Jedro

Tožnik vročilnice odločbe z dne 24. 1. 2017 ni podpisal 25. 1. 2017. Ker se po 1. odstavku 87. člena ZUP odločbe, pri katerih od vročitve začne teči rok, vročajo osebno naslovniku, vročitev odločbe z dne 24. 1. 2017 tožniku ni pravilna. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotavljalo, kdaj jo je dejansko prejel. Na podlagi 98. člena ZUP se, če pri vročitvi dokumenta pride do pomote, šteje, da je vročitev opravljena tisti dan, za katerega se ugotovi, da je naslovnik dokument dejansko dobil.

Izrek

I. Pritožba v delu zoper sklep (I. točka izreka) se zavrže. II. Pritožba v delu zoper sodbo se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje (II. do IV. točka izreka).

III. Toženec je dolžan tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 214,18 EUR v roku 8 dni od prejema te sodne odločbe, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu na odpravo odločbe št. ... z dne 24. 1. 2017 in ugotovitev začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni od 1. 2. 2017 do 17. 4. 2017 (sklep v I. točki izreka). Odpravilo je sklep št. ... z dne 21. 2. 2017 in tožencu odredilo izdajo novega upravnega akta o pritožbi zoper odločbo z dne 24. 1. 2017 (II. in III. točka izreka). Tožencu je še naložilo, da tožniku povrne 703,84 EUR stroškov postopka (IV. točka izreka).

2. Izrecno zoper sodbo in sklep se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Ker z izpodbijanim sklepom ni bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, ne gre za socialni spor v smislu 85. in 63. člena ZDSS-1, temveč gre za procesno odločitev, ki bi bila lahko sanirana le v upravnem postopku z vrnitvijo v prejšnje stanje ali obnovo postopka. Odločba, s katero se je postopek končal, je odločba z dne 24. 1. 2017. Procesnega sklepa o zavrženju prepozne pritožbe ni mogoče izpodbijati v socialnem sporu, saj posledic zamude roka ni mogoče sanirati v sodnem postopku. Tudi sicer se je z očitki o nepravilnosti vročitve seznanil šele v sodnem postopku in sam ni mogel raziskati dejanskega stanja in sprejeti stališča. Sodišče prve stopnje je odločilo mimo tožbenega zahtevka, saj tožnik ni uveljavljal ugotovitve, da mu je bila odločba z dne 24. 1. 2017 vročena nepravilno, temveč ugotovitev začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni. Mimo zahtevka je sodišče prve stopnje odločilo, da je treba šteti, da je bila vročitev opravljena 27. 1. 2017, da je pritožba pravočasna in da je izpodbijani sklep nepravilen. V socialnem sporu tudi ni mogoče dokazovati, da vročilnica ni resnična, saj je to mogoče le v upravnem postopku. Sodišče prve stopnje se zato napačno sklicuje na sklep I Up 160/2013. Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da vročilnice ni podpisal tožnik, kar bi za veljavnost vročitve moral storiti. Ni upoštevalo izpovedb, da je priča prejemala za tožnika osebno in poslovno pošto, pri čemer se je podpisovala s priimkom tožnika. Šlo je za ustaljeno prakso in ustni dogovor. Posledično je zmoten zaključek, da priča ni imela pooblastila za sprejem pošte. Priča se je na pritožbo tudi sama podpisala, saj sta jo sestavila skupaj. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog po vpogledu v tožnikov zdravstveni karton zaradi ugotovitve, ali je bil tožnik po 24. 1. 2017 pri osebnem zdravniku. Tega podatka ne bi mogel pridobiti sam. Celo v socialnem sporu je za vpogled v zdravstveni karton potrebno soglasje zavarovanca. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb v smeri tožnikovih kršitev upravno pravnih dolžnosti, saj bi moral skladno z 235. členom POZZ pravočasno obiskati osebnega zdravnika. Čeprav je bil predlog za podaljšanje bolniškega staleža podan šele 20. 1. 2017, mu je bil kljub temu odobren za nazaj od 11. 1. 2017 do 31. 1. 2017. V upravnem spisu ni podatkov o tem, da bi se po 24. 1. 2017 sploh oglasil pri osebnem zdravniku. Do tega se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka pritožbene navedbe in predlaga potrditev sodbe. S pravnim poukom sklepa z dne 21. 2. 2017 je bil napoten na vložitev tožbe v socialnem sporu. Obravnavane vročilnice ni podpisal. Priglaša stroške.

4. Pritožba v delu zoper sklep ni dovoljena, v delu zoper sodbo pa ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženec za pritožbo v delu zoper sklep o zavrženju dela tožbe nima pravnega interesa, z izpodbijano sodbo pa je sodišče prve stopnje ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti do zatrjevanih.

K pritožbi v delu zoper sklep o zavrženju dela tožbe (zoper odločitev v I. točki izreka)

6. Čeprav pritožnik navaja, da ne nasprotuje odločitvi v I. točki izreka, temveč njeni obrazložitvi, je pritožbeno sodišče, ker se hkrati izrecno pritožuje zoper sodbo in sklep, torej tudi zoper I. točko izreka, in je pritožba celo sama s sabo v nasprotju, pravnomočen pa postane samo izrek sodbe, štelo, da je pritožba vložena tudi zoper sklep v I. točki izreka. Vendar za pritožbo v tem delu toženec nima pravnega interesa.

7. Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic ali pravnih interesov, četudi s pritožbo kot pravnim sredstvom, mora za to imeti pravni interes. To pomeni, da bi ugoditev njegovi pritožbi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Če pritožnik svojega pravnega položaja, tudi če bi s pritožbo uspel, ne more več izboljšati, pravni interes za pritožbo ni podan. Če pritožnik nima pravnega interesa za pritožbo, je pritožba nedovoljena.

8. Prav takšno stanje je podano v zvezi s sklepom v I. točki izreka, s katerim je sodišče prve stopnje tožbo zoper odločbo z dne 24. 1. 2017 in ugotovitev začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni od 1. 2. 2017 do 17. 4. 2017 zaradi neizpolnjenih procesnih predpostavk iz 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1)2 zavrglo. Nedovoljeno pritožbo v delu zoper sklep o zavrženju dela tožbe v I. točki izreka je bilo iz navedenega razloga na temelju 352. člena ZPP potrebno zavreči. K pritožbi v delu zoper sodbo (zoper odločitev v II. do IV. točka izreka)

9. Čeprav gre v obravnavanem primeru (med drugim) za izpodbojno tožbo zoper sklep zdravstvene komisije o zavrženju pritožbe zoper odločbo imenovanega zdravnika, gre nedvomno za socialni spor v smislu 58. in 63. člena ZDSS-1. V sodni praksi pritožbenega sodišča3 je že bilo zavzeto stališče, da tožniku v takšnem primeru ni mogoče odreči sodnega varstva. Le v postopku pred sodiščem je mogoče presoditi, ali je bil drugostopenjski sklep pravilen in zakonit. Pomeni, da je tudi v tem primeru, ob pogoju izpolnjenih vseh procesnih predpostavk, potrebno presoditi zakonitost izpodbijanega drugostopenjskega procesnega sklepa v zvezi s prvostopenjsko upravno odločbo. Odločilna dejstva o tem, ali je bila pritožba zoper vsebinsko odločbo toženca v zvezi z začasno nezmožnostjo za delo zaradi bolezni prepozna, so lahko le predmet dokaznega postopka v postopku meritorne presoje pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega upravnega akta. Drugačno pritožnikovo stališče, torej da sklepa o zavrženju pritožbe naj ne bi bilo mogoče izpodbijati v socialnem sporu, je zmotno in zato nesprejemljivo.

10. Neutemeljeno pritožnik uveljavlja sojenje extra petitum in s tem procesno kršitev iz 3. odstavka 350. člena ZPP. Čeprav socialni spor ni pravda in ga s procesno pravnega vidika ni mogoče niti enačiti s pravdo, tudi socialno sodišče v socialnem sporu odloča v mejah postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP). Za prekoračitev tožbenega zahtevka gre, kadar sodišče tožniku prisodi nekaj drugega ali več, kot je zahteval. Po sodni praksi pomeni absolutno bistveno kršitev procesnih pravil, na katero pa pritožbeno sodišče pazi le na zahtevo stranke. Vendar prekoračitev tožbenega zahtevka v obravnavanem primeru ni podana.

Tožnik je s tožbenim zahtevkom4 uveljavljal odpravo izpodbijanega prvostopenjskega in izpodbijanega drugostopenjskega posamičnega upravnega akta ter ugotovitev začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni od 1. 2. 2017 do 17. 4. 2017. O takšnem tožbenem zahtevku je sodišče prve stopnje tudi odločilo. Ugotovitev, da je bila odločba z dne 24. 1. 2017 tožniku vročena nepravilno, sploh ni in tudi ne more biti del tožbenega zahtevka, niti ni sodišče prve stopnje o tem razsodilo v izreku sodbe. Nepravilnost vročitve odločbe z dne 24. 1. 2017 je del trditvene podlage tožnika in del ugotovljenega dejanskega stanja. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da odločba tožniku ni bila pravilno vročena, je posledično na temelju 1. alineje 1. odstavka 82. člena ZDSS-1 drugostopenjski sklep o zavrženju pritožbe odpravilo in tožencu naložilo vsebinsko odločitev o pritožbi. Tožbo zoper prvostopenjsko upravno odločbo, s katero je bil tožniku med drugim bolniški stalež z 31. 1. 2017 zaključen, in ugotovitev začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni od 1. 2. 2017 do 17. 4. 2017 je zavrglo.

11. Sodišče prve stopnje nadalje ni kršilo niti dolžnosti opredelitve, ki bi sicer pomenila kršitev načela kontradiktornosti. Pravici stranke do izjavljanja ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani in da se, v kolikor so za odločitev v zadevi bistvene, do njih v obrazložitvi sodne odločbe tudi opredeli. Sodišče se torej ni dolžno opredeliti do vseh strankinih navedb, temveč le do tistih, ki so za odločitev bistvenega pomena. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh toženčevih navedb, ki so za razsojo zadeve bistvenega pomena. Zatrjevana tožnikova kršitev upravno pravnih dolžnosti je za odločitev v tej zadevi pravno irelevantna.

12. Do kršitve določb postopka in posledično do nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v obravnavanem primeru ni prišlo niti zaradi zavrnitve dokaznega predloga z vpogledom v tožnikov zdravstveni karton, da bi se ugotovilo, ali je bil tožnik po 24. 1. 2017 pri osebnem zdravniku. Čeprav sploh ne gre za nedopusten informativni dokaz, saj toženec sam do zdravstvenega kartona niti podatka o obiskih zavarovanca pri osebnem zdravniku nima dostopa, in čeprav zavrnitev dokaznega predloga, ker naj bi šlo za informativni dokaz, v socialnem sporu, v katerem velja načelo materialne resnice iz 61. člena ZDSS-1 in v katerem lahko sodišče dokaze skladno s preiskovalnim načelom iz 62. člena ZDSS-1 pod določenimi pogoji izvaja celo po uradni dolžnosti, ni sprejemljiva, je njegova zavrnitev v okoliščinah konkretnega primera utemeljena, ker gre za nerelevanten dokaz. Sodišče dokazov, ki so nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi se ga dokazovalo, za razsojo ni pravno odločilno, seveda ni dolžno izvajati. Četudi bi se tožnik pri osebnem zdravniku po 24. 1. 2017 in pred 27. 1. 2017 seznanil z zaključkom bolniškega staleža, to na odločitev v tej zadevi, iz razlogov, kot bodo obrazloženi v nadaljevanju te sodbe, ne bi vplivalo.

13. V tej zadevi gre torej za presojo pravilnosti in zakonitosti sklepa zdravstvene komisije z dne 21. 2. 2017 o zavrženju pritožbe zoper odločbo imenovanega zdravnika 24. 1. 2017, da je tožnik začasno nezmožen za delo zaradi bolezni od 11. 1. 2017 do 31. 1. 2017, od 1. 2. 207 dalje pa je za delo zmožen. V predsodnem upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da se je tožnik zoper prvostopenjsko odločbo, ki naj bi mu bila vročena 25. 1. 2017, pritožil prepozno (3. 2. 2017). Drugačen zaključek sodišča prve stopnje, torej da je bila pritožba vložena pravočasno, je pravilen.

14. Bistvenega pomena za pritožbeno rešitev zadeve je, da tožnik vročilnice odločbe z dne 24. 1. 2017 ni podpisal 25. 1. 2017. Po tudi sicer skladnih izpovedih tožnika in priče, ki je njegova računovodkinja, da podpis na vročilnici ni tožnikov, temveč je vročilnico 25. 1. 2017 podpisala priča, je tudi toženec sam soglašal, da vročilnice ni podpisal tožnik. Ker se, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, po 1. odstavku 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP)5 odločbe, pri katerih od vročitve začne teči rok, vročajo osebno naslovniku, vročitev odločbe z dne 24. 1. 2017 tožniku ni pravilna. Namesto da bi bilo pri vročitvi postopano po 87. členu ZUP, po katerem vročevalec, če se vročitev ne da opraviti neposredno naslovniku pusti pisno sporočilo, v katerem navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh, je vročilnico podpisala priča, ki je podpisala tožnika in ne sebe kot pooblaščenko. Že iz tega razloga, četudi bi šlo pri tožniku in priči za utečeno prakso vročanja pošiljk, priče ni mogoče šteti za pooblaščenko za vročitev, za kar se neutemeljeno zavzema pritožnik. Sicer pa sodišče prve stopnje na podlagi prepričljive izpovedi priče, da ni imela pooblastila za vročitev, pravilno ugotavlja, da priča ni bila tožnikova pooblaščenka za vročitev.

15. Ker torej odločba z dne 24. 1. 2017 tožniku ni bila pravilno vročena 25. 1. 2017, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotavljalo, kdaj jo je dejansko prejel. Na podlagi 98. člena ZUP se, če pri vročitvi dokumenta pride do pomote, šteje, da je vročitev opravljena tisti dan, za katerega se ugotovi, da je naslovnik dokument dejansko dobil. Sodišče prve stopnje je na podlagi tožnikove izpovedi, ugotovilo, da je odločbo z dne 24. 1. 2017 prejel 27. 1. 2017. Te ugotovitve pritožnik izrecno ne izpodbija. Vztraja le, da je za ugotovitev, ali je bil tožnik po 24. 1. 2017 pri osebnem zdravniku potrebno vpogledati v zdravstveni karton. Odločba imenovanega zdravnika se vroča zavarovancu in tudi osebnemu zdravniku, ki poda predlog za podaljšanje bolniškega staleža. Četudi bi se tožnik pri osebnem zdravniku še pred 27. 1. 2017 seznanil z odločbo z dne 24. 1. 2017 oziroma njeno vsebino, pa to po stališču pritožbenega sodišča ne bi moglo pomeniti, da je odločbo takrat dejansko prejel v smislu 1. odstavka 98. člena ZUP. Z drugačnim tolmačenjem 1. odstavka 98. člena ZUP, za katerega se neutemeljeno zavzema pritožnik, bi bila tožniku nedopustno odvzeta pravica do pritožbe.

16. Ker je torej toženec s sklepom z dne 21. 2. 2017 tožnikovo pritožbo zoper odločbo z dne 24. 1. 2017 nezakonito zavrgel kot prepozno, ga je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo in pritožbo vrnilo tožencu v vsebinsko reševanje. Neutemeljeno pritožbo v delu zoper sodbo je bilo zato potrebno na temelju 353. člena ZPP zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka ter posledično zaradi pretežnega tožnikovega uspeha v sporu (3. odstavek 154. člena ZPP) tudi IV. točko izreka o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje.

I. Ob takšnem izidu pritožbenega postopka, ko torej toženec s pritožbo ni uspel, je bilo na temelju 165. v zvezi s 154. členom ZPP potrebno odločiti še, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 214,18 EUR v roku 8 dni od prejema te odločbe, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Stroški so odmerjeni na podlagi Odvetniške tarife (OT)6 in zajemajo 375 točk za odgovor na pritožbo (172,12 EUR), 2 % materialnih stroškov (3,44 EUR) in 22 % DDV (38,62 EUR).

1 Ur. l. RS, št. 73/2003 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 4/2004 s spremembami. 3 Psp 513/2016. 4 Postavljen s tožbo v sodnem spisu in modificiran z vlogo z dne 5. 6. 2017. 5 Ur. l. RS, št. 24/2006 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 6 Ur. l. RS, št. 2/2015.