Jedro

Ob tem, da je bilo ugotovljeno, da je material za ograjo (in tudi sicer) nabavljal tožničin oče, preko tožene stranke, vendar le v izogib plačilu višjega davka, in ker je povsem prepričljivo pojasnilo tožene stranke, da so zato, v opravičilo tega materiala, v račun zapisali tudi postavko „postavitev ograje“, je upoštevaje predhodno povedano, povsem utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica dela pri postavitvi ograje v soboto, 21. 5. 2012, opravila v lastni režiji, in v tem obsegu s toženo stranko ni sklenila nobene pogodbe, ki bi jo zavezovala h kakršnikoli odpravi napak.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati 3.857,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 8. 2014 do plačila, 366,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2013 do plačila in 130,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 5. 2013 do plačila in ji povrniti pravdne stroške. Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti 506,90 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo zardi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Dejstvo je, da sta pravdni stranki sklenili gradbeno pogodbo za izdelavo ograje okrog tožničine stanovanjske hiše, kar je bilo dokazano z računom za izvedbo gradbenih del, v katerem je med drugim navedena tudi postavka „postavitev ograje“. Če tožena stranka naročila tožnice za postavitev ograje ne bi sprejela, ta postavka v računu ne bi bila zavedena. O tej trditvi se sodišče ni opredelilo, kakor tudi ni pojasnilo, kako bi bilo možno, da bi tožena stranka opravila pri tožnici le pripravljalna dela za ograjo, ne pa tudi postavitve ograje. Tožena stranka je strokovnjak za izvedbo gradbenih del, tožnica pa na tem področju popolni laik. Tako stališče nima v poteku postopka nobene podlage, sodišče pa tudi ne pojasni, zakaj naj bi pričam tožene stranke o teh okoliščinah poklonilo vero. Poleg tega so vse s strani tožene stranke predlagane priče pri njej zaposleni delavci in ni pričakovati, da bi katerikoli delavec, še posebej navaden gradbeni delavec, izpovedal karkoli, kar bi bilo v nasprotju z interesi delodajalca. Priča S. je povedal, da je Š. (delavec tožene stranke) odločal, kako in na kakšen način naj se dela oziroma je on upravljal mešanje. Ne drži zaključek sodišča, da naj bi priče S. in Š, in W. o tem, da je vsa dela v soboto vodil V.Š, izpovedale skladno in prepričljivo. Sodbe ni mogoče preizkusiti tudi ne glede izvedenskega mnenja, saj sodišče o njem nima razlogov. Izvedenec je ugotovil, da izdani račun ustreza specifikaciji porabe materiala za celotno ograjo, da je največja odgovornost zaradi nekvalitete na osebi, ki je bila odgovorna za mešanje komponent cementa, da je v gradbeni praksi, da se strojev kot je ICB z opremo za mešanje betona, ne posoja brez strojnika, da je bil strokovnjak gradbenega izvajalca prisoten. Sodišče tudi ni razjasnilo izpovedb tožnice in njenih prič, da je bil B. W., ki dejansko vodi toženo stranko, v soboto večkrat na objektu, celo na kosilu. Sodba je v nasprotju sama s seboj tudi v delu, ko sodišče pritrjuje veljavnosti računa glede razbremenitve materiala v knjigovodskem smislu, ne pa tudi glede dejanske postavitve ograje. Sodišče je tudi le delno povzelo izpovedbi prič M.B. in M.Š. in ni pojasnilo, zakaj ni povzelo celotnih izpovedb. Sodišče se tudi ni opredelilo do spremembe tožbe, ki jo je vložila tožnica.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Izpostavlja, da bi bilo potrebno tožbeni zahtevek zavrniti že iz razloga, ker je tožnica zamudila materialne prekluzivne roke iz določb tako 634. in 635. člena kot 663. člena Obligacijskega zakonika (OZ).(2)

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica trdi, da je s toženo stranko v letu 2012 sklenila ustno gradbeno pogodbo za postavitev ograje okoli hiše. Na ograji so se v zimskem obdobju 2012/2013 pojavile napake – razpoke, beton se je luščil in odpadal, ki jih je takoj spomladi, najprej ustno, nato pa pismeno, grajala. Ker se tožena stranka na pozive za odpravo napak ni odzvala, je škodo (delno) sama odpravila, za kar je plačala 3.857,70 EUR, katerih povrnitev zahteva od tožene stranke. Zahteva tudi povrnitev 366,00 EUR stroškov izdelave predpravdnega izvedenskega mnenja in odvetniških stroškov poziva k odpravi napak v višini 130,54 EUR. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo potem, ko je zaključilo, da tožnica ni izkazala sklenitve gradbene ali podjemne pogodbe s toženo stranko za zgraditev ograje (temveč le za pripravljalna dela), ampak je sporna dela opravila v lastni režiji, pod vodstvom svojega očeta V. Š.

6. Odločitev je materialnopravno pravilna. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju, o odločilnih dejstvih pa tudi ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami, zagrešilo pa tudi ni tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Tudi dejansko stanje je v okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank pravilno in dovolj popolno ugotovilo. Pritožbeno sodišče razloge sodišča prve stopnje za zavrnitev tožbenega zahtevka sprejema, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja:

7. Sodišče prve stopnje je po izpeljanem dokaznem postopku zaključilo, da so se le pripravljalna dela za postavitev ograje, v petek, 20. 5. 2012, opravljala preko tožene stranke, da je bila torej le glede teh del sklenjena gradbena (ali podjemna) pogodba. Dela v soboto, ko se pri toženi stranki ni delalo, vlivanje betonskega dela ograje, pa je tožnica opravila sama, preko in s pomočjo svojega očeta. V dokazni oceni se je opredelilo tudi do postavke v računu z dne 31. 5. 2012 (priloga A2) „postavitev ograje“ in sprejelo razlago lastnika firme, B.W., da so morali v računu zaradi razbremenitve materiala v knjigovodskem smislu, zapisati tudi to postavko. Ne drži torej pritožbena trditev, da se sodišče prve stopnje do tega dejstva ni opredelilo in v zvezi s tem ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ampak gre le za njegovo dokazno oceno listine (ob upoštevanju določb 8. člena ZPP).

8. Ne drži pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni povzelo izvedenskega mnenja izvedenca gradbene stroke in se do njega ni opredelilo. Pojasnilo je, da je izvedenec potrdil, da so poškodbe na betonskem delu nastale iz razloga, ker beton ni dosegel potrebne trdnosti, čemur je bil vzrok premalo cementa, neustrezna konsistenca betona in vgrajevanja, da je odgovornost za to na osebi, ki je bila odgovorna za mešanje in doziranje komponent cementa, za vgrajevanje in vzdževanje svežega betona, da je glavnina napak nastala spomladi (17. točka obrazložitve). Stvar sodišča pa je bila, da ugotovi (v okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank) kdo je bila oseba odgovorna za navedena dela. Kot rečeno se je opredelilo tudi do računa, mnenje pa povzelo tudi v delu, da je strojnik odgovoren zgolj za strokovno upravljanje stroja, kar potrjuje tudi izvedenčev zapis, ki ga izpostavlja pritožba, da je v gradbeni praksi, da se stroje kot je ICB z opremo za mešanje betona, ne posoja brez strojnika.

9. Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje le delno povzelo pričanje prič M.B. in M.Š., ne da bi pritožnica povedala, kaj za odločitev bistvenega je sodišče izpustilo, je neupoštevna, zato tudi v tem pogledu ni mogoče govoriti o tem, da je sodišče prve stopnje s tem v zvezi zagrešilo kakšno bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

10. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do spremembe tožbe in sicer spremembe ni dopustilo že na obravnavi dne 19. 1. 2016, saj je menilo, da sprememba ni smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama, kot je to pojasnilo tudi v izpodbijani sodbi, čemur pritožba ne nasprotuje.

11. Z ostalimi pritožbenimi navedbami pritožnica graja dokazno oceno sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta skladna z določbo 8. člena ZPP, je pa tudi življenjska in dovolj prepričljiva. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da so delavci tožene stranke, S., Z. in Š. v soboto delali izven svojih delovnih obveznosti, na svoj prosti dan, to je na črno, na prošnjo tožničinega očeta, kot tudi zaključek, da navodil za delo in odločitev v zvezi z razmerjem mešanice betona in vode (kar je bila odločilna napaka), ni dajal B.W. (ne glede na to, da se je v soboto enkrat ali večkrat oglasil pri hiši tožnice) in ne Š., ki je le upravljal s strojem (ki ga je tožena stranka posodila tožnici na prošnjo njenega očeta, prijatelja lastnika tožene stranke, B.W.).(3) Tožena stranka je trdila, da je strojnik Š. „le mešal“,(4) kar je ta s svojo izpovedbo potrdil in pojasnil, da ko dela s strojem ICB, niti ne vidi kakšna je kvaliteta betona in tudi nima možnosti, da bi to videl, čemur toženka ni nikoli oporekala. Delavec J.S. je pojasnil, da je V. (tožničin oče) govoril, kako naj se dela, Š., strojnik pa je odločal, kako in na kakšen način naj se dela oziroma on je upravljal mešanje. Kot rečeno ne more biti sporno, da je Š., kot strojnik in upravljalec stroja, opravljal le mešanje, kako naj se dela, pa naj bi, po izpovedbi priča S., ki v času pričanja ni bil (več) zaposlen pri toženi stranki, govoril V. (Š.). Glede na vlogo očeta tožnice pri gradnji, ki ga je ta v celoti pooblastila za opravo del, ob tem, da je imel že od prej izkušnje z gradnjo hiš sinu in hčerke (neprerekane trditve tožene stranke), ni mogoče govoriti o tem, da je bil na tem področju popoln laik, v takšni meri, da bi to lahko spremenilo zaključek dokazne ocene sodišča prve stopnje. Ob tem, da je bilo ugotovljeno, da je material za ograjo (in tudi sicer) nabavljal tožničin oče, preko tožene stranke, vendar le v izogib plačilu višjega davka in ker je povsem prepričljivo pojasnilo tožene stranke, da so zato, v opravičilo tega materiala, v račun zapisali tudi postavko „postavitev ograje“, je upoštevaje predhodno povedano, povsem utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica dela pri postavitvi ograje v soboto, 21. 5. 2012, opravila v lastni režiji, in v tem obsegu s toženo stranko ni sklenila nobene pogodbe, ki bi jo zavezovala h kakršnikoli odpravi napak. Kaj drugega, s stopnjo prepričanja, tožnica ni izkazala. Pravilno in zakonito je zato tožbeni zahtevek zavrnilo.

12. Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka. Za tožnico odločitev temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP, za toženo stranko pa na določbi prvega odstavka 155. člena ZPP.

Op. št. (2): Pritožbeno sodišče pripominja, da temu ni tako, upoštevaje ustrezne določbe Zakona o varstvu potrošnikov, ki je v razmerju do OZ lex specialis, in ki v teh primerih določa daljše, dveletne roke.

Op. št. (3): Kot potrjuje pritožnica sama, je v gradbeništvu praksa, da se stroje, kot je ICB z opremo za mešanje betona, kakršen je bil konkretni, ne posoja brez strojnika (torej osebe, ki s strojem strokovno upravlja).

Op. št. (4): Torej s strojem fizično opravljal mešanje betona.