Jedro

Pritrditi je pritožnici, da je uporaba KZ za obtoženko v obravnavanem primeru milejša. Po starem KZ je namreč kaznivo dejanje po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 254. člena podano, če je bila dosežena velika premoženjska korist in je storilcu šlo za to, da doseže takšno premoženjsko korist. Poleg zakonskega znaka pridobitve velike premoženjske koristi je torej kot zakonski znak določen tudi posebni namen storilca. Novela KZ-1B pa tega zakonskega znaka, ki opredeljuje subjektiven odnos storilca, več ne določa in tako za obstoj kaznivega dejanja zadostuje že zgolj pridobitev velike premoženjske koristi.

Tožilstvo, ki je obtoženki očitalo kaznivo dejanje zatajitve finančnih obveznosti po drugem in tretjem odstavku 254. člena KZ, je torej podalo pravilno pravno opredelitev kaznivega dejanja, vendar pa je nadalje ugotoviti, da v opis očitanega dejanja ni navedlo vseh zakonskih znakov tega kaznivega dejanja. Utemeljene so pritožbene navedbe, da je v celoti izostal zakonski znak, da je storilcu šlo za to, da doseže veliko premoženjsko korist.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki spremeni tako, da se obtožena A. A. po 1. točki 358. člena ZKP oprosti obtožbe, da je z namenom, da bi se družba X,. d.o.o. popolnoma ali deloma izognila plačilu davkov, dala lažne podatke o zakonito pridobljenih dohodkih, ki vplivajo na ugotovitev davkov oziroma ni dala popolnih podatkov ter na tak način preslepila organ, pristojen za odmero ali za nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem teh obveznosti, obveznosti, ki se jim je izogibala, pa pomenijo veliko premoženjsko korist, s tem, da je A. A. kot edina lastnica in direktorica družbe X., d.o.o., Ljubljana, pooblaščena za razpolaganje s sredstvi družbe na računih družbe kot davčnega zavezanca z davčno številko, sama ali z njeno privolitvijo druga oseba, v nasprotju s predpisi Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV) in 21. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost, dne 4. 12. 2006 in dne 29. 12. 2006 v imenu X., d.o.o., predložila Davčnemu uradu Ljubljana obrazca DDV-0 za obračun davka na dodano vrednost, prvič za obdobje julij - september 2006 (tretji kvartal), drugič pa za obdobje oktober - december 2006 (četrti kvartal), kjer je v rubriki o vrednosti nabav pod postavko 26 „Pridobitev blaga znotraj Skupnosti“ bila vpisana vrednost 0 (nič) SIT, v rubriki o obračunanem DDV od dobav pod postavko 37 „Od pridobitev blaga znotraj Skupnosti 20%“ pa prav tako vrednost 0 (nič) SIT, čeprav je družba X., d.o.o. v obdobju teh obračunov iz držav Skupnosti, to je zlasti iz Nemčije, Avstrije in Belgije, nabavljala rabljene avtomobile brez plačila DDV in jih naprej prodajala domačim kupcem z obračunanim DDV v višini 20% od prodajne cene in to ceno skupaj z zaračunanim DDV so domači kupci po računih družbe X., d.o.o. tudi plačali družbi, kot je razvidno iz 1. in 2. tabele:

1. tabela: 

2. tabela: 

 družba X., d.o.o. pa tako prejetega zaračunanega DDV pri prodaji ni odvedla v proračun, saj je v drugem svojem obračunu DDV za 4. kvartal 2006 celo neresnično izkazala za 55.234.806,00 SIT (230.490,76 EUR) več plačanega DDV pri nabavi oziroma pod postavko 52 „Preplačilo DDV v davčnem obdobju“ za ta znesek; vrhu tega pa ob priliki nabave in nadaljnje prodaje rabljenih avtomobilov iz inozemstva ni v skladu s predpisom 8.b člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na motorna vozila (ZDMV-B) davčnemu organu oddala napovedi za odmero davka na motorna vozila (DMV) po stopnji 13% za vsa vozila, ki jih je X., d.o.o. nabavila v inozemstvu, najmanj v 11 primerih navedenih v 3. tabeli, napovedi ni oddala:

3. tabela 

na tak način je družba X., d.o.o. pridobila premoženjsko korist najmanj v višini zaračunanega in prejetega pa ne odvedenega DDV v vrednosti 620.515,00 EUR ter neplačanega DMV v vrednosti 74.624,59 EUR, torej skupaj najmanj 695.139,59 EUR, kar je velika premoženjska korist, s čimer naj bi storila kaznivo dejanje davčne zatajitve po drugem in prvem odstavku 249. člena KZ-1B v zvezi z drugim odstavkom 7. člena KZ-1B.

Po tretjem odstavku 105. člena ZKP se Republiko Slovenijo s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

Po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obtoženke ter potrebni izdatki in nagrada njene zagovornice proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo pod I. točko izreka obtoženo A. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja davčne zatajitve po drugem in prvem odstavku 249. člena KZ-1B v zvezi z drugim odstavkom 7. člena KZ-1B ter ji izreklo kazen enega leta in štirih mesecev zapora. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je Republiko Slovenijo s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. V skladu s prvim odstavkom 95. člena ZKP je sodišče odločilo, da je obtoženka dolžna plačati stroške kazenskega postopka, vključno z ustrezno sodno takso, kar bo odmerjeno po pravnomočnosti sodbe. Pod točko II izreka je sodišče obtoženega B. B. in C. C. po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje zatajitve finančnih obveznosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 254. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ. Po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženih C. C. in B. B. ter potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov obremenjujejo proračun.

2. Zoper sodbo (pod I. točko izreka) se je pritožila zagovornica obtožene A. A. iz vseh pritožbenih razlogov ter s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženko oprosti obtožbe, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožnica utemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje uporabilo napačen zakon, ko je obtoženki očitano dejanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje davčne zatajitve po drugem in prvem odstavku 249. člena KZ-1B v zvezi z drugim odstavkom 7. člena KZ-1B, namesto, da bi uporabilo v času storitve očitanega dejanja veljavni KZ, ki je za obtoženko v konkretnem primeru milejši. Pritožbeno sodišče takšnim pritožbenim trditvam pritrjuje.

5. Iz načela zakonitosti v kazenskem pravu, kot je določeno v 28. členu Ustave Republike Slovenije, med drugim izhaja, da morajo sodišča pri sojenju uporabiti zakon, ki je veljal ob storitvi dejanja, razen, če je novi zakon za storilca milejši. To ustavno načelo je zakonodajalec konkretiziral v 7. členu KZ-1, ki glede časovne veljavnosti kazenskega zakona določa, da se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja. Če pa se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni (enkrat ali večkrat), se uporablja zakon, ki je milejši za storilca. Pri presoji, kateri zakon je za storilca milejši, je treba upoštevati konkreten primer, ki ga sodišče obravnava, kar pomeni, da je treba upoštevati le tiste določbe obeh zakonov, ki bi se uporabile v konkretni zadevi, in nato primerjati rezultat uporabe starega in novega zakona. Gre torej za izbiro milejšega zakona glede na institute, ki jih mora sodišče uporabiti v konkretnem primeru, in ne za vprašanje splošne ocene strogosti dveh zakonov.1

6. V času storitve obravnavanega kaznivega dejanja je veljal KZ (Ur. l. RS, št. 63/94, 70/94, 23/99, 40/2004, 95/2004), ki je kaznivo dejanje zatajitve finančnih obveznosti določal v 254. členu. Po storitvi očitanega dejanja se je zakon večkrat spremenil, sodišče prve stopnje pa je ob presoji, kateri zakon je za obtoženko najmilejši, uporabilo novelo KZ-1B (Ur. l. RS, št. 91/11 z dne 14. 11. 2011) in je obtoženki očitano dejanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje davčne zatajitve po drugem in prvem odstavku 249. člena KZ-1B. Svojo odločitev je oprlo na to, da je v določbi 249. člena KZ-1B kot objektivni pogoj kaznivosti predpisana izognitev obveznostim, ki pomenijo veliko premoženjsko korist, medtem ko je po drugem odstavku 254. člena KZ zadoščala že večja premoženjska korist. Drži sicer ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da novejši KZ-1B kot objektivni pogoj kaznivosti ne določa večje premoženjske koristi, ampak veliko premoženjsko korist, kar je, abstraktno gledano, za storilca mileje, vendar pa je pritrditi pritožnici, da navedena razlika za presojo v konkretnem primeru ni bistvena. Obtoženki se namreč (že ves čas postopka) očita pridobitev velike (in ne večje) premoženjske koristi, kar ustreza kvalificirani obliki kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti po tretjem odstavku 254. člena KZ, kot je dejanje pravno opredelilo tudi tožilstvo. Zaključek v izpodbijani sodbi, da bi v primeru upoštevanja določbe 254. člena KZ v kaznovalni okvir spadale tudi neplačane davščine, ki pomenijo večjo premoženjsko korist, zato v obravnavanem primeru, glede na konkreten očitek obtoženki o pridobitvi velike premoženjske koristi, ne drži. 7. V primeru uporabe starega KZ bi bilo obtoženki očitano dejanje pravno opredeljeno kot kvalificirana oblika kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 254. člena KZ, po novejšem KZ-1B pa kot kaznivo dejanje davčne zatajitve po prvem in drugem odstavku 249. člena. Ob primerjavi obeh določb pa je pritrditi pritožnici, da je uporaba KZ za obtoženko v obravnavanem primeru milejša. Po starem KZ je namreč kaznivo dejanje podano, če je bila dosežena velika premoženjska korist in je storilcu šlo za to, da doseže takšno premoženjsko korist. Poleg zakonskega znaka pridobitve velike premoženjske koristi je torej kot zakonski znak določen tudi posebni namen storilca. Novela KZ-1B pa tega zakonskega znaka, ki opredeljuje subjektiven odnos storilca, več ne določa in tako za obstoj kaznivega dejanja zadostuje že zgolj pridobitev velike premoženjske koristi. Določba KZ je tako za obtoženko milejša, saj ji je poleg pridobitve velike premoženjske koristi treba dokazati tudi poseben namen, s katerim je delovala, torej namen pridobitve takšne premoženjske koristi. Poleg navedenega pa je KZ milejši tudi glede predpisane kazenske sankcije, saj predvideva kazen zapora do osmih let (torej od splošnega minimuma do 8 let), KZ-1B pa kazen zapora od enega do osmih let. 8. Glede na navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam, da bi prvostopenjsko sodišče v obravnavanem primeru moralo uporabiti KZ, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, saj so kasnejše spremembe, vključno z novelo KZ-1B, za obtoženko strožje. Tožilstvo, ki je obtoženki očitalo kaznivo dejanje zatajitve finančnih obveznosti po drugem in tretjem odstavku 254. člena KZ, je torej podalo pravilno pravno opredelitev kaznivega dejanja, vendar pa je nadalje ugotoviti, da v opis očitanega dejanja ni navedlo vseh zakonskih znakov tega kaznivega dejanja. Utemeljene so pritožbene navedbe, da je v celoti izostal zakonski znak, da je storilcu šlo za to, da doseže takšno (veliko) premoženjsko korist. Naveden ni ne v abstraktnem ne v konkretnem delu opisa obtoženki očitanega dejanja. Pritožbeno sodišče pripominja, da je bil ta zakonski znak v prvotni obtožbi podan, vendar pa ga je tožilstvo v novem sojenju po razveljavitvi prvotne sodbe ob spremembi obtožbe izpustilo iz opisa. Iz spremembe obtožbe je razvidno, da je tožilstvo opis kaznivega dejanja očitno prilagodilo noveli KZ-1B, kar pa je ob ugotovitvi, da je za obtoženko milejši KZ, napačno.

9. Ob ugotovitvi, da očitano dejanje ne izpolnjuje vseh zakonskih znakov kvalificirane oblike kaznivega dejanja po tretjem odstavku 254. člena KZ, pa pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da dejanja prav tako ni mogoče pravno opredeliti po temeljni obliki, torej po prvem ali drugem odstavku 254. člena KZ. Pregon za to kaznivo dejanje je namreč, glede na predpisano kazen do treh let zapora, že zastaral. 10. Glede na navedeno pritožbeno sodišče sklepno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje uporabilo napačen zakon, s čimer je prekršilo kazenski zakon po 4. točki prvega odstavka 372. člena ZKP. Ob uporabi KZ, ki je veljal v času storitve dejanja in je v primerjavi s kasnejšimi spremembami zakona za obtoženko milejši, bi moralo obtoženki očitano dejanje opredeliti kot kaznivo dejanje zatajitve finančnih obveznosti po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 254. člena KZ. Ker pa opis očitanega dejanja ne izpolnjuje vseh zakonskih znakov tega kaznivega dejanja (prekvalifikacija v temeljno obliko kaznivega dejanja pa zaradi zastaranja ni mogoča) je zaključiti, da dejanje, opisano v izreku sodbe, ni kaznivo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi zagovornice obtožene ugodilo in izpodbijano sodbo v I. točki spremenilo tako, da je obtoženko iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, kot izhaja iz izreka te sodbe. Glede na navedeno se pritožbeno sodišče do preostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

11. Glede na izrek oprostilne sodbe se na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP Republika Slovenija s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

12. Posledica oprostilne sodbe pa je posegla tudi v odločbo o stroških kazenskega postopka, zato je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obtoženke ter potrebni izdatki in nagrada njene zagovornice bremenijo proračun.

13. Ker je s sodbo odločeno v korist obtoženke, sodna taksa za pritožbeni postopek ni določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).

1 Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 45162/2011 z dne 13. 3. 2014.