Jedro

Projektantska pogodba je atipična oblika podjemne pogodbe, pri kateri je pomembna ne le izdelana projektna dokumentacija, temveč tudi končni rezultat, to je objekt, zgrajen brez napake. Če ima objekt napake zaradi napačne ali pomanjkljive projektne dokumentacije, je (ob obstoju ostalih predpostavk odgovornosti) podana poslovna odškodninska odgovornost projektanta za škodo, ki nastane naročniku.

Izrek

Revizija druge toženke se zavrže. Revizija prve toženke se zavrne.

Prva in druga toženka krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da je odškodninski zahtevek tožeče stranke, s katerim zahteva povračilo škode (povrnitev stroškov za popravilo objekta) zaradi nepravilne izdelave projektne dokumentacije za gradnjo tipizirane skladiščne hale, po temelju utemeljen. Presodilo je, da je podana poslovna odškodninska odgovornost prve toženke, ki je imela pri drugi toženki zavarovano svojo odgovornost. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

2. Pred sodiščem prve stopnje se je postopek končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D); zato se na podlagi drugega odstavka njegovega 130. člena postopek nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kakršen je veljal pred uveljavitvijo novele ZPP-D. 3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlagata revizijo obe toženki. Prva toženka revizijo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi ter sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter tožbeni zahtevek zoper prvo toženko zavrne; podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču v novo sojenje.

4. Druga toženka revizijo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter tožbeni zahtevek zoper drugo toženko zavrne; podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Reviziji sta bili vročeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in strankama, ki na revizijo nista odgovorili.

6. Stranska intervenientka je po vložitvi revizije 5. 1. 2009 stransko intervencijo umaknila.

7. Revizija prve toženke ni utemeljena, revizija druge toženke pa ni dovoljena.

O reviziji druge toženke:

8. Po tretjem odstavku 86. člena ZPP lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Ta mora za vložitev revizije predložiti novo pooblastilo (drugi odstavek 95. člena ZPP). Tako obvezno zastopanje ne velja le tedaj, ko ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit (četrti odstavek 86. člena ZPP). Druga toženka oziroma njena odvetnica je sicer predložila pooblastilo, vendar pa pooblastila ni podpisala oseba, ki bi bila za to upravičena. Podpisala sta ga izvršni direktor I. P. in član uprave dr. B. E. Iz poslovnega registra Slovenije sicer izhaja, da je bil dr. B. E. v času vložitve revizije pooblaščen za zastopanje, vendar z omejitvijo, da družbo zastopa skupaj s predsednikom uprave. Predsednik uprave pa pooblastila za vložitev revizije ni podpisal. Ker pooblastila odvetnici ni dala upravičena oseba, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo (377. člen ZPP).

O reviziji prve toženke:

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva: Tožeča stranka kot naročnik in prva toženka kot projektant sta 21. 3. 2002 sklenili pogodbo o izdelavi projektne dokumentacije (projektantsko pogodbo). Predmet pogodbe je bila izdelava projektne dokumentacije PGD, PZI za gradnjo nadstrešnice v T. Šlo je za ponovno vzpostavitev tipizirane skladiščne hale nemškega izvora, nova je bila le konstrukcija temeljev, tlaka in zidane obodne stene.

Kot osnova in pomoč pri izdelavi projektov so prvi toženki služili originalni nemški načrti za izdelavo tipizirane hale. Prva toženka je imela tudi možnost ogleda identične nadstrešnice v L. ter demontirane nadstrešnice, ki je bila predmet pogodbe.

Točkovne temelje je projektirala stranska intervenientka na podlagi projekta arhitekture, ki ga je izdelala prva toženka. Na te točkovne temelje je bila postavljena jeklena konstrukcija nadstrešnice. Točkovni temelji in jeklena konstrukcija niso bili skladni. Jeklena konstrukcija zato ni ležala dovolj varno in statično zanesljivo na točkovnih temeljih.

Napaka na objektu je nastala zaradi nepravilne projektne dokumentacije prve toženke.

Napako je tožeča stranka sanirala sama, zato do fizičnega uničenja objekta ni prišlo. Stroški sanacije so znašali 45.668,50 EUR.

10. Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja zaključili, da je podana odškodninska odgovornost prve toženke, ker je izdelala napačno projektno dokumentacijo, zaradi česar zgrajen objekt ni varen. Škoda tožeče stranke se kaže v stroških, ki jih je imela v zvezi s sanacijo nepravilnosti objekta. Presodili sta, da se objekt ni uničil izključno zato, ker je tožeča stranka to preprečila s sanacijo napak.

11. Z navedbami, da projekt ne vsebuje napak, revidentka izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar v reviziji ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Trditve, da gradbeni izvajalec pri montaži elementov konstrukcije ni upošteval rešitev projekta prve toženke, temveč, da je potem, ko ni uspel montirati vseh elementov montažne nadstrešnice, enostavno izjavil, da je projekt napačen, so revizijske novote in kot take neupoštevne (372. člen ZPP).

12. V 1. členu pogodbe, sklenjene med tožečo stranko in prvo toženko, je opredeljen predmet pogodbe. To je izdelava projektne dokumentacije PGD, PZI za inženirsko gradnjo – nadstrešnico za gradbeno in kmetijsko mehanizacijo na zemljišču naročnika (tožeče stranke). Pogodbeni stranki sta opredelili predvideno velikost objekta, kot osnova in pomoč pri izdelavi projektov pa naj bi prvi toženki služili originalni nemški načrti. Držijo trditve v reviziji, da iz opredelitve predmeta pogodbe v 1. členu ne izhaja, da naj bi prva toženka izdelala projekte za izdelavo nemškega projekta. Vendar pa sodišči prve in druge stopnje napake v projektni dokumentaciji nista videli v tem, da ta dokumentacija ni enaka nemškim projektom, temveč v tem, da zaradi napačne projektne dokumentacije objekt ni varen oziroma da je porušena njegova statika. Zato zaključki obeh sodišč niso zmotni, kot navaja revidentka. Potrebno je ločiti med dvema vrstama napak, ki izhajajo iz projektne dokumentacije. Prvi sklop obsega napake, ki so podane, ker projektna dokumentacija ne obsega vseh sestavin, ki bi jih morala (sestavin, ki jih določajo gradbeni predpisi, in pogodbeno dogovorjenih sestavin). Drugi sklop napak pa zajema napake, ki so podane, ker značilnosti objekta, kot so določene s projektno dokumentacijo, niso ustrezne.(1) V obravnavanem primeru gre za drugo vrsto napake, torej za napako gradnje, ki izvira iz napačne oziroma neustrezne projektne dokumentacije.

13. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno pojasnili, da je projektantska pogodba atipična oblika podjemne pogodbe, pri kateri je pomembna ne le izdelana projektna dokumentacija, temveč predvsem končni rezultat, to je objekt, zgrajen brez napake. Če ima zgrajeni objekt napake zaradi napačne ali pomanjkljive projektne dokumentacije, je (ob obstoju ostalih predpostavk odgovornosti) podana poslovna odškodninska odgovornost projektanta za škodo, ki nastane naročniku.

14. Tudi očitki o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka niso utemeljeni. Ne drži, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb prve toženke o uporabi kogentnih določil Zakona o graditvi objektov ter do navedb, da bi moral izvajalec izvajati gradbena dela po projektu. Pritožbeno sodišče se je do tega opredelilo v zadnjem odstavku na 3. strani in v prvem odstavku na 4. strani sodbe. Prav tako tudi ne drži, da se drugostopenjsko sodišče ni opredelilo do navedb prve toženke, da bi moral investitor pred začetkom del zagotoviti kontrolo montaže jeklene konstrukcije pri pooblaščeni inštituciji. Tudi do tega se je pritožbeno sodišče opredelilo na 3. strani svoje sodbe, ko je zapisalo, da se prva toženka ni uspela razbremeniti svoje odgovornosti s sklicevanjem na odgovornost investitorja in izvajalca del, čeprav utegne biti poleg prve toženke za nastalo škodo odgovoren še kdo.

15. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani in prav tako ni podan razlog, na katerega mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je to sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo, da prva in druga toženka sami krijeta svoje stroške revizijskega postopka.

Op. št. (1): Glej tudi dr. Nina Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, Dodatek 1 k XII. Poglavju, str. 1085 in naslednja.