Jedro

Izselitev tožnice iz hiše je bila neprostovoljna in je bila posledica ravnanja toženca (psihično nasilje), ki je povzročilo, da je postalo bivanje tožnice in njune hčerke v stanovanjski hiši onemogočeno oziroma bistveno oteženo in tudi nevarno do te mere, da je CSD sprejel strokovno odločitev, da mora tožnica, predvsem zaradi zagotovitve varnosti svoje mladoletne hčere in zaradi lastne varnosti, hišo zapustiti. Toženec je s svojim ravnanjem, ko je nad tožnico in njuno hčerko izvajal psihično in fizično nasilje dosegel, da se je morala tožnica s hčerko proti svoji volji iz hiše odseliti. Toženec, ki je hišo prevzel v posest, je tožnici odvzel možnost uporabljati njen solastni polovični del, in je tožnica zato upravičena do uporabnine.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da plača tožnici uporabnino v znesku 5.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in za obdobje razvidno iz 1. točke izreka sodbe. Hkrati je odločilo, da je dolžna tožena stranka tožnici povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.502,85 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev je oprlo na določbo 190. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami; OZ). Ugotovilo je, da je toženec neupravičeno okoriščen, ker uporablja tožničin del hiše brez pravne podlage in brezplačno, tožnica pa neupravičeno prikrajšana, ker ji je toženec odvzel možnost uporabljati njen solastni del hiše, spričo česar je tožnica upravičena do uporabnine, ki je enaka znesku povprečne tržne najemnine za uporabljeno stvar.

Zoper sodbo sta se pritožili obe stranki iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07; UPB 3; št. 45/08; ZPP).

Tožnica v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje le delno ugodilo njenemu tožbenemu zahtevku, saj ni upoštevalo, da je 11.3.2009 tožbeni zahtevek skladno s cenitvijo modificirala iz zneska 350,00 EUR mesečno na znesek 380,00 EUR mesečno. Res je zahtevek razširila še na plačilo uporabnine za kasnejše mesece, od marca 2008 do marca 2009, vendar pa sodišče razširitve tožbe ni dovolilo. V tožbi si je pridržala pravico, da uporabnino po izračunu izvedenca prilagodi in je tožbeni zahtevek zato pravočasno modificirala za obdobje od decembra 2006 do marca 2008, kot ga je vtoževala.

Toženec v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sklicuje se na izpoved tožnice, da se je izselila iz lastne nepremičnine, „vendar je takšno zahtevo postavila socialna služba ...“, torej se je izselila prostovoljno in je sodišče dejansko stanje ugotovilo zmotno. Nadaljnja pomanjkljivost ugotavljanja dejanskega stanja je v tem, da sodišče ni ugotovilo, ali na strani toženca dejansko obstoji korist zaradi tega, ker se je tožnica izselila. Poudarja, da ni dovolj, da solastnik stvari ne uporablja, pa pri tem sploh ni zahteval od drugega solastnika, da mu uporabo dopusti. Tožnico je vabil naj se vrne, pri uporabi je ni oviral in kar je najpomembnejše, uporabo je opustila sama in po svoji volji. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo potrebnih predpostavk za obogatitveni zahtevek in tudi tožbene trditve niso šle v smeri ugotavljanja obstoja koristi oziroma škode. Graja stališče sodišča prve stopnje, da ni pomembno, ali dejansko uporablja del hiše, ki pripada tožnici. Če uporablja le tisto polovico hiše, ki pripada njemu, ni podlage za tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Pravno nevzdržno je, da razlogi pravdnih strank za sklenitev Sporazuma o ugotovitvi obsega skupnega premoženja in določitvi deležev z dne 26.9.2006, niso pomembni. Ugotavlja, da je sodba neživljenjska. Stranki sta se po dogodku, ki je bil predmet kazenskega postopka, očitno pobotali in so se odnosi med njima poslabšali, ko je zadevo začel obravnavati Center za socialno delo Radovljica. Sodba se opira tudi na izpovedbo delavke CSD Radovljica, kot priče zaslišane B. D., ki ni bila nikdar pri tožnici doma. Poudarja, da ga je tožnica izigrala in v dokaz vlaga listino, na katero se je že skliceval (priloga B 14) in na podlagi katere sta se dogovorila glede njunih nadaljnjih odnosov. Napačna je tudi odločitev o stroških. Tožnica je uspela le delno in bi ji moralo priznati le sorazmerni del stroškov.

Stranki druga drugi na pritožbo nista odgovorili.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožnice: Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo uporabnine v znesku 5.600,00 EUR (mesečno po 350,00 EUR za obdobje od 1.12.2006 do 1.3.2008), kar ji je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi priznalo. Z vlogo 11.3.2009 je res, kot opozarja v pritožbi, tožbo razširila, in sicer na plačilo zneska uporabnine 10.640,00 EUR (mesečno po 380,00 EUR za obdobje od 1.12.2006 do 1.3.2009), vendar pa sodišče prve stopnje spremembe tožbe ni dovolilo (sklep Okrajnega sodišča v Radovljici P 47/2008-29 z dne 15.4.2009). Tožnica sicer upravičeno opozarja, da je za obdobje do marca 2008 višino uporabnine modificirala iz zneska 350.00 EUR mesečno na znesek 380,00 EUR mesečno, vendar pa nima prav, da je s tem, ko sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo, le delno ugodilo tožbenemu zahtevku. Zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo, da spremembe tožbe ne dovoli (tudi za obdobje od vložitve tožbe do 1.3.2008 ne), se tožnica ni pritožila in je zato sodišče prve stopnje pravilno odločalo le o zahtevku, postavljenem s tožbo.

O pritožbi toženca: Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev: - da sta pravdni stranki solastnika nepremičnine, parc. štev. 1000 in parc. štev. 1001/2, vpisane pri vl. št. 912, k.o. M., in sicer v deležu vsaka do ½, kar v naravi predstavlja stanovanjsko hišo na naslovu G. 16, v R.; - da je tožnica skupaj s tožencem in njuno mladoletno hčerko V. prebivala v tej hiši do 20.10.2006, ko se je morala iz hiše proti svoji volji izseliti zaradi psihičnega in fizičnega nasilja toženca; - da je bil toženec s sodbo Okrajnega sodišča v Radovljici K 63/2007 spoznan za krivega, da je 12.9.2006 v hiši nad tožnico izvršil kaznivo dejanje nasilništva in jo je takrat tudi fizično poškodoval; - da se je tožnica s hčerko odselila v varno hišo na podlagi ocene Centra za socialno delo Radovljica, da gre za tako stopnjo ogroženosti tožnice in njene hčerke, ki terja umik iz hiše zaradi zagotovitve njune varnosti, ocenilo, da je bila izselitev tožnice iz hiše neprostovoljna ter posledica ravnanja toženca, ki je povzročilo, da je postalo bivanje tožnice in njune hčerke v stanovanjski hiši onemogočeno oziroma bistveno oteženo in tudi nevarno do te mere, da je CSD sprejel strokovno odločitev, da mora tožnica s hčerko zapustiti hišo. S tem je toženec hišo v celoti prevzel v posest in tožnici odvzel možnost uporabljati njen sorazmerni del hiše. Ob ugotovitvi, da je tožnica neupravičeno prikrajšana, toženec pa neupravičeno okoriščen, je tožnici priznalo uporabnino v višini povprečne tržne najemnine za uporabljeno stvar na podlagi 190. člena OZ.

Pravilnost odločitve sodišča prve stopnje je odvisna od vprašanja, ali se je tožnica izselila neprostovoljno, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, ali prostovoljno, kot v pritožbi vztraja pritožnik. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da od nikogar ni mogoče zahtevati, da bi zaradi uresničevanja svojih lastninskih upravičenj trpel kakršnokoli obliko nasilja in prenehanje izvrševanja posesti v takih okoliščinah predstavlja neprostovoljno prikrajšanje na premoženju, kot je pravilno ocenilo sodišče prve stopnje. Dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je tožnici verjelo, da se je bila iz solastne hiše prisiljena umakniti zaradi toženčevega (fizičnega in psihičnega) nasilja, toženec s pritožbenimi trditvami ne more uspešno izpodbiti. Sodišče prve stopnje je skrbno izvedlo dokazni postopek in izčrpno in prepričljivo navedlo razloge, ki so ga vodili k ugotovitvi, da je bila tožničina izselitev iz hiše neprostovoljna. Tožničino izpoved je potrdila socialna delavka B. D., ki je vodila primer preselitve tožnice v varno hišo in je povedala, da je tožnico, glede na oceno stopnje ogroženosti, soočila z nujnostjo takojšnjega umika nje in hčerke, pri čemer ji je dala na razpolago dve možnosti, ali gre s hčerko v varno hišo, ali pa da hčerko v krizni center, sama pa se vrne domov ali gre k sorodnikom. Tožničine izpovedi, na katero se sklicuje toženec (gre za iz celotne izpovedbe iztrgan del), da se je izselila, ker je „takšno zahtevo postavila socialna služba“, ni mogoče razumeti, kot prikazuje toženec, da to pomeni, da se je tožnica izselila prostovoljno. Ob upoštevanju celotne tožničine izpovedbe se izkaže, da ni podlage za toženčevo zavzemanje, da se je izselila prostovoljno. Tožnica je ob zaslišanju jasno izpovedala (list. štev. 91 spisa), da se je izselila zaradi toženčevega psihičnega nasilja nad njo in hčerko in je bil to tudi razlog, da se je obrnila po pomoč na center za socialno delo. To potrjuje tudi poročilo centra za socialno delo z dne 18.10.2006 (približno mesec dni po dogodku 12.9.2006, zaradi katerega je bil toženec pravnomočno obsojen). Toženčevo psihično nasilje se je, kot kažejo izvedeni dokazi (izpovedba tožnice; izpovedba priče B. D.; poročili CSD Radovljica z dne 18.10.2006; 22.2.2008) očitno nadaljevalo tudi po dogodku, zaradi katerega je bil toženec pravnomočno obsojen. Če pritožnik s pritožbeno trditvijo, da priča B. D. pri tožnici ni bila doma, meri na neverodostojnost te priče, mu je treba pojasniti, da se moti. Omenjena priča je jasno izpovedala, da je strokovno odločitev o nujnosti izselitve tožnice in hčere sprejela na podlagi poglobljenih razgovorov z obema (tudi s hčerko). Odločitev sodišča prve stopnje pa sicer temelji na oceni vseh izvedenih dokazov in ne le na izpovedbi te priče. Okoliščina, na katero opozarja pritožnik, da je bil Sporazum o ugotovitvi obsega skupnega premoženja in določitvi deležev sklenjen 26.9.2006, to je po dogodku 12.9.2006, zaradi katerega je bil toženec pravnomočno obsojen, ne dokazuje, kot prikazuje toženec, da bi prenehal s (psihičnim) nasiljem. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da razlogi, zaradi katerih je do sklenitve tega sporazuma prišlo, niso pomembni. Posledično tudi ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka, ki je po pritožbeni trditvi v tem, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tožničino upravičenje do uporabnine je odvisno od vprašanja, ali je bila uporaba njej solastnega dela hiše onemogočena zaradi ravnanja toženca.

Dogovor z dne 11.9.2006, ki ga toženec v pritožbi prilaga kot dokaz, je pritožbena novota in ga pritožbeno sodišče v skladu s 1. odstavkom 337. člena ZPP ne sme upoštevati. Toženec s tem, ko v pritožbi navaja, da se je na ta dokaz skliceval že v postopku pred sodiščem prve stopnje, ni dokazal, da tega dokaza brez svoje krivde ni mogel predložiti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo bistvenih predpostavk 190. člena OZ, to je obstoja koristi in prikrajšanja. Tožnica je v tožbi ponudila zadostno trditveno podlago glede obstoja teh dveh predpostavk in je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da je prikrajšanje tožnice v nezmožnosti uporabe njenega solastnega dela hiše (zaradi ravnanja toženca ji je uporaba onemogočena), toženčeva obogatitev pa v tem, da brezplačno uporablja tožničin solastni del hiše. Že sodišče prve stopnje je tožencu pravilno pojasnilo, da ni pomembno, kako toženec tožničin solastni del hiše izkorišča. Korist od uporabe namreč ne pomeni dejanske koristi, kot si očitno zmotno razlaga pritožnik (pritožbena trditev, da če uporablja le tisto polovico hiše, ki pripada njemu, podlage za tožbeni zahtevek ni), temveč je pomembna predvsem korist, ki bi jo obogateni lahko imel od stvari, ki jo je pridobil. Ni torej pomembno, ali toženec tožničin solastni del koristi ali ne. Toženec pa sicer v postopku niti ni trdil, da uporablja le tisto polovico hiše, ki odgovarja njegovemu solastniškemu deležu. V postopku pred sodiščem prve stopnje se je osredotočil na dokazovanje, da se je tožnica iz hiše izselila prostovoljno, da je uporabo sama opustila in da je pri uporabi ni oviral. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna (198. člen OZ v zvezi s 190. členom OZ).

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi obeh strank zavrnilo kot neutemeljeni ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).