Jedro

Tožena stranka ni imela ne zakonske ne pogodbene podlage za to, da tožnici za sporne dneve obračuna koriščenje viška ur. Tožnica je bila namreč v tem obdobju nezmožna za delo, za kar je predložila tudi ustrezno potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela. Skladno s 137. členom ZDR in 9. točko Organizacijskega predpisa o delovnem času v družbi je tožnici tako za čas sporno obdobje pripadalo nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela zaradi nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe. Tožnica ni podala soglasja za to, da bi se v spornem času namesto bolniške odsotnosti obračunaval višek ur, zato bi tožena stranka morala upoštevati svojo zakonsko obveznost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je bila tožeča stranka od 19. 9. 2012 do vključno 28. 9. 2012 v bolniškem staležu (I. točka izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici za mesec september 2012 ponovno obračunati plačo, upoštevajoč dejansko prisotnost na delu in čas bolniškega staleža, odvesti predpisane davke in prispevke ter izplačati pripadajoči neto znesek razlike v plači, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2012 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (II. točka izreka) in ji priznati 40 ur v dobro iz naslova prerazporeditve delovnega časa, v 8 dneh pod izvršbo (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti nastale stroške pravdnega postopka 509,35 EUR, na račun pooblaščenca, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev (8 dni), pod izvršbo (IV. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oz. podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da je tožnica do nadomestila bolniškega staleža upravičena tudi za obdobje od 24. 9. 2012 do 28. 9. 2012, čeprav njene delovne obveznosti v tem obdobju ni bilo. 137. člen takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih se lahko interpretira le tako, da delodajalec dolguje nadomestilo za bolniški stalež samo za tiste dneve in toliko ur, kolikor znaša delovna obveznost delavca na dan, ko zaradi opravičenih razlogov ne dela. Sodišče pa je to določbo intrepretiralo tako, da delavcu nadomestilo plače pripada tudi za dneve, ko njegove delovne obveznosti pri delodajalcu ni - npr. zaradi prerazporeditve delovnega časa ali delodajalčeve odločitve o koriščenju viška ur. Upoštevati je potrebno določbe Organizacijskega predpisa o delovnem času z dne 1. 4. 2009, ki v 6. točki ureja razporejanje delovnega časa. Tožena stranka je delovni čas urejala z letnimi in mesečnimi koledarji, pri čemer mesečni koledar ni bil fiksno določen in se je lahko prilagajal spremembam delovnega procesa. Spremembe mesečnega koledarja so bile objavljene na oglasni deski v prostorih delodajalca. Dne 14. 9. 2012 je bil objavljen spremenjen mesečni razpored, s katerim je tožena stranka dneve, od vključno 24. 9. 2012 do vključno 28. 9. 2012, določila kot dneve za koriščenje viška oddelanih ur v obsegu 40 ur. Za tožnico v tem obdobju torej delovna obveznost ni bila predvidena, saj je bila že oddelana predhodno (tožnica je imela višek 80 ur). Šele če tožnica ne bi imela viška ur, bi zanjo nastopil letni dopust oziroma v primeru bolezni plačljiv bolniški stalež. Med strankama ni bilo sporno, da je bila tožnica s spremembami mesečnega koledarja pravočasno seznanjena, in sicer 5 dni pred nastopom bolniškega staleža, zato je sprememba mesečnega koledarja učinkovala tudi zanjo. Sodišče je v svoji obrazložitvi sledilo izpovedbam vseh prič, čeprav te niso skladne, hkrati pa se ni opredelilo glede informativne oziroma obvezujoče narave mesečnega razporeda. Glede na navedeno, sodbe ni mogoče preizkusiti.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, katere uveljavlja pritožba. V izpodbijani sodbi ni podana absolutna bistvena kršitev postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodba jasno in konsistentno obrazložena, sodišče prve stopnje pa je v njej navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja, ali je tožena stranka ravnala pravilno, ko je tožnici za čas od 24. 9. 2012 do 28. 9. 2012 obračunala 40 ur iz naslova prerazporeditve delovnega časa namesto, da bi ji obračunala in izplačala nadomestilo za bolniški stalež. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnici za ta čas pripada nadomestilo plače zaradi koriščenja bolniškega staleža, zato je ugodilo tožbenemu zahtevku, da je tožena stranka dolžna ponovno obračunati plačo za september 2012 in tožnici priznati 40 ur v dobro iz naslova prerazporeditve delovnega časa. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo, dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni imela ne zakonske ne pogodbene podlage za to, da tožnici za dneve med 24. in 28. 9. 2012 obračuna koriščenje viška ur. Tožnica je bila namreč od 19. 9. 2012 do 30. 9. 2012 nezmožna za delo, za kar je predložila tudi ustrezno potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela. Skladno s takrat veljavnim 137. členom Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe; ZDR) in 9. točko Organizacijskega predpisa o delovnem času v družbi A. d.o.o. z dne 22. 12. 2009 je tožnici tako za čas 24. 9. 2012 - 28. 9. 2012 pripadalo nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela zaradi nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe. Tožnica ni podala soglasja za to, da bi se v spornem času namesto bolniške odsotnosti obračunaval višek ur, zato bi tožena stranka morala upoštevati svojo zakonsko obveznost (in tožnici za čas 24. 9. 2012 - 28. 9. 2012 izplačati nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela zaradi nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe).

Neutemeljena je pritožbena navedba, da v času prerazporeditve delovnega časa (24. 9. 2012 - 28. 9. 2012) delovna obveznost ni obstajala. Tožnica in ostali zaposleni so namreč delovno obveznost, ki bi sicer obstajala v teh delovnih dneh, že oddelali, zato so tudi razpolagali z viškom ur, ki so ga imeli pravico izkoristiti. V 6.2 točki organizacijskega predpisa je navedeno, da se ure iz naslova začasne prerazporeditve delovnega časa koristijo za izravnavo polnega delovnega časa in za osebne zadeve. V primeru presežka ur za določeno obdobje pa se ure izplačajo kot nadure (6. točka organizacijskega predpisa). Tudi z notranjim aktom tožene stranke torej ni bilo določeno, da bi se višek ur koristil tudi za dneve, ko je delavec odsoten z dela zaradi nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe.

Za odločitev v tem sporu praksa obveščanja o spremenjenem mesečnem koledarju ni relevantna, prav tako tudi ne dejstvo, ali je bila tožnica o začasni prerazporeditvi delovnega časa (pravočasno) seznanjena. Bistvena je namreč podlaga za obračun tožničine plače, ki jo je tožena stranka uporabila za dneve od 24. 9. do 28. 9. 2012, potem ko je bila tožnica odsotna z dela zaradi nezmožnosti za delo (v bolniškem staležu) že od 19. 9. 2012 dalje. Glede na navedeno se sodišče prve stopnje utemeljeno ni ukvarjalo z (informativno oziroma obvezujočo) naravo mesečnega razporeda.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.