Jedro

Opis izvršitvenega dejanja je bil spremenjen v delu, v katerem je sodišče ugotovilo, da je obsojenec nekatere poškodbe oškodovancu prizadejal z brcami, to je na nevaren način, in ne z verigo, pri čemer je pravna opredelitev ostala enaka. Taka dopustna sprememba ne pomeni očitka obsojencu, da je storil drugo in ne tisto kaznivo dejanje, ki mu je bilo očitano v prvotno vloženem obtožnem predlogu.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 80.000,00 (osemdesettisoč) SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Sevnici je s sodbo z dne 25.05.1999 obsojenega A.P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. v zvezi s 1. odstavkom 54. člena KZ-77. Na podlagi 50. člena Kazenskega zakonika (KZ), pravilno bi bilo sklicevati se na 50. člen Kazenskega zakona SFRJ), je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 2. v zvezi s 1. odstavkom 54. člena KZ-77 (pravilno bi bilo samo po 2. odstavku iste zakonske določbe) določilo kazen petih mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Oškodovanca J.C. je po 2. odstavku 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo zagovornika obsojenega A.P. kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 03.11.1999 iz vseh razlogov vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva zatrjuje, ne da bi to sploh obrazložila, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Poudarja, da ni mogoče sprejeti trditve v zahtevi, da gre zaradi spremenjenega opisa načina poškodovanja za novo kaznivo dejanje, za katero je pregon zastaral. Vložnikova navedba, da ni mogoče razmejiti poškodb glede načina njihovega nastanka, pa je protispisna, saj je ravno to pojasnil izvedenec medicinske stroke dr. F.D. Vrhovni državni tožilec meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik obsojenega A.P. v zahtevi navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, na katero je obsojenec opozoril v pritožbi, vendar da je sodišče druge stopnje o tej pritožbi napačno odločilo in s tem samo storilo enako kršitev. Ti očitki so v tolikšni meri nekonkretizirani, da njihove utemeljenosti sploh ni mogoče preizkusiti.

Prav tako ni mogoče pritrditi zahtevi, da je zastaran kazenski pregon za kaznivo dejanje v obsegu, v katerem je sodišče ugotovilo, da je obsojenec oškodovancu J.C. prizadejal lahke telesne poškodbe z brcami ter da je zato sodišče prekršilo kazenski zakon v vprašanju, ali so podane okoliščine, ki kažejo, da je kazenski pregon zastaran.

Vložnik niti ne zatrjuje, da je sodišče, potem ko je državni tožilec na podlagi 344. člena ZKP spremenil obtožbo, tak opis v nasprotju z določbo 385. člena ZKP povzelo v izpodbijano pravnomočno sodbo in s tem prekršilo prepoved reformacije in peius ter tako storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, pač pa da je šlo zaradi spremenjenega opisa načina poškodovanja, v tem obsegu za novo kaznivo dejanje.

Po prevladujočem stališču tako kazenskopravne teorije kot tudi sodne prakse je za presojo o tem, ali gre za povsem drugo kaznivo dejanje, odločilen samo historičen dogodek (življenjski primer). V obravnavani zadevi je šlo v okviru enake pravne opredelitve zgolj za spremembo opisa izvršitvenega dejanja v delu, v katerem je sodišče ugotovilo, da je obsojenec nekatere poškodbe oškodovancu prizadejal z brcami, to je na nevaren način, in ne z verigo. Taka dopustna sprememba opisa kaznivega dejanja nikakor ne pomeni očitka obsojencu, da je storil drugo in ne tisto kaznivo dejanje, ki mu je bilo očitano v prvotno vloženem obtožnem predlogu. Zato tudi vložnikovo zatrjevanje v zahtevi, da je s tako spremembo obtožnega predloga šele pet let po storitvi kaznivega dejanja, pri čemer je za to kaznivo dejanje predpisan triletni relativni zastaralni rok, nastopilo zastaranje kazenskega pregona.

S trditvijo, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, katere, vložnik ne pove, s tem da je, ne da bi imelo za to v spisu podlago, razmejilo, katere poškodbe je obsojenec oškodovancu povzročil z nevarnim sredstvom od tistih, prizadejanih na nevaren način. Take trditve po vsebini ne pomenijo uveljavljanje katere od bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, pač pa izpodbijanje dejanskega stanja, ki ga je glede načina nastanka posameznih poškodb sodišče oprlo predvsem na izvid in mnenje stalnega sodnega izvedenca medicinske stroke dr. F.D. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Vložnik sam v zahtevi navaja, da je sodišče napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker da je veliko prič izpovedalo, da obsojenec ni tepel oškodovanca ter da sodišče ni upoštevalo dejstva, da je oškodovanec padel preko kupa kvadrov v globel, na dnu katere so se nahajali razni odpadki ter da je dobil poškodbe pri tem padcu in kotalenju. Na ta način obsojenčev zagovornik podaja lastno dokazno presojo, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani sodbi. Enako velja tudi za naslednje trditve zahteve, da izvedenec za oškodovančev padec preko kupa kvadrov v globel v času podaje mnenja ni vedel, ker tega podatka še ni bilo v spisu ter da je sodišče neutemeljeno verjelo le vinjenemu oškodovancu in nato obsojenca spoznalo za krivega, čeprav se sodni izvedenec o drugih možnostih nastanka poškodb ni mogel izreči in da bi glede na vsebino dokazov, po načelu v dvomu v korist obdolženca, tega moralo oprostiti. Kakor je bilo že pojasnjeno, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje zagovornik obsojenega A.P. v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zato jo je na podlagi 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

Glede na tak izid je obsojeni A.P. po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, odmerjene kot povprečnino v znesku 80.000,00 SIT.