Jedro

Več kot očitno je torej, da je vzrok za omenjeno zamudo izviral iz podjemnikove sfere, zato ima tudi po oceni pritožbenega sodišča ta podjemnikova zamuda z izpolnitvijo objektivne znake protipravnega ravnanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh povrniti toženi stranki tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 1.208,71 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke in odločilo, da mora tožeča stranka nositi pravdne stroške tožene stranke.

2. Zoper to sodbo se je po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in tožeči stranki prisodi tudi stroške pravdnega in pritožbenega postopka, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je nesporno, da tožena stranka ni prejela zagotovljenih sredstev za financiranje projekta s strani Republike Slovenije, katerih izplačilo je bilo pogojeno s pravočasno izročitvijo gradbene dokumentacije. V tej zvezi pritožba opozarja, da je bil pogoj za izplačilo sredstev najpozneje do 20.11.2019 tudi v tem, da je bilo potrebno predložiti dokazila o porabi sredstev rezerv proračuna občine v višini 1,5% prihodkov proračuna v letu 2019. Tožena stranka na Republiko Slovenijo sploh ni naslovila zahtevka za plačilo sredstev v znesku zatrjevane terjatve oz. zatrjevane škode, niti ni predložila nobene dokumentacije v tej zvezi. Sodišče je zmotno štelo, da je tožena stranka Republiki Sloveniji predložila nepopoln zahtevek ter tudi zmotno zaključilo, da je izplačilo sredstev vezano zgolj na predložitev popolne dokumentacije. Ni mogoče govoriti o normalnem teku stvari, ker tožena stranka sploh ni oddala zahtevka Republiki Sloveniji za plačilo sredstev po pogodbi do 20.11.2019 v skladu z drugim odstavkom 4. člena Pogodbe št. 2550-19-420094. Sodišče bi moralo upoštevati, da je bilo dovoljenje z zaporo lokalne ceste prejeto s strani tožene stranke šele 3.10.2019. Sodišče prve stopnje je tudi napačno povzelo navedbe zapisnika sestanka z dne 4.11.2019. Sodišče pri tem popolnoma prezre, da je v navedenem zapisniku z dne 4.11.2019 navedba, da tožeča stranka nemudoma prične z deli in nadoknadi zamujeno skladno s potrjenim terminskim planom. V tem terminskem planu z dne 1.10.2019 pa je bil določen rok za dokončanje del 14.12.2019. Nepravilne so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje glede neprimerne organizacije dela ter mehanizacije. Sodišče prezre izpovedbo priče A. A., da ne drži, da je karkoli omenila gospodu B. vezano na zmogljivost, kapacitete zaposlenih oz. mehanizacijo. Tudi zakoniti zastopnik tožeče stranke je izrecno zavrnil, da bi tožeča stranka imela kakršnekoli težave z delovno silo ali mehanizacijo v zvezi s spornim projektom. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe postopka, saj je ravnalo v nasprotju z metodološkim napotkom iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje je tudi popolnoma prezrlo izpovedbo priče C., ki je izpovedala, da postopek pridobivanja soglasja za spremembo signalizacije traja dlje, in sicer od dva tedna do enega meseca. Tožeča stranka ni strokovnjak prometne stroke in zato od nje ni mogoče pričakovati ravnanj, ki so vezana na delo tretjih oseb, to je oseb, na katere tožeča stranka nima nobenega vpliva. Nepravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, ker ni upoštevalo, da je prišlo do zamud tudi zaradi slabega vremena. Tudi dodatna dela vplivajo na časovnico. V tej zvezi pritožba opozarja tudi, da se sprememba terminskega plana z zaključkom del nanaša do 14.12.2019. Izpovedbe prič so v diametralnem nasprotju z zapisnikom z dne 4.11.2019. Niti priča D. niti priča E. E. nista vedeli izpovedati, zakaj je v tem zapisniku sklicevanje na potrjeni terminski plan. Pritožba opozarja na zlorabo načela vestnosti in poštenja in načela prepovedi zlorabe pravic v tej zvezi. Potrjeni operativni plan pomeni spremembo pogodbe glede roka za dokončanje del. Pritožba tudi opozarja, da tožena stranka ni sklenila aneksa z Republiko Slovenijo, s katerim bi bil rok za dokončanje del podaljšan do 30.11.2019. Na podlagi domnevnih neuradnih dogovarjanj rok namreč ni mogel biti podaljšan. Tožena stranka bi morala vložiti zahtevo za izplačilo sredstev, saj brez tega že poimovno ni mogoče govoriti niti o nepopolni vlogi niti o zavrnitvi plačila. Tožeča stranka ni odgovorna za nastalo škodo, saj niso izpolnjene predpostavke odškodninske odgovornosti. Pogodba med toženo stranko in Republiko Slovenijo je bila sklenjena z dnem podpisa obeh pogodbenih strank. Tožeča stranka s to pogodbo ni bila seznanjena. Tožeča stranka je štela, da ima tožena stranka zagotovljena lastna sredstva v občinskem proračunu. Pogodbeni stranki 18.9.2019 nista govorili o državnem financiranju projekta M. V tej zvezi pritožba opozarja na izpovedbo zakonitega zastopnika tožeče stranke. Tožeča stranka ni odgovorna za zamudo, saj tožena stranka ni izpolnila zavez iz drugega odstavka in tretjega odstavka 4. člena Pogodbe med njo in Republiko Slovenijo.

3. Tožena stranka je po svojem pooblaščencu podala obširen odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem prav tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta pravdni stranki 18.9.2019 sklenili Gradbeno pogodbo št. 430-68/2019 za izvedbo javnega naročila sanacije M. (priloga A2), na podlagi katere se je tožeča stranka kot izvajalec del zavezala, da bo gradbena dela (v skladu s projektno in tehnično dokumentacijo družbe F. d.o.o.) dokončala najkasneje do 30.11.2019. Prav tako v postopku na prvi stopnji ni bilo nobenega dvoma o tem, da sta Republika Slovenija in tožena stranka 20.9.2019 sklenili Pogodbo št. 2550-19-420094 (priloga B10), s katero je tožena stranka pridobila pravico do sredstev za financiranje sanacije omenjenega projekta po prej navedeni Gradbeni pogodbi v višini 182.175,00 EUR. Rok za predložitev zahtevka za plačilo sredstev po tej pogodbi je bil določen najpozneje do 20.11.2019, in sicer je bilo plačilo vezano na predložitev popolne (gradbene) dokumentacije o izvedbi del, pa tudi na predložitev dokazil o porabi sredstev rezerve proračuna Občine G. v višini 1,5% prihodkov proračuna v letu 2019. 7. V zvezi z omenjeno pogodbo med Republiko Slovenijo in Občino G. je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da jo je Republika Slovenija podpisala že 11.9.2019 ter da je tožeča stranka ob podpisu omenjene Gradbene pogodbe vedela za njeno vsebino. Gradbena pogodba se namreč v 10. členu sklicuje na omenjeno Pogodbo, poleg tega pa je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da je bila tožeča stranka ob podpisu Pogodbe pri toženi stranki izrecno seznanjena z državnim financiranjem spornega projekta1, zlasti pa z dejstvom, da je treba dogovorjene roke brezpogojno spoštovati (izpovedba župana tožene stranke H. in priče B.). V tej zvezi je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da sta stranki na sestanku dne 18.9.2019 poleg omenjene Gradbene pogodbe podpisali tudi aneks k pogodbi za sanacijo vzporednega projekta N., pri čemer sta tudi pri tem projektu določili 30.11.2019 kot rok za dokončanje del, upoštevaje pri tem ta rok kot skrajni rok za dokončanje del in njegovo pomembnost pri črpanju državnih sredstev s strani tožene stranke, ki je bila nato prav s temi sredstvi dolžna izvršiti plačila za opravljena dela po obeh projektih. Pri obeh projektih je bil namreč rok izvedbe del do 30.11.2019 določen izključno z namenom omenjenega financiranja in v tej zvezi obravnavana pritožba ne uspe ovreči dokazno podprte ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila s temi okoliščinami tožeča stranka dobro seznanjena. Zato sodišče prve stopnje na tem mestu upravičeno ni sledilo neprepričljivi in nekonsistentni izpovedbi zakonitega zastopnika tožeče stranke, upoštevaje ob tem medsebojno skladne in prepričljive izpovedbe župana tožene stranke H. ter prič B. in I..; navsezadnje pa je bil omenjeni način financiranja spornega projekta naveden tudi v objavljenem javnem razpisu.

8. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik v skladu z omenjeno Gradbeno pogodbo uveden v delo 23.9.2019 (zapisnik v prilogi B10) in da bi moral v skladu z 2. točko drugega odstavka 10. člena Gradbene pogodbe začeti z deli (ki naj bi v skladu s terminskim planom trajala približno 60 dni) že 28.9.2019, pri čemer med pravdnima strankama ni bilo spora o tem, da je tožnik z gradbenimi deli na projektu M. pričel šele 8.11.2019 (dan za tem, ko je prejel dovoljenje DRSI za postavitev začasne prometne signalizacije)2. Zaradi tega tudi ni pravno relevantno, na kar opozarja obravnavana pritožba, da je tožeča stranka od tožene stranke 3.10.2019 dobila dovoljenje za zaporo lokalne ceste.

9. V skladu s sklenjeno Gradbeno pogodbo (9. točka drugega odstavka 23. člena in 12. točka tretjega odstavka 23. člena) se je tožnik kot izvajalec jasno in nedvoumno zavezal, da bo naročil izdelavo potrebnih elaboratov ter po pridobitvi teh elaboratov zagotovil ustrezno prometno ureditev in signalizacijo ter obvoze. Pri tem glede na pravno naravo posla velja tudi domneva, da vzrok za zamudo z izpolnitvijo obveznosti opraviti posel izvira iz podjemnikove sfere. Sodišče prve stopnje je na tem mestu pravilno ugotovilo, da podjemnik v konkretnem primeru te domneve ni z ničemer ovrgel. Ravno nasprotno: do zamude je v konkretnem primeru prišlo zaradi neodzivnosti oz. bolezni gospe C. iz družbe P. d.o.o., ki je pripravila elaborat, ki je predstavljal nujno podlago za ustrezno ureditev prometne signalizacije pred pričetkom izvajanja pogodbenih gradbenih del. Takoj po pridobitvi tega elaborata je tožnik prejel dovoljenje DRSI za postavitev začasne prometne signalizacije, dan zatem (8.11.2019) pa je tožnik pričel s pogodbenimi gradbenimi deli. Več kot očitno je torej, da je vzrok za omenjeno zamudo izviral iz podjemnikove sfere, zato ima tudi po oceni pritožbenega sodišča ta podjemnikova zamuda z izpolnitvijo objektivne znake protipravnega ravnanja. V tej zvezi je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da je bil tožnik glede te zamude tudi večkrat konkretno opozorjen s strani tožene stranke, zlasti v smeri, da naj nemudoma začne z deli in nadoknadi zamujeno, da bo lahko vsa dela zaključil v pogodbeno dogovorjenem roku (izpovedba župana H., priče B., priče E., priče J., zapisnik v prilogi B21, dopis v prilogi B32, elektronsko sporočilo v prilogi B35). Iz tega razloga niti ni več pravno pomembno, ali je na tožnikovo zamudo kakorkoli vplivala tudi neprimerna organizacija dela v povezavi z zadostno delovno silo oz. mehanizacijo.

10. Nobenega dvoma ni, da je tožnik, ki je z gradbenimi deli pričel 8.11.2019, dan pred tem z vlogo z dne 7.11.2019 zaprosil toženca za šestdesetdnevno podaljšanje roka (dopis v prilogi A9), pri čemer tudi iz dopisa tožnika z dne 24.9.2019 (priloga B12) jasno izhaja, da se bodo pogodbeno dogovorjena gradbena dela izvajala dva meseca. Tožena stranka je nemudoma odreagirala in z dopisom z dne 8.11.2019 (priloga B13) naslovila na Republiko Slovenijo prošnjo za šestdesetdnevno podaljšanje roka (do 30.1.2020)3, upoštevaje ob tem, da je bil v skladu z drugim odstavkom 4. člena Pogodbe med Republiko Slovenijo in toženo stranko rok za predložitev zahtevka za plačilo sredstev 20.11.2019. Glede na to, da je šlo za črpanje evropskih sredstev pa je več kot očitno, da država na šestdesetdnevno podaljšanje roka v konkretnem primeru seveda ni mogla pristati, pri čemer je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da je toženec trdil, da mu škoda ni nastala zaradi neupoštevanja roka 20.11.2019, temveč zaradi neupoštevanja roka 30.11.2019 (izpovedba župana H. in priče I.). Nobenega dvoma tudi ni, da je toženka tožnika o nemožnosti podaljšanja roka za izvedbo del do 30.1.2020 seznanila že 18.11.2019, ko jo je v elektronskem sporočilu obvestila, da se odobrenih evropskih sredstev ne sme prenašati v naslednji proračun (priloga B82)4. Iz teh razlogov pritožnik nikakor ne more uspeti s pritožbenim razlogom, da je toženkina odgovornost v tem, da ni uspela z Republiko Slovenijo podaljšati pogodbenega roka do 30.11.2019. Več kot očitno je namreč, da je tožnica do 20.11.2019 opravila dela v vrednosti 17.817,92 EUR, pri čemer je toženka za ta dela (iz prejetih državnih sredstev), ki so bila ustrezno dokumentirana, izplačala navedeni znesek. Sicer pa tožnica v postopku na prvi stopnji (niti v pritožbenem postopku) ni trdila, da je določena dela (konkretno opravljena po količini in ceni) izvedla tudi v obdobju od 20.11.2019 do 30.11.2019. Zato pritožnica ne more uspeti tudi s pritožbenim očitkom, da toženka za to obdobje (oz. za obdobje do 14.12.2019 glede na sprejeti operativni plan) ni oddala zahtevka Republiki Sloveniji za plačilo v skladu s 4. členom Pogodbe št. 2550-19-420094. Brez predložitve popolne dokumentacije o izvedenih delih za čas od 20.11.2019 do 30.11.2019 oz. 14.12.2019 izplačilo iz državnih sredstev ni mogoče, pri čemer tožnica ni postavila konkretnih trditev, da je v tem obdobju določena dela opravila in je v tej zvezi predložila tudi popolno dokumentacijo. Zaradi tega tudi ni pravno pomemben pritožbeni očitek glede problematiziranja dokazil o porabi sredstev rezerve proračuna občine v višini 1,5 % prihodkov proračuna v letu 2019. 11. Sodišče prve stopnje je torej pravilno zaključilo, da je vrednost del na spornem objektu znašala 166.723,86 EUR, ki bi se lahko v celoti pokrila iz državnih sredstev5, pri čemer pa je tožena stranka zaradi opisane zamude tožeče stranke (za katero je v celoti odgovorna tožnica kot izvajalka posla) prejela le znesek 17.817,92 EUR. To pa tudi po oceni pritožbenega sodišča pomeni, da je toženi stranki iz tega naslov nastala škoda v višini 148.905,93 EUR oz. v višini 125.623,51 EUR (148.905,93 EUR – pogodbena kazen v višini 23.282,42 EUR, ki je bila poplačana z unovčitvijo bančne garancije). To terjatev je tožena stranka zato uspešno pobotala s terjatvijo tožeče stranke iz naslova opravljenih del6, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

12. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka je upravičena do povračila stroškov za pritožbeni postopek v znesku 1.208,71 EUR (nagrada za odgovor na pritožbo 1.625 odvetniških točk, materialni stroški v znesku 26,25 odvetniških točk in 22 % DDV).

1 Poleg tega projekta je tedaj tožeča stranka izvajala tudi projekt N., ki se je prav tako financiral na enak način. 2 Sodišče prve stopnje je ob tem ugotovilo, da tožnik ni mogel začeti z rušitvenimi deli starega mostu brez spremembe signalizacije na glavni cesti. 3 Iz tega razloga ima sodišče prve stopnje prav, ko zaključi, da petdnevna zamuda zaradi slabega vremena in naknadno dogovorjena dodatna dela ne predstavljajo pravno relevantnih okoliščin v obravnavanem primeru. 4 To obvestilo je toženka ponovila tudi z dopisom z dne 27.11.2019 (priloga A24). 5 Tožena stranka je bila po pogodbi z državo upravičena iz tega naslova prejeti 182.175,70 EUR. 6 Nesporen je zaključek sodišča prve stopnje, da so bila sporna dela zaključena v mesecu marcu 2020.