Jedro

Zgolj dejstvo, da je država, katere državljan je obdolženec, članica Evropske unije, ne pomeni, da pri obdolžencu ne bi mogel obstajati priporni razlog po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Kpd 59519/2011 z dne 7. 12. 2011 zoper obdolženega M. P. odredil pripor zaradi utemeljenega suma storitve nadaljevanega kaznivega dejanja uporabe ponarejene bančne, kreditne ali druge kartice po prvem odstavku 247. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 ter prvim odstavkom 54. člena KZ-1, in sicer iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je pritožbo obdolženčeve zagovornice s sklepom I Ks 59519/2011 zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je obdolženčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih in drugih kršitev določb kazenskega postopka in neobstoja pripornih razlogov. Zagovornica predlaga, da se zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in da se izpodbijani sklep zunajobravnavnega senata spremeni tako, da se pritožbi ugodi in odrejeni pripor obdolžencu nadomesti z milejšim ukrepom po 196. členu ZKP, torej z določitvijo varščine, podredno pa, da izpodbijana sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zatrjevane kršitve postopka niso podane ter da zagovornica z razlogi v pretežni meri izraža svoje nestrinjanje z dejanskim stanjem. Ocenjuje tudi, da so pogoji za odreditev pripora izkazani.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovi zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Zagovornica obdolženca uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 3., 8., in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Glede kršitve iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zahteva navaja, da obdolžencu prevod sklepa o odreditvi pripora ni bil vročen takrat, ko je bil sklep vročen zagovornici. S tem je bila obdolžencu kot tujcu odvzeta možnost do učinkovite obrambe, saj se ni mogel vsebinsko opredeliti do razlogov v sklepu in jih posredovati svoji zagovornici. Zatrjevana kršitev ni podana. Bistvena kršitev iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če je bil obdolženec, zagovornik, oškodovanec kot tožilec ali zasebni tožilec kljub svoji zahtevi prikrajšan za pravico uporabljati na glavni obravnavi svoj jezik in v svojem jeziku spremljati njen potek (8. člen ZKP). Takšna kršitev bi bila tako podana le, če bi obdolženec na obravnavi izrecno zahteval tolmača, pa mu ga sodišče ne bi zagotovilo (enako sodba Vrhovnega sodišča I Ips 304/2008 z dne 19. 3. 2008), tega pa zagovornica v zahtevi niti ne zatrjuje. Nenazadnje pa tudi pregled spisa pokaže, da se je zaslišanje pridržanega obdolženca dne 7. 12. 2011 opravilo s pomočjo tolmačinje za bolgarski jezik D. S. (list. št. 257 spisa), odrejen pa je bil tudi prevod sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani I Ks 59519/2011 z dne 8. 12. 2011 (list. št. 297 spisa) in sklepa o uvedbi preiskave Okrožnega sodišča v Ljubljani III Kpr 59519/2011 z dne 13. 12. 2011 (list. št. 305 spisa) iz slovenskega v bolgarski jezik.

6. Vložnica v zahtevi na več mestih zatrjuje kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 420. člena ZKP. Kršitev iz 11. točke citiranega člena vložnica uveljavlja, ko navaja, da je odločitev zunajobravnavnega senata o utemeljenosti suma glede na pritožbene navedbe neobrazložena, saj naj bi senat na pritožbene navedbe odgovoril le s ponavljanjem ugotovitev preiskovalnega sodnika in delno z lastnimi ugotovitvami iz spisovne dokumentacije. Vrhovno sodišče v zvezi z zatrjevano kršitvijo ugotavlja, da vložnica po vsebini izraža svoje nestrinjanje z dejanskimi zaključki, kot sta jih glede utemeljenosti suma ugotovila preiskovalni sodnik in senat okrožnega sodišča. Zahteve za varstvo zakonitosti glede na določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato Vrhovno sodišče zatrjevane kršitve zakona ni moglo preizkusiti.

7. Kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornica obdolženca zatrjuje še, ko navaja, da izpodbijana sklepa pri presoji realne in konkretne nevarnosti za odreditev pripora nimata razlogov o odločilnih dejstvih. Zagovornica zatrjevane kršitve ni konkretizirala na način, kot ga predpisuje prvi odstavek 424. člena ZKP, zato zahteve tudi v tem delu ni bilo mogoče vsebinsko preizkusiti. Vložnica ostaja zgolj na ravni splošnih zatrjevanj tudi, ko uveljavlja kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zato Vrhovno sodišče zahteve tudi glede te kršitve ni preizkušalo.

8. Vložnica v zahtevi navaja, da izpodbijana sklepa ne vsebujeta razlogov o odločilnih dejstvih, ki so narekovala odreditev pripora, podrobnega opisa dejanja, ki se očita obdolžencu, razlogov o obstoju utemeljenega suma ali razlogov o tem, zakaj je odreditev pripora neogibno potrebna. Okoliščine, iz katerih izhaja utemeljen sum, je dežurni preiskovalni sodnik prepričljivo obrazložil v sklepu I Kpd 59519/2011 z dne 7. 12. 2011 na straneh 3 - 5, senat okrožnega sodišča pa v točki 5 sklepa I Ks 59519/2011 z dne 8. 12. 2011. Upoštevaje navedeno Vrhovno sodišče v celoti soglaša z razlogi, kot izhajajo iz izpodbijanih sklepov, saj ocenjuje, da sta oba izpodbijana sklepa glede obrazloženosti zadostila kriterijem ustaljene sodne prakse.

9. V nadaljevanju zagovornica izpodbija tudi obstoj pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Navaja, da priporni razlog begosumnosti ni izkazan, ker je obdolženec sicer res tuj državljan, vendar državljan države članice Evropske unije, ter da ZKP ne odreja obvezne odreditve pripora za vse tujce samo iz razloga, ker bi bil osumljeni tujec. Navaja še, da begosumnosti obdolženca ni mogoče utemeljevati zgolj z okoliščino, da gre za tujca, in da to ne zadosti kriteriju obrazložene odločbe. Standard obrazloženosti odločbe pa po mnenju zagovornice ni dosežen tudi iz razloga, ker iz sklepa zunajobravnavnega senata ne izhaja obrazložitev razlogov v zvezi z izrecnimi navedbami zagovornice v pritožbi. Vložnica zahteve tako navaja, da je že v pritožbi opozorila na to, da bi bilo z enako utemeljitvijo lahko mogoče odrediti pripor tudi zoper slovenskega državljana, vendar sodišče razloga begosumnosti pri slovenskih državljanih običajno ne ugotovi. S tem naj bi bili drugi državljani Evropske unije postavljeni v neugodnejši položaj, še posebej državljani Bolgarije ali Romunije, ki so po mnenju zagovornice v slabšem položaju od Nemcev. Glede na to, da se senat okrožnega sodišča do navedenih razlogov ni opredelil, zagovornica smatra, da je podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 420. člena ZKP. Zaradi neenakega obravnavanja bolgarskega državljana glede na slovenske državljane pa vložnica uveljavlja tudi kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP, saj ocenjuje, da je prekršena obdolženčeva pravica do obrambe.

10. Vrhovno sodišče je že v sodbi XI Ips 79538/2010 z dne 18. 11. 2010 presodilo, da zgolj dejstvo, da je država, katere državljan je obdolženec, članica Evropske unije, ne pomeni, da pri obdolžencu ne bi mogel obstajati priporni razlog po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Takšno stališče bi namreč pomenilo, da zaradi begosumnosti zoper državljana države, ki je članica Evropske unije, pripora sploh ne bi bilo mogoče odrediti. Kljub možnosti uporabe evropskega naloga za prijetje in predajo namreč priporni razlog begosumnosti še vedno obstaja tudi v takšnih primerih. Sodišče je v izpodbijanih sklepih ugotovilo, da je M. P. osumljen storitve kaznivega dejanja, za katerega je predpisana do petletna zaporna kazen, da je tujec - državljan Bolgarije, v kateri naj bi imel stalno prebivališče, in da ga na našo državo, razen izvrševanja kaznivih dejanj, nič ne veže. V primeru izpustitve na prostost pa bi se lahko tudi skril neznano kje, saj je član dobro organizirane mednarodne kriminalne združbe. Vse to tudi po presoji Vrhovnega sodišča utemeljuje realno in konkretno nevarnost, da bi obdolženi na prostosti lahko pobegnil iz države in se izognil kazenskemu postopku.

11. Glede opredelitve do pritožbenih navedb (člen 395/1 ZKP) je Vrhovno sodišče že večkrat zavzelo stališče, da ni nujno, da se pritožbeno sodišče izrecno opredeli do vseh pritožbenih navedb, zlasti tistih, ki za odločitev v zadevi niso bistvene oziroma da standardu obrazloženosti drugostopenjske odločbe zadosti tudi v primeru, če iz obrazložitve izhaja, da se je s pritožbenimi očitki seznanilo oziroma da jih ni prezrlo (enako sodba Vrhovnega sodišča XI Ips 16880/2011 z dne 5. 5. 2011). Upoštevaje navedeno zatrjevana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Izkazana ni niti kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP, saj zagovornica tudi pri zatrjevanju slednje ponovno ostaja zgolj na ravni splošnih zatrjevanj, ki jih ne konkretizira, ne navede pa niti, kako naj bi zatrjevana kršitev, kolikor bi sploh obstajala, vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijanih sklepov (prvi odstavek 424. člena ZKP).

12. Zahteva za varstvo zakonitosti navaja še, da ni ustrezno obrazloženo, zakaj se pripor ne more nadomestiti z milejšim ukrepom iz 196. člena ZKP ter zakaj je ponujena varščina prenizka. Nepojasnjeno naj bi ostalo tudi, kakšna naj bi bila primerna varščina, ter da je v istem času prišlo do več zlorab bančnih in kreditnih kartic, kot se jih obravnava. S tem obdolženčeva zagovornica ponovno uveljavlja kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP oziroma glede sklepa zunajobravnavnega senata tudi kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP. Očitek, da zunajobravnavni senat ni odgovoril na konkretne pritožbene razloge, pomeni uveljavljanje kršitev pravice do obrambe, ker naj ne bi bilo mogoče preizkusiti, ali je pritožbeni senat razloge v pritožbi sploh obravnaval ali pa je odločal mimo le teh. Preiskovalni sodnik je razloge, da pripora ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom, navedel v sklepu na strani 5, zunajobravnavni senat pa se je o njih izjasnil v točki 6. Utemeljitev sodišča glede neogibnosti pripora za uspešno izvedbo kazenskega postopka zoper osumljenca oziroma njegove nenadomestljivosti z drugim milejšim ukrepom je potrebno povezati z ostalimi razlogi sklepa, iz katerih je razvidno, da osumljenca na Republiko Slovenijo, razen izvrševanja kaznivih dejanj, prav nič ne veže. Upoštevaje navedeno Vrhovno sodišče ocenjuje, da je s takšno utemeljitvijo sodišče zadostilo zahtevam določbe drugega odstavka 202. člena ZKP in da zatrjevana kršitev ni podana. Glede opredelitve do vseh pritožbenih navedb pa je Vrhovno sodišče že pod točko 11. zavzelo stališče glede standarda obrazloženosti drugostopenjske odločbe in se nanje v celoti sklicuje. Zatrjevane kršitve pravice do obrambe zagovornica ni substancirala na način, kot to zahteva prvi odstavek 424. člena ZKP.

C.

13. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev iz prvega odstavka 420. člena ZKP, delno pa je zahteva vložena tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.