Jedro

Pred sodiščem druge stopnje znižana odškodnina ne ustreza na prvi stopnji sojenja ugotovljenima intenziteti in trajanju telesnih in duševnih bolečin in strahu in odstopa od odškodnin, ki jih sodišča za primerljive škode prisojajo drugim oškodovancem.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrne in se le-ta v izpodbijanem delu potrdi.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti v 15 dneh 420 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

Toženec I. Ž. je tožnika B. T. fizično napadel in mu povzročil za življenje ogrožujoče telesne poškodbe. Najprej ga je z dvema udarcema v glavo zbil na tla, kjer ga je brcal in prav brce v trebuh so povzročile najhujše telesne poškodbe: raztrganine tankega črevesa, raztrganine in krvavitve v oporku črevesja s posledičnimi gnojnimi kolekcijami v trebuhu in draženjem črevesne mrene zaradi iztekanja vsebine črevesja, udarnine glave z izlivom krvi v predel zgornje in spodnje veke desnega očesa ter udarnine komolca. Brez kirurške oskrbe bi B. T. skoraj gotovo umrl. Pravkar povzete dejanske ugotovitve nižjih sodišč so podlaga za odmero odškodnine za tožnikovo nepremoženjsko škodo. To je prvostopenjsko sodišče odmerilo na 31.500 EUR in s tem tožnikovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Pritožbeno sodišče pa je z izpodbijano sodbo odškodnino znižalo na 18.000 EUR.

Tožnik z revizijo izpodbija sodbo sodišča druge stopnje v delu, s katerim je le-to odškodnino znižalo na 18.000 EUR, in sicer iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Povzema odločitvi prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča ter dejanske ugotovitve o obsegu in intenziteti nepremoženjske škode ter izraža svoje prepričanje o upravičenosti do celotne zahtevane odškodnine in pravno naziranje o zmotni uporabi materialnega prava, ker pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ugotovljenih relevantnih dejstev ni primerno ovrednotilo.

Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (373. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP).

Revizija je utemeljena.

Tožnikova škoda je posledica škodnega dogodka, ki se je pripetil 18. marca 1993; pravno podlago za odločitev o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo zato predstavljajo določbe 200. in 203. člena takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 22/78, v nadaljevanju ZOR), ki ga je treba uporabiti skladno z določbo 1060. člena sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001, v nadaljevanju OZ).

Po določbi prvega odstavka 200. člena ZOR prisodi sodišče za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti in za strah, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravično denarno odškodnino, neodvisno od povračila gmotne škode, pa tudi če gmotne škode ni. S tem je uzakonjeno načelo individualizacije višine odškodnine, ki od sodišča zahteva, da mora upoštevati stopnjo in trajanje bolečin in strahu ob izhodišču, da je vsak posameznik neponovljiva celota telesne in duševne biti ter da zaradi tega specifično dojema telesno in duševno integriteto in posege vanjo. Vendar pa mora pri odločanju o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo sodišče upoštevati tudi v drugem odstavku istega člena ZOR uzakonjeno načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki od njega terja, da mora paziti na pomen prizadete dobrine in na namen odškodnine ter na to, da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. To načelo v konkretnih primerih sodišče udejanji tako, da upošteva (poleg subjektivnih elementov na strani oškodovanca) objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v primerih podobnih nepremoženjskih škod, da na ta način lahko odškodnino za konkretno škodo upne v širše družbene okvire, ki jih določa razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Le na ta način določena odškodnina je pravična tako z vidika konkretnega oškodovanca kot za vidika drugih oškodovancev ter je odraz ustavnih načel enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic.

Ta merila veljajo tudi za povrnitev bodoče nepremoženjske škode po določbi 203. člena ZOR, po kateri sodišče prisodi na zahtevo oškodovanca odškodnino tudi za bodoče nepremoženjsko škodo, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti.

Sodišče druge stopnje je pri odločanju o znižanju odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah zmotno upoštevalo zgoraj navedeni načeli, zaradi česar odškodnina, ki jo je prisodilo tožniku, ne ustreza na prvi stopnji sojenja ugotovljenima intenziteti in trajanju telesnih in duševnih bolečin in strahu in odstopa od odškodnin, ki jih sodišča za primerljive škode prisojajo drugim oškodovancem.

V postopku pred nižjima sodiščema je bilo ugotovljeno, da je toženec tožnika napadel nepričakovano („iz zasede“) in se zato sploh ni mogel braniti; zato je utrpel hud strah že ob škodnem dogodku, hud strah je trpel še nadaljnje tri dni, ko je po poškodbi še nekako prišel domov, ni pa bil več zmožen do zdravnika in ni imel možnosti poklicati pomoči ter se, ker živi sam in samotno, ni mogel nadejati, da se bo kdo oglasil pri njem in mu zagotovil medicinsko pomoč. Po hospitalizaciji so bile ugotovljene poškodbe več vitalnih delov telesa, ki so ogrožale njegovo življenje, zato je trpel intenziven strah za izid zdravljenja, ki je bil negotov. Sodišče prve stopnje je tožniku za strah prisodilo 4.000 EUR odškodnine, pritožbeno sodišče pa jo je znižalo na 3.000 EUR.

Nadalje je bilo ugotovljeno, da je tožnik po poškodbi trpel stalne hude telesne bolečine pet do šest dni, stalne srednje telesne bolečine do šest dni, stalne lahke telesne bolečine do osem dni, od tedaj dalje pa občasne lahke, ki občasno preidejo v srednje hude, kakršne bo trpel tudi v bodoče (bolečine povzročajo brazgotine na črevesu, ki ne „miruje“ in katerega tkivo je bistveno bolj elastično od brazgotine, ki je posledica operativnega „sestavljanja“ črevesa po odstranitvi raztrganin, krče v trebuhu trpi ob naporih, ob „prekrških“ pri prehrani in podobno); poleg telesnih bolečin je tožnik trpel tudi nevšečnosti med zdravljenjem, predvsem v obliki dvotedenske hospitalizacije, od katere je teden dni prebil na intenzivni negi, operacije, drenaže trebušne votline, infuzije, uživanja tablet, prevez, pretiranega odvajanja blata in podobno. Sodišče prve stopnje mu je za to obliko nepremoženjske škode prisodilo 9.000 EUR denarne satisfakcije, pritožbeno sodišče pa jo je znižalo na 7.000 EUR.

Končno je ugotovljeno, da tožnik trpi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ta se kaže kot funkcionalna motnja prebavnega trakta – predvsem pri odvajanju (zaradi česar ne sme uživati začinjene hrane in žganih pijač, ne sme dvigovati težkih bremen ali opravljati drugih fizično napornih del, ker se mu bo sicer kila povečala in se bodo težave stopnjevale); kot nesposobnost oziroma zmanjšana sposobnost opravljanja dela ključavničarja pri težkih papirniških strojih, zaradi česar mu morajo sodelavci večkrat pomagati ali ga pri delu celo nadomestiti ter je prizadet, ker ga „nekoliko drugače gledajo“; kot nesposobnost obdelovati kmetijo, na kateri živi sam in kot nesposobnost opravljanja posameznih del v gospodinjstvu, pri katerih mu morajo pomagati sorodniki, ki ga zaradi njegovega stanja pomilujejo in je zato prizadet. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti mu je sodišče prve stopnje prisodilo 18.500 EUR odškodnine, pritožbeno sodišče pa jo je znižalo na 8.000 EUR.

Odškodnina v višini 38,29 povprečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji, ki jo je prisodilo sodišče prve stopnje ob poškodbi šele 34-letnemu tožniku, čigar bodoča škoda bo po rednem teku stvari dolgotrajna, torej zagotovo ni bila previsoka ne ob upoštevanju subjektivnega in ne ob upoštevanju objektivnega kriterija(1) odmere odškodnine.

Zaradi pravilne uporabe materialnega prava je zato revizijsko sodišče tožnikovi reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbo toženca zoper sodbo prvostopenjskega sodišča zavrnilo in le-to v izpodbijanem delu potrdilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). V konkretnem primeru je revizijsko sodišče spremenilo sodbo drugostopenjskega sodišča tako, da je ponovno vzpostavilo sodbo sodišča prve stopnje. O stroških, ki jih je tožnik utrpel tekom le-tega (to je do zaključka glavne obravnave), je odločilo že prvostopenjsko sodišče. V pritožbenem postopku stroškov ni utrpel, saj na pritožbo toženca ni odgovoril. Pač pa mu je toženec dolžan povrniti stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP), ki jih predstavljajo stroški zastopanja (nagrada odvetniku za sestavo revizije, povečana za 2% iz naslova materialnih stroškov in za 20% davek na dodano vrednost), ki jih je revizijsko sodišče odmerilo po veljavni Odvetniški tarifi.

Op. št. (1): Revizijsko sodišče je v zadevi II Ips 256/94, v kateri je mlad moški, poškodovan kot voznik traktorja, utrpel rupturo črevesa in vnetje potrebušnice, zaradi česar je trpel dva dni hude, sedem dni srednje in sedem dni lažje telesne bolečine, občasno pa jih trpi ob dvigovanju bremen in ob uživanju hrane v minimalni obliki, ki je bil enkrat operiran in hospitaliziran deset dni ter je opravil še nekaj ambulantnih pregledov ter trpel sekundarni strah zaradi vnetja potrebušnice, njegove življenjske aktivnosti pa so zmanjšane za 15% zaradi prebavnih in odvajalnih motenj, zavrnilo revizijo obeh pravdnih strank zoper sodbo, s katero je bila tožniku za nepremoženjsko škodo prisojena odškodnina v višini 41 povprečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji; njegova škoda je bila manjša od tožnikove.