Jedro

Toženka ni verjetno izkazala, da bi tožnik nameraval odtujiti (skupno) premoženje v takem delu oz. obsegu, da bi to pomenilo njeno končno prikrajšanje ob pričakovani delitvi. Zgolj to, da ga kot izkušen bančnik vsak trenutek lahko obremeni (v deležu, ki sedaj formalno pripada njemu), ne zadošča za tak sklep. Možnost še ne pomeni verjetnosti. Kljub temu, da gre za "običajni previdnostni ukrep", kot začasno odredbo pojmuje pritožnica, bi morala za dosego njene izdaje navesti ustrezna dejstva, ki bi izkazovala verjetnost, da je ta ukrep potreben.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep z dne 22. 6. 2023 se zavrne in se ta sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbi zoper sklep z dne 7. 7. 2023 se ugodi in se I. točka izreka tega sklepa razveljavi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 22. 6. 2023 zavrnilo toženkin predlog za izdajo začasne odredbe, naj se zaradi zavarovanja njene terjatve tožniku prepove razpolagati z nepremičninami, katerih podatki so navedeni v sklepu (tč. I. 1. izreka), dovoli rubež osebnega vozila (tč. I. 2. izreka), prepove razpolagati z denarnimi sredstvi, ki jih ima na računih različnih zavarovalnih družbah in banki (tč. I 3. do 7.), vse do pravnomočnosti končne odločitve.

2. S sklepom z dne 7. 7. 2023 pa je odločilo o predlagani spremembi toženkine nasprotne tožbe. Delno jo je dovolilo (z dne 12. 6. 2023), delno pa ne (z dne 21. 3. 2023).

3. Toženka se zoper oba sklep pritožuje, nominalno iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov (1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Predlaga njuno spremembo in ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe ter za spremembo tožbe v celoti, opredeljuje pa tudi pritožbene stroške.

4. V pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe pritožnica navaja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča neživljenjska. Verjetno je, da njena terjatev obstoji in glede tega sodišče očitno ni imelo nobenega dvoma. Graja presojo vprašanja, ali obstoji nevarnost, da bo uveljavitev terjatve, če sodišče ne bo sledilo njenemu predlogu, onemogočena ali precej otežena. Pritožnica očita, da je sodišče zanemarilo dejstvo, da lahko tožnik prosto in v vsakem trenutku razpolaga s premoženjem, denimo lahko kot spreten bančnik vsak trenutek obremeni svoje deleže na nepremičninah. Pravi, da je jasno, da bi bila v takem primeru uveljavitev njene terjatve bistveno otežena, za takšno tožnikovo ravnanje pa obstaja objektivna nevarnost, gre za običajni previdnostni ukrep. Nadalje navaja, da tožnik kot eden najbolje plačanih bančnikov zaradi izdaje začasne odredbe ne bi utrpel nikakršnih eksistenčnih posledic, sama pa prejema samo denarno pomoč 400 EUR. Nevarnosti niti ni dolžna dokazovati, če bi dolžnik utrpel le neznatno škodo.

5. V pritožbi zoper sklep o zavrnitvi spremembe tožbe navaja, da je tožena stranka povečala tožbeni zahtevek še za kupnino od prodaje poslovnega deleža v družbi A. in B. 150.000 in 50.000 EUR že z vlogo 21. 10. 2022 in je to spremembo sodišče na naroku 30. 11. 2022 tudi dovolilo, zato je izdani sklep s tem sklepom v nasprotju oz. je sodišče dvakrat odločalo o isti stvari. Poleg tega ne vzdrži argument, da gre za bistveno nov zahtevek in da je postopek sicer že v zaključni fazi, češ da je dokazni postopek končan. Opozarja, da tožeča stranka ni mogla 11. 11. 2022 nasprotovati predlagani spremembi z dne 21. 3. 2023. 6. Tožnik je na obe pritožbi odgovoril, predlagal njuno zavrnitev in opredelil svoje pritožbene stroške.

7. Pritožba zoper sklep o začasni odredbi ni utemeljena. Pritožba zoper sklep, da se sprememba tožbe ne dovoli, je utemeljena.

**O začasni odredbi**

8. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo relevantnih napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

9. Toženka (nasprotna tožnica) z aktualnim predlogom za izdajo začasne odredbe meri na zavarovanje svojega zahtevka po tožbi zaradi ugotovitve obsega skupnega premoženja zakoncev in določitve deleža na njem, kar je nedenarna terjatev.

10. Pritrditi je treba presoji sodišča prve stopnje, da tožnica pogojev, ki se zahtevajo za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, ni izkazala: Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) kot prvi pogoj za to zahteva, da upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (1. odst. 272. čl. ZIZ). To sicer v obravnavanem primeru ni sporno. Skupno premoženje obstoji, vprašanje je le obsega in deležev pravdnih strank na njem. Poleg verjetnega obstoja terjatve je treba za izdajo začasne odredbe pri nedenarnih terjatvah izkazati še enega izmed naslednjih pogojev: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, nevarnost uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode, ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (2. odst. 272. čl. ZIZ). Upnik pa nevarnosti ni dolžan dokazovati, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (3. odst. 270. v zvezi s 3. odst. 272. čl. ZIZ). Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da toženka nobenega izmed dodatno potrebnih pogojev ni verjetno izkazala.

11. Ker toženka z nasprotno tožbo zahteva, naj sodišče ugotovi, da v skupno premoženje pravdnih strank sodijo nepremičnine in denarna sredstva ter da je njen delež na tem premoženju ena polovica, bi morala verjetno izkazati, da obstoji nevarnost za uveljavitev te njene terjatve, to pomeni za delitev skupnega premoženja.1 Tega ji ni uspelo izkazati. Zgolj dejstvo, da lahko toženec vsak čas premoženje (v deležu), ki je formalno njegova (izključna) last, obremeni, ne zadošča za izkaz verjetnosti nevarnosti uveljavitve delitve skupnega premoženja zakoncev. Ni verjetno izkazano niti, na kakšen način se bo premoženje delilo. Celo če bi tožnik res razpolagal s posameznim delom skupnega premoženja, to še ne bi pomenilo, da bi bila s tem otežena ali celo onemogočena njegova delitev. Toženka ni verjetno izkazala, da bi tožnik nameraval odtujiti premoženje v takem delu oz. obsegu, da bi to pomenilo njeno končno prikrajšanje ob pričakovani delitvi. Zgolj to, da ga kot izkušen bančnik vsak trenutek lahko obremeni (v deležu, ki sedaj formalno pripada njemu), ne zadošča za tak sklep. Možnost še ne pomeni verjetnosti. Kljub temu, da gre za „običajni previdnostni ukrep“, kot začasno odredbo pojmuje pritožnica, bi morala za dosego njene izdaje navesti ustrezna dejstva, ki bi izkazovala verjetnost, da je ta ukrep potreben.

12. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z oceno prvostopenjskega sodišča, da je toženka glede nastanka neznatne škode podala zgolj pavšalne navedbe. Tudi „neznatna škoda“ je pravni standard, ki ga mora s trditveno podlago o konkretnih okoliščinah na strani dolžnika izkazati upnik, pri čemer zgolj povzemanje zakonske dikcije na zadošča. Navedbe morajo biti v tolikšni meri konkretizirane in podprte z relevantnimi dokazi, da lahko sodišče verjetno oceni, ali bi dolžniku z izdajo začasne odredbe res nastala zgolj neznatna škoda. Toženka je v predlogu za izdajo začasne odredbe v tej zvezi navedla zgolj, da tožnik ne bo utrpel nikakršnih neugodnih posledic, kar je premalo, saj v izhodišču velja, da je vsak poseg v lastnino za lastnika škodljiv, četudi ima lastnik še drugo premoženje.2

13. Tudi ocena prvostopnega sodišča, da toženka ni izkazala, kakšna škoda bi ji nastala v primeru neizdaje začasne odredbe in zakaj bi bila ta škoda težko nadomestljiva, je pravilna. Kadar naj bi nastala premoženjska škoda, je kriterij za presojo njene težke nadomestljivosti oz. nenadomestljivosti precej strog, toženka pa ni niti zatrjevala, da tožnik eventualne škode kasneje (npr. zaradi slabega finančnega stanja) ne bi mogel povrniti.3

14. Pritožbeni očitki zoper sklep o začasni odredbi tako niso utemeljeni. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijanem sklepu ni našlo nobenih napak, je ta sklep potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (2. tč. 365. člena ZPP).

**O spremembi tožbe**

15. Pritožnica utemeljeno očita, da je sodišče spremembo tožbe, da v skupno premoženje sodi tudi kupnina od prodaje poslovnega deleža v družbi A. in B. 150.000 in 50.000 EUR, s sklepom 7. 12. 2022 že dovolilo (po predlagani spremembi 21. 10. 2022, ki ji je tožnik 11. 11. 2022 nasprotoval) – glej list. 147 – 149. 16. Pritožba zoper sklep glede tega, da se sprememba tožba z dne 21. 3. 2023 v vsebini, kot je že povzeta zgoraj, ne dovoli, je utemeljena, zato je bilo treba ta sklep delno (I. tč. sklepa z dne 7.7. 2023) razveljaviti (3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi z 12. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ).

17. Stroški zavarovanja, kadar je začasna odredba predlagana med pravdo, so del pravdnih stroškov (151. čl. ZPP). O priglašenih pritožbenih stroških bo zato odločalo sodišče prve stopnje v končni odločbi.

1 Prim. sklepa tukajšnjega pritožbenega sodišča I Cp 1110/2016, I Cp 416/2017 in druge. 2 Prim. odločbi tukajšnjega pritožbenega sodišča II Cp 1338/2016, I Cp 416/2017 in druge. 3 Prim. Pogorelčnik Vogrinc N., Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV Založba, Ljubljana 2015, str. 98.