Jedro

Tožnica, ki je prejela odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, za katero ni bil podan utemeljen razlog, je za celotno obdobje, ko bo po novo podpisani pogodbi o zaposlitvi zaposlena pri toženi stranki, upravičena do odškodnine v višini razlike v plači med plačo, ki bi ji šla po nezakonito odpovedani pogodbi o zaposlitvi, in plačo, ki jo prejema po novi pogodbi o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno v 2. odstavku III. točke izreka spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožnici od 1. 12. 2012 dalje za čas veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 12. 2010 obračunati in izplačati kot odškodnino znesek, ki predstavlja razliko med plačo po pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 17. 7. 2007 in aneksom k tej pogodbi z dne 1. 8. 2008 ter dejansko izplačano plačo zmanjšano za dosojeni znesek 882,00 EUR bruto ter ji po odvodu davka in prispevkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva dospelosti posameznih mesečnih zneskov dalje do plačila.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 172,20 EUR v roku 8 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 15. 12. 2010 nezakonita (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožnice, da naj se ugotovi, da pogodba o zaposlitvi št. ... z dne 17. 7. 2007 in aneks k pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 1. 8. 2008 nista prenehala veljati in še trajata in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas od 1. 12. 2010 dalje obračunati in izplačati znesek, ki predstavlja razliko med dejansko izplačano plačo tožeči stranki in plačo po pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 17. 7. 2007 in aneksu k pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 1. 8. 2008, z vsemi davki in prispevki, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva dospelosti posameznih mesečnih zneskov dalje do plačila v 8 dneh pod izvršbo (II. točka izreka). Delno je ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 882,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2011 do plačila (1. odstavek III. točke izreka), v presežku, kar zahteva tožeča stranka s podrednim zahtevkom, ki se glasi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas od 1. 12. 2010 dalje obračunati in izplačati znesek, ki predstavlja razliko med dejansko izplačano plačo tožeči stranki in plačo po pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 17. 7. 2007 in aneksu k pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 1. 8. 2008, z vsemi davki in prispevki, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva dospelosti posameznih mesečnih zneskov dalje do plačila kot odškodnino, pa je zavrnilo (2. odstavek III. točke izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 417,50 EUR v roku 8 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper zavrnilni del sodbe se iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka pravočasno pritožuje tožeča stranka. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi napačno interpretiralo določbo 3. odstavka 90. člena ZDR, ko je tožbeni zahtevek za ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi z dne 17. 7. 2007 in aneks k njej z dne 1. 8. 2008 nista prenehala veljati in še trajata, zavrnilo. V tem zakonskem določilu namreč ni nič določeno o obstoju in veljavnosti nezakonito odpovedane pogodbe o zaposlitvi. O tem tudi OZ ne govori. Tako je sklep sodišča prve stopnje, da iz 3. odstavka 90. člena ZDR izhaja, da je nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi prenehala veljati, mogoč le ob bogati uporabi pravne domišljije. Ob tem pritožba še opozarja, da sodišče prve stopnje svojega sklepanja, da podpis nove pogodbe o zaposlitvi povzroči prenehanje veljavnosti prejšnje pogodbe o zaposlitvi dejansko sploh ni obrazložilo, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Vsekakor pa je potrebno upoštevati dejstvo, da je bila nova pogodba o zaposlitvi sklenjena izključno in zgolj kot posledica nezakonito odpovedane pogodbe o zaposlitvi in ne morda kot izraz svobodne volje. Nadalje je sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo tudi pri odločitvi o odškodnini, ki jo je tožnici prisodilo ob uporabi 118. člena ZDR, čeprav tožnici pri toženi stranki delovno razmerje ni prenehalo. Ker mora biti po splošnih pravilih civilnega odškodninskega prava odškodnina po višini enaka povzročeni škodi, tožnici tako pripada razlika med plačama po prejšnji in po novi pogodbi o zaposlitvi brez časovne omejitve, saj gre za škodo, ki bo tožnici nastajala tudi v bodoče. Pritožuje pa se tudi na odločitev o stroških postopka, ker sodišče pooblaščencu ni priznalo potnih stroškov za prihod iz Ljubljane na sodišče in nazaj, z utemeljitvijo, da je na sedežu sodišča dovolj odvetnikov. S tem pa je kršilo tožničino ustavno pravico do enakega varstva pravic ter do sodnega varstva, ki obsegata tudi pravico do proste izbire odvetnika.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala vse pritožbene navedbe kot neutemeljene. Navaja, da je sodišče prve stopnje določbo 3. odstavka 90. člena ZDR interpretiralo pravilno, saj iz zakona izhaja, da je v primeru, če delavec sprejme ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi in to podpiše, sodna presoja omejena le na ugotavljanje utemeljenosti odpovednega razloga. Nova pogodba o zaposlitvi zaradi ugotovitve nezakonitosti odpovednega razloga ne preneha veljati, saj ima kasnejše soglasje volj pogodbenih strank prednost pred staro pogodbo. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje tožnici dosodilo odškodnino brez ustrezno postavljenega tožbenega zahtevka, pa to, po stališču tožene stranke, ni kršilo določb pravdnega postopka. Prav tako pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno smiselno uporabilo način, ki ga za določitev odškodnine določa 118. člena ZDR.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere pavšalno opozarja pritožba, je pa v 2. odstavku III. točke izreka delno zmotno uporabilo materialno pravo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, sklenjena dne 17. 7. 2007, nezakonita, ker ni bila odpovedana iz utemeljenega razloga. Tožnica je bila po tej pogodbi o zaposlitvi in aneksu k tej pogodbi z dne 1. 8. 2008 pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu zdravstveni administrator I in uvrščena v V. tarifni razred. Tožena stranka je dne 9. 11. 2010 sprejela spremembe in dopolnitve Pravilnika o organizaciji, pristojnostih, pooblastilih in odgovornostih ter sistemizaciji delovnih mest, ki so stopile v veljavo s 1. 12. 2010. S tem se je pri toženi stranki ukinila centralna administrativna služba, poenotil se je plačni razred zdravstvene administracije v V. tarifni skupini in vsi zdravstveni administratorji so bili razvrščeni na delovno mesto administrator V (II). Zaradi te reorganizacije je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto zdravstveni administrator V (I) (J025023) in ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto zdravstveni administrator V (II) (J025024). Tožnica je ponujeno pogodbo o zaposlitvi dne 31. 12. 2010 podpisala.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica po novi pogodbi o zaposlitvi še vedno opravlja enako delo v enakem obsegu, le plača se ji je znižala, saj je bila na delovnem mestu zdravstveni administrator I razvrščena v 19. plačni razred, po novi pogodbi o zaposlitvi pa kot zdravstveni administrator II. v 18. plačni razred. Na podlagi zaslišanja prič ter strank in opisov del je ugotovilo, da zgolj zaradi nove sistemizacije ni mogoče šteti, da je prenehala potreba po delu tožnice, saj ta še vedno opravlja enako delo kot ga je pred reorganizacijo in je razlika le v nazivu dela ter plači, zato za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni obstajal utemeljen razlog po 1. in 2. odstavku 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), zaradi česar je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Ker je tožnica podpisala novo pogodbo o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožničin reintegracijski in reparacijski zahtevek po pogodbi o zaposlitvi z dne 17. 7. 1007 in aneksu z dne 1. 8. 2008, saj delavec, ki sprejme ponudbo delodajalca za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas, obdrži pravico izpodbijati pred pristojnim sodiščem utemeljenost odpovednega razloga. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica zaradi tega oškodovana, zato ji je dosodilo odškodnino v višini 18 razlik v plači med plačo za delovno mesto zdravstveni administrator I in delovno mesto zdravstveni administrator II po 49,00 EUR, kolikor je znašala razlika v plači za mesec december 2010, skupno torej 882,00 EUR, pri čemer je smiselno uporabilo določbo 118. člena ZDR, v presežku pa je tožničin podredni zahtevek zavrnilo.

Neutemeljeno očita pritožba sodišču prve stopnje, da je pri svoji odločitvi napačno interpretiralo določbo 3. odstavka 90. člena ZDR, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi z dne 17. 7. 2007 in aneks k njej z dne 1. 8. 2008 nista prenehala veljati in še trajata ter da pri tem svoje odločitve ni obrazložilo, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo s tem, da je sodno varstvo v primeru, če delavec sprejme ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi omejeno, saj ima delavec le pravico izpodbijati pred pristojnim sodiščem utemeljenost odpovednega razloga. Zaključek, da podpis nove pogodbe o zaposlitvi povzroči prenehanje veljavnosti prejšnje pogodbe o zaposlitvi, da torej prejšnja sicer nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi, preneha veljati, ni „mogoč le ob bogati uporabi pravne domišljije“, kot to očita sodišču prve stopnje pritožba, ampak je tak zaključek posledica bogate sodne prakse. Sodna praksa je glede obsega sodnega varstva o odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primerih, ko delavec sprejme ponudbo in podpiše ustrezno pogodbo pod spremenjenimi pogoji enotna (glej odločbe Vrhovnega sodišče RS npr. sodba in sklep opr. št. VIII Ips 194/2006 z dne 30. 1. 2007, sodba opr. št. VIII Ips 524/2007 z dne 13. 1. 2009, sodba opr. št. VIII Ips 466/2007 z dne 11. 5. 2009, sodba opr. št. VIII Ips 373/2007 z dne 12. 5. 2009, sodba opr. št. VIII Ips 12/2009 z dne 7. 6. 2010, sodba opr. št. VIII Ips 348/2009 z dne 21. 6. 2010 in druge). Tako na podlagi določb 3. odstavka 90. člena ZDR delavec, ki v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga sprejme ponudbo za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto, obdrži pravico izpodbijati pred sodiščem utemeljenost odpovednega razloga. Ta določba sicer ne pomeni, da zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni predmet sodnega varstva v smislu določb 3. odstavka 204. člena ZDR, je pa to sodno varstvo bistveno zoženo in sicer le na presojo obstoja utemeljenega odpovednega razloga. Takšno oženje sodnega varstva pa je razumljivo, saj delavec kljub odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejansko ohranja zaposlitev pri delodajalcu na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi na drugem ustreznem delovnem mestu.

Sodišče prve stopnje tožnici ni dosodilo odškodnine po 118. členu ZDR, ampak je to določbo smiselno uporabilo za določitev višine odškodnine in sicer 18 razlik v plači med plačo, ki bi jo tožnica prejemala po pogodbi o zaposlitvi z dne 17. 7. 2007 in aneksom k tej pogodbi z dne 1. 8. 2008 in dejansko izplačano plačo po pogodbi o zaposlitvi z dne 31. 12. 2010. Pri tem pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da bo tožnici škoda nastajala ves čas veljavnosti novo podpisane pogodbe o zaposlitvi. Tako je sodišče prve stopnje neutemeljeno (dejansko v celoti) zavrnilo podredni zahtevek tožnice za plačilo odškodnine v višini razlike v plači za obdobje od 1. 12. 2010 dalje. Tožnica je zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke oškodovana, saj ji nastaja škoda in ji bo nastajala ves čas, dokler bo pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 12. 2010 in sicer v višini razlike v plači med plačo po nezakonito odpovedani pogodbi o zaposlitvi in plačo, ki jo prejema na podlagi novo podpisane pogodbe o zaposlitvi. To škodo pa ji je dolžan delodajalec skladno s 184. členom ZDR povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Skladno z načelom popolne odškodnine po 169. členu Obligacijskega zakona (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) sodišče prisodi oškodovancu odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve, zato je tožnica do odškodnine upravičena za ves čas trajanja zaposlitve po pogodbi o zaposlitvi z dne 31. 12. 2010. Ker je sodišče prve stopnje tožnici že pravnomočno dosodilo odškodnino v višini 18 razlik v plači po stanju za mesec december 2010 v znesku 882,00 EUR, je potrebno ta znesek odšteti od odškodnine v višini mesečnih zneskov razlik v plači skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za obdobje od 1. 12. 2010 dalje za ves čas veljavnosti novo podpisane pogodbe o zaposlitvi.

Neutemeljena pa je pritožba tožeče stranke v zvezi z odločitvijo o stroških postopka. Tožeči stranki sodišče prve stopnje utemeljeno ni priznalo potnih stroškov za prihod njenega pooblaščenca iz Ljubljane na sodišče in nazaj. S tem pa ji ni bila kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic ter do sodnega varstva, kot to skuša prikazati pritožba. Tožnica je sodno varstvo uveljavljala, zato ji ta pravica ni bila kršena, prav tako pa je imela zagotovljeno pravico do enakega varstva pravic. S tem, ko je sodišče prve stopnje skladno s 155. členom ZPP ugotovilo, da potni stroški tožničinega pooblaščenca za prihod iz Ljubljane na sedež sodišča in nazaj niso potrebni stroški postopka, je ravnalo pravilno. Stranka si res lahko prosto po lastni volji izbere pooblaščenca, vendar pa je upravičena le do povrnitve potrebnih stroškov postopka, kar pa kilometrina za več kot 200 km poti za pooblaščenca vsekakor ni.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožnici od 1. 12. 2010 dalje ves čas veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 12. 2010 obračunati razliko med plačo po pogodbi o zaposlitvi z dne 17. 7. 2007 in aneksom k tej pogodbi z dne 1. 8. 2008 zmanjšano za dosojeni znesek 882,00 EUR bruto ter ji po odvodu davka in prispevkov plačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji zahtevek pa se zavrne (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi 5. alineo 358. člena ZPP), v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Zaradi spremenjene odločitve se odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka ni spremenila, saj je tožnici sodišče prve stopnje dosodilo vse priglašene stroške postopka.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 2. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena istega zakona. Tožeča stranka je s pritožbo delno uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti 50 % pritožbenih stroškov, ki jih je ta priglasila v višini nagrade za postopek s pritožbo po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) v višini 254,40 EUR, kar znaša 172,20 EUR v roku osmih dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.