Jedro

Pri tožniku zdravljenje še ni zaključeno, zato pri njem še ni podana invalidnost. Ker v spornem obdobju pogoji za priznanje pravice niso bili izpolnjeni, saj pri tožniku do izdaje izpodbijane dokončne odločbe še ni bila podana invalidnost, tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 16. 2. 2012 in št. ... z dne 3. 11. 2011 ter da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotnega in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialne prava. V pritožbi navaja, da invalidska komisija ni upoštevala dejstva, da je bil v Bosni in Hercegovini za isto bolezen in za iste diagnoze, kot jih ugotavlja tudi invalidska komisija, že razvrščen v I. kategorijo invalidnosti. Ni mu tudi jasno, zakaj je prva komisija ugotovila, da tožnikovo zdravstveno stanje ustreza III. kategoriji invalidnosti, druga komisija pa v obrazložitvi navaja, da mora opraviti še dodatne preglede. Sodišče ni upoštevalo odpustno pismo, iz katerega izhaja, da je invalid I. kategorije invalidnosti. Narejena je bila tudi koronarografija, katere izvid bo dostavil kasneje. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da se mu ob upoštevanju tudi sedanjega zdravstvenega stanja, zlasti pa novih izvidov, ki jih bo še dostavil sodišču, na podlagi I. kategorije invalidnosti, prizna pravica do invalidske pokojnine.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 16. 2. 2012, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 3. 11. 2011. Tožena stranka je odločila, da se prvostopenjska odločba, s katero je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti od 29. 9. 2010 dalje in je bilo odločeno, da nima pravice do invalidske pokojnine, spremeni tako, da so pri tožniku potrebni nadaljnja diagnostika, zdravljenje ali ukrepi medicinske rehabilitacije, ki lahko vplivajo na spremembe v zdravstvenem stanju, zato pri njem ni invalidnosti in tudi nima pravice do invalidske pokojnine.

Tožnik je 25. 3. 2010 pri bosanskem nosilcu zavarovanja vložil zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Zahteva je bila vložena na podlagi določb Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovini (Sporazum, Ur. l. RS - MP, št. 10/2008 in 3/2011). Iz dokumentacije v spisu izhaja, da je tožnik v Sloveniji dopolnil 3 leta, 3 mesece in 22 dni pokojninske dobe, medtem ko je bosanski nosilec zavarovanja na obrazcu BiH/SI 25 z dne 4. 7. 2011 potrdil, da zavarovalna doba v BiH znaša 10 let, 7 mesecev in 25 dni. Tožnik je bil v BiH že razvrščen v I. kategorijo invalidnosti in mu je bila tudi že priznana pravica do invalidske pokojnine od 29. 9. 2010 dalje.

Skladno s 67. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki je veljal v času odločanja tožene stranke, pridobi pravico do invalidske pokojnine: - zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, - zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije, in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let, - zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska).

V predsodnem postopku je mnenje v zvezi s tožnikovo invalidnostjo podala najprej invalidska komisija I. stopnje dne 20. 10. 2011. Menila je, da je pri tožniku od 29. 9. 2010 dalje zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti. Invalidska komisija II. stopnje pa je dne 18. 1. 2012 podala mnenje, da so pri tožniku potrebni nadaljnja diagnostika, zdravljenje ali ukrepi medicinske rehabilitacije, ki lahko vplivajo na spremembe v zdravstvenem stanju, zato pri njemu zaenkrat še ni podana invalidnost. Glavne bolezni, ki vplivajo na tožnikovo delovno zmožnost so: stari miokardni infarkt, neopredeljena angina pektoris ter prisotnost vsadkov in presadkov ob koronarni angioplastiki. Na delovno zmožnost pa ne vpliva stanje po operaciji tumorja desne parotidne žleze.

Za razvrstitev v ustrezno kategorijo invalidnosti je bistvena ugotovitev, ali je sploh podana invalidnost. Skladno s 60. členom ZPIZ-1 je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje.

Sodišče prve stopnje je vprašanje invalidnosti razčiščevalo s pridobitvijo mnenja izvedenskega organa Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri A. fakulteti Univerze v B.. Za omenjeno komisijo je mnenje izdelal izvedenec prof. dr. C.C., specialist kardiolog. Izvedenec je proučil medicinsko dokumentacijo v spisu ter tožnika tudi osebno pregledal. Iz njegovih ugotovitev izhaja, da je bil tožnik v času od 9. 2. 2010 do 17. 2. 2010 hospitaliziran zaradi akutnega miokardnega infarkta sprednje stene in septuma. Ugotovljena je bila enožilna koronarna bolezen z zaporo začetnega dela arterije LAD. Opravljena je bila uspešna balonska širitev omenjene lezije z vstavitvijo žilne opornice. Tožnik je opravil rehabilitacijo. Obremenitveno testiranje dne 28. 9. 2010 je opravil do 5.4 MET. Po mnenju izvedenca gre pri tožniku za stanje po miokardnem infarktu sprednje stene. Do 16. 2. 2012 je bilo prisotno več znakov, ki so sumljivi za napredovanje bolezni srca (bolečine v prsnem košu, pozitivno obremenitveno testiranje). Glede na omenjeno je za opredelitev stanja bolezni srca po mnenju sodnega izvedenca potrebno opraviti invazivno diagnostiko - koronarografijo. Ker do časa izdaje izpodbijane dokončne odločbe omenjena invazivna diagnostika ni bila opravljena po mnenju sodnega izvedenca do tega dne zdravljenje še ni bilo zaključeno.

Izvedensko mnenje torej potrjuje mnenje, ki ga je podala invalidska komisija II. stopnje, torej da pri tožniku zdravljenje za enkrat še ni zaključeno, kar pomeni, da pri njemu tudi še ni podana invalidnost. Tožnik mora namreč najprej opraviti ustrezne diagnostične preiskave, predvsem gre tukaj za invazivno diagnostiko - koronarografijo. Šele po tako opravljenih pregledih bo mogoča ugotovitev glede zaključka zdravljenja in pa s tem v zvezi glede tožnikove invalidnosti kot podlage za razvrstitev v ustrezno kategorijo invalidnosti.

Pritožbeno sodišče pri tem pojasnjuje, da je bila predmet presoje pred sodiščem prve stopnje dokončna odločba tožene stranke, ki je bila izdana dne 16. 2. 2012. Upoštevalo se je torej dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času vodenja postopka pri toženi stranki do izdaje omenjene odločbe. Sodišče nima nobene pravne podlage, da bi pri odločanju upoštevalo novo zdravstveno stanje, za kar se zavzema tožnik tudi v pritožbi. Očitno je tožnik tudi že naročen na koronarografijo, kar je razvidno iz listine, ki jo je priložil k pritožbi (priloga A/3). Tožnik bo tako lahko potem, ko bo opravil ustrezne preglede in s tem v zvezi pridobil novo medicinsko dokumentacijo, pri toženi stranki začel nov postopek za priznanje pravice do invalidske pokojnine. V spornem obdobju pa pogoji za priznanje omenjene pravice niso bili izpolnjeni, saj pri tožniku do izdaje izpodbijane dokončne odločbe še ni bila podana invalidnost. Za odločitev tudi ni bistvena odločitev tujega nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja, konkretno razvrstitev tožnika v I. kategorijo v BiH. Vsaka država namreč vprašanja invalidnosti presoja po svojih predpisih in kot je bilo že pojasnjeno, je za priznanje pravice do invalidske pokojnine po slovenskih predpisih bistveno, ali so izpolnjeni pogoji določeni v ZPIZ-1 za priznanje omenjene pravice.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.