Jedro

Začasni odvzem vozniškega dovoljenja ni stranska sankcija temveč ukrep začasne narave, ki je obligatorno predpisan s strani zakonodajalca zaradi zagotavljanja varnosti cestnega prometa, saj se z njim iz cestnega prometa izloča tiste voznike, ki s storitvijo katerega od najhujših prekrškov, za katerega je predpisan izrek stranske sankcije 18 kazenskih točk v cestnem prometu, hudo ogrožajo varnost cestnega prometa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 20,00 EUR v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe o prekršku, v kolikor mu bo s sodbo o prekršku naloženo plačilo stroškov postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo obdolženčev ugovor zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja ter mu naložilo plačilo sodne takse v znesku 20,00 EUR, v kolikor mu bo s sodbo o prekršku naloženo plačilo stroškov postopka.

2. Zoper sklep se pritožuje storilec, ki uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka o prekršku ter zmotne uporabe materialnega prava (1. in 2. točka 154. člena Zakona o prekrških – ZP-1) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ukrep začasnega odvzema vozniškega dovoljenja zoper obdolženca prekliče. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pogoj za začasni odvzem vozniškega dovoljenja je v skladu z določbo prvega odstavka 113. a člena Zakona o prekrških (ZP-1) podan utemeljen sum storitve prekrška zoper varnost cestnega prometa, za katerega je predpisana stranska sankcija kazenskih točk v cestnem prometu v številu, zaradi katerega se po zakonu izrečene prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Utemeljen sum kot dokazni standard ni zamejen na neki začrtani verjetnostni stopnji, temveč zajema okvir, ki je višji od utemeljenih razlogov za sum in nižji od gotovosti, ki je potrebna za izrek obsodilne sodbe (sodba Vrhovnega sodišča RS IX Ips 44415/2010-267 z dne 22. 6. 2010). Utemeljen sum je podan, če je stopnja verjetnosti, da je določena oseba storila prekršek, večja od verjetnosti, da ga ni storila, pri čemer mora sum temeljiti na konkretnih dejstvih in dokazih. Vendar pa z ugotovitvijo obstoja utemeljenega suma storitve prekrška zoper varnost cestnega prometa, za katerega je predpisana stranska sankcija 18 kazenskih točk, ni izključena možnost nasprotne ugotovitve glede storitve prekrška v nadaljnjem postopku o prekršku.

5. V predmetni zadevi je predlagatelj zoper obdolženca vložil obdolžilni predlog, s katerim obdolžencu očita, da je 23. 2. 2022 ob 21.07 uri kot voznik osebnega avtomobila v cestnem prometu storil prekršek po 4. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP, za katerega je predpisan izrek 18 kazenskih točk, saj je preizkus alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom, ki je bil obdolžencu odrejen kot vozniku motornega vozila v cestnem prometu, pokazal rezultat 0,98 mg alkohola v litru izdihanega zraka, kar ob upoštevanju tolerance pomeni, da je imel obdolženec v organizmu najmanj 0,93 mg alkohola v litru izdihanega zraka. Predlagatelj je hkrati z obdolžilnim predlog vložil tudi predlog za začasni odvzem vozniškega dovoljenja in ker je predlogu za začasni odvzem oziroma obdolžilnem predlogu priložen zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, iz katerega izhaja, da je obdolženec izrazil strinjanje s prikazanim rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom in da je zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti brez pripomb podpisal, je sodišče prve stopnje ocenilo, da je izkazan utemeljen sum storitve prekrška, za katerega je predpisan izrek stranske sankcije 18 kazenskih točk in izdalo sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja 2. 3. 2022. 6. Zoper ta sklep je obdolženec vložil pravočasen ugovor in v obsežnih ugovornih navedbah kot bistveno navajal, da koncentracija alkohola v njegovem organizmu ni bila ugotovljena z merilnim sredstvom, temveč indikatorjem alkohola v izdihanem zraku; da zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti nima pravnega pouka o posledicah izraženega strinjanja in podpisa ter da zato predstavlja nezakonit dokaz; da 107. člen ZPrCP ne more predstavljati podlago za zbiranje dokazov in je sodišče tako uporabilo nepristojne predpise; da ni izkazoval znakov nezanesljive vožnje, temveč je bil ustavljen zaradi rutinske kontrole; da v času izvajanja alkotesta ni ogrožal varnosti cestnega prometa; da ne obstajajo materialni dokazi o hujšem ogrožanju varnosti cestnega prometa; da sam preizkus alkoholiziranosti ni bil opravljen pravilno, ker so v času opravljanja preizkusa bili prisotni štirje mobilni telefoni ter dve radijski anteni, kar lahko vpliva na rezultat alkotesta, ki ni bil uporabljen v skladu z navodili proizvajalca; da predlog ne vsebuje obrazložene ocene, da so izpolnjeni pogoji za izrek 18 kazenskih točk v cestnem prometu; da ni izkazano hujše ogrožanje varnosti cestnega prometa ter da ni mogoče izvrševati stranske sankcije pred pravnomočnostjo odločitve o njenem izreku.

7. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje odgovorilo na vse bistvene ugovorne navedbe, saj je na straneh 4 do 6 izpodbijanega sklepa pojasnilo, da utemeljen sum, da je obdolženec storil očitani mu prekršek, izhaja iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, ki v skladu z določbo prvega odstavka 80. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) predstavlja javno listino in dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjav; da iz tega zapisnika izhaja, da je bil obd0lžencu pred začetkom preizkusa pojasnjen način uporabe indikatorja, da obdolženec najmanj 15 minut pred preizkusom ni bil alkoholnih pijač in najmanj 5 minut pred preizkusom ni kadil, da je v njegovi prisotnosti bilo ugotovljeno, da je indikator alkohola pokazal rezultat 0,98 mg alkohola v litru izdihanega zraka, da se je obdolženec z rezultatom strinjal in zapisnik tudi podpisal. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da podpis obdolženca na zapisniku ni bil pridobljen s kršitvijo ustavno zagotovljenih pravic, ker ne gre za zapisnik v skladu s 55. člen ZP-1 in ker mu policisti niso bili dolžni dati posebnega pravnega pouka, saj postopek preizkusa alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom še ne predstavlja postopka o prekršku; da drugi odstavek 107. člena ZPrCP določa obveznost policista, da izpolni zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, ki ga podpiše tudi preizkušeni udeleženec cestnega prometa, če se je z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku ugotovi, da ima udeleženec cestnega prometa v organizmu več alkohola, kot dovoljuje ta zakon in da samo v primeru, ko udeleženec cestnega prometa oporeka rezultatu preizkusa z indikatorjem alkohola, policist odredi preizkus z merilnikom alkohola v izdihanem zraku (etilometrom) ali strokovni pregled, česar pa v obravnavani zadevi policist ni bil dolžan odrediti, ker obdolženec rezultatu preizkusa alkoholiziranosti ni oporekal. Pravilno je tudi izpostavilo, da utemeljenega suma praviloma ni mogoče omajati s sklicevanjem na nezakonitost dokazov, na katerih temelji izpodbijani sklep, ker bi morala biti nezakonitost tako evidentna, da bi bilo na prvi pogled očitno, da dokaz ni zakonito pridobljen, kar v obravnavani zadevi ni izkazano, ter da hitri postopek o prekršku v primeru prekrška, ki se ga očita obdolžencu v obravnavani zadevi, glede na določbe 52. člena ZP-1 ni dovoljen in da predlagatelj ni dolžan obrazlagati ocene, da so izpolnjeni pogoji za izrek stranske sankcije 18 kazenskih točk, saj se ta v skladu z določbami ZP-1 izreče obligatorno, če se ugotovi, da je obdolženec storil prekršek, za katerega je predpisan izrek te stranske sankcije, četudi je s prekrškom bila varnost cestnega prometa ogrožena le na abstraktni ravni oziroma če do posledic kršitve pravila oziroma prepovedi vožnje pod vplivom alkohola nad zakonsko dovoljeno mejo, niso bile izražene v zunanjem svetu. Naposled pa je sodišče prve stopnje obdolžencu tudi pravilno pojasnilo, da se v izreku sklepa o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja ne navaja v opisu prekrška, ker začasni odvzem vozniškega dovoljenja ni sankcija, temveč ukrep začasne narave, za izrek katerega zadošča presoja, da je izkazan utemeljen sum, da je obdolženec storil prekršek, za katerega je predpisan izrek stranske sankcije 18 kazenskih točk v cestnem prometu. Ker je glede na povzeto pritožbeno sodišče ob proučitvi ugovornih navedb in izpodbijanega sklepa ugotovilo, da je sodišče prve stopnje odgovorilo na vse ugovorne navedbe, ki so bistvene za odločitev o ugovoru, storilec z dobesednim ponavljanjem teh navedb v pritožbi na straneh 3 do 10, ne more računati na pritožbeni uspeh.

8. V zvezi z uvodnimi pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje prezrlo dejstvo, da vloženi obdolžilni predlog ne izpolnjuje zahtevanega pogoja iz četrtega odstavka 105. člena ZP-1, ki določa, da v primerih iz prve alineje drugega odstavka 52. člena ZP-1 mora prekrškovni organ v obdolžilnem predlogu obrazložiti oceno, da so podani pogoji za izrek stranske sankcije, pritožbeno sodišče dodatno pojasnjuje, da to velja le za izrek drugih stranskih sankcij, ne pa za izrek stranskih sankcij kazenskih točk v cestnem prometu, saj v obravnavani zadevi ne gre za situacije iz prve alineje drugega odstavka 52. člena ZP-1, temveč za primer, ki ga ureja šesta alineja drugega odstavka 52. člena ZP-1, v skladu s katero hitri postopek o prekršku ni dovoljen za prekršek zoper varnost cestnega prometa za katere je predpisana stranska sankcija kazenskih točk v številu, zaradi katerega se po zakonu storilcu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Tako so neutemeljene tudi nadaljnje pritožbene navedbe, da je sodišče neutemeljeno sledilo predlogu za začasni odvzem vozniškega dovoljenja, čeprav ta nima obrazložene ocene glede na naravo kršitve, da so podani pogoji za izrek stranske sankcije po ZP-1. 9. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da se stranska sankcija zoper obdolženca sme izvajati na podlagi pravnomočne sodne odločbe o prekršku, ne pa na podlagi vloženega obdolžilnega predloga, pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da začasni odvzem vozniškega dovoljenja ni stranska sankcija temveč ukrep začasne narave, ki je obligatorno predpisan s strani zakonodajalca zaradi zagotavljanja varnosti cestnega prometa, saj se z njim iz cestnega prometa izloča tiste voznike, ki s storitvijo katerega od najhujših prekrškov, za katerega je predpisan izrek stranske sankcije 18 kazenskih točk v cestnem prometu, hudo ogrožajo varnost cestnega prometa. Tako so neutemeljene tudi nadaljnje pritožbene navedbe, da sodišče pri obdolžencu izvršuje izrečeni ukrep stranske sankcije na podlagi uporabe določbe 124. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1), kar je v nasprotju z določbo četrtega odstavka 4. člena ZP-1. 10. Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki, da je sodnica v postopku obravnave vloženega ugovora ni presojala na podlagi vloženih zakonitih pisnih dokazov, ampak na podlagi uporabe črkobralstva 113.a člena ZP-1, ker je odločala brez predloženih materialnih dokazov o storitvi prekrška zoper varnost cestnega prometa. Zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti je namreč nedvomno ustrezen dokaz, ki daje podlago za zanesljivo sklepanje o obstoju utemeljenega suma, da je storilec storil očitani prekršek, za katerega je predpisana stranska sankcija 18 kazenskih točk v cestnem prometu in kot je bilo pojasnjeno zgoraj obdolženec z navedbami v ugovoru zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja ni uspel izkazati, da je pri pridobitvi tega dokaza prišlo do tako očitne kršitve človekovih pravic, da bi bilo na prvi pogled jasno, da gre za nezakonito pridobljen dokaz. To vprašanje bo stvar nadaljnjega dokaznega postopka, v katerem bo sodišče podrobno ocenjevalo dokaze in presojalo njihovo zakonitost in se tudi opredelilo do ostalih navedb, ki so relevantne pri odločanju o odgovornosti obdolženca za storjeni prekršek.

11. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

12. Ker storilec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 20,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe o prekršku, v kolikor mu bo s sodbo o prekršku naloženo plačilo stroškov postopka.