navedbe, posledično pa navedeno dejstvo zmotno opredelilo kot sporno in tožeči stranki naložilo breme njegovega dokazovanja. S tem je kršilo določbe 7., 212. ter prvega in drugega odstavka 214. člena ZPP, navedene kršitve pa so vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe, saj je bil tožbeni zahtevek zavrnjen ravno iz tega razloga. Tožeča stranka je upravičeno pričakovala, da bo sodišče nezanikano dejstvo štelo za priznano, zato je izpodbijana sodba zanjo presenečenje. Tožeča stranka je predložila zgodovinski izpisek iz zemljiške knjige za nepremičnino ID znak parcela 0000 77/5 za čas od 1. 5. 2011, iz katerega izhaja, da je bil pred vknjižbo lastninske pravice tožene stranke kot lastnik nepremičnine vpisan „I. družbena lastnina“. V postopku je večkrat navedla, da je bila ob izdaji sklepa o končni razdelitvi kot lastnica nepremičnin vknjižena družbena lastnina. Ker tožena stranka temu ni ugovarjala, je upravičeno štela, da gre za priznano dejstvo in zato ni predložila dodatnih izpiskov iz zemljiške knjige. Sodišče ni imelo podlage za zaključek, da se je vpis družbene lastnine v zemljiški knjigi nanašal na firmo stečajnega dolžnika, saj je splošno znano, da so se na ta način vpisovale nepremičnine v družbeni lastnini z imetnikom pravice uporabe. Tožeča stranka drugačnega stališča sodišča ni mogla predvideti, sicer bi predložila vsaj še zgodovinski izpisek za čas do 30. 4. 2011, iz katerega izhaja, da je bilo tako tudi v konkretnem primeru. Če je bilo sodišče v dvomu glede obstoja družbene lastnine in je štelo, da sodi ugotavljanje tega dejstva v okvir pravilne uporabe materialnega prava, bi moralo tožečo stranko s tem seznaniti, in jo opozoriti, da ga je dolžna dokazati in da ji to z do takrat predloženo listino ni uspelo. Ker tega ni storilo, je kršilo 285. člen ZPP in nedopustno poseglo v pravico tožeče stranke do izjave. Sodišče je spregledalo dokaz z izvedencem urbanistične stroke, ki bi lahko ugotovil, da sta bili cesti, ki se nahajata na spornih nepremičninah, v prostorskih aktih načrtovani in zgrajeni kot javni cesti in sta se zato lastninili po ZGJS.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Tožeča stranka je dne 24. 4. 2019 kot odgovor na odgovor na pritožbo vložila dodatno vlogo, ki je pritožbeno sodišče pri odločitvi ni upoštevalo, saj je bila vložena po izteku pritožbenega roka.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Tožeča stranka v postopku zahteva ugotovitev lastninske pravice na nepremičninah: parcela 0000 77/5, parcela 0000 109/111, parcela 0000 116/34, parcela 0000 116/39 in parcela 0001 679/13. 7. V utemeljitev tožbenega zahtevka je navajala naslednja dejstva: - nepremičnine v naravi predstavljajo sestavne dele občinskih javnih cest P. in N.; - nepremičnine so bile v družbeni lastnini; - tožeča stranka je lastninsko pravico na njih pridobila ob lastninjenju družbene lastnine na podlagi 76. člena ZGJS (lastninjenje objektov in naprav); - ker je lastninjenje gospodarske infrastrukture urejal ZGJS kot specialen predpis, se nepremičnine niso mogle lastniniti na podlagi Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP); - cesti N. in P. sta bili kategorizirani z Odlokom o kategorizaciji občinskih cest (Ur. list RS, št. 70/2005, v nadaljevanju Odlok) in zato predstavljata grajeno javno dobro; - tožena stranka se je kot lastnica nepremičnin vknjižila na podlagi sklepa o končni razdelitvi Okrožnega sodišča v Celju St ... z dne 17. 11. 2016, s katerim je stečajno sodišče nanjo preneslo premoženje, ki ga ni bilo mogoče unovčiti v stečajnem postopku nad družbo A., d. d.; - tožena stranka na podlagi navedenega sklepa ni mogla pridobiti lastninske pravice, saj stečajni dolžnik ni bil dejanski lastnik nepremičnin, poleg tega so slednje kot javno dobro izven pravnega prometa in zato ne morejo biti predmet končne razdelitve in prenosa na upnike; - tožena stranka je vedela, da nepremičnine predstavljajo javne ceste, njeno ravnanje predstavlja zlorabo stečajnega postopka za nedopusten namen; - tožeča stranka ni pravočasno izvedela, da so nepremičnine del stečajne mase, zato v stečajnem postopku ni mogla prijaviti izločitvene pravice.

Tožeča stranka je med drugimi dokazi predložila zgodovinski izpisek za parc. št. 77/5 k. o. 0000 X za obdobje od 1. 5. 2011, iz katerega je razvidno, da je bil pred vknjižbo lastninske tožene stranke kot lastnik vknjižen „I. družbena lastnina“.

8. Tožena stranka se je tožbenemu zahtevku upirala z naslednjimi navedbami: - nepremičnine se niso mogle lastniniti po ZGJS, saj so se po tem zakonu lastninili le objekti in naprave; - pogoj za lastninjenje po ZGJS je bila pisna izjava upravičenca, ki je tožeča stranka ni zatrjevala niti predložila; - nepremičnine je gotovo olastninil stečajni dolžnik po ZLPP, saj sicer ne bi bile del stečajne mase; - tožeča stranka ni nikoli pridobila nepremičnin v last ali izpeljala postopka razlastitve, prav tako ni zanje ničesar plačala; - kategorizacija cest z občinskim odlokom ni podlaga za pridobitev lastninske pravice; - odloki o kategorizaciji javnih cest, ki potekajo po zemljiščih v zasebni lasti, so v neskladju z Ustavo; - če je tožeča stranka lastninsko pravico pridobila na originaren način, je bila najmanj malomarna, da ni poskrbela za njen vpis v zemljiško knjigo ali prijavo izločitvene pravice v stečajnem postopku; - v konkretnem primeru gre kvečjemu za konkurenco originarno pridobljenih lastninskih pravic, pri čemer je lastninska pravica tožeče stranke prenehala s trenutkom, ko jo je na podlagi sklepa sodišča pridobila tožena stranka; - stečajni postopek je potekal skladno z določbami Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), prevzem nepremičnin je eden od zakonsko predvidenih načinov poplačila upnikov (374. člen ZFPPIPP), zato je neutemeljen očitek o zlorabi stečajnega postopka.

9. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka temelji na ugotovitvah: 1) da se 76. člen ZGJS nanaša le na infrastrukturne objekte in naprave, ki so bili ob uveljavitvi zakona v družbeni lastnini, 2) da je bilo med strankama sporno, ali so bile nepremičnine v družbeni lastnini; 3) da tožeča stranka tega dejstva ni dokazala.

10. Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP). Priznana dejstva (razen v primeru suma na nedovoljeno razpolaganje) niso predmet dokazovanja; za priznana dejstva pa se štejejo tudi dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP). Nekonkretizirano, pavšalno prerekanje dejstev, zatrjevanih s strani nasprotne stranke, ki je zadostila svojemu trditvenemu bremenu, predstavlja molče priznano dejstvo.1 Pravni učinek priznanja je v tem, da mora sodišče priznano dejstvo vključiti v podlago sodbe.

11. Tožeča stranka je že v tožbi navedla, da so bile nepremičnine v družbeni lastnini, in to kasneje v različnih kontekstih večkrat ponovila.

12. Že iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožena stranka tega dejstva ni izrecno zanikala. Za odločitev o tem, ali se dejstvo šteje za priznano, je zato treba odgovoriti še na vprašanje, ali namen njegovega zanikanja izhaja iz siceršnjih navedb tožene stranke.

13. Sodišče prve stopnje je na to vprašanje odgovorilo pritrdilno. Namen zanikanja je prepoznalo v navedbah tožene stranke, da tožeča stranka lastninske pravice ni mogla pridobiti s samim dejstvom, da na njih potekata javni cesti, ki sta na podlagi občinskega odloka javno dobro, temveč bi morala nepremičnine bodisi odkupiti s pogodbo od lastnika bodisi izvesti postopek razlastitve.

14. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da takšna razlaga sodišča prve stopnje nima podlage v navedbah tožene stranke.

15. Tožena stranka je pridobitvi lastninske pravice tožeče stranke na podlagi 76. člena ZGJS ugovarjala, ker naj bi se na tej pravni podlagi lastninili le objekti in naprave in ne nepremičnine; ker naj ne bi bila podana pisna izjava upravičenca in ker tožeča stranka ni izkazala, da bi za nepremičnine karkoli plačala. Tožena stranka je torej izrecno prerekala posamezne pogoje za lastninjenje po ZGJS, pri čemer neobstoja družbene lastnine ni bilo med njimi. Nadalje je trdila, da je nepremičnine gotovo olastninil njen pravni prednik na podlagi ZLPP, kar je mogoče razumeti kot priznanje, da so bile pred tem v družbeni in ne zasebni lastnini.2 Kot smiselnega zanikanja dejstva, da so bile nepremičnine ob uveljavitvi ZGJS v letu 1993 v družbeni lastnini, ni mogoče razumeti opozorila tožene stranke na prvi odstavek 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah (ZJC-B),3 saj je ta zakon začel veljati leta 2005, ko naj bi potrditvah tožene stranke nepremičnine že olastninil A., d. d. Enako velja za opozorilo tožene stranke, da kategoriziranje cest na zasebnih zemljiščih ni podlaga za pridobitev lastninske pravice, saj sta bili cesti P. in N. potrditvah tožeče stranke kategorizirani šele z Odlokom iz leta 2005. Prav tako zanikanja obstoja družbene lastnine ne predstavljajo sklicevanje tožene stranke na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1503/2014 z dne 3. 2. 20164 in njene navedbe, da z dejansko izgradnjo cest preko zasebnega zemljišča slednje ni postalo javno dobro. Tožena stranka je namreč le povzela stališča sodne prakse, na odgovor tožeče stranke, da za ta postopek niso pomembna, ker so bile sporne nepremičnine ob izgradnji cest in uveljavitvi ZGJS v družbeni lastnini, pa se ni odzvala. Še več. Dopuščala je možnost, da je tožeča stranka na podlagi določb ZGJS pridobila lastninsko pravico, ki naj bi jo nato izgubila, ko jo je v stečajnem postopku na originaren način pridobila tožena stranka.

16. Iz celovite presoje navedb pravdnih strank je tako razvidno, da tožena stranka ni zanikala niti imela namena zanikati dejstva, da so bile nepremičnine v družbeni lastnini, temveč je bilo med strankama sporno, ali je nepremičnine olastninila tožeča stranka ali pravni prednik tožene stranke, ter ali je tožeča stranka morebiti pridobljeno lastninsko pravico kasneje izgubila. Tožeča stranka sodišču prve stopnje zato utemeljeno očita, da je s svojo razlago prekoračilo trditveno podlago tožene stranke in pritožnici neutemeljeno naložilo dokazovanje priznanega dejstva. Takšno ravnanje predstavlja kršitev določb 7. člena ter prvega in drugega odstavka 214. člena ZPP, ki je lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, saj je bil tožbeni zahtevek zavrnjen ravno iz tega razloga. Izpodbijana sodba je zato obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

17. Zaradi popolnosti odgovora na navedbe strank v pritožbenem postopku pritožbeno sodišče pritrjuje tudi dodatni graji procesnega postopanja sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje bi moralo tožečo stranko opozoriti, da šteje dejstvo, da so bile nepremičnine v družbeni lastnini, za zanikano. Prav tako bi jo moralo opozoriti, da po njegovem stališču s predloženimi dokazi obstoja družbene lastnine ni dokazala. Tožena stranka namreč ni prerekala navedb, da je bila v zemljiški knjigi kot lastnica nepremičnin vknjižena družbena lastnina, to dejstvo pa je za nepremičnino parc. št. 77/5 k. o. 0000 X potrjeval tudi predloženi zemljiškoknjižni izpisek, iz katerega izhaja, da je bil pred toženo stranko kot lastnik nepremičnine vknjižen „I. družbena lastnina“. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da gre za ustaljen način vknjižbe družbene lastnine in imetnika pravice uporabe na tej lastnini, zato je drugačno razumevanje sodišča prve stopnje terjalo ustrezno opozorilo. Enako velja za njegovo stališče, da za izkaz preteklega lastninskega stanja ne zadošča primeroma predložen izpisek za eno od nepremičnin in navedba, da je zemljiškoknjižno stanje ostalih enako, temveč bi morala tožeča stranka predložiti izpiske za vsako nepremičnino posebej, kakor tudi za stališče, da bi morala predložiti izpiske za obdobje do 30. 4. 2011. Sodišče prve stopnje je z opustitvijo zgoraj opisanega materialnega procesnega vodstva storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z 285. členom ZPP in tožeči stranki odvzelo možnost učinkovitega izjavljanja v postopku (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

18. Zaradi ugotovitve o nedokazanosti dejstva, da so bile nepremičnine v družbeni lastnini, sodišče prve stopnje ni presojalo drugih okoliščin, ki vplivajo na utemeljenost zahtevka. Gre zlasti za vprašanja, kdo in na kateri pravni podlagi je olastninil sporne nepremičnine, kakšen status so imele ob izdaji sklepa o končni razdelitvi ter kako na pravice pravdnih strank vpliva njuno ravnanje v stečajnem postopku nad A., d. d. Ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka so imele torej za posledico nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo skupaj z izrekom o stroških razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

19. Pritožbeno sodišče je presodilo, da pomanjkljivosti postopka in sodbe ne more odpraviti samo. Višje sodišče namreč ne more in ne sme na drugi stopnji prvič in edinkrat v postopku obravnavati obsežnih sklopov dejstev, ki predstavljajo samostojne in zaključene pravne celote, saj bi bilo s tem prekomerno poseženo v pravico do sojenja na dveh stopnjah in pravico do pritožbe.5 Pritožbeno sodišče ocenjuje, da s takšno odločitvijo ne bo prišlo do hujše kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 354. člena ZPP). Ker bi samo moralo izvesti po obsegu primerljiv dokazni postopek, kot ga bo moralo izvesti sodišče prve stopnje, lahko dodatno podaljšanje postopka zaradi vrnitve zadeve na prvo stopnjo povzroči le morebiten nov pritožbeni postopek. To podaljšanje pa niti po vsebini niti po trajanju ni takšno, da bi upoštevajoč čas vložitve tožbe in vsebino spora opravičevalo poseg v pravico strank do dvostopenjskega sojenja.

20. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje znova presojati, ali je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na podlagi 76. člena ZGJS. Ker je dejstvo, da so bile nepremičnine v družbeni lastnini, priznano in zato ni predmet dokazovanja, se bo moralo ukvarjati z ostalimi pogoji za pridobitev lastninske pravice po ZGJS. Pri tem se ne bo moglo izogniti ugotavljanju preteklega pravnega položaja nepremičnin in načina njihove uporabe,6 s tem pa tudi ne odločitvi o potrebnosti dokaza z izvedencem urbanistične stroke in pravočasnosti dokazov, ki sta jih stranki predložili v pritožbenem postopku.7 Če bo ugotovilo, da je tožeča stranka z uveljavitvijo ZGJS pridobila lastninsko pravico, bo moralo presoditi, ali jo je v stečajnem postopku nad družbo A., d. d., izgubila. V okviru te presoje bo moralo pojasniti, kakšen pomen ima dejstvo, da tožeča stranka v stečajnem postopku ni prijavila izločitvene pravice, nato pa se opredeliti še do navedb tožeče stranke, da ravnanje tožene stranke v stečajnem postopku predstavlja zlorabo8 in da zato ni mogoče varovati pravic, ki jih je v njem pridobila.9

21. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v dveh izvodih. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 270/2017 z dne 7. 5. 2018, II Ips 131/2016 z dne 26. 4. 2018, II Ips 668/2007 z dne 23. 7. 2009, II Ips 395/2010 z dne 20. 9. 2012 in II Ips 498/2003 z dne 9. 9. 2004. 2 Na podlagi ZLPP so se lastninila družbena podjetja, ne pa tudi nepremičnine v njihovi uporabi. Slednje so se lastninile po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL), če se niso že prej po katerem od drugih zakonov, ki so urejali lastninjenje, vendar samo, če so bile zajete v otvoritveni bilanci preoblikovanega podjetja (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 82/2017 z dne 4. 12. 2017). 3 Ta določa: Če ob uveljavitvi tega zakona obstoječa javna cesta poteka po nepremičninah, ki so v lasti drugih oseb, kot pa določa prvi odstavek 3. člena tega zakona, se lahko lastninska pravica odvzame ali omeji proti odškodnini ali nadomestilu v naravi v posebnem postopku razlastitve, določenem v tem členu. 4 Oziroma njen evidenčni stavek, ki se glasi: Določbe o lastninjenju se lahko nanašajo le na objekte in sredstva, ki so bili v trenutku uveljavitve ZGJS v družbeni lastnini. Že jezikovna razlaga izraza lastninjenje pove, da gre za spreminjanje družbene lastnine v kakšno drugo obliko lastnine.Reševanje problematike lastninjenja zemljišč z institutom priposestvovanja bi pomenilo obid izrecnih zakonskih predpisov o načinu pridobitve lastninske pravice občin na zemljiščih, po katerih teče cesta, ki je kategorizirana kot javna cesta, in je v lasti fizičnih ali pravnih oseb zasebnega prava. Taka odločitev bi povsem izničila namen prej citiranih zakonov (v povezavi s prakso Ustavnega in Vrhovnega sodišča), da občine morajo izvesti predvidene postopke in lastninsko pravico dobiti skladno z njimi. Pripeljala bi namreč do situacije, ko bi bila njihova protiustavna neaktivnost nagrajena z neodplačno pridobitvijo lastninske pravice. 5 Primerjaj J. Zobec, Ugotavljanje dejanskega stanja na pritožbeni stopnji, Pravni letopis št. 1/2009, str. 35. 6 Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 38/2016 z dne 18. 4. 2018 in Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1029/2018 z dne 2. 8. 2018. 7 Pri tem bo moralo upoštevati stališče, da v primeru, ko je pomanjkljiva trditvena in dokazna podlaga posledica opustitve materialno procesnega vodstva, stranki ni mogoče pripisati krivde za to, da ni pravočasno navedla pravno relevantnih dejstev in ponudila dokaznih sredstev (odločba Vrhovnega sodišča II Ips 33/2014 z dne 8. 10. 2015). 8 Kot zlorabo je mogoče opredeliti tudi ravnanje, ko subjekt izhaja iz abstraktno dopustnega upravičenja, a ga izvršuje tako, da hkrati ogroža oziroma posega v pravico, ki pripada drugemu (odločba Vrhovnega sodišča II Ips 37/2018 z dne 30. 5. 2019). 9 Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča RS III Ips 22/2012 z dne 28. 1. 2014 in II Ips 286/2012 z dne 28. 5. 2015.