Jedro

Tožena stranka ni dokazala, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku v smislu določb prve alinee prvega odstavka in drugega odstavka 89. člena ZDR-1, temveč je bil ta razlog zgolj fiktiven. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku podana iz osebnih razlogov, in sicer zaradi tožnikove prošnje za izrabo letnega dopusta in uporabe službenega računalnika za osebne potrebe. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 27. 5. 2014, nezakonita (točka I izreka); da delovno razmerje med toženo stranko in tožnikom na podlagi pogodbe o zaposlitvi, sklenjene dne 3. 1. 2012, ni prenehalo z dnem 3. 7. 2014, temveč je z vsemi pravicami, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi, trajalo do vključno 30. 11. 2014 (točka II izreka) in da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od 4. 7. 2014 do vključno 30. 11. 2014 priznati delovno dobo, ga prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ-a in mu za navedeno obdobje obračunati plače v znesku 2.040,95 EUR mesečno, od navedenih bruto zneskov plačati predpisane davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v 18 dneh pod izvršbo (točka III izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da mora v roku 8 dni od vročitve sodbe tožniku povrniti njegove stroške postopka v znesku 1.114,67 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka dalje do plačila (točka IV izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podredno, da sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala utemeljenega poslovnega razloga, oziroma da je ugotovljen fiktivni razlog za podajo izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki naj bi bila posledica osebnih razlogov. Izpodbijana sodba po mnenju pritožbe ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, saj je sodišče prve stopnje pri utemeljitvi svoje odločitve uporabilo selektivni pristop pri ocenjevanju izpovedi zaslišanih prič in strank, kar je privedlo do dokaznega sklepa o fiktivnosti zatrjevanega poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje je povzelo le tiste dele izpovedi zaslišanih prič in strank, ki so potrjevale dokazno oceno o utemeljenosti tožbenega zahtevka, medtem ko se do izpovedi, ki so utemeljevale podajo izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni opredelilo oziroma jih je relativiziralo. Sodba sodišča prve stopnje je neobrazložena, ker sodišče ni podalo nobenih prepričljivih in tehtnih razlogov in stališč, s katerimi bi se opredelilo do tistih izpovedi, ki so oporekale zaključku o fiktivnosti odpovednega razloga. Zakoniti zastopnik tožene stranke A.A. je logično in skladno izpovedal o utemeljenosti odpovednega razloga. Pojasnil je, da je že dalj časa razmišljal o spremembah v marketingu, z novo organiziranostjo pa je vsebinsko združil delo, ki sta ga dotlej opravljala tožnik in delavec B.B., po reorganizaciji pa le B.B.. Pri tem, koga od obeh bo izbral in komu bo podal odpoved pogodbe o zaposlitvi, zakoniti zastopnik odloča povsem avtonomno. Sodišče prve stopnje zmotno zaključuje, da je B.B. prevzel le nekatere dejanske in marketinške naloge, ki jih je dotlej opravljal tožnik, vendar izključno kot rezultat nujne posledice prenehanja opravljanja tožnikovega dela, ki bi mu naj bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz osebnih razlogov. Sodišče je verjelo C.C. in tožniku, brez da bi se hkrati opredelilo tudi do tistih delov izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke, ki so bile diametralno drugačne. Celo priča C.C., ki ji je sodišče prve stopnje v celoti verjelo, je izpovedala, da je bil način dela pri toženi stranki takšen, da zakoniti zastopnik tožene stranke ni kogarkoli vnaprej obveščal o predvidenih spremembah ali se celo posvetoval s kadrovsko službo. Sodišče prve stopnje se do izpovedi priče C.C. ni opredelilo, čeprav je bistvena za dokazovanje poslovne odločitve tožene stranke. Sodba sodišča prve stopnje je torej obremenjena z absolutnimi bistvenimi kršitvami določb postopka, ki se nanašajo na premisleke zakonitega zastopnika tožene stranke o tem, da bodo potrebne spremembe na področju tehničnega marketinga pri toženi stranki. Zakoniti zastopnik tožene stranke je sprejel ekonomsko smiselno in racionalno odločitev o združevanju delovnih nalog v osebi le enega zaposlenega, kar predstavlja organizacijski in strukturni razlog. Ob pravilni uporabi materialnega prava, da je delodajalec glede organizacije dela in poslovanja povsem samostojen in se sodišče ne more spuščati v primernost in učinkovitost reorganizacije, je mogoče zaključiti, da je poslovni razlog dokazan. Pritožba se zato ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je šlo pri redni odpovedi za fiktivni razlog. Osebni razlog naj bi temeljil na treh osebnih razlogih in sicer na prošnji tožnika za izrabo očetovskega dopusta v strnjenem nizu, neposredno po otrokovem rojstvu, tožnikovi uporabi službenega računalnika v zasebne namene in izdelanem piktogramu, ki je bil nalepljen na vrata pisarne zakonitega zastopnika tožene stranke. Tožnik ni podal nobenih trditev v zvezi z indici o uporabi službenega računalnika v zasebne namene, zato sodišče prve stopnje tega razloga ni moglo in smelo obravnavati v okviru t. i. osebnih, torej fiktivnih razlogov za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka tudi sicer zanika, da bi takšen razlog obstajal. Glede izrabe očetovskega dopusta tožena stranka priznava, da je zakoniti zastopnik precej nenaklonjen odsotnosti z dela zaradi izrabe tega dopusta, vendar pa to dejstvo, ki je seveda v naravi poslovnega interesa tožene stranke kot zasebno gospodarske družbe, ne pomeni, da je tožnikova prošnja za izrabo očetovskega dopusta v strnjenem nizu neposredno po otrokovem rojstvu predstavljala razlog za podajo izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Niti priča D.D. niti tožnik nista mogla potrditi, da bi zakoniti zastopnik v preteklosti preprečeval izrabo očetovskega dopusta ali da bi na drug način sankcioniral tiste delavce, ki so izrabili odsotnost iz tega naslova. Podaja izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na isti dan kot rojstvo tožnikovega otroka predstavlja popolno naključje. Ko je namreč ob koncu meseca maja 2014 pri direktorju tožene stranke dokončno dozorela odločitev o drugačni kadrovski organiziranosti na področju tehničnega marketinga, je direktor tožene stranke v torek, dne 27. 5. 2014, takoj zjutraj tožnika poklical v svojo pisarno in mu pojasnil razloge za odločitev ter da mu bo podal odpoved pogodbe o zaposlitvi. Neresnična je izpoved tožnika, katero je upoštevalo sodišče prve stopnje, da na sestanku ni bilo govora o odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Žena tožnika E.E. je izpovedala, da ji je tožnik ob prihodu v porodnišnico povedal, da bo verjetno odpuščen, kar kaže na to, da je zakoniti zastopnik tožene stranke tožniku to pojasnil. Na drugačno odločitev tudi ne more vplivati odločitev tožene stranke, da za vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi uporabi vročevalca. Gre za običajen način vročanja odpovedi v takšnih primerih. Enako velja za blokiranje kartice (za vstop v prostore tožene stranke) in odredbo za čakanje na delo doma. Pritožba tudi nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da naj bi bil razlog za podajo odpovedi piktogram. Zakoniti zastopnik tožene stranke je prepričljivo pojasnil, da spornega piktograma ni štel za žaljivega. Pojasnil je, da ljudem prevečkrat manjka smisla za humor in da ga ta izdelek ni niti najmanj motil. Glede te izpovedi sodba prav tako nima razlogov, čeprav je za pravilno presojo ugotovljenega osebnega razloga to bistvenega pomena.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in niti ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje sprejelo dokazno oceno tako, da je selektivno upoštevalo le določene dele izpovedi prič oziroma strank, oziroma, da je upoštevalo samo izpovedbe, ki so potrjevale tezo, da je tožena stranka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi osebnih razlogov in ne zaradi poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo vse izvedene dokaze, se do njih opredelilo ter sprejelo zaključke, ki jih je ustrezno obrazložilo. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje spregledalo oziroma ni upoštevalo tistih delov izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke direktorja A.A. in priče B.B., iz katerih naj bi izhajala utemeljenost poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje je torej sprejelo stališče do izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke o reorganizaciji delovnega procesa, po katerem je tožnikovo delo v marketingu sedaj opravljal delavec B.B.. Glede vprašanja, kako se naj sodišče prve stopnje sploh opredeli do posameznih izpovedi, ki jih ne šteje za odločilne, sta možna dva pristopa, ki pa sta oba dopustna. Sodišče prve stopnje se lahko opredeli do vsake izpovedbe v smeri, v kateri je zastavljena, ali pa lahko odgovori tudi drugače, bolj posredno, namreč tako, da sledi strukturi dokazne ocene, ki jo je sprejelo, in skoznjo obrazlaga oziroma odgovarja tudi na to, zakaj nekaterih delov izpovedi ne šteje za prepričljive, resnične oziroma take, ki bi lahko vplivali na drugačno dokazno oceno. Z drugimi besedami, če sodišče pojasni, zakaj je verjelo posamezni stranki oziroma priči, to ustrezno in prepričljivo obrazloži, ni mogoče trditi, da je s tem, ko ni izrecno reklo, zakaj ne verjame drugačni izpovedi druge stranke oziroma priče, kršilo določbe postopka (prim. stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-312/99-16 z dne 14. 11. 2002 o strukturi obrazložitve). Sodišče prve stopnje je natančno in prepričljivo obrazložilo, zakaj šteje, da poslovni razlog za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni obstajal, oziroma da je izpodbijana odpoved posledica osebnih razlogov, na podlagi katerih je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi. Zato je mogoče izpodbijano sodbo v celoti preizkusiti, posledično pa ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. ..., sklenjene dne 3. 1. 2012, za nedoločen čas od 1. 1. 2012 dalje, na delovnem mestu vodje tehničnega marketinga in koordinacije razvoja mehanskih sklopov. Tožena stranka mu je dne 27. 5. 2014 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala poslovnega razloga, temveč da je odločitev sprejela na podlagi osebnih razlogov, torej fiktivnega razloga, in ne zaradi poslovnega razloga.

8. Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/2013, 78/2013 - popr.; ZDR-1) v 1. alinei prvega odstavka 89. člena kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca določa prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalcev (poslovni razlog). V skladu z drugim odstavkom 89. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prejšnjega odstavka, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Po določbi tretjega odstavka 89. člena ZDR-1 lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi le, če je navedeni razlog utemeljen in onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Pogodba mora biti odpovedana v pisni obliki, v njej pa mora delodajalec v skladu z določbo 87. člena ZDR pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved.

9. Iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 27. 5. 2014 (A1) izhaja, da je delo tožnika pri toženi stranki postalo nepotrebno zaradi pristopa k reorganizaciji na področju marketinga. Prišlo naj bi do združevanja delovnih nalog, ki ga tožena stranka v obrazložitvi odpovedi označuje kot ekonomsko smiselnega in utemeljenega, tožnikove naloge bodo prevzeli drugi delavci, posledično pa se ukinja delovno mesto, na katerem je dotlej opravljal delo tožnik. Zato je tožena stranka tožniku iz ekonomskega razloga, zaradi poslovanja tožene stranke, ki zahteva krčenje stroškov, temu pa sledijo tudi organizacijski ukrep zmanjševanja števila zaposlenih, zaradi ukinitve delovnega mesta tožnika, odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

10. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je delavec B.B. prevzel del nalog, ki jih je dotlej opravljal tožnik. Vendar pa se je to po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje zgodilo zgolj zaradi tega, ker je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi. Tožena stranka v pritožbi izpostavlja, da ni šlo le za del nalog, ampak za celoten obseg nalog, ki jih je do takrat opravljal tožnik. Ali je šlo za celoten obseg ali pa le za delni obseg, po stališču pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi ni bistveno, saj ne vpliva na odločitev o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Bistveno je le to, ali je bil v času, ko je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi, podan poslovni razlog, v obravnavani zadevi torej ekonomski oziroma organizacijski razlog, na podlagi katerega je tožena stranka tožniku zaradi reorganizacije odpovedala pogodbo o zaposlitvi. V kolikor je delavcu odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razlogov, ki jih ZDR-1 ne določa kot razloge za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni bistveno, kdo in v kakšnem obsegu prevzame naloge odpuščenega delavca, saj na ta način ni mogoče utemeljiti zakonskega odpovednega razloga, v obravnavani zadevi torej poslovnega razloga. Po naravi stvari mora nekdo prevzeti opravljanje nalog odpuščenega delavca, pri tem pa ni bistveno, ali je to en delavec ali pa se naloge porazdelijo med več delavcev. Ne glede na navedeno pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je šlo za del nalog, ki jih je prevzel B.B.. Tako je navsezadnje izpovedal tudi sam delavec B.B.. Iz njegove izpovedbe namreč izhaja, da ne ve povedati, katere naloge je pokrival, ki jih je prej opravljal tožnik, pri čemer je pojasnil, da niti ne ve, za katere naloge je bil tožnik sploh zadolžen. S tem v zvezi je pojasnil, da je za posamezna dela vedel, npr. izdelava nalepk, prospektov. Zato izvedeni dokazi ne dajejo podlage za to, kar navaja tožena stranka, in sicer, da je B.B. prevzel vse tožnikove delovne naloge. Tožena stranka torej ni dokazala, da bi B.B. prevzel naloge tožnika v celoti, niti da bi jih sploh poznal, da bi bilo mogoče na podlagi tega sklepali, da je podan poslovni razlog zaradi drugačne organizacije delovnega procesa. Izpoved direktorja A.A. v tem delu ne more vplivati na drugačno dokazno oceno, saj je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo izpoved tiste priče, ki je prevzela del nalog tožnika.

11. Nadalje iz izpovedi strokovne sodelavke za splošne posle in kadrovske zadeve pri toženi stranki C.C. izhaja, da niso dokazane trditve tožene stranke, da je šlo za premišljeno odločitev zakonitega zastopnika tožene stranke, o kateri naj bi tožena stranka dalj časa razmišljala in se posvetovala. Priča C.C. je pojasnila, da je zakoniti zastopnik tožene stranke svoje odločitve sprejemal tako, da se pred tem ni z nikomer posvetoval in je le zahteval, da se njegova odločitev izvrši. Tudi dejstvo, da sistemizacija del ni bila spremenjena, kaže na to, da ni šlo za odločitev, ki bi bila premišljena in posledica posvetovanj. Tožena stranka sicer utemeljeno navaja, da sama ukinitev delovnega mesta ni pogoj za ugotovitev poslovnega razloga, oziroma za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, vendar pa odločitev, ki ni posledica predhodne ukinitve delovnega mesta, kaže na to, da je šlo za odločitev zakonitega zastopnika tožene stranke, ki je bila posledica osebnih razlogov. Poleg tega je treba izpostaviti, da se na ukinitev delovnega mesta sklicuje odpoved, zato v tem smislu ni mogoče trditi, da reorganizacija oziroma sprememba sistemizacije ni relevantna za presojo zakonitosti podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je obrazložena tudi z ukinitvijo tožnikovega delovnega mesta.

12. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik je v zvezi z dogodki z dne 27. 5. 2014, prepričljivo pojasnil, da je bil tega dne z njegove delovne mize odstranjen računalnik, o razlogih za to pa je vprašal F.F.. Nato je direktor tožene stranke z njim opravil sestanek, kjer je poskušal tožnika prepričati, da je računalnik na servisu zaradi tožnikovega obvestila nadrejenim o težavah, ki jih povzroča računalnik na mreži. Sodišče prve stopnje je nadalje verjelo izpovedi tožnika, da mu je direktor očital, da je prejšnji dan izdelal piktogram in ga zalepil na vrata njegove pisarne, pri tem pa tožniku še povedal, da ob tem, da tožnik želi izrabo očetovskega dopusta, ne vidi druge možnosti, kot da se tožnika „razreši“. Tudi direktor tožene stranke je potrdil, da sta se s tožnikom na sestanku pogovarjala tudi o piktogramu.

13. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo izpovedi tožnika, da ga zakoniti zastopnik ni obvestil o poslovnem razlogu, temveč o tem, da bo razrešen oziroma odpuščen zaradi piktograma in zahteve za izrabo očetovskega dopusta. Nelogično je, da bi bila tema pogovora piktogram, če bi želel direktor tožene stranke tožnika seznaniti s poslovnim razlogom za odpoved. Dokazno oceno, da je tudi očetovski dopust razlog za odpoved tožniku, potrjuje tudi izpoved priče D.D.. Ko je namreč D.D. pri toženi stranki v juniju 2014 zahteval izrabo očetovskega dopusta, mu je bilo jasno povedano, da direktor tožene stranke ne želi, da izrabi dopust in da želi, da je prisoten na delu, saj družbo stane izpad dohodka, ker delavec ne dela svojega dela.

14. Tožena stranka ni zanikala, da je tožnik že v januarju 2014 zaprosil za izrabo očetovskega dopusta, glede česar tožena stranka kljub kasnejšim tožnikovim ustnim prošnjam ni odločila do dne podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi, poleg tega pa je tudi direktor tožene stranke sam potrdil, da je nenaklonjen izrabi očetovskega dopusta. V zvezi s tem je priča C.C. prepričljivo pojasnila, da je bilo njeno nekdanje delovno mesto pomočnika direktorja v času njene hospitalizacije ukinjeno, ponujeno pa ji je bilo drugo delovno mesto, z drugim nazivom, ampak s povsem istim opisom. V času njene odsotnosti zaradi operacije na možganih jo je direktor tožene stranke klical na dom, pozival da se vrne na delo, da naj čimprej pride, in ker ni takoj prišla, je ukinil njeno delovno mesto. To je bilo po prepričljivi izpovedbi priče C.C. stalna praksa in ni šlo za en primer, ter se je uporabljalo tudi za šikaniranje zaposlenih. Zato tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da je bila odpoved tudi posledica tožnikove prošnje za izrabo očetovskega dopusta. S tem v zvezi pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da v skladu z Zakonom o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP, Uradni list RS, št. 97/2001 in naslednji) očetu ob izpolnitvi določenih pogojev pripada očetovski dopust na podlagi samega zakona in ni stvar dobre volje njegovega delodajalca. Delodajalci zato delavcem izrabe te pravice ne smejo preprečevati ali omejevati, četudi se pri tem morda sklicujejo ali izgovarjajo na potrebe delovnega procesa (takšno stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo v sklepu opr. št. VIII Ips 208/2014 z dne 27. 1. 2015).

15. Ker je bilo na sestanku tožniku predočeno, da bo „razrešen“, torej da mu bo pogodba o zaposlitvi odpovedana, ni podano nasprotje med ugotovitvami sodišča prve stopnje, da direktor tožene stranke na sestanku dne 27. 5. 2014 tožniku ni omenil odpovedi iz poslovnega razloga, (temveč odpoved zaradi piktograma in izrabe očetovskega dopusta), in izpovedjo priče E.E., tožnikove žene, ki je izpovedala, da ji je tožnik istega dne, ob prihodu v porodnišnico, povedal, da bo verjetno izgubil službo.

16. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je na odpoved vplivala tudi domnevna tožnikova uporaba službenega računalnika za osebne potrebe in gledanje filmov na računalniku na delovnem mestu. Tožnik je s tem v zvezi podal trditveno podlago, ko je navajal, da mu je bil kritičnega dne, ko je prišel v službo, odstranjen z delovnega mesta računalnik, priča C.C. pa je potrdila, da je bil najbolj sporen z vidika direktorja tožene stranke očetovski dopust in raba računalnika, saj ji je direktor pojasnil, da tožnik večino delovnega časa gleda filme in ne dela tako, kot bi moral, ker so mu naredili tudi pregled računalnika. Ko je priča C.C. direktorja tožene stranke vprašala, zakaj bo tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ne pa iz disciplinskih razlogov, ji je direktor tožene stranke odgovoril, da je to težko dokazati in da se je odločil za poslovni razlog. Glede na navedeno je tudi uporaba računalnika eden izmed razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pri tem pa sodišče prve stopnje tudi ni ugotavljalo nezatrjevanih dejstev, temveč je preverilo tožnikove trditve o tem, da mu je bil kritičnega dne, ko je prejel odpoved pogodbe o zaposlitvi, odstranjen računalnik z delovnega mesta.

17. Zakoniti zastopnik tožene stranke je tudi sam izpovedal, da je že dvakrat naročil pripravo odpovedi, do katere pa ni prišlo, zato pritožbeno sodišče ne dvomi v ugotovitev sodišča prve stopnje, da je C.C., po sestanku direktorja tožene stranke s tožnikom sestavila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po odredbi zakonitega zastopnika, ki pa se je za odpoved pogodbe o tožniku odločil iz drugih, osebnih, razlogov. Na odločitev pritožbenega sodišča ne vpliva dejstvo, da je tožena stranka tožniku vročala odpoved pogodbe o zaposlitvi po (zunanjemu) vročevalcu, bistveno pa je, da se je to zgodilo istega dne kot sestanek tožnika z direktorjem, kasnejše navodilo direktorja tožene stranke C.C. da pripravi odpoved ter tudi ob dejstvu, da je bil tožniku takoj onemogočen vstop v prostore tožene stranke z blokado kartice ter da je bilo odločeno, da takoj preneha z delom, v času odpovednega roka pa mora biti dosegljiv po telefonu. Vse navedeno namreč utemeljuje dokazno oceno, da je šlo za odločitev, ki ni temeljila na potrebah delovnega procesa, saj bi bilo logično pričakovati, da tožnik v času odpovednega roka preda delovne naloge B.B. ter ga seznani z nalogami. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je delavec B.B. prevzel tožnikove naloge oziroma del teh nalog zgolj zaradi dejstva, ker je bilo tožniku onemogočeno nadaljevanje dela pri toženi stranki, ne pa zaradi reorganizacije delovnega procesa.

18. Ker niso podani razlogi, ki jih tožena stranka navaja v pritožbi in tudi ne tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

19. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredelilo, saj niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

20. Odgovor tožnika na pritožbo tožene stranke ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).