Jedro

Namen ustanovitve nacionalnih birojev je tudi prevzemanje pravic in obveznosti iz zavarovalnih pogodb. Na spletni strani tožene stranke je zapisano, da je ena od njenih funkcij, da kot Biro države, v kateri je prišlo do nesreče, prevzame odgovornost za obravnavo in poravnavo zahtevkov, ki izvirajo iz nesreč, ki jih povzročijo tuji vozniki v Romuniji. Povedano pomeni, da ima tožena stranka v razmerju do oškodovanca dejansko položaj zavarovalnice. Dejstvo, da njena odgovornost temelji na zakonu (oziroma na mednarodni pogodbi) in ne na zavarovalni pogodbi, tega zaključka ne spremeni. Drugi odstavek 11. člena Uredbe št. 44/2001 namreč izrecno določa, da se določbe členov 8, 9 in 10 uporabljajo tudi za tožbe, ki jih oškodovanec vloži neposredno zoper zavarovalnico (torej za direktne tožbe, ki ne temeljijo na zavarovalni pogodbi med oškodovancem in zavarovalnico).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

V tej zadevi je za odločanje o pritožbi po odredbi predsednika Vrhovnega sodišča RS št. Su 72/2013-51 z dne 7.5.2013, izdani na podlagi 105.a člena Zakona o sodiščih, pristojno Višje sodišče v Kopru.

Tožeča stranka s tožbo od tožene stranke zahteva povrnitev škode, ki ji jo je v prometni nesreči v Romuniji povzročil s tovornim vozilom turški državljan. Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Ljubljani odločilo, da je pristojno za odločanje v tem gospodarskem sporu. Pri tem se je sklicevalo na Uredbo sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 (v nadaljevanju Uredba št. 44/2001), ki med ostalim določa, da je zavarovalnica lahko tožena v drugi državi članici v primeru tožb, ki jih vložijo zavarovanec, zavarovalec ali upravičenec iz zavarovanja pred sodiščem kraja, kjer ima stalno prebivališče tožnik. Tožena stranka je romunski organ, pristojen za zeleno karto in ima v Romuniji status nacionalnega zavarovalnega biroja, zato jo je mogoče šteti za zavarovalnico po 9.b členu Uredbe št. 44/2001. Zoper sklep se tožena stranka pritožuje. Poudarja, da nikoli ni nasprotovala pristojnosti slovenskega sodišča, ugovarjala je le, da ni procesno legitimirana za ta spor, temveč je to turška zavarovalnica. V nadaljevanju pa kljub temu nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da jo je potrebno šteti za zavarovalnico, saj ni sklenila zavarovalne pogodbe, ni pobrala zavarovalne premije in ni prevzela nobenega tveganja. Meni, da je le pooblaščenka turške zavarovalnice, njeno pooblastilo je omejeno na zastopanje v Romuniji. Če se je tožena stranka odločila, da bo tožbo vložila v svoji državi, bi morala to storiti zoper turško zavarovalnico, če ji zakonodaja to omogoča. Sklicevanje na določbe 7. člena Direktive 84/5/EGS bi veljalo le, če vozilo „napadalec“ ne bi bilo identificirano ali zavarovalnica ne bi bila identificirana, v obravnavanem primeru pa sta bila identificirana tako vozilo kot zavarovalnica. Tudi če bi se uporabljale, pa bi bila rešitev podana prek Odškodninskega organa v Sloveniji in Jamstvenega sklada v Romuniji, ki pa je drug subjekt. Pritožba ni utemeljena.

Ne glede na to, da tožena stranka ni ugovarjala pristojnosti slovenskega sodišča, pa v pritožbi nasprotuje odločilnemu zaključku sodišča prve stopnje, na podlagi katerega je bila ugotovljena slovenska pristojnost, to je zaključku, da gre pri toženi stranki za zavarovalnico v smislu določbe točke b) 1. odstavka 9. člena Uredbe št. 44/2001. Sodišče mora po uradni dolžnosti ves čas postopka paziti na sodno pristojnost slovenskega sodišča (18. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP), odločitev o tem, ali je za sojenje v predmetni zadevi pristojno slovensko sodišče (Okrožno sodišče v Ljubljani) pa je odvisna od odgovora na vprašanje, ali je tožena stranka „zavarovalnica“ v smislu 9. člena Uredbe št. 44/2001. Če namreč ni, velja splošno pravilo o pristojnosti, za sojenje bi bilo pristojno sodišče stalnega bivališča tožene stranke, to je romunsko sodišče. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, Uredba št. 44/2001 ne podaja definicije izraza „zavarovalnica“, zato je potrebno ugotoviti, kakšna je narava obveznosti nacionalnega zavarovalnega biroja. Po 3. točki 1. člena Direktive 72/166/EGS je Nacionalni zavarovalni biro strokovna organizacija, ki je ustanovljena v skladu s Priporočilom 5, ki ga je 25.1.1949 sprejel Pododbor za cestni promet Odbora za notranji promet Ekonomske komisije OZN za Evropo, in združuje zavarovalnice, v državi pooblaščene za opravljanje poslov zavarovanja civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil. S priporočilom št. 5 je Ekonomska komisija priporočala državam, da ustanovijo posebne organe, ki bodo prevzemali pravice in obveznosti iz zavarovalnih pogodb, hkrati pa zagotovili nemoten pretok denarja (odškodnin oziroma zavarovalnin) med državami (1). Namen ustanovitve nacionalnih birojev je torej tudi prevzemanje pravic in obveznosti iz zavarovanih pogodb. Podrobneje je postopek plačila odškodnine za škodo, ki je oškodovancem nastala v prometni nezgodi na območju, za katerega je posamezen nacionalni biro pristojen, v Notranjih pravilih Sveta birojev (2). Na spletni strani tožene stranke (3) je zapisano, da je ena od njenih funkcij, da kot Biro države, v kateri je prišlo do nesreče, prevzame odgovornost za obravnavo in poravnavo zahtevkov, ki izvirajo iz nesreč, ki jih povzročijo tuji vozniki v Romuniji. Povedano pomeni, da ima tožena stranka v razmerju do oškodovanca dejansko položaj zavarovalnice. Dejstvo, da njena odgovornost temelji na zakonu (oziroma na mednarodni pogodbi) in ne na zavarovalni pogodbi, tega zaključka ne spremeni. Drugi odstavek 11. člena Uredbe št. 44/2001 namreč izrecno določa, da se določbe členov 8, 9 in 10 uporabljajo tudi za tožbe, ki jih oškodovanec vloži neposredno zoper zavarovalnico (torej za direktne tožbe, ki ne temeljijo na zavarovalni pogodbi med oškodovancem in zavarovalnico (4)).

Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi ostalim razlogom sodišča prve stopnje in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (v zvezi z jezikovno razlago, vpogledom v spletno stran Sveta Biroja zelene karte).

Ker je torej za predmetno tožbo podana pristojnost slovenskega sodišča, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku). Pritožbene trditve, ki se nanašajo na pasivno legitimacijo tožene stranke niso predmet odločanja z izpodbijanim sklepom, zato se pritožbeno sodišče do njih ne bo opredeljevalo.

op. št. 1: M. Pavliha: Zavarovalno pravo, GV Ljubljana 2000, stran 217. op. št. 2: Notranja pravila Sveta Birojev, skupaj z Memorandumom za njihovo razlago so razvidna na strani http://www.cobx.org op. št. 3: http://www.baar.ro/en./en_obligations.html op. št. 4: v vlogi, ki jo je sodišče prejelo 15.2.2012, tožena stranka sama priznava, da bi lahko „nastopala perd sodišči v Romuniji“. Ni torej sporno, da romunsko pravo direktne tožbe proti zavarovalnicam dopušča.