Jedro

Tožnica je toženi stranki v upravnem postopku predložila več dokazov o tem, da je vzrok njene bolezni izpostavljenost azbestu. Med drugim je predložila ekspertizo C.C., dr. med., iz katere izhaja mnenje navedenega zdravnika, da so pri tožnici izpolnjeni pogoji za priznanje poklicne azbestni bolezni v skladu s Pravilnikom o pogojih za določitev bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu in merilih za določitev višine odškodnine in ZOPDA. Tožena stranka bi morala vse predložene dokaze vestno in skrbno presoditi in obrazložiti, zakaj je sledila mnenju ISS in ne dokazom tožnice. To pa iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Vlade Republike Slovenije, Komisije za odpravljanje posledic dela z azbestom 01210-57/2019 z dne 28. 10. 2020, odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Komisija za odpravljanje posledic dela z azbestom pri Vladi Republike Slovenije (v nadaljevanju tožena stranka) zavrnila vlogo tožnice za priznanje pravice do plačila odškodnine zaradi izpostavljenosti azbestu (1. točka izreka) in odločila, da v postopku niso nastali drugi posebni stroški (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica 12. 11. 2019 vložila vlogo za priznanje odškodnine zaradi izpostavljenosti azbestu. Dne 8. 9. 2020 je vlogi priložila mnenje o verifikaciji poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu 2717/1 z dne 14. 12. 2016, ki ga je izdala interdisciplinarna skupina strokovnjakov (v nadaljevanju mnenje ISS). Tožena stranka je ugotovila, da je iz mnenja ISS razvidno, da tožnici ni bila verificirana bolezen zaradi izpostavljenosti azbestu na ozemlju Republike Slovenija (v nadaljevanju RS), ker ni bila ugotovljena vzročna zveza med nastankom bolezni in izpostavljenostjo azbestu na ozemlju RS. Na podlagi vloge in mnenja ISS tožena stranka ugotavlja, da je tožnica sicer vložila svojo vlogo v skladu z določili Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in Zakona o odpravljanju posledic dela z azbestom (v nadaljevanju ZOPDA), a ker ji interdisciplinarna skupina strokovnjakov (v nadaljevanju ISS) ni verificirala bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu na ozemlju RS zaključuje, da tožnica zato ne izpolnjuje pogojev iz 5. člena ZOPDA in ni upravičena do izplačila odškodnine zaradi izpostavljenosti azbestu.

3. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da ji je bil 25. 10. 2019 diagnosticiran mezoteliom plevre (poprsnice). Opozarja na določbo četrtega odstavka 2. člena ZOPDA, v skladu s katerim so do pravic po tem zakonu upravičene tudi osebe s stalnim prebivališčem v RS, ki so zbolele z mezoteliomom zaradi izpostavljenosti azbestu na ozemlju RS, če so imele v času izpostavljenosti stalno prebivališče v RS. Navaja, da že vse življenje živi in ima stalno prebivališče v RS. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja sta se z možem odločila za gradnjo hiše na naslovu A.. Kot izhaja iz poročila o zazidavi parcele, ki je sestavni del lokacijske dokumentacije za gradnjo stanovanjske hiše tožnice in njenega moža, je bilo v gradbeni dokumentaciji določeno, da mora biti hiša krita s salonitko ali salonitom. Lokacijski dokumentaciji je sledila izdaja odločbe o gradbenem dovoljenju Upravne enote Novo Mesto št. 351-95/69 z dne 3. 3. 1969. Hiša je bila tudi dejansko zgrajena tako, da je bila salonitna kritina pretežni del kritine. Salonitne plošče in salonitna kritina po splošno znanih podatkih vsebujejo azbest, osebe, ki so živele v stanovanjskih hišah s tako kritino, pa so bile izpostavljene azbestu. Tožnica in njen mož sta kritino odstranila v letu 2001. Tožnica je bila ves čas od izgradnje hiše do odstranitve salonitne kritine izpostavljena azbestu. Vzrok za maligni mezoteliom plevre je tako pri tožnici lahko zgolj in samo izpostavljenost azbestu v salonitni strešni kritini. Tudi iz ekspertize B. d.o.o., ki jo je dne 24. 1. 2020 pripravil C.C., dr. med., izhaja, da tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje poklicne bolezni v skladu z ZOPDA. Tožena stranka je pri odločanju povsem nekritično in strokovno nepravilno sledila mnenju ISS z dne 27. 2. 2020. To mnenje je izkustveno in strokovno nesprejemljivo in ni skladno z znanstvenimi dognanji o tem, da je vzrok mezotelioma izpostavljenost azbestu. Mnenje ISS je tudi povsem neobrazloženo in ga sploh ni mogoče preveriti. Izdano je namreč na obrazcu, v njem pa je komisija ISS zgolj občrtala opcijo II, da mezoteliom zaradi izpostavljenosti azbestu na ozemlju RS ni verificiran, svojega mnenja pa ni obrazložila. Tožena stranka je temu mnenju zgolj slepo sledila, tožnici pa tako ni bila dana možnost enakega, pravičnega in poštenega obravnavanja v postopku. V zvezi s tem tožnica opozarja na stališče Upravnega sodišča RS v zadevi I U 2011/2017 z dne 8. 5. 2019, kjer je šlo za zelo podobno situacijo. Tožena stranka tudi ni obrazložila, zakaj ni upoštevala določila četrtega odstavka 2. člena ZOPDA, ki določa, da so do pravic po tem zakonu upravičene tudi osebe s stalnim prebivališčem v RS, če so imele v času izpostavljenosti stalno prebivališče v RS, saj je imela tožnica ves čas prijavljeno stalno prebivališče na A.. Tožnica je v upravnem postopku predložila obilo dokazov, ki pritrjujejo njenim navedbam, tožena stranka pa se do njih sploh ni opredelila, temveč je zgolj sledila mnenju ISS. Tožnica navaja še, da iz članka NIJZ z naslovom Bivalno okolje – problematika azbest z dne 23. 10. 2015 izhaja, da azbest povzroča številne bolezni, kot so azbestoza, plevralni raki, plevralni izliv, mezoteliom in pljučni rak ter opozarja na del članka, v katerem je navedeno, da so lahko azbestu posredno izpostavljeni tudi družinski člani delavcev, ki so delali v tovarnah, ki so uporabljale azbest. Pri pripravi članka je sodelovala tudi prof. dr. D.D., ki je kot članica ISS za tožnico izdala negativno mnenje. Sklepno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in tožnici prizna odškodnino v višini 52.141,48 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 12. 11. 2019 dalje do plačila; zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožba je utemeljena.

5. Tožena stranka je zavrnitev tožničine vloge za priznanje pravice do izplačila odškodnine zaradi izpostavljenosti azbestu utemeljila s sklicevanjem na mnenje ISS, v katerem ISS ni ugotovila vzročne zveze med nastankom tožničine bolezni in izpostavljenostjo azbestu na ozemlju RS. Tožnica trdi, da ta vzročna zveza obstaja in da je vzrok za mezoteliom, ki ji je bil diagnosticiran leta 2019, izpostavljenost azbestu iz salonitk, s katerimi je bila od šestdesetih let do leta 2001 prekrita hiša, v kateri je živela.

6. Sodišče je pri preizkusu tožbenih navedb ugotovilo, da izpodbijana odločba glede vprašanja vzročne zveze med tožničino boleznijo in izpostavljenostjo azbestu ni obrazložena. V skladu s tretjo alinejo prvega odstavka odstavka 5. člena ZOPDA se v postopku pred medresorsko komisijo (sedaj toženo stranko) uporabljajo določbe predpisov o splošnem upravnem postopku, kolikor ni s tem zakonom določeno drugače. V skladu z 214. členom ZUP obrazložitev odločbe obsega razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Tožnica navaja, da je toženi stranki v upravnem postopku predložila več dokazov o tem, da je vzrok njene bolezni izpostavljenost azbestu. Med drugim je tožnica toženi stranki predložila ekspertizo C.C., dr. med., iz katere izhaja mnenje navedenega zdravnika, da so pri tožnici izpolnjeni pogoji za priznanje poklicne azbestni bolezni v skladu s Pravilnikom o pogojih za določitev bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu in merilih za določitev višine odškodnine in ZOPDA. Tožena stranka bi morala v skladu z 10. členom ZUP vse predložene dokaze vestno in skrbno presoditi in v skladu z 214. členom ZUP obrazložiti, zakaj je sledila mnenju ISS in ne dokazom tožnice. To pa iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, zato je ostala obrazložitev v tem delu tako pomanjkljiva, da se je ne da preizkusiti, kar v skladu s sedmo točko drugega odstavka 237. člena ZUP predstavlja absolutno bistveno kršitev določb upravnega postopka.

7. Sodišče je tako že iz tega razloga tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo na podlagi tretje točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Sodišče ni odločilo o sami stvari, saj podatki postopka za tako odločanje ne dajejo zanesljive podlage, kar pomeni, da pogoji za odločanje o pravici iz 65. člena ZUS-1 v obravnavani zadevi niso izpolnjeni.

8. Sodišče je v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa niso sodelovali stranski udeleženci z nasprotnim interesom.

9. Ker je sodišče tožbi ugodilo in je izpodbijani upravni akt odpravilo je v skladu s 3. odstavkom 25. člena ZUS-1 tožnica upravičena do povračila stroškov postopka, ki jih je sodišče, glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik in zavezanec za plačilo DDV, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Plačana sodna taksa za postopek bo tožnici vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).