Jedro

Življenjski standard otrok, ki se je vzpostavil v družinskem sobivanju, se zgolj zaradi razveze staršev ne sme spremeniti, razen če bi bila to posledica znižanja življenjskega standarda (enega ali obeh) staršev ali, povedano drugače, če ohranjanje tega standarda onemogočajo preživninske zmožnosti preživljavcev.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani IV. točki izreka delno tako spremeni, da se toženčeva mesečna preživninska obveznost zniža za 45,00 EUR (oziroma na 180,00 EUR mesečno).

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank (I. točka izreka), mladoletno hčerko dodelilo v vzgojo in varstvo mami (II. točka izreka) ter sklenilo, da bodo stiki med očetom in hčerko potekali po dogovoru med njima (III. točka izreka). Očetu je naložilo, da od 1. februarja 2014 dalje plačuje mesečno preživnino v višini 225,00 EUR (IV. točka izreka). Odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške, je vsebovana v zadnji, V. točki izreka.

2. Sodba sodišča prve stopnje je pravnomočna v I., II., III. in V. točki izreka.

3. Odločitev prvostopenjskega sodišča o naloženi preživninski obveznosti (IV. točka izreka) pravočasno izpodbija toženec. Kot bistveno navaja, da so hčerkini stroški pretirani, tožnica pa jih ni izkazala z nobenim dokazom. Strošek 100,00 EUR za šolo je pretiran, pri čemer je prehrana upoštevna dvakrat. Strošek 37,00 EUR za razne izdatke je previsok, saj niti sam ne porabi toliko. Petnajstletno dekle tudi ne porabi 300,00 EUR letno za obleko in obutev, kot tudi ne 33,00 EUR mesečno za zdravila, čistila in higieno – ta strošek je utemeljen kvečjemu v višini 12,00 EUR. Nadalje graja porazdelitev preživninskega bremena, pri čemer povzema tožničine in svoje zmožnosti. Dodaja, da nima možnosti, da bi našel zaposlitev ter da so ugotovitve sodišča v nasprotju z ugotovitvami, ki izhajajo iz odločbe o invalidnosti. Vse navedeno bi lahko toženec pojasnil, če bi ga sodišče prve stopnje zaslišalo, pa ga ni, čeprav je bil opravičeno odsoten. Uveljavlja bistvene kršitve postopka iz 339. člena ZPP. Tudi ocena, da bi si lahko našel delo za 500,00 EUR, je nerealna. Kako je sodišče ugotovilo, da prejema najemnino v višini 300,00 EUR, mu ni jasno. Prav tako ne drži, da razpolaga s tremi stanovanji, saj ima stanovanjska hiša dve etaži, za kar prilaga dokaze. V zvezi s tem je zaprosil za rok, da se bo lahko opredelil, pa mu ga sodišče ni dodelilo, temveč se je v sodbi oprlo tožničine navedbe. Ona najemnino plačuje po lastni volji, saj bi lahko živela v skupni stanovanjski hiši, zato namerno povzroča stroške, ki jih ni dolžan nositi. Povsem nerealen je zaključek sodišča, da bi lahko pridobil toliko denarja kot tožnica. Dodaja, da bi lahko hčerka glede na starost sama prispevala k svojemu preživljanju. Predlaga razveljavitev, podredno znižanje prisojene preživnine.

4. Tožnica je na pritožbo pravočasno odgovorila in predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Ustava na načelni ravni opredeljuje pravice in obveznosti staršev, da vzdržujejo, izobražujejo in vzgajajo svoje otroke (54. člen URS). ZZZDR v 123. členu konkretizira ustavno določbo in staršem nalaga, da so dolžni preživljati svoje otroke, tako da v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj. Življenjski standard otrok, ki se je vzpostavil v družinskem sobivanju, se zgolj zaradi razveze staršev ne sme spremeniti, razen če bi bila to posledica znižanja življenjskega standarda (enega ali obeh) staršev ali, povedano drugače, če ohranjanje tega standarda onemogočajo preživninske zmožnosti preživljavcev. Prav to trdi pritožnik in to mu je po oceni pritožbenega sodišča delno tudi uspelo izkazati.

7. Pritožnikovi očitki o previsoko ugotovljenih potrebah dekleta so neutemeljeni, zlasti ker jih je toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje prerekal le pavšalno (1), prav tako pa za te svoje pritožbene navedbe ne ponudi nobenega nasprotnega dokaza. Po drugi strani je tožnica višino zatrjevanih potreb dokazala s svojim zaslišanjem. Ker so dokazila v pravdnem postopku prirejena, pritožbeni očitki, da tožnici lastnih trditev ni uspelo dokazati, niso na mestu. Tudi iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče višino zatrjevanih potreb ugotovilo na podlagi dokazne ocene tožničinega zaslišanja. Očitana kršitev pravdnega postopka torej ni podana.

8. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dekletovih potreb, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Ni res, da je sodišče pri dveh postavkah upoštevalo isti strošek prehrane in da je skupna višina previsoka. Znesek 100,00 EUR predstavlja strošek za prehrano dekleta doma, kar je za 16. letno dekle povsem primerna ocena, zlasti, ker biva pri mami, z očetom pa ima stike le po dogovoru. Razumljivo je, da tudi del stroška za šolo odpade na prehrano, vendar ta ni pretiran, ker večji del odpade na učila, prevoz in izlete(2). Za dekle te starosti je razumno določen tudi mesečni strošek za obleke in obutev v višini 25,00 EUR, pritožnik pa spregleda, da je v strošku 37,00 EUR za razne izdatke zajet tudi dopust. Pri zapisu stroška 33,00 EUR za zdravila, čistila in higieno je prišlo do očitne pomote, saj je tožnica iz tega naslova uveljavljala 11,00 EUR, poleg tega pa je iz končnega izračuna stroškov razvidno, da je sodišče upoštevalo 11,00 in ne 33,00 EUR(3). Ker pritožnik izrecno navaja, da bi dekletu iz tega naslova šlo kvečjemu 12,00 EUR, je pritožbeno sodišče upoštevalo ta znesek in ne 11,00 EUR (tretji odstavek 350. člena ZPP), tako da so skupne potrebe dekleta 454,00 EUR.

9. Pritožnik se v ugotovljene zmožnosti preživljanja sozavezanke ne spušča (te so 1.287,00 EUR, s prevozom pa 1.430,00 EUR mesečno), graja pa porazdelitev preživninskega bremena mednju. Njegove navedbe so delno utemeljene.

10. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je toženec invalid tretje kategorije, sicer za delo sposoben, vendar z lažjimi omejitvami (lažje fizično delo, brez prisilne drže, sklanjanja, dvigovanja težjih bremen …). Star je 57 let in šofer. Drži, da je zapis sodišča, da bi si lahko našel delo kot voznik, nekoliko neroden, če za delo v prisilni drži, ki jo terja vožnja, ni sposoben, a je po drugi strani tudi res, kar ugotavlja sodišče, da je delazmožen oziroma da ni invalid prve kategorije.

11. Pritožbena navedba, da hiša nima treh stanovanj, ker sta etaži zgolj dve, je pravno nepomembna, ker število stanovanj ni nujno enako številu etaž. V to, da so stanovanja tri, pa pritožbeno sodišče niti ne dvomi: v enem živi sam, v drugem ima ves čas najemnika, v tretjem pa je živela njegova mama, ki je med postopkom umrla. Višino najemnine za stanovanje, ki se že oddaja, je prvostopenjsko sodišče ugotovilo na podlagi tožničinega zaslišanja, sklepanje, da bi lahko tudi drugo stanovanje oddal za enak znesek, pa je logično in prepričljivo. Pritožbena zahteva, da bi lahko tožnica s hčerko in sinom po razpadu življenjske skupnosti živela v enem od stanovanj ter na ta način zmanjšala potrebe hčerke, je neživljenjska in nerealna.

12. Toženec bi z oddajo obeh stanovanj torej lahko zaslužil 600,00 EUR, hkrati pa nesporno prejema dodatek v višini 352,93 EUR. To pomeni, da bi lahko mesečno zaslužil najmanj 952,93 EUR, največ pa (upoštevajo oceno prvostopenjskega sodišča, da bi si lahko našel delo za 500,00 EUR) 1.100,00 EUR. Glede na zmožnosti obeh zavezancev pritožbeno sodišče ocenjuje, da je materialnopravno pravilna porazdelitev preživninskega bremena 60 % in 40 % (180,00 EUR oče).

13. Sklepno pa še o domnevno obstoječih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka. Toženec je bil na narok povabljen, a se ni odzval. Svojega izostanka ni opravičil, kot je treba – na predpisanem obrazcu (drugi odstavek 115. člena ZPP). Za preložitev naroka torej ni bilo nobenih razlogov, prav tako pa sodišču toženca, ki se neopravičeno ni odzval vabilu na zaslišanje, ni bilo treba zaslišati (drugi odstavek 258. člena ZPP). Če bi se odzval, bi lahko na naroku, kjer je njegove interese sicer zastopal kvalificiran pooblaščenec tudi sodeloval. 14. Pritožbeno sodišče je toženčevi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je njegovo preživninsko obveznost zmanjšalo za 45,00 EUR ali na 180,00 EUR mesečno (peta alineja 358. člena ZPP). V preostalem je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 413. členu ZPP.

Op. št. (1): Glej šesti odstavek na list. št. 36 v spisu.

Op. št. (2): Izhajajoč iz zneska 100,00 EUR mesečno ali 1.200,00 EUR letno je strošek (na letni ravni) za knjige 300,00 EUR, za Urbano (mesečna dijaška, kar je splošno znano) 240,00 EUR, kar pomeni, da za šolsko prehrano ter izlete in ekskurzije skupaj mesečno ostane 55,00 EUR, kar ni pretiran strošek.

Op. št. (3): Le ob upoštevanju 11,00 EUR je seštevek stroškov 453,00 EUR, tako kot zapiše sodišče. Če bi prvostopenjsko sodišče res upoštevalo višino 33,00 EUR, bi bila vsota stroškov 475,00 EUR. Glej prvi odstavek na 7. strani obrazložitve.