Jedro

Pritožnica zmotno meni, da je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zastaran, ker zaradi umika pobotnega ugovora skladno s 389. čl. ZOR zastaranje v takem primeru ni bilo pretrgano, zato je terjatev ob vložitvi nasprotne tožbe zastarala.

Prav zato, ker v primeru že prej uveljavljanega pobotnega ugovora ni mogoče kasneje vložiti še nasprotne tožbe za isto terjatev, ker gre po procesni teoriji (Juhart - Civilno-procesno pravo FLRJ - stran 297), pa tudi sodni praksi za litispendenco, torej za uveljavljanje istega zahtevka na dva različna procesna načina, je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da identiteta zahtevka tožene stranke z nadomestitvijo pobotnega ugovora z nasprotno tožbi ni bila spremenjena. Čim pa je tako, z vložitvijo in dovolitvijo nasprotne tožbe implicitno hkrati umaknjen pobotni ugovor (ker je bil nadomeščen z nasprotno tožbo), ne more imeti učinkov na materialnopravnem področju). Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da ima vloženi pobotni ugovor glede zastaranja enake učinke kot tožba, da je šlo z vložitvijo nasprotne tožbe zgolj za preoblikovanje istega zahtevka v procesnem smislu in da smiselno ob vložitvi nasprotne tožbe umaknjen pobotni ugovor zato nima učinka umika tožbe,.

Izrek

Pritožba tožene stranke Republike Slovenije se zavrne in se v izpodbjanem delu (5. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožeče stranke G. d.d. se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 4. točki izreka v obrestnem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek Republike Slovenije za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 78,883.794,90 SIT za čas od 3.10.1998 do 19.3.2001 zavrne.

V preostalem delu se pritožba G. zavrne in se v izpodbijanem delu (3. točki in nespremenjenem delu 4. točke izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

G. d.d. sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče obdržalo v veljavi izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 97/118112 z dne 7.10.1997 za 148,227.688,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.2.1998 dalje do plačila in v 3. točki za 194.355,00 SIT izvršilnih stroškov (1. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek G. d.d. na plačilo odškodnine v znesku 400,599.718,64 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in podredni tožbeni zahtevek na plačilo 176,263.876,20 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi iz naslova neupravičene obogatitve tožene stranke Republike Slovenije (3. točka izreka). Po nasprotni tožbi Republike Slovenije pa je toženo stranko G. d.d. zavezalo, da mora tožeči stranki plačati 78,883.794,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.10.1998 dalje do plačila (4. točka izreka), višji tožbeni zahtevek Republike Slovenije pa je zavrnilo (5. točka izreka). G. je še zavezalo, da mora Republiki Sloveniji povrniti 122.324,60 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.11.2001 dalje do plačila (6. točka izreka). S sklepom pa je zaradi umika tožbe izdani izvršilni sklep opr. št. Ig 97/118112 z dne 7.10.1997 v preostalem delu razveljavilo in postopek v tem delu ustavilo (2. točka izreka).

Zoper sodbo v 3., 4. in posledično 6. točki izreka se je pravočasno pritožila tožeča stranka (tožena stranka po nasprotni tožbi - v nadaljevanju: tožeča stranka), uveljavljala pa je pritožbena razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter smiselno predlagala spremembo sodbe v izpodbijanem delu z ugoditvijo njenemu tožbenemu zahtevku in zavrnitvijo tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi s stroškovno posledico.

Zoper sodbo v 5. točki izreka pa se je pritožila tožena stranka (tožeča stranka po nasprotni tožbi - v nadaljevanju: tožena stranka) in uveljavljala vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. ZPP ter predlagala spremembo oziroma razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, pritožba tožene stranke pa tožeči stranki v odgovor. Nobena od strank na pritožbo nasprotne stranke ni odgovorila.

O pritožbi tožeče stranke: Pritožba je delno utemeljena.

Pritožnica neutemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču zmotno uporabo materialnega prava zaradi napačne razlaga pogodbe glede vprašanja, kdaj je bila tožena stranka dolžna izročiti tožeči stranki nepremičnino na Dunajski. Pritrditi je namreč zaključku prvostopenjskega sodišča, da je z dnem veljavnosti pogodbe (priloga B1) tožeča stranka pridobila pravico razpolaganja z nepremičninami, določenimi v 1. čl. pogodbe, med njimi tudi z nepremičnino na D., ne pa tudi posesti na tej nepremičnini. Pri tem se je utemeljeno sklicevalo na določilo 5. čl. pogodbe, po katerem tožeča stranka nepremičnine prevzame v razpolago s podpisom pogodbe in izročitvijo, o čemer se sestavi komisijski zapisnik, v povezavi s 1. odst. 1. alineje 1. čl. pogodbe, po kateri je bilo dogovorjeno, da je dosedanji uporabnik R. dolžan plačevati stroške vzdrževanja, obratovanja ter nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča do dneva zapisniške primopredaje celotne nepremičnine na D. tožeči stranki. Po presoji pritožbenega sodišča je bilo slednje določilo brez pomena, če bi bila s predmetno pogodbo dogovorjena izročitev nepremičnine na D. tožeči stranki v posest že ob podpisu pogodbe oziroma nastopu njene veljavnosti. Da je tožeča stranka pristala na toženkino uporabo poslovnih prostorov na D. tudi po podpisu pogodbe vse do izgradnje in izročitve objekta na L. toženi stranki, pa je prvostopenjsko sodišče pravilno sklepalo tudi iz določila 10. čl. pogodbe, v kateri se je tožeča stranka zavezala toženi stranki povrniti vse stroške, ki bi zaradi zamude pri izročitvi objekta na L. nastali toženi stranki z dodatno selitvijo upravnih organov tožene stranke, za katero se objekt gradi, na druge lokacije ter v povezavi z najemno pogodbo, sklenjeno med tožečo stranko in P. (priloga A5), po kateri se je tožeča stranka P. zavezala plačevati najemnino za prostore na D. (ki jih je prej prodala najemodajalcu), od 1.5.1996 dalje do dejanske izročitve, ker tožeča stranka ni uspela P. izročiti nepremičnine na D. v pogodbeno dogovorjenem roku, vezanem na 17-mesečni rok za izgradnjo prostorov na L.. Iz tega dejstva je prvostopenjsko sodišče pravilno sklepalo, da je bila izročitev nepremičnine na D. tožeči stranki odložena na čas izročitve objekta na L. toženi stranki, kar je v celoti potrdil tudi zaslišani direktor tožeče stranke (list. št. 73). Da je tožeča stranka z nepremičnino na D. po podpisu sporne pogodbe razpolagala tako, da jo je naprej prodala P., pa med pravdnima stankama ni sporno. Čim pa je tožena stranka uporabljala sporno nepremičnino na D. s soglasjem tožeče stranke, ji ni mogoče očitati protipogodbenega ravnanja, zato tudi ni podlage za njeno odškodninsko odgovornost. Neupoštevno je zato pritožbeno stališče, da je tožeči stranki nastala škoda zaradi toženkine nadaljnje uporabe prostorov na D. tudi po podpisu pogodbe.

Iz ravnanja tožeče stranke, ko v nobenem od številnih sklenjenih aneksov k pogodbi, niti v nobeni od listin iz obsežne korespondence med strankama, tožeča stranka ni izpostavila vprašanja plačila uporabnine za prostore na D., pač pa šele pri končnem obračunu, pa je po presoji pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da je tožeča stranka pristala na brezplačno uporabo prostorov na D. od dokončanja prostorov na L.. Na tak pristanek pa je po presoji pritožbenega sodišča sklepati tudi iz vsebine že omenjenega določila 1. odst. 1. alinee 1. čl. pogodbe. Nepojmljivo je namreč, da bi se pogodbeni stranki dogovorili o plačevanju tako obrobnih stroškov, kot so stroški vzdrževanja, obratovanja ter nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ne da bi se dogovorili tudi o plačilu uporabnine, če tožeča stranka ne bi soglašala z brezplačno uporabo prostorov. Zmotno je zato pritožbeno stališče, da iz nobenega dokaza ne izhaja dogovor o brezplačni uporabi prostorov na D.. In ker ni mogoče pritrditi tožeči stranki, da je tožena stranka brezplačno uporabljala predmetne prostore brez podlage, je materialnopravno pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožbeni zahtevek iz neupravičene obogatitve tožene stranke ni utemeljen. Tožeča stranka se pri tem neutemeljeno sklicuje na cenitveno poročilo, ki je bilo podlaga za oceno vrednosti nepremičnine na D. in ki bi moralo upoštevati zmanjšano vrednost te nepremičnine v primeru dogovora o toženkini brezplačni uporabi le-te.

Čim je s sklenjeno pogodbo tožeča stranka pristala na v cenilnem poročilu ugotovljeno vrednost nepremičnine, se ne more sklicevati na okoliščino, da bi morala biti vrednost zaradi nadaljnje toženkine brezplačne uporabe nepremičnine manjša. Prvostopenjsko sodišče zato ni zagrešilo nobene bistvene postopkovne kršitve, ker navedenega cenitvenega poročila ni presojalo, saj za odločitev v predmetnem sporu ni odločilno. Pritrditi pa je pritožniku, da se sodišče prve stopnje materialnopravno nepravilno sklicuje na dobrovernost tožene stranke pri uporabi prostorov, sklicujoč se pri tem na 2. odst. 38. čl. ZTLR. Pravilno pritožnik ugotavlja, da je posestnik po 2. odst. 72. čl. ZTLR dobroveren le, če ne ve, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. Glede na sklenjeno pogodbo pa na dobrovernost pri toženi stranki ni mogoče sklepati. Kljub temu pa je prvostopenjsko sodišče podalo še druge, dovolj prepričljive razloge, zakaj ne gre niti za odškodninsko odgovornost, niti za neupravičeno obogatitev tožene stranke, ki jih je, kot zgoraj obrazloženo, v celoti sprejelo pritožbeno sodišče. Pritožnica zmotno meni, da je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zastaran, ker zaradi umika pobotnega ugovora skladno s 389. čl. ZOR zastaranje v takem primeru ni bilo pretrgano, zato je terjatev ob vložitvi nasprotne tožbe zastarala. Sicer pa sodišče zaradi vloženega pobotnega ugovora nasprotne tožbe ne bi smelo obravnavati zaradi litispendence. Takemu pritožbenemu stališču pritožbeno sodišče ne more slediti. Tožena stranka je tožbenemu zahtevku tožeče stranke v eventualni pobot uveljavljala svojo terjatev iz naslova pogodbene kazni zaradi tožnikove zamude pri izročitvi objekta na L.. S pobotnim ugovorom je torej uveljavljala tožena stranka svojo terjatev zoper tožečo stranko, ki naj jo pobota sodišče v primeru ugotovitve obstoja terjatve tožeče stranke. Tožena stranka ima v pravdnem postopku različne možnosti uveljavljanja svoje terjatve zoper tožnika, bodisi s procesnim uveljavljanjem pobotnega ugovora, po katerem naj sodišče ugotovi obstoj njene terjatve zoper tožnika in v primeru obstoja terjatve tožeče stranke zoper toženo stranko obe terjatvi pobota, bodisi z vložitvijo nasprotne tožbe. Res je, da en način uveljavljanja nasprotne terjatve drugega izključuje in obeh hkrati stranka zaradi učinkov litispendence ne more uveljavljati. Toda tožena stranka je v nasprotni tožbi navajala, da toženi stranki ničesar ne dolguje, zato sodišče ne bo imelo kaj pobotavati in zato svojo isto terjetev uveljavlja z nasprotno tožbo. Tako je tekom postopka tožena stranka en procesni način uveljavljanja svoje nasprotne terjatve (pobotni ugovor) zgolj nadomestila z drugim (nasprotno tožbo). Tudi za vložitev nasprotne tožbe pa morajo biti izpolnjene predpostavke iz 183. čl. ZPP. 2. točka 1. odst. 183. čl. ZPP izrecno določa, da je nasprotno tožbo mogoče vložiti ob predpostavki, da se zahtevek iz tožbe in zahtevek iz nasprotne tožbe lahko pobotata. Prav zato, ker v primeru že prej uveljavljanega pobotnega ugovora ni mogoče kasneje vložiti še nasprotne tožbe za isto terjatev, ker gre po procesni teoriji (Juhart - Civilno-procesno pravo FLRJ - stran 297), pa tudi sodni praksi za litispendenco, torej za uveljavljanje istega zahtevka na dva različna procesna načina, je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da identiteta zahtevka tožene stranke z nadomestitvijo pobotnega ugovora z nasprotno tožbi ni bila spremenjena. Čim pa je tako, z vložitvijo in dovolitvijo nasprotne tožbe implicitno hkrati umaknjen pobotni ugovor (ker je bil nadomeščen z nasprotno tožbo), ne more imeti učinkov na materialnopravnem področju). Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da ima vloženi pobotni ugovor glede zastaranja enake učinke kot tožba, da je šlo z vložitvijo nasprotne tožbe zgolj za preoblikovanje istega zahtevka v procesnem smislu in da smiselno ob vložitvi nasprotne tožbe umaknjen pobotni ugovor zato nima učinka umika tožbe, sklicujoč se pri tem na 184. čl. ZPP. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno presodilo, da je že vloženi pobotni ugovor pretrgal zastaranje zahtevka tožene stranke v smislu 388. čl. ZOR.

Utemeljeno pa je pritožbeno stališče, da vsaj glede uveljavljanih zamudnih obresti ob vložitvi nasprotne tožbe ne gre za identiteto zahtevka v pobotnem ugovoru, ker v slednjem tožena stranka zamudnih obresti ni uveljavljala. Tožena stranka je namreč šele v nasprotni tožbi zahtevala tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti od vtoževane glavnice za čas od 21.3.2001 dalje. Šele v vlogi z dne 27.9.2001 (list. št. 79) pa je zahtevala od vtoževane glavnice zakonske zamudne obresti od 21.2.1998 dalje do plačila. Po 361. čl. ZOR začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom predpisano kaj drugega. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je bil aneks št. 4 k pogodbi z dne 25.11.1994 (priloga B5) dokončni obračun del med strankama. Od tedaj dalje je tožena stranka torej imela možnost uveljavljati svojo terjatev do tožeče stranke iz naslova pogodbene kazni. Pri presoji, kdaj je bil omenjeni aneks št. 4 sklenjen, pa je prvostopenjsko sodišče navedeno listino zmotno presodilo. Iz aneksa je razvidno, da ga je tožeča stranka podpisala dne 21.2.1998, tožena stranka pa dne 9.4.1998. S podpisi aneksa sta pravdni stranki tako potrdili soglasje volj za sklenitev le-tega.

Aneks je bil torej sklenjen, ko ga je podpisala zadnja pogodbena stranka, torej dne 9.4.1998. Od tedaj dalje je tožena stranka imela možnost uveljavljati pogodbeno kazen s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Po 3. odst. 376. čl. ZOR odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti, zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti. Ker sta pravdni stranki pravni osebi, gre pa za izpolnjevanje podjemne pogodbe, je torej zastaralni rok za terjatve iz te pogodbe triletni (primerjaj 374. čl. ZOR), vključno s terjatvijo iz naslova zamudnih obresti (primerjaj 369. čl. ZOR). Tožbeni zahtevek na plačilo zamudnih obresti od zahtevane pogobene kazni bi tožena stranka morala torej uveljavljati do

9.4.2001. Do tega dne pa je z nasprotno tožbo (vloženo dne 21.3.2001) tožena stranka zahtevala le zakonske zamudne obresti od 20.3.2001 dalje do plačila. Šele z vlogo z dne 27.9.2001 pa je uveljavljala plačilo zakonskih zamudnih obresti od vtoževane glavnice za čas od

21.2.1998 dalje. Zakonske zamudne obresti za čas od 21.2.1998 do

19.3.2001 je torej tožena stranka uveljavljala po preteku zastaralnega roka. V tem delu je zato tožnikov ugovor zastaranja terjatve utemeljen, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke

358. čl. ZPP sodbo v izpodbijani 4. točki izreka glede obrestnega dela zahtevka spremenilo tako, kot izhaja iz dispozitiva te sodbe.

Zmotno pa je pritožbeno stališče, da bi tožena stranka morala zahtevati pogodbeno kazen takoj po predaji objekta in da vnaprejšnje uveljavljanje penalov, sklicujoč se na določen člen pogodbe, nima učinka, ker bi to pomenilo, da bi se penali uveljavljali že v sami pogodbi, kar bi pomenilo negiranje določb ZOR in PGU (posebnih gradbenih uzanc). Po določilu 5. odst. 273. čl. ZOR upnik ne more zahtevati pogodbene kazni zaradi zamude, če je sprejel izpolnitev obveznosti, pa ni dolžniku nemudoma sporočil, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. Toda navedena določba je le dispozitivne narave in jo pogodbeni stranki lahko tudi izključita (tako sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 66/2003). Kot je že ugotovilo prvostopenjsko sodišče, pa sta pravdni stranki v 10. čl. pogodbe dogovorili uporabo posebnih gradbenih uzanc. Te pa v 55. točki kot skrajni rok za uveljavljanje pravice do pogodbene kazni določajo dokončni obračun. Pritožnica ne izpodbija ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je kot dokončni obračun šteti aneks št. 4 (priloga B5), v katerem pa je tožena stranka uveljavljala svojo pravico do pogodbene kazni po osnovni pogodbi. Zmoto pa meni, da je za prostore C. predstavljal dokončni obračun že aneks št. 3 k pogodbi. Dokončni obračun je lahko le obračun vseh pogodbeno dogovorjenih del, ne pa parcialno izročenih del. Skladno s citiranim določilom PGU je pogodbeno kazen tožena stranka uveljavljala pravočasno. Neutemeljeno pa pritožnica tudi meni, da uveljavljanje penalov pred izročitvijo objekta nima učnika. Čeprav je že glede na zgoraj obrazloženo tožena stranka penale uveljavljala pravočasno do konca dokončnega obračuna, pa je penale lahko uveljavljala tudi že pred prevzemom objekta.

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka napovedala uveljavitev pogodbene kazni že z dopisom z dne 19.12.1996 (priloga B22), ko je po ogledu objekta ugotovila, da tožeča stranka svoje pogodbene obveznosti izročitve objekta v pogodbeno dogovorjenem roku ne bo mogla izpolniti. Po stališču sodne prakse pa upnik izjavo, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni, lahko poda že v času, ko je do zamude že prišlo, ne pa še do izročitve objekta (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 109/2001), kot celo tudi tedaj, ko je gotovo, da bo do zamude šele prišlo (pravno mnenje Vrhovnega sodišča SRS, sprejeto na občni seji 20.12.1978, poročilo o sodni praksi II/1978). Tako se pokaže, da je tožena stranka pravočasno uveljavljala svojo pravico do pogodbene kazni.

Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je prvostopenjsko sodišče za izračun penalov upoštevalo med pravdnima strankama v aneksu št. 3 sporazumno dogovorjeno ceno celotnega objekta, v katerem sta stranki upoštevali tudi vrednosti dodatnih del. Nelogično in zato nesprejemljivo je stališče pritožnika, da se za izračun penalov ne more upoštevati cena, ki ob izročitvi sploh še ni bila določena. Če ob izročitvi cena ni bila določena, je pač sodišče lahko za osnovo izračuna pogodbene kazni vzelo tisto ceno, ki sta jo in ko sta jo sporazumno določili pravdni stranki.

Nesprejemljivo je tudi pritožbeno stališče, da je bil rok za prevzem garaž M. dogovorjen za 17.3.1997, ker je bil zaključek garaž izvedbeno možen šele v povezavi z zaključkom vseh del na objektu, za katere pa je bil določen rok 17.3.1997 in ker je bil tudi za ostale garaže določen rok 17.3.1997, vse garaže pa so neločljiva celota zaradi skupnih uvozov, izvozov in ostale infrastrukture, se je bilo nemogoče dogovoriti za različne roke predaje posameznih garaž. Toda takemu razlogovanju pritožnika nasprotuje med pravdnima strankam nesporno dejstvo, da so bile garaže M. toženi stranki izročene dne

17.2.1997. Če je bila torej izročitev garaž po delih možna, je možen tudi dogovor o različnih rokih izročitve garaž. In prav na tak dogovor je prvostopenjsko sodišče pravilno sklepalo iz dopisa tožene stranke tožeči (priloga B22) z dne 19.12.1996, v katerem tožena stranka tožečo poziva, da mora biti zagotovljen do 23.12.1996 dostop zaposlenih do garaž in iz garaž preko dvigal v peto, šesto in sedmo nadstropje. Ni namreč najti razumnega razloga, zakaj bi tožena stranka zahtevala dostop do garaž že do 23.12.1996, če ji jih tožeča stranka do tega dne sploh ne bi bila dolžna še izročiti.

Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno ugotovilo, da je bil med strankama dogovorjen rok izročitve garaž M. 23.12.1996. Prvostopenjsko sodišče tudi pravilno ugotavlja, da tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza, s katerim bi dokazala svojo trditev, da je bil rok za izročitev prostorov P. in garaž P. sporazumno določen na 17.3.1997. Na ta rok ni mogoče sklepati niti iz dejstva, da sta pravdni stranki v svojih izračunih pogodbenih kazni prostore in garaže P. vodili kot ločeni postavki poleg prostorov M., niti iz dopisa tožene stranke, na katerega se sklicuje pritožnik in ki govori le o preselitvi M.. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno zaključilo, da je bil rok za izročitev prostorov in garaž P. enak kot rok za izročitev ostalih prostorov M..

Tožeča stranka se v pritožbi tudi neutemeljeno sklicuje na svojo vlogo z dne 1.2.1999 (list. št. 27 do 33), v kateri je dokazovala, da je tožena stranka prostore C. začela uporabljati že v marcu 1997. Iz zapisnika o tehničnem pregledu in zapisnika o odpravi pomanjkljivosti naj bi namreč izhajalo, da je dela in vgradnje po lastnih načrtih in projektih izvajal sam C., do česar pa se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo. Toda pritožnik je v navedeni vlogi, na katero se sklicuje, sam navedel, da je pri delih, potrebnih za selitev tožene stranke oziroma C., sodeloval tudi sam. Če pa so bila potrebna dodatna dela za selitev, ni mogoč zaključek, da je tožena stranka začela uporabljati prostore že pred selitvijo. In ker tožeča stranka ni izkazala prevzema prostorov C., na to pa ni mogoče sklepati niti iz zapisnikov, na katere se sklicuje, je prvostopenjsko sodišče na prevzem prostorov C. ob uporabi določila 2. odst. 54. točke PGU pravilno sklepalo z dnem uporabe prostorov, to pa je lahko le dan selitve v te prostore, ne pa priprave na selitev, pri katerih je sodelovala tožeča stranka, kot sama navaja v vlogi z dne 1.2.1999 (list. št. 32) z dodatno dopolnitvijo računalniške mreže, sistema varovanja objekta in protivlomne zaščite, kar vse je bilo obračunano v aneksu št. 3 in torej med strankama dogovorjeno delo tožeče stranke.

Nerelevantno pa je pritožbeno izpodbijanje ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je bil rok za izročitev sejne sobe določen na 1.4.1997. Tudi, če bi držala pritožbena trditev, da je bil med strankama dogovorjen rok za izročitev sejne sobe 18.7.1997, pa tožeča stranka ne izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je bila sejna soba dejansko toženi stranki izročena dne 30.10.1997. Iz navedb tožeče stranke v pripravljalni vlogi z dne 21.1.1999 izhaja, da je bil rok za izročitev sejne sobe zaradi sprememb talnih oblog (parket v kombinaciji s tapisonom) sporazumno dogovorjen na

18.7.1997, sklicujoč se na dopis tožene stranke z dne 17.6.1997. Pravilna je zato ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da do zamude ni prišlo po njeni krivdi.

Kljub upoštevanju roka za izročitev sejne sobe 18.7.1997, pa je prišlo, upoštevaje datum prevzema 30.10.1997 do 104-dnevne zamude pri izročitvi. Ker pa je bilo mogoče od vrednosti navedenih del obračunati maksimalno 5% pogodbeno kazen, ta pa je bila ob tolikšni zamudi dosežena in v izpodbijani sodbi toženi stranki priznana, na odločitev prvostopenjskega sodišča (ki je izhajalo iz 1.4.1997 kot dogovorjenega datuma izročitve sejne sobe) o priznanju 5% pogodbene kazni zaradi zamude, ob povedanem ni vplivalo v pritožbi zatrjevano dejstvo, da je bil rok izročitve sejne sobe sporazumno podaljšan do

18.7.1997.

Ker so se torej izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, prvostopenjsko sodišče pa tudi ni zagrešilo kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

O pritožbi tožene stranke: Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka zmotno meni, da je bila skladno z 10. čl. pogodbe z dne 25.11.1994 upravičena v primeru zamude z izročitvijo objekta do pogodbene kazni v višini največ 5% od vrednosti novo zgrajenega objekta, torej od vrednosti celotnega objekta. Tako tolmačenje pogodbe bi lahko privedlo do situacije, da bi pri izročitvi posameznega dela objekta z veliko zamudo pogodbena kazen lahko celo presegla vrednost opravljenih del za ta del objekta (na primer vrednost del za izdelavo sejne sobe je po stališču tožene stranke 1,102.576,21 DEM in predstavlja 3,45% vrednosti celotnega objekta, torej bi 5% pogodbena kazen, upoštevaje vrednost celotnega objekta, presegla vrednost del za izdelavo sejne sobe). Taki situaciji v izogib zato 53 gradbena uzanca (uporabo katerih sta pravdni stranki dogovorili v 10. čl. pogodbe) določa, da se v skupno pogodbeno ceno del ne všteva vrednost prej dovršenega in izročenega dela objekta, ki pomeni ekonomskotehnično celoto in se lahko kot takšen samostojno uporablja. Na vrednost takega dela objekta se pogodbena kazen obračunava posebej, če so za to izpolnjeni pogoji. Da pogodbene kazni ni mogoče kar za vse izpolnitve oziroma predaje obračunavati od celotne vrednosti objekta, pa izhaja tudi iz dejstva, da sta pogodbeni stranki za posamezne dele objekta dogovorili različne roke izpolnitve oziroma predaje delov objekta. S sukcesivno predajo prostorov sta se tako očitno stranjali obe pravdni stranki. Tako sta pravdni stranki tudi za izročitev oziroma predajo sejne sobe dogovorili poseben rok predaje le-te toženi stranki. Dogovorjena predaja ostalih prostorov (za vse ostale prostore je bil dogovorjen prevzemni oziroma izpolnitveni rok pred 1.4.1997, le za sejno sobo je bil rok po tem datumu), pred predajo sejne sobe tako očitno kaže, da je predaja ostalih prostorov predstavljala tudi brez sejne sobe ekonomskotehnično celoto in torej ni bila brez uporabne vrednosti za toženo stranko. Povedano velja tudi za prevzem garaž M., saj je tožena stranka prostore v petem in šestem nadstropju (kot izhaja iz neprerekanih ugotovitev prvostopenjskega sodišča) prevzela 4.2.1997, garaže M. pa dne 17.2.1997. Ni videti razumnega razloga za prevzem prostorov v petem in šestem nadstropju dne 4.2.1997, če tak prevzem za toženo stranko (brez manjkajočih garaž), ne bi imel uporabne vrednosti. Glede na povedano je po presoji pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče z uporabo 53 gradbene uzance pravilno uporabilo materialno pravo, ko je kot osnovo za višino pogodbene kazni vzelo vrednost prepozno izvršenih posameznih del, ne pa celotno vrednost objekta.

Ker je prvostopenjsko sodišče na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo bistvenih postopkovnih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijani 5. točki izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških tožeče stranke temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. in 155. čl. ZPP. Tožeča stranka je s pritožbo uspela le glede teka zamudnih obresti od toženi stranki priznane glavnice. Ker pa glede tega dela posebni pritožbeni stroški tožeči stranki niso nastali, s preostalim izpodbijanjem sodbe pa ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da je priglašene pritožbene stroške dolžna kriti sama.