Jedro

Če je mandat za člana občinskega sveta nesporen, ga mora občinski svet potrditi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo, izdano na podlagi določb 66. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006 in 107/2009 – odl. US), v upravnem sporu iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1 ugodilo tožnikovi tožbi, ker je ugotovilo, da mu je z nezakonitim sklepom tožene stranke, sprejetim pod točko 9/1 na 25. seji Občinskega sveta Mestne občine ... dne 17. 12. 2009, kršena ustavna pravica iz 44. člena Ustave Republike Slovenije (1. točka izreka), zato je navedeni sklep kot nezakonit odpravilo (2. točka izreka) in samo odločilo, da se tožniku z dnem pravnomočnosti te sodbe potrdi mandat za člana Občinskega sveta Mestne občine ... (3. točka izreka), toženi stranki pa še naložilo, da povrne tožeči stranki stroške upravnega spora v višini 407,90 EUR v 15 dneh od dneva vročitve sodbe, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila, da ne bo izvršbe (4. točka izreka).

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe med drugim navaja, da je po razrešitvi člana Občinskega sveta Mestne občine ... (dalje MO) A.A. mandat prešel na tožnika kot naslednjega kandidata stranke B., ki je funkcijo člana občinskega sveta sprejel. Zoper ugotovitveni sklep občinske volilne komisije ni bila vložena pritožba, zato je mandat za člana občinskega sveta nesporen. Za zavrnitev nespornega mandata pa ni pravne podlage. Z nezakonitim sklepom je bilo zato poseženo v tožnikovo ustavno pravico iz 44. člena Ustave RS, za katero drugo sodno varstvo ni zagotovljeno.

3. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja bistveni kršitvi določb postopka v upravnem sporu ter zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je bilo o obravnavani zadevi že pravnomočno odločeno s sodbo prvostopenjskega sodišča III U 414/09 z dne 8. 12. 2009, da je občinski svet tisti, ki presodi, ali je mandat člana občinskega sveta sporen ali ne, ter da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, zakaj naj bi bila odločitev tožene stranke napačna. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglaša stroške postopka.

4. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da se pritožba kot neutemeljena zavrne in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Odločitev sodišča prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki v zadevi ni sporno (tožena stranka ga s pritožbo ne izpodbija), pravilna in zakonita. V zadevi namreč ni sporno, da je članu Občinskega sveta MO A.A. na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 158/2009 z dne 14. 5. 2009 prenehal mandat s 15. 5. 2009 ter da je glede na določbo prvega odstavka 30. člena Zakona o lokalnih volitvah - ZLV-UPB3 mandat člana Občinskega sveta MO prešel na tožnika kot naslednjega kandidata stranke B., kar oboje izhaja iz ugotovitvenega sklepa Občinske volilne komisije MO z dne 16. 7. 2009, ki je bil izdan na podlagi 5. točke 41. člena ZLV-UPB3. Tožnik je v roku, določenem v drugem odstavku 30. člena ZLV-UPB3 (8 dni), tudi izjavil, da sprejema funkcijo člana občinskega sveta. Zato je bil Občinskemu svetu MO podan predlog za potrditev mandata tožniku za člana Občinskega sveta MO, o katerem je bilo odločeno na 25. seji z zavrnitvijo tožnikovega mandata.

7. Pravilna je tudi nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da zoper ugotovitev (odločitev) občinske volilne komisije ni bila vložena pritožba v smislu 100. člena ZLV-UPB3, iz česar nadalje sledi, da gre v tem primeru za mandat za člana občinskega sveta, ki v smislu 15. b člena Zakona o lokalni samoupravi – ZLS-UPB2 ni sporen. Navedeno posredno potrjuje tudi določba dvanajstega odstavka 15. b člena ZLS-UPB2, po kateri se šteje, da je občinski svet z odločitvijo o spornem mandatu odločil tudi o pritožbi kandidata ali predstavnika kandidature oziroma liste kandidatov. Po zakonu je torej sporen le mandat, zoper katerega je vložena pravočasna pritožba po 100. členu ZLV-UPB3, kar v tem primeru ni. Zato tožena stranka v pritožbi neutemeljeno ugovarja, da je izključno v njeni domeni presoja oziroma opredelitev mandata za spornega oziroma nespornega.

8. V določbi desetega odstavka 15. b člena ZLS-UPB2 je navedeno, da občinski svet odloči skupaj o potrditvi mandatov, ki niso sporni, o vsakem spornem mandatu pa odloči posebej, pri čemer se (kot je že bilo navedeno) po določbi dvanajstega odstavka 15. b člena ZLS-UPB2 šteje, da je občinski svet z odločitvijo o spornem mandatu odločil o pritožbi kandidata ali predstavnika kandidature oziroma liste kandidatov. Skupno odločanje o potrditvi mandatov, ki niso sporni, tudi po stališču pritožbenega sodišča lahko pomeni le njihovo potrditev.

9. Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi lahko občinski svet poseže v volilni izid, ki ga ugotovi občinska volilna komisija, v primeru, ko gre za sporni mandat, torej, kadar odloča o pravočasno vloženi pritožbi, s katero se uveljavlja varstvo volilne pravice drugega kandidata, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Ker je občinski svet v nasprotju z določbo 15. b člena ZLS-UPB2 zavrnil potrditev mandata tožniku, ki ni sporen (saj zoper njega pritožba ni bila vložena), je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je izpodbijani sklep o zavrnitvi mandata nezakonit, ga zato odpravilo in v zadevi odločilo samo.

10. Po določbi 44. člena Ustave (sodelovanje pri upravljanju javnih zadev) ima vsak državljan pravico, da v skladu z zakonom neposredno ali po izvoljenih predstavnikih sodeluje pri upravljanju javnih zadev. Funkcijo člana občinskega sveta pa lahko izvoljeni kandidat (glede na citirane določbe ZLS-UPB2 in ZLV-UPB3) izvršuje šele po potrditvi mandata. Zato tožena stranka z izpodbijanim nezakonitim sklepom tožniku onemogoča izvrševanje funkcije, ki jo imajo na lokalnih volitvah izvoljeni člani občinskega sveta. Odprava navedenega posega v tožnikovo pravico in vzpostavitev zakonitega stanja pa brez potrditve mandata tožniku za člana občinskega sveta tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoča. 11. V zadevi III U 414/2009-10 z dne 8. 12. 2009 je sodišče prve stopnje odločalo o tožbi, vloženi zaradi molka tožene stranke na podlagi 69. člena ZUS-1, ko je toženi stranki naložilo, da mora v določenem roku odločiti o potrditvi tožnikovega mandata za člana občinskega sveta. V obravnavanem primeru pa ne gre za upravni spor zaradi molka tožene stranke, ampak je sodišče prve stopnje na podlagi 66. člena ZUS-1 v sporu polne jurisdikcije ugotovilo nezakonitost sklepa tožene stranke, sprejetega na 25. seji Občinskega sveta MO 17. 12. 2009, s katerim se nedopustno posega v tožnikovo ustavno pravico iz 44. člena Ustave RS, ter zaradi vzpostave zakonitega stanja odpravilo nezakonit sklep in o potrditvi tožnikovega mandata samo odločilo. Zato tožena stranka neutemeljeno ugovarja, da gre v zadevi za res iudicata oziroma da je bila o isti zadevi (v pravnem in dejanskem pogledu) v upravnem sporu že izdana pravnomočna odločba.

12. Pritožbeno sodišče je spoznalo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (165. v zvezi s 154. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo pa pritožbeno sodišče zavrača iz razloga prvega odstavka 155. člena ZPP, saj po skrbni presoji vseh okoliščin ocenjuje, da ne gre za potrebne stroške.