Jedro

Že načelo vestnosti in poštenja zahteva, da se vodilni delavec tudi po prenehanju delovnega razmerja za določen čas vzdrži vsakega dejanja, ki bi merilo - v nasprotju z interesi podjetja, po katerem mu je prenehalo delovno razmerje - v prekinitev obstoječega poslovnega razmerja z drugimi poslovnimi partnerji ali k preprečevanju ali oteževanju takšnih razmerij, pa čeprav ta dolžnost ne bi bila posebej predpisana.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v novem sojenju delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in razveljavilo sklep delavskega sveta tožene stranke o razrešitvi tožnika in prenehanju delovnega razmerja z dne 31.5.1993 kot nezakonit. V posledici te odločitve je zavezalo toženo stranko k plačilu 3.536.556,00 SIT iz naslova razlike zaradi premalo izplačanega osebnega dohodka za leto 1993 in izplačila sorazmernega dela ene mesečne plače. Tožniku je prisodilo tudi znesek v višini 153.319,00 SIT od 23.2.1994 dalje iz naslova izplačila dobička. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo kot neutemeljen. Sodišče prve stopnje je tudi delno ugodilo tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe tožene stranke in zavezalo tožnika na plačilo zneska 7.029.516,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.1.1995 dalje do plačila.

Ugotovilo je, da je tožnik kršil pogodbeno obveznost iz določila 12. člena pogodbe o zaposlitvi, saj je ugotovilo, da je osebno vplival na prekinitev poslovnega sodelovanja s tujim podjetjem M. in sam prevzel njuno zastopanje v svoji družbi K. Nadalje je presodilo, da je nasprotni toženec s svojim osebnim vplivom potem, ko mu je pri L. prenehalo delovno razmerje kot generalnemu direktorju, dosegel, da so poslovni partnerji prenehali sodelovati z nasprotno tožečo stranko. To pa pomeni nedopustno ravnanje, ki je sankcionirano s plačilom pavšalne odškodnine v višini dvanajst mesečnih bruto plač (2. odstavek 12. člena pogodbe o zaposlitvi). Višji tožbeni zahtevek iz tega naslova je zavrnilo kot neutemeljen.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh strank in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je kot pravilne sprejelo njegove dejanske ugotovitve in pravno presojo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je v njenem ugoditvenem delu po nasprotni tožbi tožene stranke vložil revizijo tožnik in sicer iz revizijskih razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 370. člena ZPP. V obrazložitvi revizije očita sodišču druge stopnje, da ni ravnalo skladno z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP, saj ni presojalo tožnikovih pritožbenih navedb. Namen določila 12. člena pogodbe o zaposlitvi prav gotovo ni bil v tem, da bi moral tožnik v vsakem primeru odgovarjati za prekinitev sodelovanja, saj je povsem normalno in življenjsko, da nekateri poslovni partnerji niso bili več zadovoljni s sodelovanjem s toženo stranko. Očitno je torej, da tožnik v nobenem primeru ni zlorabljal svojega osebnega vpliva, oziroma tožena stranka tega vsaj ni z gotovostjo dokazala. Ker pritožbeno sodišče na te pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, ni odgovorilo, je podana bistvena kršitev določb 1. odstavka 339. člena ZPP in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišči tudi nista ugotovili, katere posamične firme so pričele sodelovati s toženo stranko, zato je njun dokazni zaključek povsem splošen, nedokazan in neutemeljen. Tudi, če bi bil dejansko tožnik svetovalec poslovnih partnerjev tožene stranke na podlagi funkcije častnega konzula, to še ne pomeni, da je kakorkoli vplival na prekinitev njihovega poslovnega sodelovanja s toženo stranko. Obstoja vzročne zveze med prekinitvijo sodelovanja poslovnih partnerjev s toženo stranko, in to izključno zaradi izrabljanja tožnikovih osebnih vezi oziroma vpliva, sodišči sploh nista ugotovili. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu (1. odstavek 3. točke izreka) spremeni tako, da tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi tožene stranke v celoti zavrne in posledično ustrezno spremeni tudi stroškovno odločitev oziroma podrejeno, da tako drugo kot prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki (po nasprotni tožbi), ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti po tem, ko stranka izčrpa svojo ustavno varovano pravico do pritožbe. Ker je torej naperjeno proti pravnomočni sodni odločbi, je njen preizkus omejen na del, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP). To pomeni, da revizijsko sodišče ni dolžno po uradni dolžnosti upoštevati bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, temveč mora paziti le na pravilno uporabo materialnega prava. Vrhovno sodišče je pri materialnopravnem preizkusu pravnomočne sodbe vezano na dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, ki ga je preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi 3. odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih zatrjuje tožena stranka. S trditvami, da obrazložitev izpodbijane sodbe oziroma sodbe sodišča prve stopnje ne vsebujeta razlogov o odločilnih dejstvih (namena pogodbenega določila iz 12. člena), revizija uveljavlja obstoj absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Po ugotovitvah revizijskega sodišča očitana kršitev ni podana, ker izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh dejstvih, ki so za presojo zadeve odločilna. Uveljavljena bistvena kršitev določb ZPP bi obstajala le, kadar bi se nasprotje med razlogi o vsebini listin in med samimi temi listinami nanašalo na odločilna dejstva. V obravnavanem primeru ne gre, po presoji revizijskega sodišča, za vprašanje nasprotja med razlogi izpodbijane sodbe in vsebino pogodbe o zaposlitvi, temveč za razlago te pogodbe. Če bi razlaga pogodbe pomenila vprašanje pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, bi vsaka napačna razlaga pisne pogodbe poleg zmotne ugotovitve dejanskega stanja predstavljala še bistveno kršitev določb pravnega postopka absolutnega značaja: to je nasprotja med pogodbo (listino) in tem, kar se o njeni vsebini navaja v sodbi. Razlaga pogodbe pa ima naravo pravilne uporabe pogodbenega materialnega prava na katero sodišče (drugače od zakonskega materialnega prava) ne pazi po uradni dolžnosti. Tožena stranka, ki sodišču očita tudi zmotno dokazno oceno izvedenih dokazov oziroma pomanjkljivo stopnjo gotovosti, vsebinsko uveljavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Po 3. odstavku 370. člena ZPP pa dejanskega stanja v revizijskem postopku ni dovoljeno izpodbijati. Nestrinjanje z dokazno oceno ne predstavlja uveljavljene absolutno bistvene kršitve določb postopka.

Revizijsko sodišče presoja uporabo materialnega prava na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (3. odstavek 370. člena ZPP).

Podlaga za preizkus pravilne uporabe pogodbenega prava glede ugoditve tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi je 12. člen Pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo stranki podpisali dne 29.7.1991. S to pogodbo sta določili tiste medsebojne pravice in obveznosti, za katere sta se sporazumeli in naj bi veljale za toženo stranko kot generalnega direktorja podjetja za zastopanje, zunanjo in notranjo trgovino L. S to pogodbo so bile dogovorjene njegove pristojnosti in obveznosti, nadomestilo plače, dopolnilno izobraževanje, preventivni zdravstveni pregledi, službena potovanja, zasebne in službene rabe službenega osebnega vozila in podobno. Pod točko 12 je bila v 1. odstavku pogodbe o zaposlitvi določena obveznost generalnega direktorja, da med trajanjem delovnega razmerja oziroma v primeru prenehanja, ne bo storil ničesar, kar bi povzročilo, da bi zastopana tuja firma ali domači partner zaradi njegovega osebnega vpliva prekinili poslovno sodelovanje s toženo stranko. V 2. odstavku je določena pogodbena odškodninska odgovornost zaradi kršitve tega pogodbenega določila. Temelj pogodbene odškodninske odgovornosti je v kršitvi pogodbene obveznosti to je v kršitvi obveznosti, ki bi jo tožnik moral "izpolniti pošteno v vsem kot se glasi" (1. odstavek 262. člena ZOR), kot je že presodilo Vrhovno sodišče RS v svojem razveljavitvenem sklepu, opr. št. VIII Ips 115/99. Namen njegove odškodninske odgovornosti je v tem, da bo tožeča stranka (po nasprotni tožbi) s sprejemom odškodnine v enakem položaju, kot bi bila, če bi bila obveznost pravilno izpolnjena. V tem določilu je vsebovano generalno pravilo, ki določa znake na abstrakten način tako, da zajema dejanja generalnega direktorja po prenehanju delovnega razmerja, ki so v nasprotju ne samo z interesi podjetja, temveč tudi z dobrimi poslovnimi običaji. S to določbo so varovani interesi podjetja tako, da je šteti ravnanja iz 2. odstavka 12. člena Pogodbe o zaposlitvi kot dejanja, usmerjena v prekinitev poslovnega razmerja med drugimi podjetji in tožečo stranko, oziroma k preprečevanju ali oteževanju takih razmerij. Tožena stranka (v nasprotni tožbi) je s takšnim pogodbenim določilom pristala na to, da je v primeru prekinitve sodelovanja tuje firme s tožečo stranko, do katere bi prišlo zaradi njenih osebnih poslovnih vezi oziroma vpliva kot generalnega direktorja, odškodninsko odgovorna. Že načelo vestnosti in poštenja namreč zahteva, da se vodilni delavec tudi po prenehanju delovnega razmerja za določen čas vzdrži vsakega dejanja, ki bi merilo - v nasprotju z interesi podjetja, pri kateremu mu je prenehalo delovno razmerje - v prekinitev obstoječega poslovnega razmerja z drugimi poslovnimi partnerji ali k preprečevanju ali oteževanju takšnih razmerij, pa čeprav ta dolžnost ni posebej predpisana.

Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišče, na katera je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 370. člena ZPP), izhaja prav takšno ravnanje tožene stranke (po nasprotni tožbi), kot ga opredeljuje 2. odstavek 12. člena pogodbe o zaposlitvi. Bistvena dejanska ugotovitev obeh sodišč je, da je Z. V. osebno vplival na prekinitev poslovnega sodelovanja z grupacijo M. in sam prevzel njuno zastopanje v svoji družbi K. Zato, po presoji revizijskega sodišča, tako ugotovljeno in dokazano ravnanje nasprotne tožene stranke pomeni po svoji naravi in pomenu dejavnost, naperjeno v prekinitev poslovnega razmerja med tožečo stranko in imenovanimi dosedanjimi komitenti. Ker spadata dokazna ocena in vzročna zveza v področje pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, predstavljajo revizijske navedbe, da toženi stranki niso bila dokazano očitana ravnanja, in da vzročna zveza med njimi in škodo, ne obstaja, poskus izpodbijanja dejanskih ugotovitev obeh sodišč. V domeno izpodbijanja ugotovljenega dejanskega stanja je uvrstiti tudi revizijska zatrjevanja o neobstoju osebnega vpliva toženca na prekinitev sodelovanja poslovnih partnerjev s podjetjem, pri katerem je pred tem opravljal funkcijo generalnega direktorja. Njegovega osebnega vpliva sodišče zaradi opustitve hrambe poslovnih listin ni ugotovilo na podlagi neposrednih dokazov, je pa to storilo s pomočjo indičnega dokazovanja. Ugotovitev obstoja toženčevih osebnih poslovnih vezi oziroma vpliva kot bivšega generalnega direktorja na prekinitev sodelovanja obeh naštetih tujih firm (po besedilu 2. odstavka 12. člena pogodbe bi zadoščala za ugotovitev protipravnosti že ena sama) tako še vedno ostane dejansko vprašanje. Ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog, revizijsko sodišče teh trditev ni smelo upoštevati (3. odstavek 370. člena ZPP).

Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, ki je rezultat dokazne ocene, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili določbo iz 12. člena Pogodbe o zaposlitvi, ko sta delno ugodili tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe.

Revizijsko sodišče je zato revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).