Jedro

Smrt pogodbene stranke lahko vpliva na obstoj obveznosti iz pogodbe (334. člen OZ), ne pa na obstoj pogodbe. Nenazadnje v nasprotnem primeru beneficiar ne bi imel pravice zahtevati njene izpolnitve.

Pogodba o življenjskem zavarovanju se od drugih razlikuje v tem, da ima po smrti sklenitelja zavarovanja zahtevke do zavarovalnice le beneficiar (drugi odstavek 984. člena OZ). Zavarovalna vsota tudi ni predmet dedovanja (prvi odstavek 984. člena OZ). V primeru negotovosti, ali bo beneficiar kljub zavarovalčevi kršitvi sodelovalne dolžnosti iz 932. člena OZ uveljavil zahtevo za izpolnitev pogodbe, mora biti zavarovalnici dana možnost, da zavaruje svoj pravni položaj. Upoštevaje določbe 932. člena OZ lahko to stori le s tožbo za razveljavitev pogodbe.

Ker je priča izpovedala o dejstvih, ki jih je zaznala iz osebnega stika s pokojno, ni utemeljen pritožbeni očitek o kršitvi pravil o molčečnosti izvedenca. Tudi njena predhodna seznanitev s procesnim gradivom ni ovira, da ne bi o pomembnih dejstvih izpovedal kot priča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranke je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 279,99 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo zavarovalno pogodbo, sklenjeno med M. M. in tožnico po polici 0000 z dne 7. 5. 2013. Tožencu je naložilo povrnitev tožničinih stroškov postopka.

2. Toženec v pritožbi zoper navedeno sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica nima pravnega interesa za tožbo. Toženec ni stranka pogodbe, niti ni bil seznanjen z okoliščinami njene sklenitve, niti ni ničesar neresnično prijavil ali namenoma zamolčal. Njegova odgovornost za kršitev pogodbe bi bila v nasprotju z načeli prostega urejanja obligacijskih razmerij, vestnosti in poštenja in prepovedi povzročanja škode. Iz enakih razlogov ni podana njegova pasivna legitimacija.

Določbe 934. člena in 932. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ne derogirajo splošnih določb OZ o pogodbi v korist tretjega. Po 128. členu OZ ima dolžnik zgolj ugovore zoper tretjega, ne pa pravice zahtevati razveljavitev pogodbe.

Tožničin zahtevek je po svoji naravi izpodbojni zahtevek, ki temelji na prevari in torej na napaki volje ob sklenitvi pogodbe. Tožnica bi se zoper zahtevek tretjega lahko branila z zavrnitvijo zahteve za izplačilo zavarovalnine. Položaj v zadevi VS RS II Ips 22/2010 ni bil primerljiv z obravnavanim.

Njegovo stališče podpira tudi upoštevanje narave pogodbe o življenjskem zavarovanju. Pogodba je sklenjena pod razveznim pogojem in s smrtjo stranke preneha, ostanejo pa koristi, se pravi terjatve upravičenca iz pogodbe.

Ker se izrek glasi na pritožnikovo mamo in ne nanj, je nerazumljiv. Pogodba je strogo osebne narave in sam kot sin pogodbenice ne more biti njen pravni naslednik.

Dr. A. A. ne bi smel biti zaslišan kot priča, ker se je pred tem kot izvedenec že seznanil s celotnim procesnim gradivom in ker gre za kršitev pravil o molčečnosti izvedenca. Dokazni predlog za njegovo zaslišanje je bil podan prepozno. Tožnica je pred prvim narokom razpolagala z listino, v zvezi s katero je bilo predlagano njegovo zaslišanje.

Dejansko stanje ni bilo ustrezno ugotovljeno. Izvedenec na podlagi zdravstvene dokumentacije ni ugotovil zavarovankine odvisnosti od alkohola. Edini dokaz o prekomernem pitju alkohola je izpovedba dr. A. A., katere objektivnost in nepristranskost je vprašljiva. Pokojna naj bi mu nek izvid pokazala kar na dvorišču, izvida pa ni v spisu.

Priča P. P. ni povedal, da tožnica ne bi sklenila pogodbe, če bi zavarovanka na vprašanja o pitju odgovorila pritrdilno. Ker se pokojna ni zdravila zaradi alkoholizma, ker ni bila obravnavana zaradi prekomernega pitja alkohola in ker niti izvedenec ni mogel z dovolj veliko verjetnostjo potrditi, da je pokojna prekomerno pila, ni podlage za sklep, da je namerno neresnično prijavila oziroma zamolčala okoliščino take narave. Ker ni dokazan namen, ni mogoče uporabiti sankcije iz prvega odstavka 932. člena OZ. V poštev bi prišla sankcija iz 931. člena OZ, a je tožnica ni uveljavljala. Po 931. členu OZ so zavarovanci dolžni prijaviti okoliščine, ki so pomembne za ocenitev nevarnosti in so mu znane, splošni pogoji pa določajo zlorabo alkohola. Gre za pravno in strokovno nedefiniran pojem. Ob upoštevanju slovenske "mokre" kulture se postavi vprašanje, kaj pri povprečnem zavarovancu zloraba alkohola sploh pomeni.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet sodbe je zahtevek za razveljavitev pogodbe o življenjskem zavarovanju, s katero je bil toženec določen kot upravičenec. Tožnica ga je temeljila na 932. členu OZ, po katerem ima zavarovalnica pravico zahtevati razveljavitev pogodbe, če je zavarovalec namenoma zamolčal kakšno okoliščino take narave, da ne bi sklenila pogodbe, če bi vedela za resnično stanje stvari.

6. Očitek o nerazumljivosti izreka ni utemeljen. V izreku je določno in nedvoumno opredeljena pogodba, na katero se nanaša sankcija razveljavitve.

7. Neutemeljen je očitek o zmotnosti stališča, da ima tožnica pravni interes za tožbo. Po stališču izpodbijane sodbe je pravni interes podan, ker toženec v drugi zadevi od nje na podlagi obravnavane zavarovalne pogodbe zahteva plačilo zavarovalnine, sicer pa se obstoj pravnega interesa za oblikovalno tožbo domneva. Navedeni stališči sta pravilni. Okoliščine, ki jih je pritožnik navedel v pritožbi, ne izpodbijejo domneve o obstoju pravnega interesa. Četudi bi tožnica lahko dosegla zavrnitev zahtevka za izplačilo zavarovalnine, ne da bi dosegla razveljavitev pogodbe, je z razveljavitvijo trdneje zavarovan njen pravni položaj. V razmerju do toženca kot beneficiarja se lahko upre uveljavljenemu in morebitnim drugim njegovim zahtevkom. Z ostalimi navedbami toženec utemeljuje neobstoj pasivne legitimacije, ne pa neobstoj pravne koristi v primeru ugoditve zahtevku.

8. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o neobstoju toženčeve pasivne legitimacije. Toženec je upravičenec po pogodbi o življenjskem zavarovanju, ki jo je njegova pokojna mati sklenila s tožnico. Zmotno je pritožbeno stališče, da je pogodba z nastopom zavarovalnega primera, tj. z zavarovalčevo smrtjo prenehala. Pogodba še vedno obstaja. Smrt pogodbene stranke lahko vpliva na obstoj obveznosti iz pogodbe (334. člen OZ), ne pa na obstoj pogodbe. Nenazadnje v nasprotnem primeru beneficiar ne bi imel pravice zahtevati njene izpolnitve.

9. Pasivni legitimaciji se toženec ne more upreti niti s trditvami, da ni bil seznanjen z okoliščinami ob sklenitvi pogodbe ter ni podal nobene izjave in zato ne more biti odgovoren za morebitno kršitev pogodbe. Po četrtem odstavku 929. člena OZ ima namreč zavarovalnica pravico, da proti vsakemu upravičencu iz zavarovanja za tuj račun uveljavlja vse ugovore, ki jih ima iz pogodbe proti zavarovalcu. Zmotno je tudi pritožnikovo razumevanje 934. člena OZ, po katerem naj bi odgovarjal za neresnično prijavo pomembnih okoliščin le, če je zanjo vedel.1 Pravilo določa sankcijo za primer, ko za prijavo neresničnih okoliščin ve le beneficiar, ne pa tudi zavarovalec. Beneficiar namreč ne more imeti več pravic, kot bi jih imel zavarovalec.2

10. Tehten je pritožbeni pomislek, ali je zahtevek za razveljavitev pogodbe možno uveljaviti le zoper sopogodbenika ali tudi zoper beneficiarja.3 Pravilno je namreč pritožnikovo stališče, da je pravica zavarovalnice iz 932. člena OZ specialna v razmerju do splošnih določb OZ o izpodbojnosti pogodbe in da je po teh določbah tožbo za razveljavitev pogodbe treba vložiti zoper sopogodbenika, v primeru njegove smrti pa zoper dediče. Vendar posebnosti pogodbe o življenjskem zavarovanju utemeljujejo odmik od navedenega splošnega pravila. Ta pogodba se od drugih razlikuje v tem, da ima po smrti sklenitelja zavarovanja zahtevke do zavarovalnice le beneficiar (drugi odstavek 984. člena OZ). Zavarovalna vsota tudi ni predmet dedovanja (prvi odstavek 984. člena OZ). V primeru negotovosti, ali bo beneficiar kljub zavarovalčevi kršitvi sodelovalne dolžnosti iz 932. člena OZ uveljavil zahtevo za izpolnitev pogodbe, mora biti zavarovalnici dana možnost, da zavaruje svoj pravni položaj.4 Upoštevaje določbe 932. člena OZ lahko to stori le s tožbo za razveljavitev pogodbe. Pritožbeno sklicevanje na splošno prakso zavarovalnic, po kateri zavarovalnice odklonijo plačilo, ne utemeljuje nasprotnega stališča. V odločbi VS RS II Ips 22/2010, na katero se sklicuje, je bilo to upravičenje dogovorjeno v splošnih pogodbenih pogojih, pritožnik pa ne zatrjuje, da je bil tak dogovor sklenjen tudi v obravnavanem primeru. Katera splošna pravila OZ naj bi utemeljevala njegovo stališče, pritožnik ni navedel. Ker je v primeru, ko zavarovalnica za kršitev prijavne dolžnosti izve po zavarovalčevi smrti, le beneficiar tisti, ki (lahko) povzroči negotovost njenega pravnega položaja, je podana njegova pasivna legitimacija.

11. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o zmotnosti ugotovitve, da je zavarovalka kršila sodelovalno dolžnost iz 932. člena OZ. Med pravdnima strankama ni (več) sporno, (1) da je toženčeva mati s tožnico sklenila pogodbo o življenjskem zavarovanju v toženčevo korist, (2) da je ob izpolnjevanju ponudbe za sklenitev pogodbe na vprašanja "Ali pijete alkoholne pijače? Katere in Koliko?", "Ste se kdaj zdravili zaradi odvisnosti od alkohola ali drugih odvisnosti?" in "Podatki o obstoječih boleznih (težavah) ali poškodbah (… jetra, … in druge)" odgovorila z "Ne", (3) da je zavarovalka umrla, (4) da je tožnica po pridobitvi podatkov o zdravstvenem stanju pokojne ob smrti na toženca naslovila zahtevo za razveljavitev pogodbe, na katero se toženec ni odzval, in (5) da je toženec po vložitvi obravnavane tožbe vložil zoper tožnico tožbo za plačilo zavarovalnine. V izpodbijani sodbi je še ugotovljeno, da je pokojna v obdobju pred izpolnitvijo ponudbe 25. 4. 2013 že dalj časa uživala prekomerne količine alkoholnih pijač, da tega namenoma ni navedla v prijavi in da tožnica ne bi sklenila pogodbe, če bi vedela za njeno prekomerno uživanje alkohola.

12. Neutemeljeni so očitki o neupoštevnosti izpovedbe priče A. A. V sodbi je obrazloženo zavrnjen toženčev ugovor prepozno podanega predloga za zaslišanje navedene priče. Ker je toženka takoj, ko je izvedela, da je priča poznala zavarovalko in bi lahko izpovedala o dejstvih, povezanih z zavarovalkinim uživanjem alkohola v obdobju pred sklenitvijo pogodbe, podala dokazni predlog za njeno zaslišanje, je pravilno stališče o njegovi pravočasni podaji. Okoliščina, da je najprej predlagala branje njegove pisne izjave in šele nato predlagala zaslišanje, ni pomembna za presojo o pravočasnosti predloga. Gre le za različna načina izvedbe istega dokaza. Poleg tega je bila le glede dejstev, s katerimi je tožnica utemeljevala dokazni predlog, izpovedba priče odločilna za ugotovitev pomembnih dejstev. Priča je sicer izpovedala tudi o vzroku pokojničine smrti, vendar pa so bila ta dejstva ugotovljena že na podlagi izpovedbe P. P. in izvedenskega mnenja. Za odločitev o pravočasnosti dokaznega predloga zato ni pomembno niti dejstvo, da je bil priča naveden kot ogledni zdravnik na listini, ki jo je v dokaznem postopku predložila tožnica.

13. Ker je priča izpovedala o dejstvih, ki jih je zaznala iz osebnega stika s pokojno, ni utemeljen pritožbeni očitek o kršitvi pravil o molčečnosti izvedenca. Tudi njena predhodna seznanitev s procesnim gradivom5 ni ovira, da ne bi o pomembnih dejstvih izpovedal kot priča. Navedeno dejstvo bi lahko vplivalo na verodostojnost izpovedbe, a se je sodišče o tem izreklo.

14. Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma o pravilnosti ugotovitve, da je zavarovalka v obdobju pred sklenitvijo pogodbe že dlje časa prekomerno uživala alkohol. Ključna za ugotovitev je bila res izpovedba A. A., a je bila izčrpna in se je nanašala na daljše časovno obdobje in ne zgolj na dogodek, ki ga izpostavlja pritožba. Razlogov za pristranskost v njegovi izpovedbi sodišče ni zaznalo, niti jih ni navedel pritožnik. Kar je priča izpovedala o zaznavah iz osebnih stikov s pokojno, se je ujemalo tako z zapisi v medicinski dokumentaciji iz relevantnega obdobja kot tudi z ugotovljenim vzrokom smrti. Drugačen zaključek o uživanju alkohola bi lahko utemeljevale le izpovedbe toženca, njegove sestre in žene. Ocena o njihovi verodostojnosti je prepričljiva že iz razloga, ker so bile v nasprotju z zapisom v zdravstvenem kartonu tri mesece pred sklenitvijo pogodbe, da sta se toženec in njegova sestra oglasila pri materini osebni zdravnici, ter spraševala, kaj lahko naredita v zvezi z njenim alkoholizmom, ob tem pa povedala, da je agresivna in da se ne bi zdravila.

15. Neutemeljen je tudi dvom o pravilnosti ugotovitve, da neresnična izjava zavarovalke ob sklenitvi pogodbe v zvezi z uživanjem alkohola ni vzročno povezana s sklenitvijo pogodbe. Pritožnik ne nasprotuje pravilnosti ugotovitve v sodbi, da tej tožničini trditvi ni nasprotoval in je torej ni bilo treba dokazovati (drugi odstavek 214. člena ZPP). Glede na to ni pomembno, ali je z izpovedbo priče navedena trditev dokazana.

16. Neutemeljen je tudi pritožbeni dvom o pravilnosti ugotovitve, da neresnična navedba ni bila podana namenoma. Tudi v zvezi s to ugotovitvijo je v izpodbijani sodbi navedeno, da enaki trditvi tožnice pritožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni pravočasno in obrazloženo nasprotoval. Pritožba ne podvomi o njeni pravilnosti. Poleg tega je prepričljiva tudi ugotovitev v sodbi, da je bilo vprašanje o pitju alkoholnih pijač jasno in nedvoumno in da se je zavarovalka zavedala, da prekomerno uživa alkohol. Ali je šlo že za zlorabo ali "zgolj" za prekomerno uživanje alkohola, pa za pravilnost odločitve ni pomembno.

17. Ker ugotovitve v izpodbijani sodbi, povzete v 11. točki te obrazložitve, utemeljujejo odločitev o utemeljenosti zahtevka za razveljavitev pogodbe, je odločitev tudi materialnopravno pravilna.

18. Po navedenem in po presoji, da niti uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podane, je sodišče druge stopnje toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

19. Ker toženec s pritožbo ni uspel, je dolžan tožnici povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Priznani stroški – ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR ob izdaji te sodbe – predstavljajo strošek za vložitev odgovora na pritožbo (375 točk) in materialne stroške (7,5 točk), oboje povečano za 22 % davek na dodano vrednost, in znašajo skupaj 279,99 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika, glede začetka teka zamudnih obresti pa sledi utrjenemu stališču sodne prakse, oblikovanem na podlagi pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. 1 Določba se glasi: Določbe prejšnjih členov o posledicah neresnične prijave ali zamolčanja okoliščin, ki so pomembne za ocenitev nevarnosti, se uporabljajo tudi pri zavarovanjih, sklenjenih v imenu in na račun drugega, v korist tretjega, na tuj račun ali na račun tistega, katerega se tičejo, če so te osebe vedele za neresničnost prijave ali za zamolčanje okoliščin, ki so pomembne za ocenitev nevarnosti. 2 Prim. sklep VS RS II Ips 22/2010 z dne 14. 4. 2011. 3 Dilema v sodni praksi še ni razrešena. V zadevi VSL I Cp 209/2006 pa je višje sodišče zavzelo stališče, da se kljub kršitvi prijavne dolžnosti ne more upreti izplačilu zavarovalnine, če ni prej dosegla razveljavitve zavarovalne pogodbe, Vrhovno sodišče pa se o tem vprašanju še ni izreklo. V odločbi II Ips 22/2010 (ki ji sledi tudi odločba VSL II Cp 762/2018) je bil položaj drugačen od obravnavanega. S splošnimi pogoji je bilo dogovorjeno, da lahko zavarovalnica v primeru, ko kršitev prijavne dolžnosti ugotovi po zavarovalčevi smrti, odkloni plačilo. Le na ta primer se zato lahko nanaša stališče v 12. točki obrazložitve sklepa, da za zavrnitev zahtevka za plačilo zavarovalnine ni potrebna predhodna razveljavitev pogodbe. Poleg tega je bil procesni položaj pogodbenih strank v navedeni zadevi drugačen kot v obravnavani. 4 V pritožbi naveden primer beneficiarja iz Nove Zelandije, ki ne ve za svoja (potencialna) upravičenja iz zavarovalne pogodbe, ki naj bi utemeljeval pritožnikovo stališče o nesmiselnosti beneficiarjeve pasivne legitimacije, ni prepričljiv nasprotni argument. Zavarovalnica je upravičena do pravnega varstva v primeru, ko je njen pravni položaj negotov, v predstavljenem primeru pa bržkone ni. 5 Priča je bila najprej postavljena za izvedenca, po njenem sporočilu, da je pokojno poznal, pa ga je sodišče razrešilo.