Jedro

Ker dokazni predlog v sodbi ni bil spregledan, ampak je bil kot nepotreben zavrnjen, iz razlogov sodbe pa izhajajo argumenti za tak zaključek, očitek bistvene kršitve določb postopka iz 8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP ni podan.

Pravilen je zaključek izpodbijane sodbe, da predpostavke za uveljavitev spregleda pravne osebnosti niso podane že zato, ker tožnik ni izkazal, da bi sporno terjatev neuspešno uveljavljal od družbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 13.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2009 in tožniku naložilo povrnitev toženčevih stroškov postopka.

Toženec v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pravdni stranki nista imeli namena ustanoviti tihe družbe. Kot je izpovedal toženec in bi lahko potrdila priča A. M., je bil namen skleniti družbeno pogodbo, pri kateri so družbeniki in deleži znani in vpisani v register. Pogodba o kapitalskem vložku ne vsebuje nič od tega, kar naj bi vsebovala pogodba o tihi družbi, tj. določbe glede nastanka, začetka delovanja in trajanja tihe družbe ter višino razmerja med vpisanim in vplačanim vložkom. Zaključek sodbe, da je šlo za tiho družbo, je materialnopravno zmoten. Dokazni predlog za zaslišanje priče A. M. je bil neutemeljeno zavrnjen, posledično pa je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Argument, da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno, predstavlja nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno. Dokazni predlog je dovoljeno zavrniti le, če ne bi mogel spremeniti končne dokazne ocene, takih razlogov pa v sodbi ni. Glede na to je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlagana priča bi potrdila, da je toženec njej in tožniku obljubljal vračilo vplačanega vložka in kakšen znesek je sam vplačal, to pa bi omogočalo ugotovitev, ali je toženec s tožnikove strani izročeni znesek nakazal na račun družbe ali ne. Ker bi moralo sodišče dopolniti postopek z zaslišanjem priče, je z izdajo sodbe brez glavne obravnave podana kršitev iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker mu je toženec večkrat zagotavljal, da bo denar vrnil, ni bilo nobene potrebe, da bi pisno pozival k vrnitvi družbo s sedežem v M., ki že dlje časa ni poslovala in je imela že več kot pet let blokiran račun, toženec pa je bil njen zakoniti zastopnik s prebivališčem v Sloveniji. Stroga interpretacija formalne zahteve po pozivu pravne osebe je zato neutemeljena, poleg tega pa pogoj, da družba predhodno odkloni zahtevek, iz določb Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) ne izhaja. V sodbi ni razlogov v zvezi s spregledom pravne osebnosti po drugi alineji prvega odstavka 8. člena ZGD-1. Z navedbo v pogodbi, da je družba kupila zemljišča v vrednosti 335.000 EUR, je toženec tožnika utrdil v prepričanju, da je družba v dobrem finančnem stanju, da zemljišč ne bo težko prodati, da njegov vložek prispeva le k dokupu majhnega zemljišča zaradi zaokrožitve in da bo v primeru nerealizirane prodaje še vedno solastnik že obstoječih zemljišč. Tožnik je v teh okoliščinah posel videl kot varen. V konkretnem primeru gre za očitno prevaro, zaradi katere bi bila pogodba lahko razveljavljena. Toženec je tožnikov vložek uporabil za drug namen, kot je bilo dogovorjeno. Zato je šlo za zlorabo pravne osebe, zaradi katere je prišlo do oškodovanja tožnika kot upnika.

Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

V sodbi je ugotovljeno, - da je toženec dal tožniku podpisati pogodbo o kapitalskem vložku z dne 21. 4. 2008, po kateri naj bi tožnik na račun družbe L. P. D. nakazal 13.500 EUR, ta znesek pa naj bi predstavljal kapitalski vložek oz. delež končne vrednosti investicije v nakup in nadaljnjo prodajo gradbenega zemljišča v M., - da je tožnik 21. 4. 2008 na toženčev račun nakazal 13.500 EUR, - da je bilo prenakazilo navedenega zneska na račun družbe izvedeno ter vplačan osnovni kapital v višini vložkov pravdnih strank in še dveh oseb, - da je bila pogodba sklenjena med tožnikom in družbo in ne med pravdnima strankama.

Pritožbeni očitek o obstoju kršitve določb procesnega prava, ker sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem A. M., ni utemeljen. Sodišče ni spregledalo dokaznega predloga, ampak ga je kot nepotrebnega zavrnilo. Ker iz razlogov sodbe izhajajo argumenti za tak zaključek, očitek bistvene kršitve določb postopka iz 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP ni podan. Pritožnik je dokazni predlog obrazložil z navedbami, da bi priča povedala, koliko je vplačal na račun družbe, to pa bi omogočalo nadaljnjo ugotovitev, ali je bil tožnikov znesek nakazan na račun družbe. V sodbi je ugotovljeno, da je bil na račun družbe vplačan osnovni kapital v višini 31.900 EUR in da to predstavlja seštevek zatrjevanih vložkov vseh štirih vlagateljev. Na podlagi teh ugotovitev sodba zaključuje, da je bil nakazan tudi tožnikov vložek, in da glede na to ni pomembno, kdaj je bil tožnikov vložek prenakazan na račun družbe. Glede na to, da pritožba ne oporeka ugotovitvama o skupnem znesku nakazila in da ta skupni znesek predstavlja seštevek vložkov vseh zatrjevanih vlagateljev, je pravilen tudi zaključek sodbe o nepotrebnosti dokaza z zaslišanjem predlagane priče. Njena izpovedba bi lahko ovrgla le toženčevo navedbo o datumu prenakazila, pritožba pa ne pove, zakaj bi bilo to dejstvo pomembno za odločitev.

Glede na to, da je bila glavna obravnava izvedena v prvem sojenju, za drugo sojenje pa ni izkazano, da bi bila potrebna, pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka zaradi neizvedbe obravnave ni utemeljen. (1) Zatrjevana zmotnost zaključka sodbe, da je bila ustanovljena tiha družba, ne vpliva na pravilnost odločitve. Četudi je tožnik po pogodbi upravičen zahtevati izplačilo vtoževanega denarnega zneska, je glede na ugotovitev, da je bila pogodba sklenjena med njim in družbo, pasivno legitimirana družba, toženec pa kvečjemu ob predpostavkah za spregled pravne osebnosti.

Pravilen je zaključek, da predpostavke za uveljavitev spregleda pravne osebnosti niso podane že zato, ker tožnik ni izkazal, da bi sporno terjatev neuspešno uveljavljal od družbe. Kot je navedlo že Vrhovno sodišče v odločbi II Ips 315/2000,(2) tudi za spregled pravne osebnosti – tako kot za vse druge oblike odgovornosti za drugega – velja, da gre za izjemo od pravila, da vsaka pravna in fizična oseba predvsem sama odgovarja za svoje obveznosti, in da v primeru, ko ni ugotovljeno vsaj to, da je gospodarska družba odklonila upniku izpolnitev obveznosti, ni pogojev za uveljavljanje spregleda njene pravne osebnosti. Ta pogoj resda ni izrecno določen v ZGD-1, vendar pa izhaja iz navedenega razlagalnega argumenta. Okoliščine v zvezi z (ne)smiselnostjo poziva družbi, ki jih tožnik navaja v pritožbi, so neupoštevne, ker so nove in pritožnik ni navedel (opravičljivih) razlogov za tako pozno navajanje (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Le ob robu naj bo dodano, da so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o pravilnosti zaključka, da ni podana predpostavka za spregled pravne osebnosti iz druge alineje prvega odstavka 8. člena ZGD-1. (3) Sodba zavzema stališče, da lažne pogodbene določbe o lastništvu zemljišč kažejo na nepošteno ravnanje toženca, vendar bi moral tožnik za dosego spregleda pravne osebnosti dokazati, da je do izgube vložka prišlo zaradi lažne vsebine pogodbe in ne zaradi neuspele prodaje z aro rezerviranega zemljišča, tega pa z zelo splošno in premalo konkretno trditveno podlago ni uspel. Pritožba ne nasprotuje zaključku, da je do zaključka prvega naroka tožnik ponudil premalo trditev za sklep, da je ravnanje toženca s premoženjem družbe povzročilo nezmožnost družbe, da izpolni zatrjevano obveznost, tj. vračilo zneska, ki ga je tožnik vložil v družbo.

Po ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Pravdni stranki nista upravičeni do povračila svojih pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), toženčev odgovor, ki ni pripomogel k vsebinski presoji pritožbenega sodišča, pa za odločitev v zadevi ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. sodbo VS RS VIII Ips 12/2014 z dne 17. 6. 2014. Op. št. (2): Sodba z dne 10. 1. 2001. Op. št. (3): Določba se glasi: "Ne glede na prejšnji člen so za obveznosti družbe odgovorni tudi njeni družbeniki, ... če so družbo kot pravno osebo zlorabili za oškodovanje svojih ali njenih upnikov."