Jedro

Nedvomno je treba pritrditi pritožbi, da prvotoženčevih stroškov fitnesa, prostega časa, bencina za avto, s katerim se vozi v šolo, in stroškov izpita za avto, ni mogoče šteti za stroške za zadovoljevanje življenjskih potreb, ki bi jih bil dolžan kriti tožnik, ki preživlja štiričlansko družino.

V okviru zahtevka za določitev preživnine pa je mogoče odločiti tudi o spremembi že določene preživnine, če se izhaja iz stališča, da takšna odločitev pomeni v resnici del tistega, kar tožnik zahteva s tožbo. V tem postopku se ni razpravljalo o podlagi za prisojo preživnine, ampak le o spremembi višine prispevka preživninskega zavezanca. Sodišče torej z znižanjem preživninske obveznosti razmerje med pravdnimi strankami ne oblikuje, ampak preoblikuje. Pritožbeno sodišče je zato štelo, da je zahtevek za spremembo preživninske obveznosti, določene s sodbo, vsebovan v zahtevku za ustanovitev oziroma oblikovanje te obveznosti, kot ga je postavila tožeča stranka.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki spremeni tako, da se pravilno glasi: "Tožnikova preživninska obveznost do tožencev, naložena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 11.5.2000, opr. št. P 306/00-IV in sodbo z dne 27.9.2001, opr.št. P 1387/2001-IV v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 7.5.2003, opr. št. I Cp 851/2003, ki je bila nazadnje valorizirana po obvestilih CSD Ljubljana - Moste Polje z dne 31.3.2005 na znesek 35.109,00 SIT za A.M. in znesek

32.300,00 SIT za L.M. se zniža, tako da mora tožnik za preživljanje sina A.M. od 1.5.2004 do 31.3.2005 plačevati mesečno preživnino v znesku 24.125,00 SIT, za čas od 1.4.2005 dalje pa mesečno preživnino v znesku 25.000,00 SIT, za preživljanje mld. hčerke L.M. pa mesečno preživnino v znesku 28.950,00 SIT za čas od 1.5.2004 do 31.3.2005, za čas od 1.4.2005 dalje pa mesečno preživnino v znesku 30.000,00 SIT.

Do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke je dolžan plačati v 15-ih dneh, v bodoče zapadle pa do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec, na tekoči račun matere H.M., pri Ljubljanski banki, št. 676226 0140 042993 103, v navedenih zneskih do prve uskladitve preživnin z indeksom rasti cen življenjskih potrebščin v Republiki Sloveniji, od tedaj dalje pa valorizirano po vsakokratnih obvestilih CSD, da ne bo izvršbe."

V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek z naslednjo formulacijo: "Tožeča stranka je dolžna prispevati za preživljanje A.M. 15.000,00 SIT mesečno od 1.5.2004 dalje, za preživljanje mld. L.M. pa 13.000,00 SIT mesečno od 1.5.2004 dalje in sicer do vsakega 5. dne v mesecu, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi." Tožnik je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse pritožbene razloge formalno opredeljene v 1. odstavku

338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je ob jasni dikciji

132. člena ZZZDR nerazumljivo stališče sodišča prve stopnje o napačnem tožbenem zahtevku. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da so se potrebe obeh tožencev zmanjšale, finančno stanje prvotoženca pa zaradi njegovega zaslužka izboljšalo. Meni tudi, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in v posledici napačno uporabilo materialno pravo, ko ni upoštevalo lastnih prihodkov otroka, s katerimi sam prispeva k zadovoljevanju svojih potreb. To velja tudi za oceno potreb prvega toženca, med katere je sodišče štelo mesečno karto za fitnes, vožnjo z avtomobilom do šole kljub zagotovljenemu avtobusnemu prevozu in 10.000,00 SIT mesečno za preživljanje prostega časa. Navedene potrebe niso neobhodno potrebne za preživljanje otroka, zato jih preživljalec ni dolžan kriti. Na njih sodišče ne more graditi prepričanja o povečanju potreb toženca.

Prvi toženec ob obilici prostega časa, ko že dve leti hodi v šolo le enkrat na teden, ne more zahtevati od tožnika, da mu nudi višjo preživnino, ki bi jo porabil za razvedrilo. Ne more zahtevati od očeta, ki naj bi po oceni sodišča, lahko preživel s 33.000,00 SIT na mesec, da prispeva k oblačilom za polnoletnega sina znesek 20.000,00 SIT. Sodišče mora s svojo odločitvijo paziti, da ne ogrozi in ne prepreči zakonske obveznosti tožnika do otrok rojenih v novi zakonski zvezi, ki dejansko ne moreta poskrbeti zase in ne moreta ničesar prispevati k svojemu preživljanju. Za zadovoljevanje vseh potreb deklic, ki sta stari eno leto in pol in štiri leta, naj bi za vsako zadoščalo po 33.000,00 SIT mesečno, torej toliko, kot toženec mesečno porabi za cigarete, razvedrilo in fitnes. Tako sta obe deklici postavljeni v neenakopraven položaj. Potrebe A.M. so se v primerjavi z tistimi, ki so bile ugotovljene v prejšnji sodbi, nedvomno zmanjšale. Stroške cigaret, ki jih je A.M. ocenil v mesečnem znesku

15.000,00 SIT, sodišče sicer ni upoštevalo, očitno pa je, da si tolikšen znesek, namenjen za cigarete, lahko privošči. Tudi glede ugotovljenih potreb L.M. izhaja, da so se te zmanjšale, saj znašajo prej ocenjeni stroški za šolo v višini 25.000,00 SIT sedaj 4.000,00 SIT mesečno. Sodišče tudi ni upoštevalo, da oba otroka prejemata dodatek v znesku 42.746,00 SIT. Nerazumljivo je tudi prepričanje sodišča, da se finančno stanje na strani tožnika od leta 2001, ko naj bi mu za pokrivanje vseh stroškov ostalo po 34.000,00 SIT na družinskega člana, sedaj pa, po štirih letih, 33.000,00 SIT. Takšno razlogovanje sodišča je v nasprotju z izvedenimi dokazi in predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka

339. člena ZPP. V pritožbi je še navedel, da mora po štirih letih plačevati za toženi stranki za vsako po 10.000,00 SIT več, da plačuje kredit v višini 50.554,00 SIT, da je imel ob določitvi prve preživnine le eno hčerko, ki je zdaj stara štiri leta, sedaj pa ima še eno hčerko, ki je stara leto in pol, da je dokazal, da je dokazal, da je sladkorni bolnik in da je v postopku dokazal, da pri njem obstajajo spremenjene okoliščine, prav tako pa tudi na strani tožencev, katerih finančno stanje se je nedvomno izboljšalo oziroma so se njune potrebe zmanjšale.

Pritožba je delno utemeljena.

Po določilu 132. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij (Ur.l. RS, št. 69/2004, ZZZDR - uradno prečiščeno besedilo) lahko sodišče na zahtevo zavezanca zniža s sodbo določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Predpogoj za utemeljenost takšnega zahtevka je torej sprememba okoliščin bodisi na strani otroka, očeta ali matere. Sklepanje na spremenjenost okoliščin pa je mogoča le na podlagi primerjave podatkov o sedanjih okoliščinah s podatki o odločilnih okoliščinah v prejšnji sodbi. V obravnavanem primeru je bila v prejšnji sodbi (opravilna številka P 1387/2001-IV) za takrat mld. A.M. določena preživnina v znesku 25.000,00 SIT, za mld. L.M. pa 23.000,00 SIT. Tako določena preživnina je bila določena v sorazmerju med potrebami obeh otrok in zmožnostmi njunih staršev (129. člen ZZZDR). Glede A.M. je bilo ugotovljeno, da znašajo stroški povezani s šolo 30.000,00 SIT, strošek hrane 13.000,00 SIT, obleke

8.000,00 SIT in bivanja 8.000,00 SIT oziroma skupaj 59.000,00 SIT, glede Alme pa, da znaša strošek izdatkov za šolo 25.000,00 SIT, obleke 5.000,00 SIT, stanovanja oziroma bivanja 8.000,0 SIT, in hrane

10.000,0 SIT oziroma skupaj 48.000,0 SIT. Ker je mati otrok, ki so ji bili otroci zaupani v vzgojo in varstvo, za vsakega prejela 15.000,00 SIT otroškega dodatka je bilo breme preživljanja, ki ga je bilo treba razdeliti med oba starša za Almirja 44.000,00 SIT za L.M. pa

33.000,00 SIT. Ugotovitve o zmožnosti staršev so temeljile na dejstvu, da je mati nezaposlena in prejema za 49.000,00 SIT mesečnih prejemkov, oče pa je zaposlen in zasluži 150.000,00 SIT mesečno.

Glede očeta je bilo še ugotovljeno, da je zasnoval novo družino v kateri ima mld. hčerko, žena pa je nezaposlena. Glede na navedene ugotovitve je sodišče breme preživljanja porazdelilo tako, da naj za A.M. oče prispeva 25.000,00 SIT (približno 60%), mati pa 19.000,00 SIT, za L.M. pa oče 23.000,00 SIT (70%), denarni izdatek za preostale potrebe v višini 10.000,00 SIT, pa naj krije mati. Glede na zadnjo uskladitev preživnin z indeksom rasti cen življenjskih potrebščin, znaša tožnikova preživninska obveznost za A.M. za čas od 1.4.2005 dalje 35.109,00 SIT, za L.M. pa 32.300,00 SIT, skupaj 67.409,00 SIT.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so se okoliščine, ki opredeljujejo tožnikovo zmožnost za preživljanje sicer spremenile, saj je medtem dobil še enega otroka (v času sojenja starega letoinpol), vendar pa so se mu hkrati znižali stroški bivanja, za več kot 50.000,00 SIT pa se mu je tudi zvišal osebni dohodek. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, iz tega razloga poseg v pravnomočno določeno preživnino ni mogoč. V zvezi s tem je neutemeljen tožnikov pritožbeni očitek, ki se nanaša na tožnikove stroške življenja, češ, da sodišče ni upoštevalo dokaza, da je sladkorni bolnik. Sodišče prve stopnje je namreč upoštevalo njegovo izjavo, da ima zaradi tega višje stroške s prehrano, ki jih je zaslišan sam ocenil na 20.000,00 SIT mesečno. Sicer pa tožnik s pritožbo ne oporeka dejanskim ugotovitvam o zmožnostih preživninskih zavezancev oziroma staršev. Tudi okoliščine na strani matere otrok se namreč niso spremenile, saj je še vedno brezposelna in prejema denarno pomoč.

Sodišče prve stopnje pa je hkrati zaključilo, da poseg v pravnomočno sodbo tudi iz razlogov na strani preživninskih upravičencev, ni mogoč, saj se njune potrebe niso zmanjšale, tako kot je to zatrjeval tožnik, ampak povečale. Pri tem je ugotovilo, da je treba med potrebe A.M. tretjino stroškov za stanovanje, torej znesek 10.000,00 SIT, 30.000,00 SIT mesečno za hrano, 5.500,00 SIT mesečno za karto za fitnes, nadaljnjih 10.000,00 SIT za preživljanje prostega časa, strošek bencina za avto 8.000,00 SIT, 1.000,00 SIT za šolo, 20.000,00 SIT za obleko, po oceni sodišča še 2.000,00 SIT za higieno, oziroma skupaj 86.500,00 SIT. V sodbi je še navedlo, da je poleg rednih mesečnih stroškov omenjenemu preživninskemu upravičencu nastal tudi dodatni strošek v zvezi z vozniškim izpitom v skupnem znesku

70.900,00 SIT. Navedeni in ocenjeni znesek potreb A.M. tako po ugotovitvi sodišča prve stopnje občutno višji od zneska 59.000,00 SIT, ki je bil podlaga za določitev preživnine, katere znižanje se zahteva. Pritrditi je treba pritožbeni kritiki, da nekatere od naštetih izdatkov ni mogoče šteti kot stroške za zadovoljevanje življenjskih potreb. Posebej še, če se jih presoja upoštevajoč navedbe prvotoženca, ko je bil zaslišan kot stranka, da ima podaljšan status dijaka Srednje trgovske šole, da ima s šolo sklenjeno pedagoško pogodbo, po kateri gre v šolo le enkrat tedensko in da je imel takšno pogodbo sklenjeno tudi v preteklem letu, da ima na razpolago dovolj časa, da pa je trenutno v obodbju, ko ni preveč aktiven in se mu ne ljubi delati in da je v prejšnjem letu zaslužil včasih okoli 20.000,00 SIT mesečno, včasih pa tudi 70.000,00 SIT ali

100.000,00 SIT. Iz pregleda zaslužka, ki ga je posredoval Študentski servis Ljubljana izhaja, da je A.M. v času od 1.1.2003 do 10.3.2005 zaslužil skupaj 907.820,00 SIT. Pri tem je sam izpovedal, da v letu 2005 ni delal oziroma, da je šel delat le dvakrat, pri čemer je dobil

10.000,00 SIT do 15.000,00 SIT. Nedvomno je treba pritrditi pritožbi, da prvotoženčevih stroškov fitnesa, prostega časa, bencina za avto, s katerim se vozi v šolo, in stroškov izpita za avto, ni mogoče šteti za stroške za zadovoljevanje življenjskih potreb, ki bi jih bil dolžan kriti tožnik, ki preživlja štiričlansko družino in ki zato dela tudi, kot je izpovedal, nadure. Glede na ugotovljene nizke zmožnosti staršev, bo prvotoženec moral stroške za zadovoljenje omenjenih potreb kriti sam. To možnost nedvomno ima, kot sam navaja, pa zato potrebuje le ustrezno voljo. Pravilna uporaba materialnopravnih določb 129. člena ZZZDR ter 1. in 2. odstavka 129.a člena ZZZDR zato narekuje nepriznavanje zgoraj navedenih izdatkov, saj ne gre za nujne stroške življenjskih potreb, ki bi jih bila dolžna kriti preživninska zavezanca glede na ugotovljene zmožnosti.

Od ugotovljenih potreb, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo v skupnem znesku 86.500,00 SIT, je bilo zato treba odšteti strošek fitnesa v znesku 5.500,00 SIT, strošek bencina v znesku 8.000,00 SIT in strošek 10.000,00 SIT namenjen prvotoženčevemu prostemu času.

Previsoko pa je tudi ocenjen izdatek za obleko. Glede na prvotoženčeve zmožnosti pridobivanja zaslužka vsekakor zadošča znesek

170.000,00 SIT letno za obleko in obutev oziroma 15.000,00 SIT mesečno. Izdatek za ugotovitev življenjskih potreb A.M. tako znaša

58.000,00 SIT in ne 86.500,00 SIT. Del navedenih izdatkov je krit z otroškim dodatkom, ki za oba otroka znaša skupaj 42.746,00 SIT oziroma približno 21.400,00 SIT mesečno za vsakega. Znesek stroškov za kritje življenjskih potreb A.M., ki jih je treba razdeliti med njegova starša tako znaša 37.600,00 SIT. Pritožbeno sodišče je odločilo, da naj se breme kritja teh staršev porazdeli tako, da tožnik nosi 25.000,00 SIT, mati pa preostanek. S tem je breme preživljanja porazdeljeno med oba starša v približno enakem odstotku kot v prejšnji sodbi.

Neutemeljeno je pritožbeno izpodbijanje ugotovitve sodbe sodišča prve stopnje o stroških za zadovoljevanje življenjskih potreb mld. A.M..

Tožnik pri tem posebej izpostavlja znesek 25.000,00 SIT mesečno, ki je po prejšnji sodbi predstavljal strošek v zvezi s šolo, vendar pa je treba poudariti, da je bil v tem znesku zajet tudi strošek šolske prehrane v višini 17.000,00 SIT (prim. zadnji odstavek na 4. strani sodbe Višjega sodišča v Ljubljani z dne 7.5.2003, opr. št. I Cp 851/2003). Ker je tudi del stroškov L.M. krit z otroškim dodatkom v znesku 21.400,00 SIT mesečno, je breme preživljanja, ki si ga morata razdeliti oba starša, 41.600,00 SIT. Upoštevajoč približno enak odstotek kot v prejšnji sodbi, je pritožbeno sodišče odločilo, da naj oče krije stroške v višini 30.000,00 SIT, mati pa preostanek (11.600,00 SIT). Na koncu naj se glede materinih zmožnosti preživljanja še navede, da te nedvomno niso omejene le na zneske denarne pomoči, ampak da očitno tudi dodatno kaj zasluži. Na to kažejo ugotovljena indikatorna dejstva kot nakup avtomobila, nakup kolesa in rolarjev za L.M. in navsezadnje tudi zmožnost plačila fitnesa za A.M..

Pravilna materialnopravna presoja ugotovljenih dejstev je torej narekovala delno znižanje preživnine, ki je bila določena s prejšnjo sodbo. Pri tem se je postavilo vprašanje, ali je takšna odločitev glede na formulacijo tožbenega zahtevka sploh mogoča. Kakšna ta mora biti, povsem jasno izhaja iz materialnopravne določbe 132. člena ZZZDR. Iz tožbenega zahtevka pa izhaja, kot da tožnik zahteva določitev preživnine, ne pa spremembe preživnine, ki je že določena z izvršljivo sodbo. Po mnenju sodišča prve stopnje je to razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka. Vsekakor takšnemu tožbenemu zahtevku ne bi bilo mogoče ugoditi, saj bi to pomenilo odločitev o nečem, o čemer že obstaja izvršilni naslov oziroma sodba. V okviru zahtevka za določitev preživnine pa je mogoče odločiti tudi o spremembi že določene preživnine, če se izhaja iz stališča, da takšna odločitev pomeni v resnici del tistega, kar tožnik zahteva s tožbo. V tem postopku se ni razpravljalo o podlagi za prisojo preživnine, ampak le o spremembi višine prispevka preživninskega zavezanca. Sodišče torej z znižanjem preživninske obveznosti razmerje med pravdnimi strankami ne oblikuje, ampak preoblikuje. Pritožbeno sodišče je zato štelo, da je zahtevek za spremembo preživninske obveznosti, določene s sodbo, vsebovan v zahtevku za ustanovitev oziroma oblikovanje te obveznosti, kot ga je postavila tožeča stranka.

Glede na navedeno in v skladu z določilom 4. točke 358. člena ZPP je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, kot to izhaja iz izreka te odločbe. Preživnino, ki je bila s to sodbo za A.M. določena v znesku 25.000,00 SIT in za L.M. v znesku 30.000,00 SIT in sicer po razmerah v času sojenja oziroma zaključka zadnje glavne obravnave je bilo treba za čas pred 1.4.2005 zmanjšati za 3,5% oziroma za količnik uskladitve preživnin in nadomestil preživnin za leto 2005 (Ur.l. RS, št. 31/2005).

Pritožbo tožeče stranke v preostalem delu je pritožbeno sodišče zavrnilo in v nespremenjenem (zavrnilnem) delu ter v odločitvi o stroških potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Po določilu 413. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP pritožbeno sodišče odloči o stroških vsega postopka po prostem preudarku. Tožnik je lahko dosegel spremembo oblikovalne sodbe o določitvi preživnine le z vložitvijo tožbe. Pri tem pa je le delno uspel, zato je prav, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka. Ker je stroške postopka zahteval le tožnik se odločitev o stroških nanaša le nanj.