Jedro

Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da je imel zdravstveni inšpektor za oceno (soglasje) med drugim na razpolago strokovno oceno Zavoda za zdravstveno varstvo. Strokovna ocena ZZV pa je bila izdana kasneje kot soglasje zdravstvenega inšpektorja. Strokovna ocena ZZV pa tudi napačno izhaja iz mejnih ravni za III. območje po Uredbi o hrupu v naravnem in življenjskem okolju, namesto iz mejnih ravni za II. območje.

Izrek

1. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje, prostor in energijo RS, z dne 14. 7. 2003 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov tega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbi tožečih strank AA in BB (tožba slednjega se vodi na Upravnem sodišču RS pod opravilno številko U 1513/2003) zoper odločbo Upravne enote A z dne 27. 12. 2002, s katero je upravni organ prve stopnje investitorju CC iz B 16, C, izdal enotno dovoljenje za gradnjo poslovnega objekta za proizvodnjo kovinske galanterije v B na zemljiščih parc. št. 1908/2 in 1908/1 k.o. C pod tam navedenimi pogoji. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da enotno dovoljenje za gradnjo vsebuje sestavine lokacijskega dovoljenja po predpisih o urejanju prostora in gradbeno dovoljenje po Zakonu o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO) ter je v posledicah izenačeno z gradbenim dovoljenjem, glede lokacijskih pogojev pa tudi z lokacijskim dovoljenjem. Z vidika lokacije objekta določa pogoje Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93 in 44/97, v nadaljevanju ZUN) in sicer po 2. odstavku 54. člena na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji, pogoje določa lokacijska dokumentacija, ta pa se na podlagi 55. člena ZUN pripravi na podlagi določb o prostorskih ureditvenih pogojih. V obravnavanem primeru je ustrezno izkazano, da ležita zemljišči obravnavane gradnje v območju, ki ga ureja Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za pomembnejša lokalna središča občine Novo mesto (Skupščinski dolenjski list št. 9/91 in Uradni list RS, št. 35/97 in 94/02, v nadaljevanju Odlok), nahajata pa se v ureditveni enoti 352 II rob naselja in v morfološki enoti 352 II/A vaška pozidava izven jedra naselja oziroma 352 II/A21. Za konkretno območje 45. člen citiranega Odloka določa, da je predpisan tip gradbene enote GE: RGE - domačija, največji vertikalni gabarit novih objektov je lahko P + 1, kmetije se ohranijo le na obstoječih lokacijah. V tej morfološki enoti je dovoljeno opravljati tudi druge dejavnosti, če so na parceli dane prostorske možnosti za konkretno dejavnost, pri čemer pa mora biti zagotovljeno, da emisije v okolje ne bodo presegle mejnih vrednosti, določenih za stanovanjsko okolje. Glede oblikovanja pa morajo novogradnje slediti oblikovanju, ki bo upoštevalo lokalno tipologijo. Poseg je v skladu z določili navedenega prostorskega akta, k posegu je bilo pridobljeno poprejšnje soglasje zdravstvene inšpekcije z dne 15. 3. 2002 in požarno soglasje z dne 12. 4. 2002 iz katerih izhaja, da so bili pri načrtovanju upoštevani potrebni sanitarno-tehnični predpisi in ekološko-zdravstvene norme ter veljavni predpisi s področja varstva pred požarom. Zdravstveni inšpektor je imel za svojo oceno med drugim na razpolago tudi strokovno oceno bremenitve okolja s hrupom delavnice za dejavnost kovinske galanterije na naravno in bivalno okolje na območju vasi B pri C z dne 27. 11. 2002, ki jo je izdelal Zavod za zdravstveno varstvo A in iz katerega je razvidno, da se z realizacijo novogradnje, ki je predmet te ocene ravni hrupa ne bodo zvišale preko dovoljene ravni. Protihrupni ukrepi, ki jih predlaga strokovna ocena, pa se nanašajo na morebitne odvode prezračevalnih naprav in hladilnih kondenzatorjev, ki naj bodo nameščeni na južno oziroma vzhodno stran, medtem ko naj bodo okna na proizvodnih prostorih na severni in zahodni steni fiksna, vrata v delavnico pa v času proizvodnje zaprta. Sicer pa sami pozitivni soglasji zdravstvene ter požarne inšpekcije niti ne vsebujeta nobenih pogojev. Ravno tako so po mnenju tožene stranke izpolnjeni vsi pogoji, ki se nanašajo na graditev po določbah Zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84, 29/86 in Uradni list RS, št. 59/96 in 45/99, ZGO), in sicer je zahtevku priložen projekt za izdajo enotnega dovoljenja izdelovalca AAA, DD s.p., ki je izdelano v skladu z določbami ZGO, prav tako pa so priložena vsa, v posameznih zakonih predpisana soglasja. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da ni pristojna za presojo veljavnosti prostorskega izvedbenega akta, niti za njegovo razveljavitev, saj je za presojo takih aktov pristojno Ustavno sodišče Republike Slovenije in dokler po predpisanem postopku prostorski izvedbeni akt ni razveljavljen ali odpravljen, ga mora upravni organ pri svojih odločitvah upoštevati in ravnati v skladu z njegovimi določbami. Zato so vsi ugovori, ki se neposredno ali posredno nanašajo na besedilo Odloka, njegovo veljavnost oziroma njegovo nezakonitost, neupoštevni in na odločitev nimajo vpliva. Poleg tega v postopku izdaje dovoljenja za poseg v prostor lahko stranski udeleženci varujejo le svoje pravice in pravne koristi in sicer tako, da opozarjajo na morebitne neizpolnitve katerega izmed zakonskih pogojev za izdajo konkretne upravne odločbe. Ne morejo pa vplivati na odločitev o posegu z ugovori, katerih izpolnjevanje so zaradi splošnega interesa dolžni preverjati drugi organi in organizacije oziroma ugovori, ki izražajo le njihov zasebni interes, da se z gradnjo njihovo okolje ne bi spremenilo. To velja zlasti za ugovore tožeče stranke AA, ki se nanašajo na svetlobne bliske iz varilnih aparatov ter s tem povzročene posledice za udeležence v prometu, enako pa velja tudi za ugovore BB glede jakosti posameznih strojev in elektro soglasja. Pristojni soglasodajalci so namreč pristojni varovati tudi tozadevne vidike, predvsem pa gre za strokovno usposobljene in zakonsko pooblaščene organizacije, katerih strokovne ocene s tako pavšalnimi navedbami, brez kakršnih koli dokumentov, ki bi porajali utemeljen dvom v njihove odločitve, ne morejo biti vprašljive. Tožena stranka se ob tem navezuje na sklop iz pritožb, ki se nanašajo na hrup, ki naj bi ga dejavnost v novogradnji povzročala. Glede dileme tožnikov, kam natančno spada območje gradnje glede varovanja pred hrupom tožena stranka pojasnjuje, da iz Uredbe o hrupu v naravnem življenjskem okolju (Uradni list RS, št. 45/95 in 66/96, v nadaljevanju Uredba) izhaja, da obravnavano področje ne spada v območje II. stopnje varstva pred hrupom, saj se kot taka obravnavajo območja, kjer ni dopusten noben poseg v okolje, ki je moteč zaradi povzročanja hrupa, to je območje, ki je primarno namenjeno bivanju oziroma zgradbam z varovanimi prostori, čisto stanovanjsko območje, okolica objektov vzgojno-varstvenega in izobraževalnega programa ter programa osnovnega zdravstvenega varstva, območje igrišč in javnih parkov, javnih zelenih in rekreacijskih površin ter območje krajinskega in regijskega parka. Glede na umeščenost v območje po planskih dokumentih ter prostorskega izvedbenega akta, gotovo v danem primeru ne gre za tovrstno območje, pač pa gre za območje III. stopnje varstva pred hrupom, to je mešano območje, namenjeno med drugim bivanju, obrtnim dejavnostim ter kmetijski dejavnosti. V konkretnem primeru je merodajna strokovna ocena pooblaščene organizacije, ki je izdelala konkretno oceno vplivov objekta z vidika varstva pred hrupom in ne morda izdelovalca poročila o varstvu pri delu, ki je le segment projektne dokumentacije in katerega namen je odločilno naravnan na varstvo pri delu, ne pa presojo vplivov navzven. Navedena pooblaščena organizacija za oceno vplivov na okolje je pri svoji oceni ugotovila, da sama dejavnost ne bo prekomerno obremenjevala okolja s hrupom, kar pomeni, da hrup iz objekta ne bo presegel ravni, ki je v posameznem območju določena z normativi. Za zadostitev pogojev glede varovanja hrupa zadošča predloženi projekt v zadevi, zgolj iz previdnosti pa so v oceni predlagane določene omejitve, te pa se nanašajo na režim odpiranja oken in vrat v delu objekta, kjer je delavnica ter izvedbi morebitnih hladilnih naprav in kondenzatorjev. Te pogoje pa bo glede na to, da so vneseni v izrek izpodbijane odločbe, potrebno tudi upoštevati pri izvedbi objekta kot tudi njegovi uporabi. Stvar nadaljnjega postopka pridobitve uporabnega dovoljenja ter v izpodbijani odločbi zahtevanih meritev hrupa, pa je ugotavljanje, ali izbrani materiali pri izvajanju določenih segmentov ustrezajo za izpolnitev zahtev z vidika zvočne izolacije, vendar pa to ni več stvar postopka izdaje enotnega dovoljenja za gradnjo. Tožena stranka ne vidi razloga, da bi dvomila v oceno pooblaščene organizacije glede ocene vplivov hrupa iz delavnice, saj za takšen dvom ne zadostuje zgolj pavšalno ugovarjanje. Samo dejstvo, da se tožnik AA na eni od sosednjih zemljišč ukvarja z rekreativno-turistično dejavnostjo, to v prvi vrsti ne prinaša kar umeščenosti v višje varovano območje, pa tudi ne izkazuje prizadetosti tožnika v svojem bivanju in delovanju. Poleg tega pa iz spisne dokumentacije izhaja, da med zemljišči tožnika ter predlaganega objekta obstaja kar precejšnja razdalja. BB pa niti ne pove na kakšen način bodo prizadete njegove pravice in pravne koristi, je pa iz izpodbijane odločbe razvidno, da želi na enem od sosednjih zemljišč postaviti stanovanjski objekt. Tak ugovor pa ne more vplivati na odločitev. Tožena stranka ne soglaša z BB, da obstajajo dilema glede števila delavcev, saj je pri poročilu o varstvu pri delu obravnavano število delavcev na strojih in število delavcev v upravi, vseh skupaj pa jih je pet. V lokacijski dokumentaciji je omenjeno, da gre za nadomestno gradnjo, kar posledično ne predstavlja odločilnega dejstva za izdajo odločbe, saj Odlok, ki je služil kot podlaga za presojo prostorske utemeljenosti posega, ne veže pogojev glede nadomestnih gradenj z namembnostjo obstoječih in pravzaprav pogojev za nadomestne gradnje niti ne vsebuje, tako da se konkretna gradnja obravnava kot novogradnja. Tožnik AA ne pove, v čem naj bi bile kršene določbe Odloka glede oblikovanja. Kar pa se višine objekta tiče, ni res, da se predpisana višina nanaša samo na določene objekte, pač pa velja ta gabarit za vse novogradnje in čemur je v danem primeru tudi zadoščeno. Da bi pogled na novogradnjo predstavljal razvrednotenje panoramskega pogleda, ne drži. Navsezadnje je Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine A podal soglasje dne 14. 6. 2001 in 7. 1. 2002, ki se nanašata konkretno na sam projekt v vseh njegovih elementih, tako da dvom v to, kakšen objekt je dovoljen glede na varstvo s tega vidika ni potrjen in ugovor o tem, da objekt ne ustreza razmerju stranic, kot zahteva omenjeni Zavod, ni upošteven. To velja tudi za presojo, ali je zadoščeno normativom z vidika varovanja varstvenega pasu ceste in trditvam, da je v enotnem dovoljenju prišlo do neusklajenosti med pogoji enotnega dovoljenja ter pogoji Direkcije RS za ceste, Izpostava A. Gre namreč za odmik objekta od bodoče rekonstruirane ceste, kateri bo objekt v najbližji točki odmaknjen za 4,10 m, kar ni sporno. Prav tako pa glede na vsebino soglasja omenjene direkcije z dne 12. 2. 2002 ni sporno, da se minimalni odmik objekta od parcelne meje 4,24 m nanaša na odmik v sklopu samega cestnega priključka, ki je drugje, kot pa del objekta, ki je cesti najbolj približan in ki je določen zaradi preglednosti. Za toženo stranko tudi ni dileme, katera protihrupna bariera je dovoljena s samim dovoljenjem, medtem ko je posaditev zimzelene bariere v pristojnosti samega investitorja in taka zelenitev niti ni stvar tega postopka.

Tožnik AA v tožbi navaja, da je bilo sporno enotno dovoljenje za gradnjo izdano med drugim tudi na podlagi strokovne ocene obremenitve okolja s hrupom z dne 27. 11. 2002, ki jo je izdelal Zavod za zdravstveno varstvo A. Tako strokovna ocena kot tudi odločbi obeh upravnih organov pa napačno interpretirajo Odlok o spremembah in dopolnitvah odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za pomembnejša lokalna središča občine Novo mesto - za naselje Žužemberk (Uradni list RS, št. 94/2002). Ta Odlok namreč jasno določa v 1. odstavku 1. člena, da je v delu ureditvene enote 352 II. Rob naselja in sicer v morfološki enoti 352 II/A21 (naselje B) dovoljeno opravljati tudi druge dejavnosti, če so na parceli dane prostorske možnosti za konkretno dejavnost, pri čemer mora biti zagotovljeno, da emisije v okolje ne bodo presegale mejnih vrednosti, določenih za stanovanjsko okolje. To pomeni, da Odlok dopušča opravljanje drugih dejavnosti, vendar pod tistimi pogoji, pod katerimi je podano zagotovilo, da emisije v okolje ne bodo presegale mejnih vrednosti za stanovanjsko okolje. To pa pomeni, da je predmetno lokacijo potrebno, z vidika emisij v okolje, obravnavati kot lokacijo v stanovanjskem okolju in da po Uredbi o hrupu v naravnem in življenjskem okolju sodi v II. stopnjo varstva pred hrupom. Glede na navedeno so tako strokovna ocena kot tudi obe upravni odločbi nepravilno uvrstili območje gradnje v III. stopnjo varstva pred hrupom. Območje gradnje bi moralo biti uvrščeno v II. območje, v katerem pa emisije ne smejo preseči mejnih vrednosti, določenih za stanovanjsko okolje. Strokovna ocena je nepravilna tudi iz razloga, ker se sklicuje na obljube investitorja, kar je čisti subjektivni kriterij, medtem ko Odlok zahteva zagotovitev, kar pa je objektivni kriterij. Strokovna ocena ne postavlja nobenih pogojev za izdajo potrebne gradbene dokumentacije, razen glede tega, kje naj bo kaj nameščeno, ter da naj bodo vrata med proizvodnjo zaprta. V konkretnem primeru gre namreč za gradnjo objekta za proizvodnjo kovinske galanterije in jasno je, da taka proizvodnja povzroča hrup, ki presega dovoljeno mejo, ki je predpisana za čisto stanovanjsko območje. Tožnik še navaja, da je bil z izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo prizadet v svojih pravicah in pravnih koristih, saj se njegova stanovanjska hiša nahaja v neposredni bližini nepremičnine, na kateri naj bi stal sporni objekt, s čimer pa bo zaradi hrupa moteno njegovo mirno bivanje v stanovanjskem območju, navaja pa tudi, da naj bi mu bile z izdanima odločbama upravnih organov kršene ustavne pravice iz 15., 67. in 72. člena Ustave RS. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila.

CC je kot stranka, ki bi ji bila odprava izpodbijanega upravnega akta v neposredno škodo (1. odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) podal odgovor na tožbo v katerem navaja, da so tožbene navedbe v celoti neutemeljene. Iz strokovne ocene Zavoda za zdravstveno varstvo A izhaja, da se z realizacijo novogradnje ravni hrupa ne bodo zvišale preko dovoljene ravni. Obravnavani poseg je v skladu z določili Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za pomembnejša lokalna središča občine Novo mesto, pridobljena in priložena pa so tudi vsa zahtevana soglasja. Tožeča stranka nima nobenega razloga za dvom v strokovne elaborate za to usposobljenih in registriranih institucij. Sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

Tožena stranka je poslala upravne spise, v odgovoru na tožbo pa vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo RS, je kot zastopnik javnega interesa prijavilo udeležbo v tem upravnem sporu, odgovora na tožbo pa ni podalo.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: V obravnavanem primeru je sporno enotno dovoljenje za gradnjo št. 35104-4/2002 z dne 27. 12. 2002 (in sklep o popravi pomote št. 35104-4/2002 z dne 10. 2. 2003), ki ga je Upravna enota A izdala investitorju CC za gradnjo poslovnega objekta, v katerem naj bi se izvajala proizvodnja kovinske galanterije, v B na zemljiščih parc. št. 1908/2 in 1908/1 k.o. C pod tam navedenimi pogoji. Glavni problem, ki ga izpostavlja tožnik AA v tožbi je hrup, ki naj bi oziroma ki bo povzročen z opravljanjem dejavnosti, ki se bo izvajala v objektu, ki je predmet tega postopka.

Ni sporno, da ležita zemljišči obravnavane gradnje v območju, ki ga je ureja Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za prometnejša lokalna središča občine Novo mesto in da se nahajata v ureditveni enoti 352 II. Rob naselja in v morfološki enoti 352 II/A vaška pozidava izven jedra naselja oziroma 352 II/A21. Glede vprašanja hrupa oziroma umestitve predmetnih zemljišč v ustrezna območja zaradi varstva pred hrupom glede na občutljivost posameznega območja naravnega ali življenjskega okolja je pomemben Odlok o spremembah in dopolnitvah odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za pomembnejša lokalna središča občine Novo mesto - za naselje Žužemberk (Uradni list RS, št. 94/2002), ki v 1. odstavku 1. člena določa še naslednja potrebna in dodatna merila in pogoje v delu "ureditvene enote 352 II. Rob naselja, v morfološki enoti 352 II/A21 v naselju Prapreče" in sicer je v tej morfološki enoti dovoljeno opravljati tudi druge dejavnosti, če so na parceli dane prostorske možnosti za konkretno dejavnost, pri čemer pa mora biti zagotovljeno, da emisije v okolje ne bodo presegale mejnih vrednosti, določenih za stanovanjsko okolje.

Zdravstveni inšpektor Zdravstvenega inšpektorata RS, Območna enota A je za obravnavano gradnjo res izdal soglasje z dne 15. 3. 2002, ki pa je po svoji vsebini povsem pavšalne narave in se sploh ne ukvarja s konkretnimi vprašanji glede hrupa temveč samo ugotavlja, da so pri načrtovanju upoštevani potrebni sanitarno-tehnični predpisi in ekološko-zdravstvene norme ter da ni zadržkov za izdajo zaprošenega soglasja. Zavod za zdravstveno varstvo A je sicer res opravil strokovno oceno obremenitve okolja s hrupom delavnice za dejavnost kovinske galanterije na naravno in bivalno okolje na območju vasi B pri C z dne 27. 11. 2002, ki se podrobneje ukvarja s hrupom, ki naj bi izhajal iz predvidenega objekta oziroma iz dejavnosti v tem objektu. Tožena stranka v izpodbijani odločbi nepravilno navaja, da je imel zdravstveni inšpektor za svojo oceno med drugim na razpolago tudi navedeno strokovno oceno Zavoda za zdravstveno varstvo A. Taka ugotovitev je v nasprotju s podatki v upravnih spisih, saj strokovna ocena datirana z dne 27. 11. 2002, zdravstveni inšpektor pa je svoje soglasje podal dne 15. 3. 2002 in torej z navedeno strokovno oceno ni mogel razpolagati.

Ker so torej ugotovljena dejstva v izpodbijani odločbi v nasprotju s podatki upravnih spisov, je bilo potrebno tožbi, na podlagi določbe 2. točke 1. odstavka 60. člena ZUS ugoditi, izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek (2. odstavek 60. člena ZUS).

Po presoji sodišča pa je tožena stranka tudi napačno uporabila materialno pravo. Tožena stranka v izpodbijani odločbi vztraja na stališču, da je predmetna gradnja umeščena na območju, ki spada v območje III. stopnje varstva pred hrupom, kar pa je vprašljivo. Uredba o hrupu v naravnem in življenjskem okolju v 4. členu določa stopnje varstva pred hrupom, ki so določene glede na občutljivost posameznega območja naravnega ali življenjskega okolja. Na podlagi 2. alinee 4. člena velja II. stopnja varstva pred hrupom za območje, kjer ni dopusten noben poseg v okolje, ki je moteč zaradi povzročanja hrupa, to je območje, ki je primarno namenjeno bivanju oziroma zgradbam z varovanimi prostori, čisto stanovanjsko območje, okolica objektov vzgojno-varstvenega in izobraževalnega programa ter programa osnovnega zdravstvenega varstva, območje igrišč ter javnih parkov, javnih zelenih in rekreacijskih površin ter območje krajinskega ali regijskega parka, medtem ko velja III. stopnja varstva pred hrupom za območje, kjer je dopusten poseg v okolje, ki je manj moteč zaradi povzročanja hrupa, to je trgovsko-poslovno-stanovanjsko območje, ki je hkrati namenjeno bivanju oziroma zgradbam z varovanimi prostori in obrtnim ter podobnim proizvodnim dejavnostim (mešano območje), območje, namenjeno kmetijski dejavnosti ter javno središče, kjer se opravljajo upravne, trgovske, storitvene ali gostinske dejavnosti. Tožena stranka pravzaprav izhaja iz strokovne ocene Zavoda za zdravstveno varstvo A, ki jo šteje za povsem merodajno in ki ravno tako izhaja iz predpostavke, da predmetna gradnja spada v območje, za katero velja III. stopnja varstva pred hrupom. Kot rečeno je Odlok o spremembah in dopolnitvah odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za pomembnejša lokalna središča občine Novo mesto - za naselje Žužemberk v 1. členu določil, še naslednja potrebna in dodatna merila in pogoje v delu ureditvene enote 352 II. rob naselja in sicer v morfološki enoti 352 II/A21 (v naselje B) in sicer, da je v tej morfološki enoti dovoljeno opravljati tudi druge dejavnosti, če so na parceli dane prostorske možnosti za konkretno dejavnost, pri čemer pa mora biti zagotovljeno, da emisije v okolje ne bodo presegale mejnih vrednosti, določenih za stanovanjsko okolje. Iz citirane določbe nikakor ne izhaja, da bi bilo moč to območje uvrstiti v območje III. stopnje varstva pred hrupom. Določba sicer dovoljuje na območju opravljanje dejavnosti, kar pa se tiče emisij v okolje, med katere spada seveda tudi hrup, pa le-te na smejo presegati mejnih vrednosti, določenih za stanovanjsko okolje. Določba je jasna in iz nje ne izhaja, da bi predmetno območje spadalo v območje III. stopnje varstva pred hrupom, pač pa ravno obratno - spada v območje druge stopnje varstva. Odlok o spremembah in dopolnitvah odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za predmetno območje je pač strožji glede emisij in to tudi izrecno navede. V kolikor bi organ, ki je Odloka sprejel menil, da za predmetno območje, kot poslovno stanovanjsko območje, zadostuje običajna, torej III. stopnja varstva pred hrupom, potem ne bi izrecno navajal kakšnih mejnih vrednosti emisije ne smejo preseči in v konkretnem primeru je to stopnja, določena za stanovanjsko okolje.

Po mnenju sodišča tožena stranka napačno uporabi 1. člen citiranega "Odloka o spremembah" in posledično tudi 4. člen Uredbe, saj izhaja iz napačne predpostavke, da zemljišče na katerem bo prišlo do predvidene gradnje spada v območje III. stopnje varstva in ne II. stopnje varstva pred hrupom. Zaradi napačnih zaključkov je tudi ugotovljeno dejansko stanje nepopolno, saj strokovna ocena izhaja iz mejnih ravni za III. območje. Zato je bilo potrebno tožbi ugoditi tudi na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS in zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bo potrebno, po upoštevanju zgoraj navedenega, ponovno odločiti o stvari.

Kadar sodišče odloča v upravnem sporu le o zakonitosti upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (3. odstavek 23. člena ZUS), zato je bilo o zahtevku tožeče stranke za povrnitev stroškov tega postopka potrebno odločiti tako, kot je razvidno iz 2. točke izreka te sodne odločbe.