Jedro

V določbi drugega odstavka 24. člena ZKZ je izrecno navedeno, da se za kmetijsko dejavnost šteje vse kmetijske dejavnosti po predpisih o standardni kvalifikaciji dejavnosti (v nadaljevanju SKD); po SKD spada med te tudi vinogradništvo, kamor pa se uvršča zgolj pridelava grozdja (šifra 01.210), medtem ko proizvodnja vina (šifra 11.020) spada v predelovalne dejavnosti. Zato je mogoče upoštevati le dohodek, dosežen s prodajo ugotovljene količine pridelanega grozdja.

Ob tem, ko je tožniku bila dana možnost aktivnega sodelovanja v ugotovitvenem postopku, ter ko je sicer bilo trditveno in dokazno breme na njem, pa je ostal v upravnem postopku pasiven, so neutemeljene tožnikove navedbe o nepopolno oziroma nepravilno ugotovljenem relevantnem dejanskem stanju v zvezi z zatrjevanim dohodkom tožnika, doseženega s pridelavo grozdja.

Dohodka od prireje živali tožnik ni uspel dokazati, ker je ostal zgolj pri lastni izjavi in izjavi družinskih članic, čeprav bi (objektivno) lahko predlagal ali predložil še kakšen drug dokaz, s kakršnim se v praksi tak dohodek izkazuje in kot je bil pozvan, da ga predlaga oziroma predloži; hkrati pa uradni podatki o staležu rejnih živali v letu 2018 tožnikovih trditev o reji živali niso potrjevali.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravna enota Krško (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožnika za priznanje statusa kmeta. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik 6. 2. 2019 vložil zahtevo za preveritev, ali šteje za kmeta. Za dokazovanje pomembnega dela dohodka, ki ga pridobiva iz kmetijske dejavnosti, ni predložil dokazil, pač pa je navedel po vrsti pridelke, ki jih je prodal, ter to prodajo vrednostno opredelil, navedel pa je tudi živali, ki jih je prodal ter tudi to prodajo vrednostno opredelil. Upravni organ je po uradni dolžnosti opravil tudi vpogled v uradne podatke. Iz podatkov v Registru kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju RKG) je bilo razvidno, da je tožnik na dan 20. 2. 2019 imel vpisano kmetijsko gospodarstvo in v register vpisan en trajni nasad - vinograd v površini 0,4785 ha. Drugih podatkih o zemljiščih v uporabi in podatkov o živalih ni bilo vpisanih v register. Iz RKG ni bilo razvidno, da bi tožnik oddajal zbirne vloge iz naslova ukrepov kmetijske politike. Iz Registra pridelovalcev grozdja in vina (v nadaljevanju RPKGV) pa je bilo razvidno, da je tožnik za leto 2018 prijavil 3333 kg grozdja mešano rdeče, 2000 kg grozda mešano belo in 667 kg grozdja modra frankinja. V evidenco GURS pa so bili vpisani podatki o parcelah, ki so v lasti oziroma solasti tožnika, in sicer v skupni površini dejanske rabe zemljišč 23.467 m2. Na podlagi ugotovitve, da je tožnik vpisan v RKG že več kot pet let, in priloženih izjav A.A. in B.B. je organ štel, da je tožnik za opravljanje kmetijske dejavnosti ustrezno usposobljen. Pomembnega dela dohodka, ki naj bi ga v letu 2018 iz kmetijske dejavnosti pridobil tožnik, pa upravni organ na podlagi njegove izjave ni mogel šteti za izkazanega. Upravni organ je tožnika zato pozval, da za ustvarjeni dohodek predloži dokazila, na primer račune o prodaji kmetijskih pridelkov, odkupne bloke, račune za kupljena semena, krmila in druga dokazila, ki bodo izkazala dejansko ustvarjen dohodek na kmetiji ali pa osnovo zanj. Upravni organ je tožnika tudi seznanil, da se pridelava vina, katere vrednost je navedel v svoji izjavi, ne šteje med kmetijske dejavnosti po predpisih o standardni klasifikaciji dejavnosti SKD, temveč se kot dohodek lahko upošteva samo vrednost pridelanega grozdja. Prav tako je bil tožnik v dopisu seznanjen, da se izjava kot dokaz lahko upošteva pod pogoji prvega odstavka 188. člena ZUP. Organ se je skliceval tudi na sodbo tega sodišča I U 1121/2016 z dne 14. 11. 2017. V odgovoru na dopis organa je tožnik navedel, katere nepremičnine ima v lasti in katere v najemu. Glede prodanih kmetijskih pridelkov in živali je vztrajal, da je podatke navedel že v vlogi. Priložil je še izjavi C.C. in Č.Č. Vztrajal je tudi, da je potrebno upoštevati pridelavo vina. Navedel je, da sta Č.Č. in C.C. družinski članici in sta pomagali pri pridelavi kmetijskih pridelkov ter vzreji živali ter jima je poznano tudi, da se je slednje tudi prodalo. Po ponovnem vpogledu v RKG je organ ugotovil, da je tožnik šele dne 5. 3. 2019 vpisal nova kmetijska zemljišča v uporabi, ni pa vpisanih nobenih podatkov o živalih. Na podlagi navedenega je organ štel, da je tožnik že v letu 2018 imel v uporabi kmetijska zemljišča, ki jih je sicer vpisal v RKG šele v letu 2019. Po ugotovitvah organa pa tožnik ni izkazal pomembnega dela dohodka, ki ga pridobiva iz kmetijske dejavnosti in ki je za leto 2018 znašal minimalno 13.452,40 EUR. V postopku je izkazal samo 3.330,00 EUR dohodka s pridelavo grozdja. Tako vrednost je upravni organ ugotovil na podlagi podatkov o prijavi grozdja in podatkov o odkupni ceni, po kateri je grozdje v letu 2018 odkupovala D. Z navedeno ugotovljeno vrednostjo je bil tožnik seznanjen v dopisu z dne 22. 2. 2019. Po izvedenem zaključenem posebnem ugotovitvenem postopku je organ zaključil, da tožnik ni izkazal, da je v letu 2018 iz kmetijske dejavnosti pridobil pomemben del dohodka, to je vsaj 13.452,40 EUR. Glede na to je tožniku priznanje statusa kmeta zavrnil. 2. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 1. 7. 2019 zavrnilo pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa. V obrazložitvi odločbe organ med drugim navaja, da je prvostopenjski organ nepravilno zaključil, da se tožniku ne prizna dohodka iz pridelave kmetijskih pridelkov. Za tako pridelavo namreč obstajajo realne možnosti glede na obdelovalne površine, za katere je tožnik navajal, da na njih prideluje kmetijske pridelke. Glede dohodkov iz reje živali pa se je drugostopenjski organ s prvostopenjskim organom strinjal, da ga tožnik ni izkazal. Tožnik namreč ni pojasnil, zakaj v predpisanih evidencah o reji živali nima vpisanih prašičev. V dokazovanju svojih trditev je ostal pasiven, čeprav ga je organ v teku ugotovitvenega postopka k predložitvi dokazov pozval ter ga tudi seznanil s podatki, ki izhajajo iz uradnih evidenc. Ker tudi po presoji drugostopenjskega organa tožniku ni mogoče slediti, da je v letu 2018 redil živali in jih tudi prodal, njegov pridelek iz kmetijske dejavnosti predstavlja zgolj pridelava kmetijskih pridelkov ter grozdja v skupni vrednosti 11.380,00 EUR, kar pa ne predstavlja najmanj 2/3 letne povprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v letu 2018. 3. Tožnik v tožbi navaja, da je zanj sporna ocena organov glede vrednosti cene grozdja oziroma, da ni bilo upoštevano prodano vino ter presoja organov, da tožnik ni izkazal dohodka iz prireje živali. Tožnik navaja, da je pridelal grozdje in je nato vino iz grozdja prodal po ceni 1,80 EUR za liter; zato bi se morala upoštevati vrednost pridelanega in prodanega vina in ne zgolj grozdja. Sicer se pa tudi ne strinja s ceno kilograma grozdja, kot jo je upošteval prvostopenjski organ, saj ga po tako nizki ceni tožnik ne bi prodajal. Ob tem ko se tožnik s takšno ceno ni strinjal, bi moral vsaj drugostopenjski organ z izvedbo ustreznih dokazov ugotoviti odkupno ceno grozdja, po kateri bi tožnik grozdje lahko prodal, upoštevaje njegovo kvaliteto. V zadevi II U 311/2015 je Upravno sodišče navedlo, da je pravilna odločitev glede upoštevanja najvišjih možnih prodajnih cen, kar pa v primeru tožnika očitno ni bilo upoštevano. Tožnik se tudi ne strinja s presojo, po kateri se mu ne upošteva dohodka od vzreje živali. Drugostopenjski organ navaja, da je bil tožnik opozorjen, da zgolj lastna izjava ne zadostuje, vendar pa ta organ ni upošteval, da je tožnik predložil še pisni izjavi prič. Če pa je organ upošteval pisni izjavi prič glede dohodka od pridelave fižola in krompirja, je nesprejemljivo, da bi ti izjavi poleg izjave tožnika ne zadostovali za dokazovanje dohodka od vzreje živali. Tožnik se ne strinja, da bi se zgolj iz razloga, ker ni imel v register vpisanih prašičev ter piščancev, vzreja le teh ne upoštevala pri ugotavljanju dohodka. Prvostopenjski organ mu glede evidenc niti ni ničesar očital. Drugostopenjski organ pa tudi ne trdi, da mu ne verjame glede vzreje prašičev in piščancev, ampak mu očita le odsotnost vpisa v evidence. Tožnik pa je prepričan, da zgolj odsotnost vpisov v register ne pomeni, da se vzrejenih in prodanih živali ne upošteva pri ugotavljanju dohodka iz kmetijske dejavnosti. Sicer pa tožniku glede na določila pravilnikov, na katere se sklicuje drugostopenjski organ, niti ni bilo potrebno registrirati živali, saj ni redil hkrati 80 piščancev, ampak jih je redil v štirih ciklusih po 20 komadov, pri čemer registracija ni potrebna, če se ne uveljavlja sredstev iz ukrepov kmetijske politike. Glede prašičev pa tožnik tudi navaja, da jih do 5 ni bil dolžan označevati, tožnik pa jih je redil 6, kar pomeni, da se kvečjemu eden ne bi mogel upoštevati. Glede izjav prič tožnik navaja, da zgolj iz razloga, ker sta sorodstveno povezani s tožnikom, njunima izjavama ni mogoče odvzeti verodostojnosti in veljave; upoštevati je tudi treba, da gre za osebi, ki sta osebno sodelovali tako pri vzreji prašičev in piščancev kot pri pridelavi kmetijskih pridelkov. Drugostopenjski organ je v dokaznem postopku izjavo tožnika in dveh prič obravnaval in upošteval različno, kar pa je nedopustno in v nasprotju z osnovnimi načeli, ki veljajo v upravnih postopkih. Tožnik predlaga naslednje dokaze: svoje zaslišanje, vpogled v pisne izjave tožnika ter prič C.C. in Č.Č ter po potrebi še druge dokaze. Sodišču predlaga, da odločbi upravnih organov obeh stopenj odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter vztraja pri izpodbijani odločbo in razlogih zanjo. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna odločitev, da se tožniku zavrne priznanje statusa kmeta. Organa odločitev zagovarjata, ob tem ko razlogujeta, da tožnik ni izkazal izpolnjevanja enega od pogojev, ki so določeni v 24. členu ZKZ, in sicer da iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka. Tožnik pa meni, da so ugotovitve organov nepravilne, ker niso bili upoštevani vsi dohodki, ki jih je navedel, niti dokazi, ki jih je predložil. 7. Po prvi alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ je kmet v smislu tega zakona fizična oseba, ki je lastnica, zakupnica oziroma drugačna uporabnica kmetijskega zemljišča, to zemljišče obdeluje sama ali s pomočjo drugih, je za to obratovanje ustrezno usposobljena in iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka. V drugem odstavku tega člena pa je določeno, da se za kmetijsko dejavnost šteje vse kmetijske dejavnosti po predpisih o standardni klasifikaciji dejavnosti, pri čemer se kot pomemben dohodek iz kmetijske dejavnosti šteje vrednost kmetijskih pridelkov na kmetiji, vključno s prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in iz naslova državnih pomoči v gospodarskem letu pred ugotavljanjem pogojev, ki dosega najmanj 2/3 letne poprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v istem obdobju.

8. V obravnavanem primeru ni sporno, da je potrebno upoštevati dohodke, dosežene v letu 2018 in da morajo glede na citirani drugi odstavek 24. člena ZKZ znašati najmanj 13.452,40 EUR.

9. Tožnik je zatrjeval in izkazoval, da je zadosten dohodek dosegel s prodajo kmetijskih pridelkov ter iz prireje živali, pri čemer je v obrazec izjave v dokazne namene vpisal podatke o vrsti in količini pridelka ter ceni, po kateri je prodal pridelke, ter vrsti in količini živali ter ceni, po kateri jih je prodal, predložil pa je zgolj še pisni izjavi kot prič družinskih članic, za kateri je navajal, da sta sodelovali pri pridelavi kmetijskih pridelkov in vzreji živali, ter da jima je znano, da se je vse prodalo. Prvostopenjski organ je ob upoštevanju, da tožnik ni predložil, čeprav je bil k temu pozvan, dokazov, kot so računi o prodaji kmetijskih pridelkov, odkupni bloki, računi za kupljena semena in krmila oziroma drugih dokazov o prodaji ter tudi ne najemnih pogodb za zemljišča, vpogledal še v RKG in ob ugotovljenem, da je vpisan le vinograd ter nobeno drugo kmetijsko zemljišče v uporabi, upošteval kot dohodek iz kmetijske dejavnosti le ugotovljene količine pridelanega grozdja, vse ob razlogovanju, da je pisna izjava stranke lahko dokaz le skupaj z drugimi dokazi, sami pisni izjavi prič pa nista zadostovali ter bi bil potreben še drug primeren dokaz. Glede na naknadno, v letu 2019 vpisana kmetijska zemljišča v uporabi v RKG je drugostopenjski organ presodil, da so za zatrjevano pridelavo obstajale realne možnosti ter da je ob ostalih dokazih, izjavah tožnika in prič, zatrjevane dohodke od pridelave fižola in krompirja v višini 8.080,00 EUR treba šteti kot izkazane ter jih priznati.

10. Tako da je ostal (v tem upravnem sporu) sporen le še dohodek, za katerega tožnik navaja, da ga je dosegel s prodajo vina, ki ga je izdelal iz pridelanega grozdja, in dohodek iz prireje živali. Glede zadnje navedenega zatrjevanega dohodka se tudi drugostopenjski organ ni strinjal, da bi ga bilo mogoče oziroma treba priznati.

11. Kolikor organa nista sprejela tožnikovih trditev o dohodku, doseženem s prodajo vina, izdelanega iz pridelanega grozdja, jima sodišče pritrjuje. V citirani določbi drugega odstavka 24. člena ZKZ je namreč izrecno navedeno, da se za kmetijsko dejavnost šteje vse kmetijske dejavnosti po predpisih o standardni kvalifikaciji dejavnosti (v nadaljevanju SKD); po SKD spada med te tudi vinogradništvo, kamor pa se uvršča zgolj pridelava grozdja (šifra 01.210), medtem ko proizvodnja vina (šifra 11.020) spada v predelovalne dejavnosti. Sodišče se glede na navedeno z organoma strinja, da je mogoče upoštevati le dohodek, dosežen s prodajo ugotovljene (v RPVG prijavljene) količine pridelanega grozdja. Vrednost grozdja je organ ugotovil ob upoštevanju odkupne cene za grozdje, kot jo je izvedel v D., in sicer v višini 3.300,00 EUR. Da je mogoče upoštevati znesek le v navedeni višini, sodišče organoma pritrjuje, kajti tožnik v postopku drugačne cene niti ni navedel, ob tem ko se je pred izdajo odločbe imel možnost izjaviti o odločilnih dejstvih (poziv organa je tožnik prejel 25. 2. 2019) in se je v vlogi z dne 4. 3. 2019 o teh tudi izjavil, pa je tedaj ugovarjal zgolj, da bi organ moral upoštevati vrednost prodanega vina, 4.500 litrov po 1,8 EUR za liter, ne pa upoštevati odkupne cene, ki jo je izvedel v D. Tudi v pritožbi je vztrajal le pri tem. Ker je tožnik torej v upravnem postopku imel možnost predlagati dodatne dokaze za ugotovitev vrednosti pridelanega grozdja, pa šele v tožbi očita, da ni bil pozvan, naj navede lastno oceno vrednosti grozdja ter da bi organ moral napraviti poizvedbe o odkupnih cenah še pri drugih odkupovalcih grozdja ali da bi bilo treba upoštevati vsaj ceno 1,00 EUR za kg oziroma da bi bilo glede na sodno prakso treba upoštevati najvišje možne prodajne cene, je v tem prekludiran (tretji odstavek 20. člena ZUS-1). Iz dopisa z dne 22. 2. 2019, ki ga je prvostopenjski organ poslal tožniku, izhaja, da je bil tožnik seznanjen, da se lahko upošteva le vrednost pridelanega grozdja in ne vina, ter da je upošteval odkupne cene D. in da je tožnika pozval, naj za doseženi dohodek iz kmetijske dejavnosti predloži dokazila, ter primeroma, kakšna so lahko, ter ga seznanil, da bo, če dokazila ne bodo predložena, upošteval podatke iz uradnih evidenc in druge javno dostopne podatke (odkupne cene). Ob tem ko je tožniku bila dana možnost aktivnega sodelovanja v ugotovitvenem postopku ter ko je sicer bilo trditveno in dokazno breme na njem, pa je ostal v upravnem postopku pasiven, so neutemeljene tožnikove navedbe o nepopolno oziroma nepravilno ugotovljenem relevantnem dejanskem stanju v zvezi z zatrjevanim dohodkom tožnika, doseženega s pridelavo grozdja; kolikor so podane v smeri, naj dokazni postopek (glede cene grozdja kot podlage za ugotovitev vrednosti kmetijske proizvodnje iz naslova pridelave grozdja) dopolni sodišče, pa je po navedenem tožnik prekludiran.

12. Sporen je tudi dohodek, dosežen s prirejo živali. Tožnik ga je dokazoval z lastno izjavo (188. člen ZUP) in pisnima izjavama kot prič družinskih članic. Prvostopenjski organ je presodil, da tožnik zatrjevanega dohodka iz prireje živali ni izkazal, kajti štel je, da zgolj izjavi družinskih članic tožnika, ki sta sicer navajali v celoti identične vse podatke o pridelanih količinah in odkupnih cenah, kot jih je v svoji izjavi navedel tožnik, nista dokaz, ki bi zadostoval ob subsidiarnem dokazu z izjavo stranke (ki se po 188. členu ZUP sme uporabiti le, kadar za ugotovitev nekega dejstva ni dovolj drugih dokazov, in skupaj z drugimi dokazi), drugih dokazov, h predložitvi kakršnih je bil tožnik pozvan z dopisom z dne 22. 2. 2019, pa ni predložil, pri tem pa podlage za drugačen zaključek tudi uradni podatki niso dajali. S presojo prvostopenjskega organa se je strinjal tudi drugostopenjski organ, ki se je ob tem, ko tožnik ni predložil nobenega drugega dokaza, razen svoje izjave in izjav družinskih članic, oprl še na uradne podatke, Evidenco imetnikov rejnih živali, v kateri je tožnik vpisan, vendar brez vpisanega staleža, čeprav bi po Pravilniku o evidenci imetnikov rejnih živali in evidenci rejnih živali (v nadaljevanju Pravilnik) stalež moral imeti vpisan, glede na to, da je po lastnem zatrjevanju redil 6 prašičev in 80 piščancev, ob tem pa pogojev za nesporočanje premikov ni izpolnjeval. Zmotno tožnik v tožbi trdi, da drugostopenjski organ sledi njegovim trditvam, da je vzredil 6 prašičev in 80 piščancev ter da sprejema tudi cene, ki jih je tožnik navedel kot „prodajne“, da pa dohodka iz prireje živali ne prizna le zato, ker stalež živali ni vpisan v predpisane evidence. Drugostopenjski organ je namreč navedel v odločbi drugače, in sicer da uporaba 10. člena Zakona o splošnem upravnem postopku1 (v nadaljevanju ZUP) daje podlago za zaključek, da dohodkov od prireje živali ni mogoče upoštevati, ker odsotnost vpisa staleža živali v predpisani evidenci nasprotuje trditvam tožnika o reji živali, prav tako odsotnost drugih dokazov o dejanski prireji, h predložitvi katerih je bil tožnik pozvan, pa se je omejil zgolj na subsidiaren dokaz z lastno izjavo, in dokaz z izjavama družinskih članic. Ne držijo pa niti tožnikove navedbe v tožbi, za katere pravne podlage ne navaja, da sporočanje staleža v njegovem primeru glede piščancev ni bilo potrebno, ker ni uveljavljal sredstev iz ukrepov kmetijske politike, glede prašičev pa da sporočanje tudi ni potrebno, če se jih redi do pet, zato bi lahko bil „neupoštevan“ zgolj en prašič. Namreč po prvi alineji tretjega odstavka 4. člena Pravilnika morajo podatke o staležu rejnih živali sporočati imetniki rejnih živali, ki na svojih gospodarstvih redijo rejne živali iz 2. ali 3. točke prvega odstavka 3. člena Pravilnika, to je med drugim prašiče in perutnino (in sicer na način iz 6. člena Pravilnika). Po navedenem tako tožnik zmotno trdi, da je drugostopenjski organ različno „upošteval“ oziroma „neupošteval“ izjavo tožnika in izjavi družinskih članic pri dokazovanju doseženega dohodka, glede na to, da je presodil, da je zatrjevani dohodek od pridelave fižola in krompirja tožnik izkazal, od prireje živali pa ne. Ta organ je namreč v svoji odločbi navedel, da je upošteval tudi, da za pridelavo fižola in krompirja obstajajo realne možnosti glede na obdelovalne površine, ki jih ima tožnik v uporabi. Glede dohodka od prireje živali pa je organ presodil, da ga tožnik ni uspel dokazati, ker je ostal zgolj pri lastni izjavi in izjavi družinskih članic, čeprav bi (objektivno) lahko predlagal ali predložil še kakšen drug dokaz, s kakršnim se v praksi tak dohodek izkazuje in kot je bil pozvan, da ga predlaga oziroma predloži; hkrati pa uradni podatki o staležu rejnih živali v letu 2018 tožnikovih trditev o reji živali niso potrjevali. Ob povedanem sodišče v celoti sprejema razlogovanje organov pri presoji vprašanja, ali je tožnik izkazal zatrjevani dohodek od prireje živali ter tožbene navedbe v zvezi s tem presoja kot neutemeljene.

13. Ker je sodišče presodilo tožbene navedbe kot neutemeljene ter tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 14. Sodišče je odločilo na seji, brez oprave glavne obravnave, na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Tožnik je namreč uvodno predlagal, da sodišče v dokazne namene vpoglede v upravni spis v zadevi, zasliši stranki ter po potrebi izvede še druge dokaze, v zaključnem delu pa ponovil, da predlaga dokaze „kot dosedaj“. Gre za v celoti nesubstancirane dokazne predloge, ki jih sodišče zato zavrača. Zaključno tožnik navaja, da prilaga tožbi v dokazne namene svojo pisno izjavo in pisni izjavi prič C.C. in Č.Č.; najprej zato, ker meni, da izjavama prič ni mogoče odreči verodostojnosti zgolj zato, ker gre za družinski članici, v nadaljevanju pa zato, ker naj bi navedeni izjavi drugostopenjski organ različno upošteval. Izvedba dokazov je po presoji sodišča nepotrebna ter tudi ta dokazni predlog sodišče zavrača. Vsebina izjav namreč ni sporna. Sporna je presoja teh in drugih dokazov kot celote (10. člen ZUP), kar je sodišče v sodbi sicer že obrazložilo, in tudi, da je presoji organov pritrdilo. Ob tem ko je tožnik izkazoval iz kmetijske dejavnosti doseženi dohodek z lastno izjavo, sta organa štela, kot določa 188. člen ZUP, da je potreben za ugotovitev tega dejstva še kakšen drug dokaz, pri čemer sta menila, da izjavi družinskih članic ne zadostujeta ter je (drugostopenjski) organ upošteval pri presoji dokazov še, pri ugotavljanju vrednosti kmetijskih pridelkov obdelovalne površine v tožnikovi uporabi, pri vrednosti prireje živali pa, da stalež rejnih živali v predpisanih uradnih evidencah ni bil izkazan, torej da v predpisanih evidencah vpisa rejnih živali ni bilo.

15. Odločitev o stroških postopka je sodišče oprlo na četrti odstavek 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo (med drugim) zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 Temeljno načelo ZUP o prosti presoji dokazov.