Jedro

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnici z zavrnitvijo predloga za oprostitev celotnega plačila sodne takse tudi ni bila kršena njena pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave RS). Poudariti velja, da že odlog plačila sodne takse pomeni, da bo o zadevi vsebinsko odločeno. Ko sodišče dovoli stranki odlog plačila sodne takse, njeno plačilo namreč ni več procesna predpostavka za obravnavanje vloge (po 105.a členu ZPP). Sodišče jo je dolžno obravnavati, čeprav stranka ne plača takse v roku, za katerega ji je bilo plačilo odloženo. V poštev pride samo prisilna izterjava neplačane sodne takse. Postopek se torej po izdaji sklepa o odlogu plačila sodne takse nadaljuje, ne glede na to, da sodna taksa za vlogo še ni bila plačana. Že iz tega razloga je očitana kršitev pravice do sodnega varstva neutemeljena. Dodati velja, da Ustava sicer res v 23. členu zagotavlja pravico do učinkovitega sodnega varstva, kar pomeni, da višina sodnih stroškov osebam slabega premoženjskega stanja ne sme predstavljati nepremostljive ovira za dostop do sodišča. Toda pristop do sodišča ni nesorazmerno otežen, saj je ustavna pravica do sodnega varstva stranki, ki je v slabem premoženjskem stanju, ustrezno zagotovljena prek določb II. poglavja ZST-1 o oprostitvi, odlogu in obročnem plačilu taks. Vendar je stranko mogoče plačila sodnih taks oprostiti le ob izpolnjevanju zakonsko določenih pogojev (predvidenih v 11. členu ZST-1). Kadar teh pogojev ne izpolnjuje (kot v obravnavani zadevi), zatrjevano plačilo sodne takse ne more pomeniti nesorazmernega oteževanja in kršitev pravice do sodnega varstva, kot neutemeljeno navaja pritožnica.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni: - v I. točki izreka, tako da se predlogu tožnice za taksno oprostitev delno ugodi in se sodna taksa za pritožbeni postopek zniža na 17.452,50 EUR; - v II. točki izreka, tako da višina sodne takse, katere plačilo je tožnici odloženo za 12 mesecev od pravnomočnosti tega sklepa, znaša 17.452,50 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožnice za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo v višini 34.905,00 EUR (I. točka izreka). Predlogu tožnice za odlog plačila sodne takse je ugodilo in plačilo sodne takse odložilo za 12 mesecev od pravnomočnosti izpodbijanega sklepa (II. točka izreka). Zavrnilo je podredni predlog tožnice za obročno plačilo sodne takse (III. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep je vložila pritožbo tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlagala spremembo izpodbijanega sklepa in ugoditev predlogu za (delno) oprostitev plačila sodne takse za pritožbeni postopek oziroma podredno njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Ker gre v obravnavani zadevi za odločitev o sodni taksi, je za odločanje o tej zadevi pristojna sodnica posameznica (prvi odstavek 366.a člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

5. Po 11. členu ZST-11 lahko sodišče pravno osebo delno oprosti plačila, odloži plačilo ali pa dovoli obročno plačilo sodnih taks, če nima sredstev za plačilo celotne takse in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti (drugi, tretji in četrti odstavek 11. člena ZST-1). Pri odločanju mora sodišče upoštevati premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje pravne osebe (peti odstavek 11. člena ZST-1).

6. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožnica trenutno nima sredstev za plačilo sodne takse in jih tudi ne more zagotoviti takoj, brez ogrožanje svoje dejavnosti. Ob tem pa je izpostavilo podatke o njenem premoženjskem stanju, na katere je oprlo zaključek, da jih bo lahko zagotovila v roku 12 mesecev po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa (skladno z drugim odstavkom 11. člena ZST-1). Po vpogledu v javno objavljene podatke tožnice (bilanco stanja in izkaz poslovnega izida za leto 2015) je namreč ugotovilo, da tožnica razpolaga s kratkoročnimi sredstvi v višini 97.334,00 EUR (od tega predstavljajo kratkoročne poslovne terjatve 67.151,00 EUR, zaloge pa 30.183,00 EUR). Zato je ocenilo, da ima tožnica premoženje, ki bi ga lahko unovčila za plačilo 34.905,00 EUR sodne takse za pritožbeni postopek.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje tožnici, da sredstev za plačilo celotne sodne takse za pritožbeni postopek ne bo zmogla zagotoviti brez ogrožanja svoje dejavnosti v 12 mesecih po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa. Pri presoji taksnega predloga je namreč treba upoštevati, da dolgovana sodna taksa (v znesku 34.905,00 EUR) predstavlja skoraj polovico vseh kratkoročnih sredstev, ki naj bi jih po oceni prvostopnega sodišča tožnica lahko (v daljšem obdobju) unovčila za plačilo sodne takse. Prav tako je sodišče prve stopnje pri presoji taksnega predloga premajhno težo namenilo dejstvu, da tožnica v zadnjih treh mesecih ni imela prilivov na transakcijski račun. Prezrlo je tudi navedbe iz predloga za taksno oprostitev, da sta tožničino edino premoženje s hipoteko (v višini skoraj 240.000,00 EUR) obremenjeni nepremičnini. Ob upoštevanju višine sodne takse za pritožbeni postopek (34.905,00 EUR) ter podatkov, navedenih v izjavi o premoženjskem stanju (tj. da tožnica ni imela prilivov na transakcijski račun in je imela negativen čisti poslovni izid obračunskega obdobja ter čisto bilančno izgubo), je pritožbeno sodišče znižalo sodno takso na 17.452,50 EUR (tj. za 50%).

8. Tožnica pa se neutemeljeno zavzema za taksno oprostitev v višjem deležu, saj kljub navedenemu razpolaga s premoženjem (s kratkoročnimi sredstvi v višini 97.334,00 EUR), ki bi ga lahko unovčila za plačilo sodne takse. Drugačen zaključek bi lahko pritožbeno sodišče sprejelo le, če bi tožnica v taksnem predlogu (oziroma njegovi dopolnitvi) zatrjevala, da tega premoženja ne more unovčiti vsaj do višine sodne takse in zakaj ne, ter predložila relevantne dokaze (11. člen ZST-1C in 7. ter 212. člen ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1C)2 . Tega tožnica ni storila - trditev o razlogih za nezmožnost unovčenja premoženja ni podala. Šele v pritožbi tako navaja, da kratkoročne poslovne terjatve in zaloge niso hitro unovčljivo premoženje, kar je prepozno. Njene trditve, da zaloge ne predstavljajo končnih proizvodov, temveč gre za zaloge materiala in nedokončane proizvodnje, ki bi jih uporabila pri izdelavi novih proizvodov (vendar trenutno nima zaposlenih delavcev), predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne sme (prvostopenjsko sodišče pa jih ni moglo) upoštevati. Pritožba namreč ne pojasni, zakaj jih brez svoje krivde ni mogla navesti v postopku na prvi stopnji (337. člen ZPP v zvezi s s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1C). Enako velja za pritožbene navedbe, da so kratkoročne poslovne terjatve težko izterljive in obstoji velika verjetnost, da tožnica ne bo dobila plačila, predvsem ne v 12 mesecih.

9. Nadalje okoliščina, da tožnica posluje negativno, ne zadošča za oprostitev plačila sodne takse v večjem deležu. Ob presoji taksnega predloga je namreč treba upoštevati ne le finančno in likvidnostno stanje stranke, temveč tudi njeno premoženje (peti odstavek 11. člena ZST-1). Glede na vrednost zalog in kratkoročnih poslovnih terjatev 97.334,00 EUR (ki skoraj šestkrat presegajo znesek dolgovane sodne takse), pritožbeno sodišče ocenjuje, da bo tožnica del teh na daljši rok lahko unovčila za plačilo sodne takse v znesku 17.452,50 EUR, saj nasprotnih okoliščin tožnica ni zatrjevala.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnici z zavrnitvijo predloga za oprostitev celotnega plačila sodne takse tudi ni bila kršena njena pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave RS)3 . Poudariti velja, da že odlog plačila sodne takse pomeni, da bo o zadevi vsebinsko odločeno. Ko sodišče dovoli stranki odlog plačila sodne takse, njeno plačilo namreč ni več procesna predpostavka za obravnavanje vloge (po 105.a člena ZPP)4 . Sodišče jo je dolžno obravnavati, čeprav stranka ne plača takse v roku, za katerega ji je bilo plačilo odloženo. V poštev pride samo prisilna izterjava neplačane sodne takse. Postopek se torej po izdaji sklepa o odlogu plačila sodne takse nadaljuje, ne glede na to, da sodna taksa za vlogo še ni bila plačana5 . Že iz tega razloga je očitana kršitev pravice do sodnega varstva neutemeljena. Dodati velja, da Ustava sicer res v 23. členu zagotavlja pravico do učinkovitega sodnega varstva, kar pomeni, da višina sodnih stroškov osebam slabega premoženjskega stanja ne sme predstavljati nepremostljive ovira za dostop do sodišča. Toda pristop do sodišča ni nesorazmerno otežen, saj je ustavna pravica do sodnega varstva stranki, ki je v slabem premoženjskem stanju, ustrezno zagotovljena prek določb II. poglavja ZST-1 o oprostitvi, odlogu in obročnem plačilu taks. Vendar je stranko mogoče plačila sodnih taks oprostiti le ob izpolnjevanju zakonsko določenih pogojev (predvidenih v 11. členu ZST-1). Kadar teh pogojev ne izpolnjuje (kot v obravnavani zadevi), zatrjevano plačilo sodne takse ne more pomeniti nesorazmernega oteževanja in kršitev pravice do sodnega varstva, kot neutemeljeno navaja pritožnica. Ker tožnica razpolaga s kratkoročnimi sredstvi, za katere ni (pravočasno) trdila, da jih ne more unovčiti, ni izkazala, da sredstev za plačila sodne takse v znesku 17.452,50 EUR ne more zagotoviti brez ogrožanja svoje dejavnosti.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo, tako da je predlogu tožnice za oprostitev plačila sodne takse delno ugodilo in sodno takso znižalo na 17.452,50 EUR (3. točka 365. člena ZPP) z odlogom plačila za 12 mesecev od pravnomočnosti izpodbijanega sklepa. V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

1 Tožnica je taksni predlog vložila 30. 1. 2017, tj. po začetku uporabe Zakona o sodnih taksah (ZST-1C, Uradni list RS, št. 30-1267/2016). 2 Primerjaj sklepe VSL I Cpg 1422/2016 s 17. 2. 2017, I Cp 172/2017 s 26. 1. 2017, I Cpg 40/2017 s 5. 4. 2017 in I Cpg 1222/2016 s 5. 1. 2017 in II Cpg 145/2017 z 20. 2. 2017. 3 Pravnih oseb tudi sicer ni mogoče v celoti oprostiti plačila sodne takse, temveč morajo plačati najmanj 44 EUR takse (četrti odstavek 11. člena ZST-1). 4 Primerjaj N. Betteto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem spremenjenih členov, 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2010, str. 80. 5 Primerjaj sklepe VSC III Cpg 259/2016 z 28. 11. 2016 ter sklepe VSL I Cpg 994/2011 s 13. 12. 2011, I Cpg 633/2011 s 15. 6. 2011 in I Cp 4323/2006 z 2. 8. 2006 in I Cpg 1021/2015 s 27. 7. 2015.