Jedro

Pri presoji, katero premoženje sodi v skupno premoženje in kakšni so deleži na tem, je nujno izhajati iz načela enotnosti skupnega premoženja, obravnavati celotno skupno premoženje, obdobje pridobivanja premoženja oziroma obstoja zakonske skupnosti pa presojati vsestransko in celovito ter ga v nobenem primeru drobiti na posamezna obdobja ali posamezne dele premoženja. Slednje seveda velja tudi za presojo vseh prispevkov zakoncev k pridobivanju skupnega premoženja in za vse v času trajanja zakonske zveze pridobljeno premoženje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Kratek oris zadeve

1. Pravdni stranki sta razvezana zakonca. Njuna zakonska zveza je trajala od leta 1989 do leta 2008. V tem času sta (kot trdita) pridobivala in odsvajala obsežno premoženje. Tožnica zahteva plačilo zneska, ki po njenem prepričanju predstavlja vrednost dela odsvojenega skupnega premoženja, ki ji pripada.

Odločitev sodišča prve stopnje

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tudi v ponovljenem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek oziroma njegov preostali del za plačilo 894.227,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 5. 2008. Tožnici je naložilo, da mora tožencu v 15 dneh povrniti 24.393,90 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Povzetek pritožbenih razlogov in predloga

3. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnica.

Meni, da sta ji bili na obravnavi 4. 7. 2016 kršeni pravici iz 22. in 23. člena Ustave RS. Storjena je bila kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker sodišča naroka na prošnje pooblaščenke tožeče stranke ni preložilo, zaradi česar se ga je udeležila komaj pokretna in bolna tožnica sama.

Vodenje obravnave z zahtevami, naj stranka takoj odgovori, je bilo nesprejemljivo in ni upoštevalo specifične situacije.

Sodišče prve stopnje spregleda, da je bil toženec poročen pred sklenitvijo zakonske zveze s tožnico in da delitve skupnega premoženja ni bilo, ker premoženja enostavno ni bilo.

Pritožnica meni, da je vsebinsko sodba odraz psihičnega odnosa sodišča do tožeče stranke in njene pooblaščenke. Ne drži, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da “je bilo takoj na začetku zakonske zveze kupljeno petsobno stanovanje na ...“. Tožeča stranka je ves čas postopka trdila, da je izločala delež, saj je v stanovanje vložila celotno kupnino svojega stanovanja, ki ga je kupila še pred razvezo prejšnje zakonske zveze in s tem krila 90 % kupnine.

Stroški so napačno odmerjeni.

4. Toženec v obsežnem odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba je utemeljena.

O očitanih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka

6. Tožeča stranka je res predlagala preložitev naroka za glavno obravnavo 4. 7. 2016, najprej zaradi zatrjevanega rednega letnega dopusta pooblaščenke (od 1. 7. 2016 do 26. 8. 2016), kasneje pa še zaradi pooblaščenkine bolezni. A sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da s tem ni izkazala opravičljivega razloga za preložitev naroka. Dva meseca trajajoči dopust pooblaščenke (brez vsakega izkaza odsotnosti) ne more biti razlog za preložitev naroka. Bolezen je lahko, a bi moralo biti v njeno potrditev predlogu za preložitev priloženo zdravniško opravičilo, izdano na obrazcu v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo (2. odstavek 115. člena ZPP), ki pa ga pooblaščenka ni predložila. Dejstvo, da je sodišče kljub njeni odsotnosti opravilo narok za glavno obravnavo, torej ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka ali posega v kakšno od ustavno zagotovljenih pravic tožnice.

7. V zvezi s pritožbenimi očitki o vodenju naroka, ki naj ne bi spoštovalo pritožničinega zdravstvenega stanja(1), je pritožbeno sodišče skrbno prebralo prepis zvočnega posnetka naroka in še posebej njenega zaslišanja. Ugovora zoper pravilnost prepisa v smislu 4. odstavka 125. člena ZPP pritožnica ni podala, tako da pritožbeno sodišče ni imelo nobenega razloga dvomiti v njegovo verodostojnost. Prepis zvočnega posnetka pritožbenih trditev o nespoštljivem ravnanju s tožnico, ki bi ji onemogočilo ali otežilo možnost obravnavanja pred sodiščem (ki so tudi sicer posplošene) ne potrjuje.

8. Če so te pritožbene trditve in trditve, da je bil “razlog za izločitev sodnice več kot utemeljen“, mišljene tudi kot izpodbijanje sodbe zaradi napačne odločitve podpredsednice sodišča o predlogu za izločitev s 7. 7. 2016 (zoper ta sklep namreč ni posebne pritožbe, 5. odstavek 73. člena ZPP), pa višje sodišče pojasnjuje, da v pravilnost odločitve s 7. 7. 2016 nima pomislekov.

O uporabi materialnega prava

9. Pritožbeno sodišče v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP na pravilno uporabo materialnega prava pazi po uradni dolžnosti.(2) V okviru tega preizkusa mora ponovno izpostaviti izhodišče, ki je bilo ob odločanju o skupnem premoženju pravdnih strank doslej (in ponovno) zanemarjeno, to je, da je pri presoji, katero premoženje sodi v skupno premoženje in kakšni so deleži na tem, nujno izhajati iz načela enotnosti skupnega premoženja(3), obravnavati celotno skupno premoženje, obdobje pridobivanja premoženja oziroma obstoja zakonske skupnosti pa presojati vsestransko in celovito ter ga v nobenem primeru drobiti na posamezna obdobja ali posamezne dele premoženja. Slednje seveda velja tudi za presojo vseh prispevkov zakoncev k pridobivanju skupnega premoženja in za vse v času trajanja zakonske zveze pridobljeno premoženje.

10. Vir financiranja je načeloma odločilni kriterij za presojo, ali gre za skupno ali posebno premoženje(4), a je treba vselej upoštevati vse okoliščine primera, ne le nekaterih. Tako je Vrhovno sodišče res zavzelo stališče, da premoženje, sicer pridobljeno v času trajanja zakonske zveze, vendar s kupninami, ki sta ju stranki pridobili s prodajo posebnega premoženja, predstavlja posebno premoženje, a tudi poudarilo, da je tako zato, ker za nakup nepremičnin stranki nista prispevali nobenega premoženja, ki bi bilo pridobljeno z njunim delom v času trajanja izvenzakonske skupnosti.(5) Takšno stališče torej velja, ko je konkretno izkazano, da je neko konkretno premoženje pridobljeno samo iz (nekega drugega konkretnega) posebnega premoženja enega ali/in drugega od zakoncev. Trditveno in dokazno breme v zvezi s tem (torej, da je neko konkretno premoženje pridobljeno iz nekega drugega konkretnega posebnega premoženja) je na tistem zakoncu, ki trdi, da gre za posebno premoženje, ne na tistem, ki trdi, da je skupno, ker je bilo pridobljeno v času trajanja zakonske zveze.

11. Ob ponovnem odločanju o tožbenem zahtevku je sodišče pristop, opisan v 8. točki obrazložitve, zanemarilo ali pa ga razumelo narobe, pristop, opisan v prejšnji točki, pa obrnilo na glavo (napačno razporedilo trditveno in dokazno breme), torej napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo v času trajanja zakonske zveze pravdnih strank pridobljeno premoženje, ki ga opiše v 30. in 31. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in veliko porabljeno za različne potrebe. Glede premoženja, v zvezi s katerim (zaradi odtujitve) tožnica uveljavlja obligacijski zahtevek, pa sodišče v izpodbijani sodbi ugotovi, da je bilo sicer pridobljeno v času trajanja zakonske zveze, ne ugotovi pa s oziroma iz katerega konkretnega posebnega premoženja tožene stranke je bilo pridobljeno. Tega sodišče prve stopnje ni niti ugotavljalo, tako da stališča, da je toženec imel posebno premoženje in ga porabil za nakup zatrjevanega premoženja (ki je vsebovano v stališču sodišča prve stopnje, da nobena od v tej pravdi še obravnavanih nepremičnin, čeprav kupljena v času trajanja zakonske zveze pravdnih strank, ni bila kupljena iz tekočih prihodkov iz dela toženca, torej iz skupnega premoženja), ni mogoče preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP).

12. Tako tudi ni jasno, po katerih kriterijih je sodišče ugotovilo (oz. se odločilo), katero je tisto, v času trajanja zakonske zveze pridobljeno premoženje, ki je bilo kupljeno iz skupnega, katero pa tisto, ki je bilo kupljeno iz posebnega premoženja. Napačno je torej stališče sodišča prve stopnje, da zato, ker je denar generična stvar, ni bistveno ugotavljati, ali je bil točno tisti denar, ki je bil kot kupnina pridobljen s prodajo ene stvari, porabljen za nakup druge stvari, ampak je ustrezno ugotavljanje vrednosti (17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Kriterij tudi ne more biti v tem, glede katerega premoženja sta pravdni stranki soglasni, da je skupno.

13. V zvezi s tem (torej katero premoženje nesporno sodi v skupno premoženje) pritožbeno sodišče še dodaja, da ima pritožnica prav, ko izpostavlja, da je bilo v postopku res nesporno, da stanovanje na ... spada v skupno premoženje pravdnih strank (o tem pa je tudi že pravnomočno odločeno), a po drugi strani je tožnica trdila (prim. list. št. 127), da je iz posebnega premoženja prispevala 90 % kupnine za to stanovanje, kar je tudi odločilno(6), pa je sodišče prve stopnje njene trditve spregledalo (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP).

Odločitev pritožbenega sodišča in napotki za nadaljnje delo

14. Višje sodišče je zaradi opisanega v skladu s 354. in 355. členom ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo, zadevo pa vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Neugotovljeni so namreč tako obsežni sklopi dejstev, da višje sodišče samo ne more dopolniti postopka, ne da bi s tem nedopustno poseglo v ustavno varovane pravice pravdnih strank. Sodišče prve stopnje se bo moralo v obsegu trditev obeh strank, ob zgoraj začrtanih materialnopravnih izhodiščih in ob pravilni razporeditvi trditvenega in dokaznega bremena najprej opredeliti do tega, ali je šlo pri spornem premoženju za skupno premoženje, nato pa se bo moralo ukvarjati še z vprašanji, ali je šlo za razpolago brez tožničinega soglasja oz. za nedovoljeno razpolaganje, ter nazadnje (če bosta odgovora na prvi vprašanji pozitivna), kakšni so bili deleži na skupnem premoženju(7) (vse ob upoštevanju načela enotnosti skupnega premoženja).

15. Le če bo izkazana konkretna “pretopitev“ enega posebnega premoženja v drugo posebno premoženje brez prispevka skupnega premoženja k nekemu delu premoženja, bo pravilen zaključek, da ta del predstavlja posebno premoženje enega od zakoncev. Če to ne bo izkazano (torej to, kakšno je bilo posebno premoženje tožene stranke(8) in kam konkretno ga je vložil), ne bo mogoče ravnati drugače kot izhajati iz stališča, da je premoženje, pridobljeno v času trajanja zakonske zveze, skupno premoženje. Nato pa ugotavljati, kakšni so bili prispevki pravdnih strank k pridobitvi tega (vsi prispevki k pridobitvi vsega premoženja) ali morebiten izkazani vložek posebnega premoženja v skupno premoženje.

16. Na ostale pritožbene trditve, ki so v delu tudi nerazumljive (o tem, katerega dela zahtevka, ki ga je razveljavilo višje sodišče, sodišče prve stopnje ni želelo obravnavati z delom zahtevka, ki ga je razveljavilo Vrhovno sodišče RS), pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker za odločitev niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

O stroških

17. Razveljavitev odločitve o pravdnih stroških je posledica razveljavitve sodbe. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno sodbo.

Op. št. (1): Če bi bilo tako, bi šlo lahko za bistveno kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Op. št. (2): To je relevantno, ker pritožba z izjemo očitka v zvezi s stanovanjem na ... (o obsegu nespornih dejstev) ne vsebuje konkretne graje izpodbijane sodbe, ampak povsem posplošeno nestrinjanje.

Op. št. (3): Primerjati npr. odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 746/2007 s 4. 10. 2007 in druge.

Op. št. (4): Hudej, J., Ščernjavič, I., Sporna materialnopravna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik, 11-12/2010, str. 751. Op. št. (5): V odločbi II Ips 1074/2007 Vrhovno sodišče obrazloži: „Nepremičnine pa so bile kupljene izključno s kupninama, ki sta ju dobili od prodaje tega posebnega premoženja. Ker za nakup nepremičnin stranki nista prispevali nobenega premoženja, ki bi bilo pridobljeno z njunim delom v času trajanja izvenzakonske skupnosti, te nepremičnine niso postale njuno skupno premoženje.“ V zadevi II Ips 210/200 pa: „Ob dejanskih ugotovitvah, da je bilo trisobno stanovanje pridobljeno v času trajanja zakonske zveze pravdnih strank z menjalno pogodbo za dvosobno stanovanje v Ljubljani, slednje pa je tožnik pridobil še pred sklenitvijo zakonske zveze s toženko, v času, ko je bil še poročen z bivšo ženo, je slediti pravilnemu zaključku drugostopenjskega sodišča, da trisobno stanovanje ne predstavlja skupnega premoženja pravdnih strank v smislu drugega odstavka 51. člena ZZZDR. Dejstvo, da je bil tožnik v času pridobitve dvosobnega stanovanja poročen, je namreč razlog, zaradi katerega bi bila morebitna zakonska zveza s toženko neveljavna (zakonski zadržek), zato njunega takratnega medsebojnega razmerja ni mogoče opredeliti kot pravno priznano zunajzakonsko skupnost in mu pripisati premoženjske posledice v obliki nastanka skupnega premoženja. Zgolj dejstvo, da sta stranki skupaj vložili (finančna sredstva) v nakup dvosobnega stanovanja, samo po sebi ne more pripeljati do nastanka (so)lastninske pravice na premoženju, ki je rezultat vlaganj.“ Op. št. (6): In bi bilo odločilno celo, če bi bil materialnopravni pristop sodišča prve stopnje pravilen.

Op. št. (7): Kar se bo, kot kaže, izkazalo, kot tisto, kar je med pravdnima strankama očitno v resnici najbolj sporno, pa v vseh dosedanjih postopkih ni bilo obravnavano z učinkom pravnomočnosti.

Op. št. (8): Ta okoliščina se utegne izkazati kot pomembna tudi pri ponovni dokazni oceni tožničinih trditev o tem, kakšni so bili tožnikovi zaslužki oziroma njenih trditev o provizijah.