Jedro

Smisel določbe 209. člena ZOR je v tem, da ni pravnega temelja, zaradi katerega bi oseba lahko korist obdržala, zato jo mora izročiti osebi, ki je oškodovana, čeprav ta zaradi zastaranja odškodninskega zahtevka odškodnine ne more več uveljaviti.

Izrek

- Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

- Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki nerazdelno plačati 14.187,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 3,400.000,00 SIT od 10. 12. 1999 do 31. 12. 2006, odtlej dalje pa od zneska 14.187,95 EUR do plačila ter ji povrniti pravdne stroške tega postopka z enakimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo (I. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna prvotoženi povrniti 70,94 EUR pravdnih stroškov in drugotoženi 822,87 EUR pravdnih stroškov, oboje v roku 15 dni, v primeru zamude s plačilom stroškov drugotoženi stranki pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka (II. točka izreka).

Zoper izpodbijano sodbo se je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožila tožnica. V pritožbi navaja, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kar terja od tožene stranke je povrnitev neupravičene obogatitve, ki jima je nastala zaradi tega, ker ji zahtevka za povrnitev škode, ki ji je nastal v predmetni prometni nesreči, nista poravnali, saj se je njuno premoženje zaradi tega neupravičeno ohranilo (ni se zmanjšalo). Sodišče prve stopnje bi moralo, namesto, da je tak zahtevek obravnavalo kot odškodninski, njen zahtevek obravnavati po pravilih neupravičene obogatitve in ga tudi ne bi smelo spremeniti v odškodninskega. Pravila zastaranja za odškodninski in zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve so različna. Zaradi napačne obravnave tožbenega zahtevka sodišča spora ni obravnavalo po pravilih neupravičene obogatitve. Tožnica je v tej smeri podala ustrezno trditveno podlaga in ponudila dokaze. Kot oškodovanka je zoper toženki vložila ustrezen odškodninski zahtevek za povrnitev škode, ki ji je nastala v sporni prometni nesreči. Toženi stranki sta priznali, da sta zahtevek prejeli, vendar pa ji tega zahtevka, kljub temu, da sta ji ga bili dolžni poravnati, nista nikoli poravnali in sta bili zato neupravičeno obogateni. Neupravičena obogatitev ni le povečanje premoženja ampak tudi ohranitev. Ker je sodišče zaradi dokazovanja višine te obogatitve spor za povrnitev neupravičene obogatitve obravnavalo kot odškodninski, je v posledici absolutne kršitve ZPP ter napačne uporabe materialnega prava povsem napačno ugotavljalo, da tožnica terja odškodnino namesto povrnitve neupravičene obogatitve. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje tožničin tožbeni zahtevek presojalo kot odškodninski in ne na temelju neupravičene obogatitve, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je presojalo utemeljenost vtoževane terjatve tako na temelju odškodninske odgovornosti, kot tudi na temelju neupravičene obogatitve. Sicer pa sodišče na pravno podlago, ki jo navede stranka pri odločanju sploh ni vezano. Je pa tudi njen pooblaščenec na naroku dne 12. 9. 2007 navedel, da uveljavlja oba temelja (list št. 40).

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožničin tožbeni zahtevek ni utemeljen ne na prvi, ne na drugi navedeni pravni podlagi. Zahtevek na temelju odškodnine je zavrnilo, ker je ugotovilo, da je ugovor zastaranja tožene stranke utemeljen. Ugotovitev, ki so vodile do takšnega zaključka pritožba niti ne izpodbija. Nadalje pa je tudi pravilno ugotovilo, da v obravnavani zadevi ne gre za neupravičeno pridobitev, ker ni temeljnih predpostavk neupravičene obogatitve na pravni podlagi 209. ali 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki ga je na podlagi določila 1060. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) potrebno uporabiti za presojo obravnavane zadeve, čeprav so razlogi, ki jih je navedlo za takšno odločitev nekoliko drugačni razlogom sodišča druge stopnje.

Pritožnica v pritožbi poudarja, da je to kar terja od toženk povrnitev neupravičene obogatitve, ki jima je nastala zaradi tega, ker ji zahtevka za povrnitev škode, ki ji je nastal v predmetni prometni nesreči nista poravnali in se je njuno premoženje zaradi tega neupravičeno ohranilo (ni zmanjšalo). To kar tožnica terja je torej znesek, ki je enak znesku, ki naj bi ga prejela iz naslova odškodninske odgovornosti, pri čemer je sodišče prve stopnje ugotovilo in tega pritožba ne izpodbija, da je njena (morebitna) odškodninska terjatev zastarala.

Glede na navedeno se v obravnavani zadevi postavi vprašanje uporabe 209. člena ZOR, ki določa, da lahko oškodovanec po zastaranju pravice zahtevati odškodnino po pravilih, ki veljajo v primeru neupravičene pridobitve, od odgovorne osebe zahteva naj mu odstopi tisto, kar je dobila z dejanjem, s katerim je bila povzročena škoda (209. člen ZOR). Ugotoviti je torej potrebno ali so izpolnjene predpostavke po navedenem členu. Res se za obogatitev v smislu 210. člena ZOR šteje tudi ohranitev vrednosti premoženja, vendar pa ni mogoče sprejeti enakega stališča pri razlagi pojma koristi ("dobila z dejanjem") v smislu 209. člena ZOR. Po dikciji zakona mora odgovorna oseba oškodovancu odstopiti tisto, kar je dobila z dejanjem, s katerim je bila povzročena škoda, kar pomeni, da je potrebno pridobitev koristi v smislu 209. člena nujno razlagati, kot neko pridobitev in sama ohranitev premoženja zaradi neizplačila odškodninskega zahtevka ne zadostuje. Smisel navedenih določb namreč ni v tem, da bi se obšle kogentne določbe ZOR o zastaranju odškodninske terjatve ampak, da oseba ne more obdržati koristi, ki jo je pridobila zaradi civilnega delikta. Ker ni pravnega temelja zaradi katerega bi oseba lahko korist obdržala, jo mora izročiti osebi, ki je oškodovana, čeprav ta zaradi zastaranja odškodninskega zahtevka odškodnine ne more več uveljaviti. V obravnavani zadevi pa tudi o odsotnosti pravnega temelja ne moremo govoriti. Pravni temelj je ZOR in sicer njegove določbe o neiztožljivosti zastarane terjatve (360. člen ZOR). Z zastaranjem se civilna obveznost spremeni v naturalno. Pravica ostane, zahtevek ugasne, zato ga tožena stranka ni dolžna poravnati. Kar terja tožnica, je tožena stranka upravičena "obdržati", ker tožnica ni poskrbela za pravočasno izterjavo sporne odškodninske terjatve (ni pravočasno vložila tožbe), ki je tako zaradi poteka časa zastarala. Navedeno pomeni, da v obravnavani zadevi predpostavke po določilu 209. in 210. člena ZOR niso izpolnjene, zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožničinega tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna.

Glede na navedeno, in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (1), pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP v zvezi z 130. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP (2)).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Uradni list RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP.

(2) Uradni list RS, št. 45/08, ZPP-D.