Jedro

Pri predmetnem kaznivem dejanju je objekt varstva integriteta sodnih in drugih pravnih postopkov ter s tem avtoriteta organa, ki tak postopek vodi. Namen vplivanja na priče mora biti zunanje manifestiran in tako iz besed vsakokratnega obtoženca objektivno razpoznaven. V primeru izreka groženj ni odločilno, ali je namen vplivanja na priče jasno izražen že v samih besedah, ampak je vprašanje namena treba ocenjevati glede na celoten kontekst, v katerem so bile grožnje izrečene.

Izrek

I. Pritožba zagovornikov obtoženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obtoženec je dolžan plačati sodno takso v višini 360,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani obtoženega A. A. spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj oviranja pravosodnih in drugih državnih organov po prvem odstavku 286. člena KZ-1. Obtoženemu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za vsako kaznivo dejanje določilo kazen sedem mesecev zapora in mu po določbi prvega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen eno leto zapora s preizkusno dobo treh let. Odločilo je, da je obtoženi na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. - 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila zagovornica obtoženca iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, obtožbo zavrne, podrejeno, da obtoženca oprosti obtožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po presoji izpodbijane sodbe, navedb pritožnice in podatkov kazenskega spisa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, na njihovi podlagi je sprejelo utemeljene in prepričljive dokazne zaključke ter posledično pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni prekršilo določb kazenskega postopka.

5. Pritožnica uveljavlja kršitev kazenskega zakonika iz 1. točke 372. člena ZKP, ker v opisu kaznivih dejanj ni konkretiziran zakonski znak vplivanja na drugega pri izbiranju obvestil v predkazenskem postopku. Pritožnica zmotno zaključuje, da so konkretni oškodovanci pri predmetni izvršitveni obliki lahko le tiste osebe, ki so pristojne zbirati obvestila v predkazenskem postopku. Kaznivo dejanje oviranja pravosodnih in drugih državnih organov stori med drugim, kdor z namenom, da bi v sodnem postopku vplival na pričanje ali izvajanje dokazov uporabi zoper drugega fizično silo, grožnjo ali ustrahovanje, mu ponuja ali daje nedovoljene koristi. Iz opisa kaznivih dejanj izhaja, da je bil obtoženi A. A. spoznan za krivega, da je z namenom, da bi v sodnem postopku vplival na pričanje B. B., slednjemu grozil. Protispisno pritožnica navaja, da se obtoženemu očita, da je v predkazenskem postopku vplival na zbiranje obvestil. Opisa kaznivih dejanj pod točko 1. in 2. izreka sodbe sta po mnenju pritožbenega sodišča dovolj konkretizirana, saj je navedeno, da naj bi obtoženi z namenom, da bi v sodnem postopku, ki je v zadostni meri konkretiziran z navedbo sodišča in opravilne številke zadeve, vplival na pričanje B. B. Konkretizirane so grožnje kot tudi oškodovanec, s čimer je nedvomno zadoščeno konkretizaciji vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja. Izrek sodbe mora namreč vsebovati vsa odločilna dejstva, ki po objektivni in subjektivni plati konkretizirajo določeno kaznivo dejanje.

6. Pri predmetnem kaznivem dejanju je objekt varstva integriteta sodnih in drugih pravnih postopkov ter s tem avtoriteta organa, ki tak postopek vodi. Namen vplivanja na priče mora biti zunanje manifestiran in tako iz besed vsakokratnega obtoženca objektivno razpoznaven. Obtoženi je s tem, ko je oškodovancu grozil, naj odstopi od kazenske ovadbe, sicer ga bo ubil, grozil njegovi družini, ga z roko zagrabil za ovratnik jakne, ga potegnil k sebi in mu grozil, da ga bo uničil in mu iztrgal srce ter ponovno kričal, da ga bo ubil, uničil in da bo nekomu naročil, da bo to storil, kljub temu, da je bil oškodovanec že zaslišan dne 1. 10. 2014 v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani I Kpr 000/2014 zoper istega obtoženca nedvomno stremel k temu, da bi oškodovanec svojo izpovedbo spremenil. Enako zaključuje sodišče druge stopnje tudi glede kaznivega dejanja pod točko 2., saj je s tem, ko je oškodovancu v lokalu Y grozil, da bo prišel k njemu domov in ga pretepel, da ga lahko pretepe tudi v lokalu, če se ne bo umiril, glede vztrajanja pri kazenskem pregonu proti obtožencu in naredil kretnjo proti njemu, mu govoril, naj zadevo zaključi in da bodo grožnje in pretepi neprestani, nedvomno hotel vplivati na pričanje oškodovanca v kazenskem postopku pred istim sodiščem, opr. št. VI K 000/2014. Obtoženi je z izrečenimi grožnjami nedvomno stremel k temu, da bi oškodovanec spremenil ali preklical svojo izpovedbo. V primeru izreka groženj ni odločilno, ali je namen vplivanja na priče jasno izražen že v samih besedah, ampak je vprašanje namena treba ocenjevati glede na celoten kontekst, v katerem so bile grožnje izrečene. Sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, razvidnim iz točke 16, da je obtoženi s svojimi ravnanji dne 6. 11. 2014 in 23. 7. 2015 izpolnil tako objektivne kot subjektivne znake kaznivega dejanja, saj je v obeh primerih z namenom, da bi v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani VI K 000/2014 vplival na pričanje oškodovanca zoper njega uporabil grožnjo in ustrahovanje. Sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, da so bile grožnje, ki jih je izrekel obtoženi resne in objektivno zmožne povzročiti občutek strahu pri oškodovancu. Prav tako je pritrditi pravilnemu zaključku, da je izkazano, da je obtoženi dejanje storil z direktnim naklepom, da se je dejanja zavedal in ga hotel storiti, kar izkazuje vztrajnost pri izrekanju groženj, saj je oškodovancu dvakrat grozil z namenom, da bo spremenil svojo izpovedbo oziroma umaknil kazensko ovadbo. Navedeno izkazuje tudi vsebina samih groženj, kar je sodišče pravilno ugotovilo v točki 17. izpodbijane sodbe.

7. Pritožnica s pritožbenimi navedbami, v katerih ponavlja obtoženčev zagovor in podaja drugačno dokazno oceno zaslišanih prič, predvsem izpovedbo oškodovanca kot jo je zavzelo prvostopenjsko sodišče, ne more omajati pravilnih zaključkov izpodbijane sodbe. Pritožnik graja postopanje sodišča prve stopnje, ki naj bi dokazno oceno gradilo pretežno na izpovedbi oškodovanca, ki mu je v celoti poklonilo vero. Takšnim pritožbenim navedbam sodišče druge stopnje ne sledi. Pritožnica poizkuša ovreči verodostojnost oškodovanca s tem, ko izpostavlja željo po intimnem odnosu z obdolženčevo ženo in dolg slednje do oškodovanca. Oškodovanec je sam povedal, da je obdolženčevi ženi posodil denar, ki mu ga ni vrnila, kar je v razlogih svoje sodbe pravilno povzelo tudi sodišče prve stopnje, ko je ocenjevalo verodostojnost oškodovanca. Oškodovanec je potrdil predočene izpise elektronske pošte, v katerih poziva oškodovančevo ženo na vrnitev dolga, pri čemer sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, da je upoštevajoč okoliščino, da obtoženčeva žena oškodovancu ni vrnila dolga, povsem življenjsko in logično, da je bil oškodovanec zaradi tega jezen. Kljub temu je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da navedena okoliščina na verodostojnost njegove izpovedbe ne vpliva.

8. Brezuspešno pritožnica izpostavlja izpovedbo priče C. C., pri čemer protispisno povzema potek zaslišanja navedene priče. Iz prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 31. 8. 2017 takšen potek zaslišanja priče, kot ga v pritožbi zatrjuje pritožnica, ne izhaja. Sodišče prve stopnje je v skladu z določbo 241. člena ZKP pričo najprej pozvalo, naj pove, kar ve o zadevi, nato pa ji je pravilno predočilo uradni zaznamek, katerega pristnost in pravilnost je priča potrdila. Tako se izkažejo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje priči postavilo šest vprašanj v smeri naj pritrdi zapisanemu v uradnem zaznamku, kar je na koncu privedlo do izjave priče kot protispisne. Pritožbene navedbe, da je priča C. C. izpovedbo prikrojil želji oškodovanca, s katerim je prijateljeval, nima podlage v spisovnem gradivu. C. C. je namreč na vprašanje, ali se obtoženega boji, odgovoril: „saj veste kako je, jaz ne vem, kaj lahko pričakujem“, kar izkazuje, da je bilo priči očitno neugodno izpovedovati na glavni obravnavi, zato predočenje uradnega zaznamka, ki so ga policisti v predkazenskem postopku naredili z njim, ne predstavlja nedovoljenega postopanja sodišča kot to skuša prikazati pritožnica. Glede na to, da je priča C. C. potrdil vsebino uradnega zaznamka o zbranih obvestilih z dne 21. 11. 2014 iz katerega izhaja, da je policistom povedal, da je bil predmetnega dne C. C. skupaj z B. B. v gostinskem lokalu X bar, da je B. B. vstal od mize in odšel v preddverje lokala, kjer je stal obtoženi in da je videl ter slišal, da je obtoženi oškodovancu rekel, „da če ne bo nehal, naj se pazi, da ga bo pretepel oziroma nekaj podobnega, ga nato z roko zagrabil za ovratnik jakne“ pritožnica torej protispisno in posplošeno navaja, da tako C. C. kot D. D. o izrečenih grožnjah nista vedela izpovedati ničesar. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo izpovedbo priče D. D., ki o samem dogodku ni vedela izpovedati ničesar, razen to, da je potrdila prisotnost oškodovanca in obtoženca v lokalu, pri čemer je pojasnila, da so bili v lokalu tudi drugi gostje, zato nanje ni bila pozorna.

9. Pritožnica brezuspešno izpodbija oceno verodostojnosti oškodovanca tudi glede dogodka v lokalu Y, z navedbo, da je nesprejemljivo, da je sodišče poklonilo celotno vero oškodovancu. Sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, da glede dogodka v lokalu Y ni sledilo zagovoru obtoženca, pač pa prepričljivi izpovedbi oškodovanca, za katero je ugotovilo, da je potrjena tudi z izpovedbo E. E. Slednji je namreč potrdil, da je bil med obtoženim in oškodovancem prepir, ki se je nanašal na neporavnane račune od prej, torej na sojenje v zvezi z neko zadevo med obtoženim in oškodovancem. Potrdil je izpovedbo oškodovanca, da je obtoženi po zraku mahal s časopisom in naredil kretnjo proti njemu.

10. Ker pritožnica v pritožbi uveljavlja tako kršitev kazenskega zakona kot zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki po 386. členu ZKP zajema tudi pritožbo zoper odločbo o kazenski sankciji, ki jo sicer pritožnik izrecno ne izpodbija, je sodišče druge stopnje preverilo tudi obtožencu izrečeno odločbo o kazenski sankciji. Sodišče prve stopnje je v točki 18. izpostavljenim dejanskim okoliščinam glede obeh kaznivih dejanj in obtoženca dalo primerno težo ter slednjemu utemeljeno izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za vsako dejanje določilo kazen sedem mesecev zapora in mu nato določilo enotno kazen eno leto zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Svojo odločitev je prvostopenjsko sodišče obrazložilo in razloge zanjo pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

11. Razlogi, s katerimi se izpodbija sodba niso podani, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

12. Ker je bil obtoženec spoznan za krivega ter razpolaga tako z nepremičnim kot premičnim premoženjem, prejema tudi določen dohodek, je dolžan kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso (prvi odstavek 95. člena ZKP). Ta glede na zgoraj citirane podatke o obtoženčevem premoženjskem stanju po tar. št. 7112, 71113 in 7122 znaša 360,00 EUR.