Jedro

Tožena stranka vrednosti premoženja ni ugotovila na način določen v 6. in 7. členu Pravilnika o ugotavljanju prihrankov in premoženja ter o vrednosti zagotovljene oskrbe v postopku za dodelitev denarne socialne pomoči, ker pred izdajo izpodbijane odločbe ni ugotavljala dejstev, zaradi katerih se vrednost premoženja lahko ugotovi po 7. členu Pravilnika. V izpodbijani odločbi ugotovljena vrednost pa ne temelji niti na izjavi tožnika pač pa le na splošnem podatku, kar pa za ugotavljanje pravno pomembnih dejstev ni skladno s pravili splošnega upravnega postopka.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. Bpp 291/2010-20 z dne 26.5.2010 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z odločbo navedeno v uvodu te sodbe je bila odpravljena odločba Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. Bpp 291/2010 z dne 3.5.2010 in zavrnjena prošnja tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 9.2.2010 (točka 1. izreka). V točki 2. izreka pa je ugotovljeno, da je tožnik neupravičeno prejel nujno brezplačno pravno pomoč, ki mu je bila odobrena z odločbo opr. št. Bpp 291/2010 z dne 3.5.2010. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka, po citiranju 36. člena ZBPP, navaja, da je bila tožniku z odločbo z dne 3.5.2010 odobrena nujna brezplačna pravna pomoč za izpolnitev obrazca za Evropsko sodišče za človekove pravice, kot izvajalec pa je bil določen odvetnik Jecič. Na podlagi podatkov v spisu, tožena stranka ugotavlja, da zato ker tožnikov lastni dohodek ne presega 2 – kratnika zneska minimalnega dohodka, izpolnjuje finančni pogoj za dodelitev BPP določen v 13. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/04 – ur. preč. bes. In 23/2008 – ZBPP). S sklicevanjem na določbo 23. člena Zakona o socialnem varstvu, pa na podlagi ugotovitve, da stanovanjski objekt v katerem tožnik živi in katerega del za 71 m2 presega normativ primernega stanovanja in da v tem delu premoženje tožnika znaša najmanj 71.000,00 EUR, zaključuje, da tožnik ne izpolnjuje premoženjskega pogoja predpisanega za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Zato je okrožno sodišče tožnikovo prošnjo za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči zavrnilo, že izdano odločbo pa razveljavilo.

Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločbo. V njej navaja okoliščine zaradi katerih meni, da dejansko stanje glede izpolnjevanja finančnega pogoja in ogroženosti ni pravilno ugotovljeno. Smiselno sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka, ki odgovora na tožbo ni podala, je sodišču predložila spis opr. št. Bpp 291/2010. Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi ostaja za tožnika sporna ugotovitev vrednosti premoženja, ki se kot premoženje upošteva po 23. členu Zakona o socialnem varstvu.

Za ugotavljanje premoženja prosilca se po določbi 14. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 24/06 – ur. preč. bes. in 24/06 v nadaljevanju ZBPP), smiselno uporabljajo tudi določbe 23. člena Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 3/07 – ur. preč. bes., 23/07 – popr., 41/07 – popr. in 122/07 – odl. US-ZSV). Način ugotavljanja prihrankov in premoženja pa je v skladu z navedeno določbo ZSV predpisan v Pravilniku o ugotavljanju prihrankov in premoženja ter o vrednosti zagotovljene oskrbe v postopku za dodelitev denarne socialne pomoči (Uradni list RS, št. 68/01 s sprem. in 36/07 – v nadaljevanju Pravilnik). V določbi 6. člena Pravilnika so v 1. in 2. odstavku navedene odločbe o odmeri davka in listine, če odločba o odmeri davka ni bila izdana, na podlagi katerih se ugotavlja premoženje in njegova vrednost. Iz 7. odstavka istega člena pa izhaja, da se vrednost drugega premoženja ugotavlja iz potrdila drugega pristojnega organa oz. organizacije, ki o dejstvu vezanem na premoženje vodi uradno evidenco oz. druge listine. Če premoženja oz. vrednosti po 6. členu ni mogoče ugotoviti, se ugotovi z izjavo stranke ali v skladu s splošnim upravnim postopkom z drugimi dokazi (7. člen Pravilnik).

Odločitev tožene stranke, ki se v izpodbijani odločbi sicer sklicuje na 6. in 7. člen Pravilnika, pa je po presoji sodišča vsaj preuranjena. Iz nje in podatkov v spisih namreč ni razvidno, da za obravnavano premoženje tožniku ni bila izdana odločba o odmeri davka, da davek še ni bil odmerjen ali da premoženje ni obdavčljivo in niti, da ne obstajajo listine, na podlagi katerih je tožnik to premoženje pridobil. Ugotovljena vrednost pa ne temelji niti na javni listini vezani na to premoženje (7. odstavek 6. člena Pravilnika). Šele po ugotovitvi navedenih dejstev, pride v poštev uporaba 7. člena Pravilnika, po katerem pa se vrednost lahko ugotovi z izjavo stranke ali v skladu s splošnim upravnim postopkom z drugimi dokazi.

Po presoji sodišča, tožena stranka vrednosti premoženja ni ugotovila na način določen v 6. in 7. členu Pravilnika, ker pred izdajo izpodbijane odločbe ni ugotavljala dejstev, zaradi katerih se vrednost premoženja lahko ugotovi po 7. členu Pravilnika. V izpodbijani odločbi ugotovljena vrednost, pa ne temelji niti na izjavi tožnika pač pa le na splošnem podatku, kar pa za ugotavljanje pravno pomembnih dejstev ni skladno s pravili splošnega upravnega postopka.

Na podlagi navedenega je sodišče tožbi ugodilo in je izpodbijano odločbo odpravilo v skladu z 2. in 4. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 – ZUS-1). Tožena stranka, ki ji je zadeva vrnjena v ponoven postopek bo zato morala v skladu s 4. odstavkom istega člena izdati novo odločbo.