Jedro

V denacionalizacijskih postopkih se uporablja za določitev kroga dedičev, torej tistih, ki so upravičeni uveljavljati zahtevke za denacionalizacijo, kot njihovi pravni nasledniki, določbe ZD (2. odstavek 74. člena ZDen in tudi posebne določbe o dedovanju iz ZDen). ZD pa za trenutek, odločilen za določitev kroga dedičev, določa zapustnikovo smrt /125. člen v zvezi s 1. odstavkom 123. člena). Glede na navedeno je treba za presojo upravičenosti tožnice do vložitve zahteve za denacionalizacijo presoditi, ali je tožnica pravna naslednica pokojne upravičenke, glede na trenutek upravičenkine smrti. Ker je bilo ob smrti upravičenke sin BB še živ, in je po ZD pravni naslednik upravičenke, in ker je po njegovi smrti leta 1975 postala njegova potencialna pravna naslednica tožnica kot njegova žena, je treba pravico do vložitve presojati glede na navedena pravna razmerja. Na enak način razlaga določbo 15. člena ZDen Ustavno sodišče RS (Up 82/01 z dne 5. 4. 2002).

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kulturo z dne 15. 5. 2001, se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v nov postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožeče stranke za denacionalizacijo hiše R 25 v A, ki stoji na parceli 1023 in 1024 vložna št. 533 k.o. A. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da je Upravno sodišče Republike Slovenije - Oddelek v Mariboru, s sodbo, U 188/98 z dne 30. 11. 1999, odpravil odločbo Ministrstva za kulturo z dne 20. 4. 1998, Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa je s sodbo I Up 99/2000 potrdilo to odločitev. Nadalje navaja, da so upravičenci za uveljavljanje pravic iz Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) pravni nasledniki upravičencev do denacionalizacije iz 3., 4. in 5. člena ZDen, če so ti mrtvi ali razglašeni za mrtve (1. odstavek 15. člena ZDen). Pravno nasledstvo se presoja po pravu Republike Slovenije, ter zadošča, da je verjetno izkazano. Kot upravičeni vlagatelji lahko namesto upravičenca nastopajo le njegovi pravni nasledniki. V obravnavanem primeru je upravičenka umrla 22. 10. 1947, vlogo za denacionalizacijo pa je vložila snaha AA. Po 78. členu ZDen se dedovanje po umrlemu upravičencu uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, enako pa preide pokojnikova zapuščina na njegove dediče z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Po pokojnikovi upravičenki, kolikor gre za dedovanje na podlagi zakona, dedujejo zapuščino njeni otroci in zakonec. V skladu s 125. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD) pa je dedič samo tisti, ki je živ ob uvedbi dedovanja. Ker je upravičenkin sin BBml. umrl 24. 7. 1975, ni dedič po umrli upravičenki. V skladu z 12. členom ZD del zapuščine, ki bi šel prej umrlemu ob uvedbi dedovanja, dedujejo njegovi otroci, to je zapustnikovi vnuki po enakih delih. Vstopna pravica gre torej le upravičenkinim vnukom po prej umrlem sinu ne pa tudi snahi, ki je vložila zahtevek za denacionalizacijo nepremičnine, navedene v izreku te odločbe.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je bilo premoženje podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ CC in DD, vsakemu do 1/2. Tožnica je vložila zahtevo v smislu 1. odstavka 15. člena ZDen kot pravna naslednica. Ker CC st. ne izpolnjuje pogoja po 9. členu ZDen, je tožnica kot vlagateljica predlagala vračilo DD v celoti. Tekom postopka je tožena stranka izdala še odločbo, s katero je EE - sina BB ml. in vnuka CC st. pripustila v postopek. Tožnica sama pa se je izkazala kot dedinja po pokojni DD na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v A z dne 3. 3. 1999, na podlagi katerega je bila razglašena z dedinjo. Skupaj z njo je kot dediča razglasilo tudi vnuka EE. Zaradi novele ZDen, tako imenovani ZDen-B, ki je spremenil 1. odstavek 78. člena, je postalo pravno nasledstvo tožnice naenkrat sporno. Ustavno sodišče pa je z odločbo, št. U-I-138/99 razveljavilo 20. člen ZDen-B, ki je prinesel spremembo 1. odstavka 78. člena ZDen. Na podlagi te odločbe, in ob upoštevanju 123. člena ZD, se je po pokojni upravičenki DD dedovanje uvedlo z dnem njene smrti, to je dne 22. 10. 1947. To je "trenutek uvedbe dedovanja", ki ga navaja ustavno sodišče, in po katerem se presoja krog dedičev in njihova dedna sposobnost. Ker je bil sin BB ml. v tem trenutku še živ, je tako dedič po pokojni materi, in če bi bila mati v tem trenutku lastnica zaplenjene hiše na R ulici 25, bi jo sin tudi podedoval. Posledično bi ob smrti sina podedovala njegova vdova, tožnica AA. Po mnenju tožnice je bil namen zakonodajalca v 1. odstavku 15. člena ZDen dati aktivno legitimacijo za vlaganje zahtevkom po ZDen osebam, za katere obstaja verjetnost, da bodo premoženje, ki je predmet postopka denacionalizacije, tudi dedovale. Dejansko pa je zakonodajalec ta krog še razširil, saj ne govori o dedičih, temveč pravnih naslednikih. ZDen pa v 15. členu ne določa, kdo so pravni nasledniki. Ravno iz tega razloga, ker je ugotavljanje pravnega nasledstva v pogledu fizičnih oseb dedno pravno vprašanje, ki sodi izključno v pristojnost sodišča, je zakonodajalec navedel, da zadostuje, da vlagatelj svoje pravno nasledstvo verjetno izkaže. Tako vlagatelj že zgolj z izkazom verjetnosti pridobi položaj stranke, ter svojo aktivno legitimacijo za vložitev zahteve z denacionalizacijo. Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa je sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v A enostavno spregledalo. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke.

Zastopnik javnega interesa, je svojo udeležbo v postopku priglasil. Tožena stranka je sodišču na podlagi tožbe tožeče stranke posredovala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Stranka z interesom - Mestna občina A, je v odgovoru na tožbo navedla, da gre v obravnavanem primeru za res iudicata, ter da naj sodišče predmetno tožbo zavrže. Razen tega pa meni, da s kakršnokoli pripustitvijo v postopek Mestna občina A ni bila nikoli seznanjena.

Tožba je utemeljena.

Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelek v Mariboru, opr. št. U 188/98 z dne 30. 11. 1999, in sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I-Up 99/2000, na podlagi katerih je bila izdana izpodbijana odločba, sta bili izdani pred odločbo Ustavnega sodišča, U-I-138/99 z dne 18. 1. 2001 in Up 82/01 z dne 5. 4. 2002. Na podlagi prve odločbe se člen 78/1 ZDen glasi: Dedovanje po umrlem se uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju (prej odločbe o denacionalizaciji). Izpodbijano odločbo je tožena stranka izdala 15. 5. 2001, svojo odločitev pa oprla na pravno podlago, kot je izhajala iz nespremenjene določbe 78/1 člena ZDen.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je vlagateljica zahteve AA (njen mož BB je bil sin upravičenke in je umrl 24. 7. 1975), torej snaha pokojne DD (umrla 22. 10. 1947), upravičen do vložitve zahteve za denacionalizacijo in biti stranka v postopku za denacionalizacijo po prejšnjih lastnikih. Z vložitvijo zahteve se namreč konkretizira upravičenje potencialnih pravnih naslednikov upravičenca, da uveljavijo pravico do denacionalizacije (15. člen ZDen). Pravno nasledstvo mora biti verjetno izkazano (60/3 člen ZDen), krog pravnih naslednikov pa se presoja izključno po pravu Republike Slovenije.

Tožnica izkazuje svojo upravičenost do vložitve zahteve, torej razmerje do pokojne upravičenke, s sklepom o dedovanju z dne 3. 3. 1999, iz katerega izhaja, da je bila razglašena za dedinjo po njej. Da je tožnica upravičena vlagateljica, izhaja po mnenju sodišča tudi iz presoje kroga dedičev ob smrti pokojne DD.

V denacionalizacijskih postopkih se uporablja za določitev kroga dedičev, torej tistih, ki so upravičeni uveljavljati zahtevke za denacionalizacijo, kot njihovi pravni nasledniki, določbe ZD (2. odstavek 74. člena ZDen in tudi posebne določbe o dedovanju iz ZDen). ZD pa za trenutek, odločilen za določitev kroga dedičev, določa zapustnikovo smrt (125. člen v zvezi s 1. odstavkom 123. člena). Glede na navedeno je treba za presojo upravičenosti tožnice AA do vložitve zahteve za denacionalizacijo presoditi, ali je tožnica pravna naslednica pokojne upravičenke, glede na trenutek upravičenkine smrti. Ker je bil ob smrti upravičenke sin BB še živ, in je po ZD pravni naslednik upravičenke, in ker je po njegovi smrti leta 1975 postala njegova potencialna pravna naslednica tožnica kot njegova žena, je treba pravico do vložitve presojati glede na navedena pravna razmerja. Na enak način razlaga določbo 15. člena ZDen tudi Ustavno sodišče RS (Up 82/01 z dne 5. 4. 2002).

V ponovljenem postopku naj tožena stranka ponovno presodi upravičenost tožnice do vložitve zahteve za denacionalizacijo ter pri tem upošteva pravno mnenje sodišča, izraženo v tej sodbi. Pri tem pa sodišče toženo stranko opozarja, da mnenje tožeče stranke, izraženo v obravnavni tožbi, da je pokojna DD upravičenka do vrnitve nepremičnine, ki je predmet denacionalizacije, do celote, čeprav je bila ob podržavljenju solastnica le do 1/2, torej ob uporabi 12. člena ZDen tudi deleža svojega moža CC, ki je umrl za njo, ni pravilno. Določba 12. člena ZDen res ureja širitev kroga dedičev (na mesto fizične osebe iz 9. člena, ki ni upravičenec, vstopijo njegov zakonec ali dedič prvega dednega reda), vendar so ti "nadomestni upravičenci" lahko le tisti, ki na podlagi pravice do dedovanja vstopijo v pravno nasledstvo, kar ZDen za vse pravne naslednike upravičencev ureja v 15. členu. Ker je torej DD umrla pred svojim možem CC, v tem primeru ne gre za pravno situacijo, ki jo ureja 12. člen ZDen.

Tožnica - AA, ki je glede na zgoraj izraženo pravno mnenje pravna naslednica po tašči DD bi bila v denacionalizacijskem postopku iz tistih razlogov tudi pravna naslednica po tastu CC starejšemu - umrl 23. 10. 1951. Vendar pa glede na določilo 9. člena ZDen CC kot tuj državljan ni upravičenec do denacionalizacije, kar tožeča stranka z razlogi tožbe in zahtevkom za denacionalizacijo po 12. členu za CC, niti ne osporava. Ker torej CC ni upravičenec za denacionalizacijo 1/2 nepr., ki se v tem postopku uveljavljajo v vračilo, za AA določba 15. člena ZDen v razmerju do CC st., ni podlaga za vračilo.

Ugovor tožeče stranke, da je tožena stranka na temelju zahteve za pripustitev stranke v postopek, ki jo je podal EE dne 11. 12. 1998, izdala sklep, s katerim mu je priznala lastnost stranke, ni relevanten za obravnavano zadevo, saj se nanaša na drugo nepremičnino, kot je predlog zahteve in izreka izpodbijane odločbe.

Utemeljen pa tudi ni ugovor stranke z interesom, da gre v zadevi za res judikata, ker je o zadevi že odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je namreč zgolj potrdilo odločitev Upravnega sodišča RS, oddelek v Mariboru, ki je odpravilo odločbo tožene stranke, ter torej o zadevi še ni bilo odločeno.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), ker je ugotovilo, da je bil v postopku nepravilno uporabljen materialni zakon.