Jedro

Ker je bilo v postopkih na nižjih stopnjah ugotovljeno, da se je tožnik dogovoril tako s tožencem kot z ostalimi solastniki o prodaji njihovih solastninskih deležev na nepremičnini vl. št... k.o..., da je tudi tožencu plačal pripadajoči del od dogovorjene kupnine to je 1/6, da je tožnik nastopil posest celotne nepremičnine že leta 1984 in da toženec ni vrnil tožniku prejete kupnine (ker mu je nakazal leta 1990 denominirano glavnico 72,60 SIT in ne realno vrednost kupnine), sta sodišči druge in prve stopnje tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno zaključili, da je bila med pravdnima strankama sklenjena ustna pogodba v celoti realizirana in da je zato veljavna. Namreč po določilu 73. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) je pogodba veljavna, čeprav ni bila sklenjena v predpisani obliki, če sta jo stranki izpolnili v celoti ali pa v pretežnem delu, kadar iz namena, zaradi katerega je oblika predpisana, očitno ne izhaja kaj drugega.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu primarnemu zahtevku, da mu je toženec dolžan izstaviti za zemljiškoknjižni prenos lastnine pri nepremičnini vl. št... k.o... do 1/6 glede zemljiškoknjižnjih teles II., III. in IV., glede zemljiškoknjižnega telesa I. pa pravice uporabe sposobno listino, ker bo sicer tako listino nadomestila sodba. Podrejen zahtevek (za odločanje o njem ni bilo procesne podlage) je zavrnilo in tožencu naložilo, da mora tožniku povrniti tudi stroške postopka.

Na pritožbo toženca je sodišče druge stopnje stroškovno odločbo sodišča prve stopnje razveljavilo, zavrnilo pa je njegovo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, ki jo je potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec, ki je uveljavljal revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da naj se sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavita. V reviziji navaja, da predmet sporne prodaje med tekom zapuščinskega postopka po očetu ni bil določen ali določljiv. Od tožnika je prejel le aro in mu jo tudi vrnil. Tožnik je sicer pozneje predložil v podpis pismeno pogodbo, toda toženec je ni podpisal, ker mu tožnik ni plačal v pogodbi navedene kupnine. Če bi mu tožnik res plačal celotno kupnino, bi nedvomno poskrbel za sklenitev pismene pogodbe.

Na vročeno revizijo tožnik ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP, ki so navedene v 1. točki prvega odstavka 385. člena ZPP in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP, storjene v postopku pred sodiščem druge stopnje (druga točka prvega odstavka 385. člena ZPP), vendar toženec v reviziji zgolj zatrjevanih kršitev formalno ni opredelil. Ker pa postopkovnih kršitev tudi ni obrazložil, ni možno niti po vsebinski plati ugotoviti, katere kršitve je želel uveljavljati. Zaradi tega je revizijsko sodišče preizkusilo pobijano sodbo v smeri procesnih kršitev le v okviru določila 386. člena ZPP, po katerem se mora po uradni dolžnosti upoštevati bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki pa je v tem primeru ni ugotovilo.

Revizijske navedbe, s katerimi toženec pojasnjuje tako svoja kot tožnikova ravnanja in s katerimi izraža svoje nestrinjanje z ugotovitvami sodišč nižjih stopenj, predstavljajo v revizijskem postopku nedovoljeno pobijanje dejanskih ugotovitev (tretji odstavek 385. člena ZPP). Revizijsko sodišče zato teh izvajanj ni smelo upoštevati.

Po presoji revizijskega sodišča ni utemeljena revizija niti v smeri revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava (iz 3. točke prvega odstavka 385. člena ZPP). Ker je bilo v postopkih na nižjih stopnjah ugotovljeno, da se je tožnik dogovoril tako s tožencem kot z ostalimi solastniki o prodaji njihovih solastninskih deležev na nepremičnini vl. št... k.o..., da je tudi tožencu plačal pripadajoči del od dogovorjene kupnine to je 1/6, da je tožnik nastopil posest celotne nepremičnine že leta 1984 in da toženec ni vrnil tožniku prejete kupnine (ker mu je nakazal leta 1990 denominirano glavnico 72,60 SIT in ne realno vrednost kupnine), sta sodišči druge in prve stopnje tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno zaključili, da je bila med pravdnima strankama sklenjena ustna pogodba v celoti realizirana in da je zato veljavna. Namreč po določilu 73. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) je pogodba veljavna, čeprav ni bila sklenjena v predpisani obliki, če sta jo stranki izpolnili v celoti ali pa v pretežnem delu, kadar iz namena, zaradi katerega je oblika predpisana, očitno ne izhaja kaj drugega. To materialnopravno določilo je bilo v tem primeru pravilno in utemeljeno uporabljeno, ker so bile podane vse potrebne dejanske predpostavke. Ker glede na take ugotovitve revizija toženca ni utemeljena, jo je moralo revizijsko sodišče zavrniti (393. člen ZPP).