Jedro

Po zdaj že ustaljenih stališčih sodne prakse se kot vzrok škode lahko upošteva le človekovo ravnanje, ne pa stanje oškodovanca. V njegovo sfero v obravnavanem primeru spadajo tudi ugotovljene degenerativne spremembe v predelu rame. Sodišče je z izvedencem medicinske stroke, ki je v celoti potrdilo tožnikovo izpovedbo, ugotovilo, da zaradi njih pred škodnim dogodkom ni trpel nobenih neugodnih posledic.

Priznanih 5,00 EUR za uro tuje pomoči. Določilo 943. člena OZ se uporablja za pogodbena razmerja iz zavarovalne pogodbe med zavarovalnico in zavarovancem. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer, pač pa za direktno tožbo oškodovanca po 965. členu OZ. Tožeča stranka od zavarovalnice neposredno uveljavlja odškodnino, ker tožena stranka kot zavarovateljica odgovornosti odgovarja za svojega zavarovanca, ki je imel pri njej sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje.

Za primer, da je odgovornost sporna in višina škode ni ugotovljena, ZOZP zamude ne določa. To pomeni, da je treba za take primere uporabiti splošni predpis, ki ureja zamudo. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje je to 299. člen OZ. Če zavarovalnica ne izplača nespornega zneska odškodnine ali ko oškodovanec v pravdi uspe dokazati, da ima večjo škodo, sodišče odloča o zamudi skladno z 299. členom OZ.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako: - da se v točki II. izreka dosojeni znesek odškodnine 10.359,20 EUR zviša na: „13.849,20 EUR“ in - v točki IV. izreka dosojeni znesek pravdnih stroškov 536,14 EUR zviša na: „1.039,10 EUR“.

II. V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna v roku petnajst dni tožeči stranki povrniti 240,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od vročitve te sodbe naprej.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe za znesek 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2011 naprej v tem delu postopek ustavilo (sklep pod točko I.). S sodbo je toženi stranki naložilo v plačilo 10.359,20 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2011 naprej ter pravdne stroške v višini 536,14 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II. in IV. izreka). V presežku (do zahtevane višine 31.999,20 EUR s pripadki) je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Pritožbo vlagata obe pravdni stranki. Tožeča stranka sodbo izpodbija v zavrnilnem in stroškovnem delu, tožena v obsodilnem in obrestnem delu. Obe uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP(1) in se zavzemata za ustrezno spremembo sodbe. Tožena stranka se podrejeno zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Tožeča stranka graja dosojeno višino odškodnine pri vseh oblikah nematerialne škode. Opozarja na dolgotrajnost in intenzivnost telesnih bolečin, na bodoče bolečine v rami, ugotovljeni obseg trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter intenzivnost strahu. Predlaga zvišanje pri vseh oblikah škode do vtoževane višine. Opozarja še na računsko napako pri dosojeni odškodnini za tujo pomoč – glede na razloge sodbe bi morala znašati 735,00 EUR in ne 245,00 EUR, kot je zapisalo sodišče. Zaradi zmotne odločitve o glavni stvari je napačna tudi odločitev o stroških.

4. Tožena stranka ugovarja ugotovitvam o vzročni zvezi med poškodbo leve rame in prometno nesrečo. Poškodba je bila evidentirana šele štiri mesece po prometni nezgodi. Tožnik se ni poškodoval v tej nesreči, ampak ob aktivnem športnem udejstvovanju, ali pa je do poškodb prišlo samo od sebe. Sodišče se ni opredelilo do tovrstnih navedb tožene stranke. Ugotoviti bi moralo kvečjemu delež prispevka škodnega dogodka k izbruhu težav zaradi obstoječih poškodb. Izplačani nesporni del odškodnine je pravična odškodnina za nastalo škodo. Zaradi napačne odločitve o vzročni zvezi je odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v zvezi s poškodbo rame bistveno previsoka. Prometna nezgoda ni bila sprožilni moment, ker je imel tožnik predhodne težave z ramo. Celotne nastale poškodbe ni mogoče pripisati obravnavanemu dogodku. Sodišče se ni opredelilo do toženkinih navedb o pomanjkanju vzročne zveze zaradi nepravilnega zdravljenja. Tožbeni zahtevek je v celoti ali vsaj v pretežnem delu neutemeljen. Zmotna je odločitev o obrestih. Zaradi spornega temelja bi bilo treba uporabiti 943. člen OZ(2). Podrejeno se zavzema za uporabo 20.a člena ZOZP(3) in določbe o zamudi po treh mesecih od prejema odškodninskega zahtevka. Toženka ni mogla priti v zamudo pred 17. 11. 2011. Odškodninski zahtevek je prejela šele 17. 8. 2011. 5. Pravdni stranki na pritožbi nista odgovorili.

6. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena. Pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

7. Tožnik uveljavlja odškodnino za nematerialno in materialno škodo, ki jo je utrpel kot voznik v prometni nesreči 1. 11. 2010, ki jo je nesporno povzročil zavarovanec tožene stranke. Ta svoji pasivni legitimaciji in odgovornosti svojega zavarovanca ni nasprotovala. Ugovarjala je vzročni zvezi, češ da tožnik glede na jakost trčenja v obravnavani nesreči ni mogel utrpeti vseh vtoževanih poškodb. Med pravdo je plačala zanjo nesporno odškodnino za nematerialno škodo v višini 2.500,00 EUR.

8. Sodišče je ugotavljalo obseg tožnikove škode in vzročno zvezo med poškodbami ter škodnim dogodkom z izvedencem medicinske in cestnoprometne stroke. Upoštevaje njune ugotovitve in pojasnila o načinu in jakosti trčenja med vozili in možnih mehanizmih nastanka vtoževanih poškodb je ugotovilo, da je tožnik v nezgodi utrpel blag udarec v hrbet, udarnino leve rame, delno poškodbo rotatorne manšete, nateg vratnih mišic ter udarec po levi strani prsnega koša. Z izvedencem medicinske stroke je ugotovilo, da je imel že pred nesrečo izrazite bolezenske in degenerativne spremembe v predelu ledvene hrbtenice. Utrpeli lažji udarec v hrbet mu je izzval le kronično bolečino, ki je v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom, in kar je upoštevalo pri oceni nepremoženjske škode, novih poškodb hrbtenice in dodatnih trajnih posledic pa ne. Te odločitve pritožbi ne izpodbijata. Kot pravilno jo sprejema tudi pritožbeno sodišče. 9. Za toženo stranko je bila in ostaja sporna vzročna zveza med ugotovljeno poškodbo leve rame in prometno nezgodo. Trdi, da je do nje prišlo samo od sebe ali pri tožnikovi športni aktivnosti (petanka – oblika balinanja). Takih navedb na prvi stopnji ni bilo. Ne glede na to, da na prepozne in neopravičene pritožbene novote ni treba odgovarjati, pritožbeno sodišče dodaja, da niso utemeljene. Pritožnica namreč prezre ključne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik desničar, v nesreči pa si je poškodoval levo ramo. Zgolj dejstvo, da je aktiven športnik, še ne kaže, da ugotovljena poškodba izvira iz njegove športne dejavnosti. Drži, da je izvedenec omenil možnost nastanka tovrstnih poškodb pri starejših ljudeh tudi brez zunanjih obremenitev (da lahko nastanejo same od sebe). Vendar je sodišče glede na ugotovljene okoliščine primera (ugotovljena jakost trčenja z izvedencem cestnoprometne stroke, mehanizem nastanka poškodbe in razvoj bolečin z izvedencem medicinske stroke ter dejstvo, da je tožnik že takoj po nesreči drugemu udeleženemu vozniku omenil bolečine v levi roki – izpovedba priče A.) pravilno ocenilo, da jo je tožnik utrpel zaradi trka zavarovančevega vozila v njegovo vozilo v obravnavani nesreči. Pritožbeno sodišče tej dokazni oceni v celoti sledi in se pridružuje jasnim razlogom v točki 22 sodbe. Pritožbene navedbe o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju ter absolutni bistveni kršitvi pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pa kot neutemeljene zavrača. 10. Tožena stranka nadalje meni, da bi moralo sodišče zaradi ugotovljenih predhodnih degenerativnih težav tožnika in napačnega zdravljenja ugotoviti deljeno vzročnost. 11. Pritožbeno naziranje, da gre v obravnavanem primeru za več pravno upoštevnih vzrokov, ki so pripeljali do škode, je zmotno. Po zdaj že ustaljenih stališčih sodne prakse, ki jo je pravilno navedlo sodišče prve stopnje v opombi št. 1 na strani 10 sodbe, se kot vzrok škode lahko upošteva le človekovo ravnanje, ne pa stanje oškodovanca. V njegovo sfero v obravnavanem primeru spadajo tudi ugotovljene degenerativne spremembe v predelu rame. Sodišče je namreč z izvedencem medicinske stroke, ki je v celoti potrdilo tožnikovo izpovedbo, ugotovilo, da zaradi njih pred škodnim dogodkom ni trpel nobenih neugodnih posledic. Nasprotne pritožbene navedbe so ovržene z jasnim izvedeniškim mnenjem, ki ga je sodišče pravilno ocenilo skupaj s tožnikovo izpovedbo. Tudi tožena stranka na izvedeniško mnenje ni imela nobenih pripomb, torej ni bilo razlogov, da sodišče svoje dokazne ocene ne bi smelo nasloniti nanj. Nasprotne pritožbene navedbe torej v dokaznem postopku niso bile potrjene.

12. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah je tudi pravno pravilna presoja, da deljene vzročnosti v obravnavanem primeru ni. Neme degenerativne spremembe, zaradi katerih oškodovanec pred škodnim dogodkom nima bolečin ali drugih nevšečnosti, niso pravno relevantni (so)vzrok v škodnem dogodku nastale nepremoženjske škode.

13. Ne drži, da sodba nima razlogov o operativnem zdravljenju. Razlogi so v točki 23 sodbe in jim pritožbeno sodišče pritrjuje. Preuranjena in ne v celoti uspela operacija ne more biti v tožnikovo škodo. Ob ugotovitvah sodišča, da je bila pričakovana v zdravljenju tovrstnih poškodb, jo je mogoče pripisati škodnemu dogodku. Tožena stranka kot odgovorna oseba jo je lahko pričakovala, zato bremeni njo. Da bi bila zanjo (vsaj delno) odgovorna druga oseba, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje ni ne trdila ne dokazovala. Konkretnih trditev in dokazov o morebitni medicinski napaki in škodi, ki bi z nje izvirala, namreč ni podala. Golo opozarjanje na ugotovitve izvedenca o preuranjenem zdravljenju ne zadošča. 14. Ugotovitve in odločitev sodišča o vzročni zvezi so torej v dejanskem in pravnem pogledu pravilne in jih pritožbene navedbe tožene stranke v ničemer ne omajajo.

15. Odmera odškodnine za nematerialno škodo je stvar materialnega prava. Pri njej je vezano na merila iz 179. in 182. člena OZ. Odškodnino za telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah je mogoče dosoditi, če stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Pri tem je treba upoštevati subjektivne okoliščine na strani oškodovanca in mu z denarno odškodnino zagotoviti primerno zadoščenje za trpljenje. Hkrati je treba upoštevati tudi načelo objektivizacije, ki sodišču nalaga, da oškodovančevo škodo primerno umesti v družbene okvire oziroma med primerljive škode drugih oškodovancev. V tem delu je pritožba tožeče stranke delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa neutemeljena.

16. Za telesne bolečine je sodišče tožniku prisodilo 6.000,00 EUR od zahtevanih 15.000,00 EUR. Glede na ugotovljeno intenzivnost in trajanje bolečin (razlogi v točkah 27 in 28 sodbe) in obseg ugotovljenih nevšečnosti (točka 29 sodbe) se pritožbeno sodišče strinja s pritožbo tožeče stranke, da je dosojena odškodnina nekoliko prenizka. Pritožba pravilno opozarja, da so bile ugotovljene bolečine tako v hrbtu, kot v rami. Njihova intenzivnost je dosegala tudi stopnjo zelo močnih bolečin (tri do štiri dni v hrbtu), kar dva meseca pa so trajale stalne hude bolečine v rami. Skupno bolečinsko obdobje bolečin različne intenzitete je trajalo več kot leto dni (14 mesecev). V bodoče bo tožnik trpel občasne bolečine v rami. Ob ugotovljenih nevšečnostih, ki so spremljale zdravljenje in so med drugim obsegale tudi hospitalizacijo, operacijo, pripomočke, ki so močno omejevali tožnikovo gibanje (steznik, bergle, imobilizacija leve roke) ter dolgotrajno fizioterapijo (vse natančno pojasnjeno v točki 29 sodbe), je po mnenju pritožbenega sodišča pravična odškodnina iz tega naslova 7.000,00 EUR. V tem obsegu je zato pritožbi tožeče stranke ugodilo. Pritožbeno zavzemanje za nadaljnje zvišanje pa je neutemeljeno. Odmera odškodnine ne more slediti le tožnikovemu subjektivnemu vrednotenju bolečin, ampak mora biti tudi primerno objektivizirana. Zato je že sodišče prve stopnje tožnikovo izpovedbo pravilno dokazno ocenjevalo skupaj z izvedenčevim mnenjem. Načelo objektivizacije ne dopušča nadaljnjega zvišanja odškodnine iz tega naslova.

17. Tožeča stranka utemeljeno graja tudi odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Od zahtevanih 15.000,00 EUR ji je sodišče dosodilo 6.000,00 EUR. Po njegovih ugotovitvah ima tožnik trajne posledice zaradi poškodbe rame, zaradi udarca v hrbet pa ne. Zaradi slabe vodljivosti leve rame je omejen pri aktivnostih, kjer sta potrebni obe roki, dvignjeni vsaj do horizontale, na levo roko se ne more opirati, je v celoti bolj nerodna, v njej ima slabšo grobo moč, iz nje mu padajo stvari. Ne more biti dvoma, da je oviran pri vsakodnevnem življenju in aktivnostih, kot navaja v pritožbi. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da so njegove splošne življenjske aktivnosti zmanjšane za 15 do 20%. Ob ugotovitvi, da je treba celotno navedeno škodo pripisati škodnemu dogodku, se upoštevaje ugotovljena tožnikova prikrajšanja izkaže, da je odmerjena odškodnina v primerjavi z drugimi podobnimi primeri prenizka. Pritožbeno sodišče jo je zvišalo na 8.000,00 EUR. V presežku je pritožba neutemeljena. Upoštevati je treba, da je poškodovana tožnikova nedominantna roka (leva rama). Pretežni del svojih aktivnosti lahko opravlja z desnico, kot priznava v pritožbi. Že ob nesreči (ko je bil po ugotovitvah sodišča star 56 let) je bil upokojen. Upoštevaje njegovo starost in delovno aktivnost oziroma trajanje duševnih bolečin, je zato dosojena odškodnina primerna in zadostna. Pritožba tožene stranke, da je treba odškodnino zaradi deljene vzročnosti zmanjšati, pa je glede na pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje v točkah 42 in 43 sodbe, na katere se pritožbeno sodišče sklicuje in jih zaradi ekonomičnosti ne ponavlja, v celoti neutemeljena.

18. Tudi pritožba tožeče stranke pa je neutemeljena v delu, ki izpodbija dosojeno odškodnino za strah. Ugotovitve sodišča o trajanju in intenzivnosti strahu v točkah 33 do 38 sodbe so pravilne in jim ni treba ničesar dodati. Za ugotovljeni intenzivni, a kratkotrajni strah ob nezgodi ter kratkotrajni in intenzivni strah (tudi zaradi zmotne diagnoze o zlomu vretenca) je z zneskom 600,00 EUR tožniku odmerjeno primerno zadoščenje za tovrstno škodo. Pritožba tožeče stranke je zato v tem delu zavrnjena.

19. Po povedanem je pritožbeno sodišče zaradi napačne uporabe materialnega prava spremenilo odločitev o skupno dosojeni odškodnini za nematerialno škodo tako, da jo je zvišalo na 15.600,00 EUR. V času sojenja to znaša 15 povprečnih plač(4) in je primerljivo s podobnimi primeri iz sodne prakse(5).

20. Pritožba tožeče stranke utemeljeno opozarja še na napačen seštevek pri odmeri odškodnine za tujo nego in pomoč (točka 55 sodbe). Sodišče je ugotovilo, da jo je potreboval 49 dni po tri ure na dan. Priznalo mu je po 5,00 EUR za uro pomoči, česar pritožba ne izpodbija, kot pravilne pa navedene ugotovitve in odločitve sprejema tudi pritožbeno sodišče. Pravilni izračun odškodnine upoštevaje navedene elemente znaša 735,00 EUR in ne 245,00 EUR, kot je zapisalo sodišče. Tudi v tem delu je bilo zato treba sodbo spremeniti in tožniku priznati še razliko v višini 490,00 EUR.

21. Po spremenjeni sodbi torej tožena stranka dolguje tožeči stranki plačilo razlike 13.849,20 EUR (15.600,00 EUR za nepremoženjsko škodo – 2.585,00 EUR, kolikor znaša valorizirani del že plačane odškodnine in česar pritožnici ne izpodbijata; + 735,00 EUR za tujo nego + 99,20 EUR za prevoze, kar prav tako ni bilo izpodbijano s pritožbama). V tem obsegu je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožeče stranke in zvišalo prvotno dosojeni znesek 10.359,20 EUR na 13.849,20 EUR (peta alineja 358. člena ZPP).

22. Pritožbo tožene stranke glede dosojenih obresti pa je kot neutemeljeno treba zavrniti. Zmotno je pritožbeno naziranje o uporabi 943. člena OZ. Navedeno določilo se uporablja za pogodbena razmerja iz zavarovalne pogodbe med zavarovalnico in zavarovancem. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer, pač pa za direktno tožbo oškodovanca po 965. členu OZ. Tožeča stranka od zavarovalnice neposredno uveljavlja odškodnino, ker tožena stranka kot zavarovateljica odgovornosti odgovarja za svojega zavarovanca, ki je imel pri njej sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje.

23. Tudi zavzemanje za uporabo 20.a člena ZOZP pri obrestnem delu je zmotno. Posebno določilo ZOZP v navedenem členu ureja le zamudo zavarovalnice pri reševanju predpravdnih zahtevkov. Če zavarovalnica v primerih, ko odgovornost ni sporna in je bila škoda v celoti ocenjena, ne predloži ponudbe za odškodnino v treh mesecih od dneva, ko je oškodovanec vložil odškodninski zahtevek, pride v zamudo (drugi odstavek 20.a člena ZOZP). Za primer, da je odgovornost sporna in višina škode ni ugotovljena, pa ZOZP zamude ne določa. To pomeni, da je treba za take primere uporabiti splošni predpis, ki ureja zamudo. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje je to 299. člen OZ. Če zavarovalnica ne izplača nespornega zneska odškodnine ali ko oškodovanec v pravdi uspe dokazati, da ima večjo škodo, sodišče odloča o zamudi skladno z 299. členom OZ(6).

24. Odločitev sodišča v točkah 58 in 59 sodbe je glede na ugotovljene okoliščine, ko tožena stranka niti nespornega dela odškodnine pred pravdo (niti v roku treh mesecev) ni plačala, navedb o datumu prejema odškodninskega zahtevka pa ni prerekala, je torej pravilna v dejanskem in pravnem pogledu. Zato je bilo treba pritožbo tožene stranke tudi v tem delu kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25. Delna sprememba sodbe je narekovala še spremembo stroškovne odločitve (drugi odstavek 165. člena ZPP). Po zvišanju odškodnine se je spremenil uspeh tožeče stranke v pravdi, ki znaša 51%, uspeh tožene stranke pa zmanjšal (49%). Odmere stroškov v točki 62 sodbe pritožbi nista grajali. Ker je pravilna, jo sprejema tudi pritožbeno sodišče. Upoštevaje spremenjeni uspeh strank ugotavlja, da je tožeča stranka upravičena do povračila 1.695,86 EUR (51% od ugotovljenih 3.325,23 EUR), tožena pa do 656,76 EUR (49% od 1.340,34 EUR). Po pobotu mora tožena stranka povrniti tožeči stranki 1.039,10 EUR, s čimer je nadomeščen prvotno dosojeni znesek 536,14 EUR.

26. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela. Zato do povračila svojih pritožbenih stroškov ni upravičena, tožeči stranki pa mora povrniti del njenih pritožbenih stroškov. Odmerjeni so na list. št. 216 po ZOdvT,(7) ki se uporablja v tem postopku. Znašajo 1.333,10 EUR (odvetniško zastopanje in sodne takse). Glede na 18% uspeh je tožeča stranka upravičena do povračila 240,00 EUR pritožbenih stroškov. V primeru zamude s plačilom bo tožena stranka dolgovala tudi pripadajoče zakonske zamudne obresti (378. člen OZ v zvezi s 313. členom ZPP).

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 29/1999 s spremembami.

Op. št. (2): Obligacijski zakonik, Uradni list RS št. 83/2001 s spremembami.

Op. št. (3): Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu, Uradni list RS, št. 70/94 s spremembami.

Op. št. (4): November 201: 1.053,77 EUR, Uradni list RS št. 6/2015. Op. št. (5): Primerjaj na primer sodba VS RS II Ips 546/2015. Op. št. (6): Primerjaj: Ristin, G.v: Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) s komentarjem, Ljubljana, 208, stran 140).

Op. št. (7): Zakon o odvetniški tarifi, Uradni list RS, št. 67/2008 s spremembami.