Jedro

Tudi v tožbi tožnik izpostavlja, kakšne so bile njegove izkušnje s hrvaškimi policisti, ki so po njegovih navedbah z njim neustrezno ravnali. Vendar so te tožbene navedbe še vedno nerelevantne , saj bo imel tožnik v primeru vrnitve Hrvaški povsem drugačen status in se ga bo drugače obravnavalo, ko bo vrnjen na podlagi Uredbe Dublin III, kot pa je bil obravnavan, ko je ilegalno prečkal bosansko-hrvaško mejo.

Bistvenega pomena je to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilca za mednarodno zaščito. Tožnik pa z uradnimi osebami, ki so pristojne za vodenje postopkov mednarodne zaščite na Hrvaškem, sploh še ni prišel v stik.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III1 za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Hkrati je odločila, da se izvršitev tega sklepa opravi kakor hitro je to praktično in izvedljivo oz. najkasneje v 6. mesecih od odobritve zahteve, da bo Republika Hrvaška ponovno sprejela prosilca, to je od 23. 10. 2023, oziroma najkasneje v šestih mesecih od končne odločitve o morebitni pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27 (3) Dublinske Uredbe obstaja odložilni učinek.

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik 4. 9. 2023 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Slovenija). Predložil ni nobenega identifikacijskega dokumenta s fotografijo, zato njegova istovetnost v postopku ni nesporno ugotovljena. Tožena stranka je na podlagi tožnikovih prstnih odtisov iz Centralne evidence EURODAC2 ugotovila, da je bil v evidenco vnesen 27. 8. 2023, kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški (v nadaljevanju Hrvaška). Na podlagi točke b) prvega odstavka 18. člena3 Uredbe Dublin III je 9. 10. 2023 posredovala prošnjo za njegov ponovni sprejem, na katero je Hrvaška 23. 10. 2023 odgovorila, da je v skladu s 5. odstavkom 20. člena Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje.

3. V skladu s 5. členom Uredbe Dublin III je tožena stranka 27. 10. 2023 s tožnikom opravila osebni razgovor, na katerem je bil ob prisotnosti tolmača za arabski jezik in njegove pooblaščenke seznanjen s potekom dublinskega postopka. Tožnik je na razgovoru med drugim povedal, da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti in pojasnil, da je to zaradi načina, kako so morali oddati prstne odtise. Povedal je, da so bili v to prisiljeni. P0 tem jih niso napotili v azilni dom, temveč so jih izpustili v gozd. Hrvaški policisti naj bi ga tudi pretepli. Vzeli so mu 400 EUR. En telefon so mu vzeli, drugega pa razbili. Obnašanje policistov je bilo zelo grdo. Rekli so jim, naj odidejo in da jih ne želijo tam. Prosilec je povedal, da se to dogaja vsem, ne samo njemu. Po odvzemu prstnih odtisov so mu dali dokument v hrvaškem jeziku, ki ga ni razumel in ga je kasneje zavrgel. Po mnenju tožnika je upravičeno pričakoval, da bi jih pa odvzemu prstnih odtisov odpeljali v kamp, a se to ni zgodilo. Odpeljali so jih namreč v gozd in jim dejali, do jih nočejo. Nadalje je prosilec pojasnil, da v Republiki Hrvaški ni zaprosil za mednarodno zaščito, temveč je oddal zgolj prstne odtise pod prisilo. Policisti so jim po odvzemu prstnih odtisov v angleškem jeziku rekli, naj gredo in jih izpustili v gozd. Tolmača pri postopku ni bilo. V Republiki Hrvaški se je nahajal tri dni. Bil je v kraju ob meji, za katerega misli, do se imenuje "Slavoni". Na policijski postaji se je nahajal 24 ur, nato pa so go izpustili. Ko jih je policija izpustila, so nadaljevali pot proti Sloveniji. Za pot so potrebovali približno dva dni. Na Hrvaškem ni imel stika z drugimi uradnimi osebami, razen s policisti. Na Hrvaško mu je uspelo vstopiti v drugem poskusu. V prvem poskusu so jih pretepli in jih vrnili v Bosno in Hercegovino. Pojasnil je, da so jih po odvzemu odtisov odpeljali v bližino hrvaško-bosanske meje, a se ne spomni kam točno. V času pridržanja na policijski postaji so jim dali kruh in namaz, česar prosilec ne je. Postopka mednarodne zaščite jim niso pojasnili. Njegovo zdravstveno stanje je označil za dobro. Na vprašanje pooblaščenke, česa se najbolj boji ob vrnitvi v Hrvaško, je tožnik pojasnil, da je bil pretepen s strani policistov. Dodal je, da se v Hrvaško ne želi vrniti. Želi si ostati in delati v Sloveniji. Meni, da bi bila vrnitev v Hrvaško zanj velik udarec. Prosilec je razumel vsa zastavljena vprašanja in ni imel pripomb na postopek ali na zapisnik.

4. Tožena stranka je s strani pooblaščene organizacije - pravnega Centra za varstvo človekovih pravic in okolja (v nadaljevanju PIC) dne 30. 11. 2023 prejela dokument "Informacije o stanju v Republiki Hrvaški" ter odgovor na vprašanje hrvaškemu pravnemu centru. Tožena stranka je preučila vso zadevno informacijo, pri svoji odločitvi pa sledi sodni praksi tako Vrhovnega kot Upravnega sodišča, iz katere izhaja, da je bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite na Hrvaškem to, kakšno je bilo ravnanje Hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito.

5. Tožnik je večkrat izpostavil, da se v Hrvaško ne želi vrniti zaradi obravnave, ki jo je bil deležen s strani hrvaške policije. Tožena stranka meni, da njegove izjave ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo v primeru predaje Hrvaški tam z njim nečloveško ali poniževalno ravnali, saj bo šlo v tem primeru za postopek mednarodne zaščite in ne za policijski postopek. Težko sledi tudi njegovim navedbam, da naj bi ga hrvaška policija, po tem, ko so odvzeli prstne odtise, napotila v gozd s pojasnilom, da ga nočejo na Hrvaškem. Tožena stranka ugotavlja, da je nelogično, da bi ga hrvaška policija najprej evidentirala kot prosilca za mednarodno zaščito, se s tem zavzela za obravnavo njegove prošnje ter ga nato napotila v gozd. Kot ugotavlja tožena stranka, je iz EURODAC izpiska evidentno, da je prosilec prošnjo za mednarodno zaščito podal na Hrvaškem oz. je tam vsaj izrazil namen, da poda takšno prošnjo. Izjave, ki jih je tožnik podal na osebnem razgovoru v zvezi z razmerami na Hrvaškem, ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Tožnik je opisoval težave v policijskem postopku, ne pa v postopku mednarodne zaščite. Na podlagi ugotovljenega ni mogoče zaključiti, da obstajajo na njegovi strani utemeljeni razlogi in takšne osebne okoliščine, ki bi preprečevale predajo Hrvaški, ki je pristojna za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

6. Tožena stranka je tožniku dne 22. 11. 2023 posredovala informacije o obravnavi dublinskih povratnikov na Hrvaškem, ki jih je upoštevala pri odločanju v tej zadevi. Sama pa je skrbno preučila tudi "Informacije o stanju na Hrvaškem", ki jih je v postopek dne 30. 11. 2023 predložila tožnikova pooblaščena organizacija. Velika večina teh informacij se nanaša na ravnanje z ilegalnimi prebežniki, ki ilegalno vstopajo na ozemlje Hrvaške in ne za vlagatelje namere ali prosilce za azil. Spletni članki in poročila Amnesty International za Hrvaško se dejansko nanašajo na nezakonita vračanja ter onemogočen dostop do azila, oziroma na tako imenovane "push-backe", ki se dogajajo na meji tujcem, ki se nelegalno nahajajo na ozemlju Hrvaške, in ne na vlagatelje namere ali prosilce. Iz poročila AIDA z dne 22. 4. 2022 izhaja, da prosilci, ki so predani Hrvaški iz drugih držav članic Evropske Unije, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite, bistveno drugače pa ne navaja niti zadnje poročilo iz junija 2023. Prosilci, ki so Hrvaško zapustili pred koncem postopka in je bil njihov postopek za pridobitev mednarodne zaščite ustavljen, morajo ob vrnitvi v Hrvaško ponovno vložiti namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem nimajo težav. Na letališče jih sprejme uradna oseba Ministrstva za notranje zadev, pri resnejših primerih in ko je to potrebno, je prisoten tudi psiholog. Nato so nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverijo pa se tudi njihove duševne težave.

7. Tožena stranka se v nadaljevanju obrazložitve izpodbijanega sklepa podrobneje opredeljuje do nekaterih s strani tožnikovega pooblaščenca predloženih informacij in sicer do več sodb nemških sodišč (upravno sodišče v Hannovru, regionalno upravno sodišče v Stuttgartu). V zvezi s tem pojasnjuje, da bodo tožnika v primeru vrnitve na Hrvaško sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve, ki so pristojne za obravnavanje njegove prošnje, če bo namero za ponovno vložitev prošnje seveda izrazil. V postopek ni bil predložen noben primer, ko bi bil prosilec v primeru predaje Hrvaški oviran pri dostopu do mednarodne zaščite ali deportiran v Bosno in Hercegovino, oziroma v Republiko Srbijo. Nikjer ga ne omenja niti sodna praksa drugih držav članic Evropske unije. Sodbe, s katerimi so bile predaje prosilcev v Hrvaško odpovedane, se nanašajo na konkreten primer, kar pa ne gre posploševati na vse primere predaj. Tudi druge države dublinske predaje Hrvaški še vedno izvajajo. V omenjenih sodbah se "push back" nanašajo na tujce in ne na osebe, predane v dublinskem postopku. Poleg tega iz poročila AIDA in EUAA4 izhaja, da je osebam, predanim Hrvaški v dublinskem postopku dostop do azilnega postopka omogočen. Takšna poročila imajo veliko teže in so zaupanja vreden vir. Pravilnost odločitve pa potrjuje tudi splošno zagotovilo pristojnega organa Hrvaške, da je prosilcem zagotovljen dostop do postopka mednarodne zaščite in sodno varstvo. Posamezni individualni primeri preprečitev predaj ne morejo kazati na vsesplošno prekinitev predaj.

8. V nadaljevanju obrazložitve sklepa se tožena stranka opredeljuje še do sodbe nizozemskega sodišča v Haagu z dne 13. 4. 2022. Poleg tega tudi iz poročila Agencije evropske unije za azil (EUAA) izhaja, da je nizozemski državni svet pri preverjanju položaja oseb, ki so bile vrnjene na Hrvaško po Dublinski uredbi, ugotovil, da ni znakov, da omenjene osebe ne bi imele dostopa do azilnega sistema oziroma, da po predaji ne bi mogle zaprositi za mednarodno zaščito. V nadaljevanju tožena stranka navaja še prakso švicarskih sodišč, in sicer je švicarski nacionalni svet objavil nacionalno sodno prakso, ki kaže na primere, ko so osebe bile predane Hrvaški in posamezne primere, ko so bile predaje odpovedane, zato je potrebno pred predajo pridobiti individualna jamstva o pravicah predane osebe. Zvezno švicarsko upravno sodišče je večkrat ugotovilo, da v hrvaškem azilnem sistemu ni sistemskih pomanjkljivosti, zaradi katerih predaja na Hrvaško ne bi smela biti opravljena. Niti ni znakov, ki bi kazali na to, da Republika Hrvaška prosilcem za mednarodno zaščito ne bi zagotovila potrebne zdravstvene oskrbe. V enem primeru je sodišče potrdilo tudi predajo prosilca z duševno motnjo, saj je bilo ugotovljeno, da ima Hrvaška zadostno zdravstveno infrastrukturo in pri duševnih težavah nudijo pomoč tudi nevladne organizacije.

9. Tožena stranka ocenjuje, da ima Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot v Sloveniji, zato ni sporna vrnitev v to državo Evropske unije. Pristojni organ šteje, da med Slovenijo in Hrvaško velja načelo vzajemnega zaupanja, zato za predaje oseb po pravilih dublinskega postopka načeloma ni ovir. Na tem mestu po navedbi tožene stranke ne gre spregledati dejstva, da je iz statističnih podatkov objavljenih na spletni strani Ministrstva za notranje zadeve razvidno, da je bilo v letu 2023 do 30. 9. 2023 iz Nemčije na Hrvaško v dublinskem postopku predanih 183 oseb, kar zagotovo ne kaže na to, da bi bili transferji kakorkoli zaustavljeni. Hrvaška je polnopravna država članica Evropske unije in spoštuje pravni red EU in s tem tudi Dublinsko uredbo. Tožena stranka je od pristojnega hrvaškega organa prejela tudi splošno zagotovilo, da so prosilci na Hrvaškem obravnavani v skladu s pravicami, določenimi v 3. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) in 4. členu listine EU. Ugotovitve Odbora za preprečevanje mučenja in nehumanega ter poniževalnega ravnanja ali kaznovanja na Hrvaškem, ki ga je predložil tožnik, se nanaša na policijski postopek s tujci in v predmetni zadevi po mnenju tožene stranke ni relevanten.

10. Nadalje tožena stranka še navaja, da iz odgovora Hrvaškega pravnega centra izhaja, da na Hrvaškem ni organizacije, ki bi formalno nadzirala postopke z dublinskimi povratniki, saj je to v domeni Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške. Novih informacij na terenu nimajo, ker že tri leta niso prisotni v sprejemnih centrih. Samo dejstvo, da Hrvaški pravni center ni več prisoten v sprejemnih centrih, nikakor ne pomeni, da se je za omenjene osebe kakorkoli v zvezi s tem spremenilo. Poleg tega je Hrvaški pravni center partnerska organizacija, ki je pripravila poročilo o Republiki Hrvaški, na podlagi katerega je AIDA izoblikovala svoje poročilo.

11. Glede na to, da je Hrvaška potrdila sprejem tožnika in da tožnik ni izkazal razlogov, ki bi govorili v prid nevračanju na Hrvaško, se bo tožena stranka s pristojnim organom Hrvaške dogovorila o njegovi predaji.

_Bistvene trditve tožnika_

12. Tožnik v tožbi najprej navaja, da je že na osebnem razgovoru izpovedal, da se ne želi vrniti na Hrvaško in pri tem opisuje ravnanje policistov z njim, torej, da so mu prisilno odvzeli prstne odtise in da bi ga naj policisti pretepli. Prav tako bi mu naj vzeli dva telefona (oz. enega uničili) in 400 EUR. Ves čas nahajanja na Hrvaškem je bil žrtev nečloveškega ravnanja ali pa je na to kazala konkretna nevarnost. Nadalje očita toženi stranki, da ni odgovorila na navedbe v zvezi s sodbo ESČP z dne 27. 1. 2023, ki je izreklo, da Hrvaška krši človekove pravice beguncev in drugih migrantov in ugotovilo, da hrvaški organi niso ocenili pomanjkljivosti, ki so privedle do incidenta, jih odpravili in preprečili podobno življenjsko nevarnost postopanja v prihodnosti. Iz sodbe je razvidno, da hrvaški organi ne preprečujejo nevarnega življenjskega postopanja, ampak ga celo povzročajo. Iz te sodbe tudi izhaja, da ESČP ne dela razlik med begunci in ostalimi migranti, ker ni teh razlik na Hrvaškem. Tako pretepanje tožnika gotovo predstavlja kršitev človekove pravice prepovedi nečloveškega ravnanja. Sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku ni potrebno predhodno ugotavljati s strani organov EU ali Sveta Evrope, kot je razvidno iz sodbe I U 333/2023 (točke 64-70). Procesne garancije glede dostopa tujcev do azilnega postopka so sestavni del Skupnega azilnega sistema in vključujejo določbe iz Listine EU, Direktive 2013/32/EU ter Direktive o vračanju 2008/115/ES. Policijski postopek, ki se začne, ko potencialni prosilec za azil pride v stik s policistom, je prav tako del Skupnega evropskega azilnega sistema. V tem kontekstu je pomembno, da je tožnik v bazo EURODAC evidentiran kot prosilec (pod sklicno številko I) s strani hrvaške policije. To dejstvo odpira vprašanje, kako je hrvaška policija ravnala z njim in ali so bile spoštovane vse procesne garancije. Tudi po hrvaški notranji zakonodaji se tožnik šteje za prosilca, četudi prošnje še ni podal. Nerazumljiva sistemska pomanjkljivost postopka na Hrvaškem se po tožnikovem mnenju kaže tudi v tem, da hrvaška policija ljudem v podobni situaciji izroča dokumente, na katerih piše, da morajo v roku 24 ali 48 ur zapustiti državo. Tožnik je pričal, da mu je hrvaška policija tak dokument izročila. To je na prvi pogled kontradiktorno temu, da je bil tožnik pred tem v bazo EURODAC vnesen kot prosilec. Če hrvaška policija tujcem onemogoča podajo namere in prošenj (s prisilnim vračanjem v BiH ter fizičnim in psihičnim nasiljem), to pomeni, da jim onemogoča dostop do azilnega postopka, kar je nedvomno sistemska pomanjkljivost v zvezi z azilnim postopkom. Po tožnikovem mnenju tožena stranka pred odstranitvijo tudi ni poskrbela za ustrezno zagotovilo oz. bi morala poskrbeti za preventivne nujne in primerne ukrepe, da bi odvrnila vsakršen pomislek o možnem kršenju pravice iz 4. čl. Listine EU. Naloga tožene stranke je bila, da bi morala ovreči vsakršen dvom, da bi bila tožniku v primeru vrnitve na Hrvaško kršena pravica iz 4. čl. Listine EU, česar pa tožena stranka ni storila. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

13. Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, naj sodišče zadrži izvrševanje izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve. Nečloveško ravnanje z begunci in ostalimi imigranti izhaja iz citirane sodbe ESČP. V pripravljalnem spisu je tožnik deloma ponovil navedbe iz tožbe, dodatno še navaja, da mu je hrvaška policija odvzela dva telefona in 400 EUR. Tožena stranka in sodišče bi morala presojati, ali je dopustno pretepanje, odvzem denarja in dveh telefonov s strani državnih organov oz. ali to predstavlja nečloveško ravnanje.

_Bistvene trditve tožene stranke_

14. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je pri odločanju v zadevi sledila aktualni sodni praksi. Bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite na Hrvaškem je, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito. Vse tožnikove izjave, zakaj se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti, pa se nanašajo na policijski postopek in ne na postopek mednarodne zaščite. Iz njegovih izjav ne izhajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite oziroma nastanitve. Tožnik bo ob vrnitvi na Hrvaško sprejet s strani drugih uradnih oseb hrvaškega notranjega ministrstva in ne s strani policistov. Pri citiranju sodbe ESČP z dne 27. 1. 2023 gre za tožbeno novoto, saj tožeča stranka ni predložila navedene sodbe (oz. je ni predložila v celoti). Toženi stranki ni znan primer, ko bi bil prosilec v primeru predaje Hrvaški oviran pri dostopu do postopka mednarodne zaščite ali deportiran v tretjo državo. Glede navedb, da splošno zagotovilo Hrvaške nima posebne dokazne vrednosti, pa tožena stranka pojasnjuje, da je zagotovilo le dodatno potrdilo, da bo tožnik v primeru predaje tam primerno obravnavan in bo imel vse pravice, ki jih zagotavlja dublinski postopek predaje in dostop do postopka mednarodne zaščite. Tožena stranka predlaga zavrnitev tožbe.

15. Sodišče je v navedeni zadevi dne 3. 1. 2024 in dne 9. 1. 2024 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika.

K točki I izreka:

16. Tožba ni utemeljena.

17. Prvi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III določa, da obravnavajo države članice vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. V obravnavani zadevi je bilo na podlagi (b) točke prvega odstavka 18. člena5 Uredbe Dublin III odločeno, da Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V skladu s tem določilom je Hrvaška 23. 10. 2023 odgovorila Sloveniji, da je odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Torej je tožena stranka pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Hrvaška. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijanem sklepu.

18. Tožnik s tožbeno navedbo, da je bil na Hrvaškem žrtev nečloveškega ravnanja, izpodbija stališče tožene stranke, da v Republiki Hrvaški ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Uredba Dublin III namreč v drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom za priznanje mednarodne zaščite. Pomanjkljivosti morajo biti sistemske, take pa so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere, odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujočo oziroma nečloveško ravnanje.

19. Vrhovno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali pri namestitvi prosilcev6. Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilce ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče, oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega sistema in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena listine EU (9. točka obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 216/2023).

20. Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitev pravice ne bi prišlo. Tako sodišče Evropske Unije kot Vrhovno sodišče sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov (10. točka obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 216/2023).

21. Vrhovno sodišče je v 11. točki obrazložitve zadeve I Up 216/2023 sprejelo stališče, da je odgovor na vprašanje, katero ravnanje policistov in drugih oseb je pomembno za presojo navedenih sistemskih pomanjkljivosti, odvisen od okoliščin konkretnega primera. Pritožnikove navedbe o grdem ravnanju hrvaških policistov, ki se nanašajo na prečkanje hrvaško-bosanske meje in na njegovo nadaljnjo policijsko obravnavo, ko je imel status tujca, tudi če so resnične, skupaj s predloženimi poročili nevladnih organizacij, različnimi članki ter mnenji in sodnimi odločbami nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih, ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo pritožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Takšne ugotovitve pristojnih Evropskih organov (na primer organov EU, ESČP, UNHCR) pa niso znane niti Vrhovnemu sodišču. 22. Obravnavana zadeva je po vsebini primerljiva z zadevo I Up 216/2023 Vrhovnega sodišča. Tožena stranka je s tožnikom opravila osebni razgovor, kjer se je imel tožnik možnost izjaviti o vseh relevantnih dejstvih in okoliščinah. Sodišče njegove izjave šteje kot izjave o domnevno neprimernem ravnanju hrvaške policije z nezakonitimi migranti, ki še niso prosilci za mednarodno zaščito, ne pa kot relevantne trditve o sistemskih pomanjkljivostih v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Hrvaški, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

23. Tudi v tožbi tožnik najprej izpostavlja, kakšne so bile njegove izkušnje s hrvaškimi policisti, ki so po njegovih navedbah z njim neustrezno ravnali. Vendar so te tožbene navedbe še vedno nerelevantne , saj bo imel tožnik v primeru vrnitve Hrvaški povsem drugačen status in se ga bo drugače obravnavalo, ko bo vrnjen na podlagi Uredbe Dublin III, kot pa je bil obravnavan, ko je ilegalno prečkal bosansko-hrvaško mejo. Obravnavali ga bodo drugi organi in sicer pristojni organi za reševanje prošenj za mednarodno zaščito in ne hrvaška policija. V obravnavanem primeru po presoji sodišča iz zgoraj navedenih razlogov ne obstaja resna nevarnost, da bi bil podvržen nečloveškemu ravnanju, če bi bil izročen Republiki Hrvaški. Bistvenega pomena je to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilca za mednarodno zaščito. Tožnik pa z uradnimi osebami, ki so pristojne za vodenje postopkov mednarodne zaščite na Hrvaškem, sploh še ni prišel v stik.

24. Tožeča stranka se v tožbi sklicuje tudi na sodbo ESČP z dne 27. 1. 20237, opr. št. 84523/17in navaja, da je ESČP izreklo, da Hrvaška krši človekove pravice beguncev in drugih migrantov, saj hrvaški organi niso ocenili pomanjkljivosti, ki so privedle do incidenta (požara, v katerem je umrla oseba, ki je bila pridržana zaradi nezakonitega vstopa v Hrvaško), jih odpravili in preprečili podobno življenjsko nevarno postopanje v prihodnosti. Sodišče ugotavlja, da pri tem ne gre za tožbeno novoto, kot to navaja tožena stranka v odgovoru na tožbo, saj pri citiranih sodnih odločb ESČP ne gre za navajanje dejstev ali dokazov, ampak gre za sklicevanje na obvezujoče pravne vire. Kot je razvidno iz vsebine, ta sodna odločba ni relevantna za obravnavano zadevo, saj ESČP pri tej sodbi ni ugotovilo, da bi Hrvaška kršila pravico do azila tistim prosilcem, ki so vrnjeni po Uredbi Dublin III, saj je bila predmet presoje povsem drugačna zadeva in sicer je ESČP ugotovilo, da Hrvaška ni zagotovila oz. Opravila ustrezne preiskave okoliščin, ki so privedle do požara s smrtno posledico. Tožena stranka v odgovoru na tožbo pravilno navaja, da po podatkih poročila Asylum Information Database - AIDA prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Tožena stranka se je tako v odgovoru na tožbo vsaj delno opredelila do cit. tožbe ESČP z dne 27. 1. 2023. 25. Neutemeljena je tudi tožbena navedba o obstoju nevarnosti, da bo tožnik v primeru vrnitve Hrvaški obravnavan kot vlagatelj ponovne prošnje, saj iz obravnavane zadeve nedvomno izhaja, da hrvaški organi sploh še niso začeli vsebinsko obravnavati tožnikove prve namere za vložitev prošnje.

26. V zvezi z odsotnostjo neodvisnega nadzora v Hrvaškem azilnem sistemu in obstojem nevarnosti nečloveškega ravnanja v primeru vrnitve sodišče pojasnjuje, da neobstoj organizacije za nadzor v teh postopkih še ne pomeni, da bi bile v teh postopkih podane kakršne koli pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem.

27. Zmotno je tožnikovo stališče o dokazni vrednosti splošnega zagotovila Hrvaške, saj med Slovenijo in Hrvaško velja načelo vzajemnega zaupanja. Poleg tega pristojni hrvaški organi v odgovoru z dne 23. 10. 2023, s katerim so sprejeli odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje, sprašujejo, ali ima tožnik kakršne koli fizične ali psihične zdravstvene težave, kar po presoji sodišča pomeni dodatno zagotovilo, da tožnik ne bo podvržen kakršnemu koli nečloveškemu ravnanju.

28. Sodišče je presojalo tudi navedbo tožnika, da kopija obrazca, predložena na prvem naroku za glavno obravnavo dne 3. 1. 2024, dokazuje, da tožnik ne bo deležen postopka mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški v primeru vrnitve v skladu z Uredbo Dublin III. Pooblaščenka tožnika je na glavni obravnavi navedla, da gre za obrazec, iz katerega izhaja, da prosilci na Hrvaškem dobijo odločbe, iz katere izhaja, da morajo Hrvaško zapustiti v 7 do 30 dneh oz. kot prosilci razumejo celo v 24 urah, ker hrvaški zakon dopušča, da se tujcem dodeli tudi krajši rok za zapustitev Hrvaške. Sodišče se strinja z navedbo tožene stranke, da omenjeni obrazec, ki ga je navedla tožnikova pooblaščenka ni v povezavi s tožnikom, saj je tožnik na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito, kar potrjuje izjava Hrvaške z dne 23. 10. 2023, ta obrazec pa dobijo državljani tretjih držav, ki ne želijo zaprositi za mednarodno zaščiti in so vrnjeni v državo, iz katere so prišli. Tožnik ni nikoli navajal, da bi dobil takšen obrazec, ampak je točno povedal, da je dobil nek papir, za katerega ni vedel, kaj piše in da so mu v angleškem jeziku le povedali "go go". Po navedbi tožene stranke ima enako prakso tudi Slovenija, saj je postopek mednarodne zaščite enotni sistem v EU in v kolikor tujec ne želi podati v Sloveniji prošnje za mednarodno zaščiti je tudi potem s sklepom vrnjen v državo, iz katere je prišel. Tožnik navedbi tožene stranke ni nasprotoval oz. je ni prerekal. Sodišče je tako ocenilo, da bo Hrvaška tožnika obravnavala v postopku mednarodne zaščite v skladu z Uredbo Dublin III, zlasti glede na izjavo z dne 23. 10. 2023, s katerim je Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje.

29. Upoštevajoč tako ugotovljeno dejansko stanje v Republiki Hrvaški torej ni uradno ugotovljenih sistemskih pomanjkljivosti, tožnik pa ni po presoji sodišča izkazal, da bi postopek predaje zanj pomenil nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine.8

30. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

K točki II izreka:

31. Sodišče je zahtevo za izdaje začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov: Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta, oziroma začasno uredi stanje.

32. Tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe navaja, da ga je strah nečloveškega ravnanja, ker da ga je bil že deležen na Hrvaškem. Do te navedbe se je sodišče že opredelilo, ko je odločalo o tožbenem zahtevku in zavzelo stališče, da tovrsten strah ni utemeljen, saj tožnika v primeru vrnitve Hrvaški ne bodo obravnavali hrvaški policisti, ampak uradne osebe, ki so pristojne za obravnavanje oseb, ki vložijo prošnjo za mednarodno zaščito. Zato ni utemeljena bojazen, da bi bil ponovno podvržen neustreznemu ravnanju policistov, ki so tožnika obravnavali pred vstopom v Slovenijo.

33. Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožnik ni izkazal težko popravljive škode.

1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III). 2 Na podlagi Uredbe (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev). 3 Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na določilo b.) točke prvega odstavka 18. člena Dublinske Uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej Uredbi zavezana pod pogoji s členom 23., 24., 25. in 29. ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnjo se obravnava in, ki je podal prošnjo v drugi državi članici, ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. 4 Agencija evropske unije za azil 5 Uredbe Dublin III v (b) točki prvega odstavka 18. člena določa, da je odgovorna država po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. 6 To stališče je Vrhovno sodišče sprejelo tudi v eni izmed zadnjih sodb v zadevi I Up 216/2023 z dne 17. 8. 2023. 7 Case of Draibou v. Croatia (application no. 84523/17) 8 V smislu sodbe SEU z dne 16. 2. 2017, C-578/16, C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji.