Jedro

Pravila o poslovni odškodninski odgovornosti izključujejo uporabo pravil o neposlovni odškodninski odgovornosti, (v kolikor se nanje izrecno ne sklicujejo), s tem pa tudi uporabo pravil o odgovornosti za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti. Profesionalni subjekti, ki se ukvarjajo bodisi z nevarnimi dejavnostmi bodisi so imetniki nevarnih stvari, tveganja iz teh dejavnosti in stvari v poslovnih razmerjih nosijo po pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži do končne odločbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo glavnice 29.770,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila (I.). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna plačati toženi stranki 1.744,24 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II.).

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala, da višje sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Predmet tožbenega zahtevka je škoda, ki je tožeči stranki nastala v posledici škodnega dogodka dne 17. 1. 2011, ko je tožena stranka kot prevoznik tožeči stranki dobavila klorovodikovo (solno) kislino. Po končanem prečrpavanju kisline iz cisterne tovornjaka v cisterno tožeče stranke, je delavec tožene stranke potrditvah tožeče stranke nepravilno odklopil priključno cev najprej na nižje ležečem priključku cisterne tovornjaka (moral pa bi jo najprej na višje ležečem priključku na cisterni tožeče stranke), v posledici pa je iz cisterne tožeče stranke iztekla skoraj vsa kislina. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka oprlo na določilo 149. člena Obligacijskega zakonika (OZ) o odgovornosti za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti. Ugotovilo je, da je po načelu objektivne odgovornosti za nastalo škodo odgovorna tožeča stranka kot imetnica cisterne, napolnjene s kislino, ki je nevarna stvar in da tožeča stranka ni izkazala razlogov za oprostitev odgovornosti iz 153. člena OZ.

6. Pritožba opozarja, da je tožeča stranka zahtevek utemeljevala na krivdni odgovornosti tožene stranke oziroma njenega delavca, ki da je s protipravnim ravnanjem (nepravilnim odklopom cevi) povzročil nastalo škodo. Krivdna odgovornost praviloma izključi objektivno odgovornost, saj izpodbije domnevo vzročnosti, ki je bistven element objektivne odgovornosti. Vendar pa je vprašanje, ali gre glede na (kakršnekoli) zatrjevane dejanske okoliščine za krivdno ali objektivno odgovornost, stvar pravilne uporabe materialnega prava, zato sodišče prve stopnje na trditve tožeče stranke, da je tožena stranka „zakrivila“ škodni dogodek, ni bilo vezano, oziroma bi se te trditve ob ustrezni materialnopravni presoji lahko izkazale kot nerelevantne. Res pa je sodišče prve stopnje s tem, ko se je oprlo na pravila o odgovornosti za škodo od nevarne stvari, zmotno uporabilo materialno pravo.

7. Uporaba zakonskih pravil o odgovornosti za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti v obravnavanem primeru ne pride v poštev. Odgovornost za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti je po svojem bistvu in svoji naravi izključno neposlovna odškodninska odgovornost. Že iz sistematike zakona, ki pravila o odgovornosti za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti uvršča v peti odsek drugega oddelka drugega poglavja OZ, izhaja, da gre za pravila o splošni, t,j. neposlovni odškodninski odgovornosti, saj je poslovna odškodninska odgovornost urejena v prvem odseku tretjega poglavja OZ. Pri odškodninski odgovornosti za škodo od nevarne stvari gre za razmerje med povzročiteljem škode in oškodovancem, ki med seboj nista v poslovnem razmerju, velikokrat tudi v dejanskem ne, saj se marsikdaj srečata šele ob škodnem dogodku. V obravnavanem primeru pa sta bili pravdni stranki v poslovnem razmerju; tožena stranka je po naročilu tožeče stranke le-tej dobavila kislino in jo prečrpala v njeno cisterno. Pravila o poslovni odškodninski odgovornosti izključujejo uporabo pravil o neposlovni odškodninski odgovornosti, (vkolikor se nanje izrecno ne sklicujejo), s tem pa tudi uporabo pravil o odgovornosti za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti. Profesionalni subjekti, ki se ukvarjajo bodisi z nevarnimi dejavnostmi bodisi so imetniki nevarnih stvari, tveganja iz teh dejavnosti in stvari v poslovnih razmerjih nosijo po pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti, ki so iz tega razloga, ker gre za profesionalne subjekte, tudi bistveno strožja kot pravila o splošni odškodninski odgovornosti.

8. Kljub napačni materialnopravni podlagi zaključek prvostopnega sodišča, da je sporno razmerje obravnavati po pravilih o objektivni odškodninski odgovornosti, ni bil nepravilen. Tudi poslovna odškodninska odgovornost je po svoji naravi objektivna, saj krivda povzročitelja ni njena predpostavka. 240. člen OZ z okoliščinami, ki jih dolžnik ni mogel preprečiti, ne odpraviti ali se jim tudi ne izogniti, določa sfero tveganj, ki bremenijo podjemnika ne glede na njegov subjektiven odnos do kršitve. Ni torej pomembno, ali je tožena stranka, če je nepravilno odklopila prečrpovalno cev, to storila krivdno (naklepno ali iz malomarnosti), pač pa, ali bi tožena stranka kot profesionalni izvajalec storitve dobave in izročitve kisline kupcu glede na strokovno znanje, s katerim razpolaga in skrbnost, ki se od nje pričakuje, morala vedeti, kakšen je pravilni vrstni red odklapljanja priključne cevi in ali bi lahko izliv kisline preprečila (brez škode za svojo varnost ali zdravje, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju). Razbremenilni razlogi iz 240. člena OZ so po vsebini primerljivi z razbremenilnimi razlogi iz 153. člena OZ, vendar pa bi bilo treba njihov obstoj ugotavljati na strani tožene in ne na strani tožeče stranke. Tudi po pravilih o odgovornosti za škodo od nevarne stvari se imetniku nevarne stvari ni treba ekskulpirati za škodo, ki je nastala njemu samemu, saj mu morebitna razbremenitev ne prinaša nobenih koristi. Ugotovitev, da on ni odgovoren za škodo, ne dokazuje odgovornosti drugega.

9. Zaradi napačne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni ugotavljalo pravno pomembnih dejstev, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP). Ni ugotavljalo, ali je tožena stranka pravilno izpolnila svojo pogodbeno obveznost, ki je bila v tem, da dobavi kislino tožeči stranki tako, da jo iz svojega tovornjaka prečrpa v cisterno tožeče stranke. Do škodnega dogodka je nesporno prišlo ob odklopu priključne cevi po končanem prečrpavanju; v fazo prečrpavanja pa ne sodi samo čas, ko kislina teče po cevi med obema cisternama, pač pa tudi vsa predhodna pripravljalna kot tudi zaključna ravnanja, vključno s priklopom in odklopom prečrpovalne cevi in cevi za zrak. Trditve strank glede vzroka izliva kisline se razlikujejo; tožeča stranka trdi, da je bil to nepravilen odklop cevi, tožena stranka pa, da je bil vzrok nepravilen tlak v cevi za zrak in pomanjkanje varnostnega ventila na cisterni tožeče stranke. Tožena stranka je bila v načelu dolžna obvladovati vsa tveganja pri prečrpavanju kisline in se odgovornosti za škodo v smislu 240. člena OZ lahko razbremeni le, če dokaže, da je škoda posledica vzroka, ki je izven njene sfere. Četudi se na prvi pogled nakazuje ugotovitev vzroka za škodo kot primarna naloga sodišča v ponovljenem postopku, pa ni zanemarljivo stališče prvostopnega sodišča, „da bi morala tožeča stranka na svoji cisterni zagotoviti takšne tehnične možnosti obratovanja, da bi bilo mogoče tudi v primeru morebitnega nepravilnega odklopa brez vsake nevarnosti preprečiti oziroma ustaviti iztekanje kisline“. Če je prvostopno sodišče domnevnemu vzroku za škodo (nepravilnemu odklopu cevi) odreklo relevantnost zgolj zaradi neobstoja varnostnega ventila na cisterni, potem takšno stališče ni pravilno. Če je tožena stranka (njen voznik) vedela, da cisterna tožeče stranke nima varnostnega ventila in bi s pravilnim vrstnim redom odklapljanja preprečila izliv, bi morala cev pač najprej odklopiti na cisterni tožeče stranke (odškodnina za škodo pa bi se lahko ustrezno znižala na podlagi 244. člena OZ). Če pa je sodišče prve stopnje imelo v mislih, da bi bil takšen odklop lahko „nevaren“ za toženo stranko oz. njenega delavca, pa bi se pritožbeno sodišče z zavzetim stališčem strinjalo, če bi prvostopno sodišče to nevarnost ocenilo in s prepričljivimi razlogi utemeljilo. Tveganja, ki se jim je tožena stranka kot profesionalni dobavitelj nevarnih stvari dolžna izpostavljati zato, da bi preprečila škodo, morajo biti razumna in ob upoštevanju podmene, da sta življenje in zdravje ljudi tudi ustavnopravno vsekakor dragocenejši vrednoti v primerjavi s premoženjem in stvarmi. Pri manipulaciji z nevarnimi stvarmi je treba dosledno upoštevati vse predpisane in potrebne ukrepe iz področja varstva pri delu. Prevedeno na konkretni primer to pomeni, da delavec tožene stranke ni bil dolžan odklopiti cevi najprej na višje ležečem priključku na cisterni tožeče stranke, četudi bi s tem preprečil izliv 4.500 litrov kisline iz cisterne v zadrževalni jašek, če mu je pri tem grozila realna nevarnost, da se nanj glede na njegov položaj pri odklapljanju izlije en liter kisline. Pravilen in predvsem varen dostop do priključka na svoji cisterni za varno izvedbo postopka odklapljanja cevi je bila dolžna zagotoviti tožeča stranka. Zato se z ozirom na trditve pravdnih strank in ugotovitve že izvedenega dokaznega postopka izkaže kot pravno pomembno dejstvo, ki ga je v ponovljenem postopku smotrno najprej ugotoviti, ali je bil postopek priklapljanja in odklapljanja cevi na cisterni tožeče stranke, ki ni imela varnostnega ventila, na način, kot ga je organizirala oziroma omogočila tožeča stranka, za delavca tožene stranke varen in ni ogrožal njegovega zdravja.

10. Zaradi razveljavitve prvostopne sodbe je višje sodišče sklenilo, da se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.